Pust je stara predkrščanska šega ki neprekinjeno poteka, le da se je po 2. svetovni vojni resna obrednost umaknila burkaštvu. Danes je to čas rajanja, veseljačenja, pustnih šem in norčij. Tudi včasih je bil čas veselja ob pripravah na pomlad in čas, ko so ljudje skriti za pustno šemo lahko povedali vse tisto, kar si drugače ne bi upali. Pust so ravno tako kot druge praznike in obrede spremljale pesmi, ki so jih prepevali neporočeni fantje, ki so se tudi našemili. Pust je tudi v staroverski kozmologiji tudi poroka, novo leto, torej veselje ob pokopu starega leta.
Rusa
(št. 5157, str. 205, od Ščavnice)
Ob pustu, ko je že led zginil z rečic in potokov, vodijo Slovenci kraj Ščavnice Ruso. Storijo pa tako-le: Dva fanta svoja herbta vkup oberneta ter se pripogneta. Eden vzame metlo v roke, drugi pa drog, na kterega obesi star pisker. tretji fant pokrije z belo rjuho propognjena fanta. Pisker predstavlja glavo, metla pa rep. Cela šema ima potakem podobščino konjsko. Fant to šemo po vasi goni in poje:
Belo Ruso vodimo,
Konjem srečo prosimo,
Zobi ji ne dajamo,
Z meglo jo napajamo.
Kadar fant Ruso priveže do potoka, veržeta fanta, ktera sta predstavljala podobščino konjsko, pisker in metlo v potok. In vsi trije zapojejo:
Smo Ruso v vodo stirali,
Konjem srečo sprostili,
Zdaj bomo pa pobirali,
Da bomo težko nosili.
Pri vsakem hramu dobijo fantje kakšen dar.
Rusa (Foto: Pokrajinski muzej Ptuj Ormož)
Medved
(št. 5158, str. 205, od Mure)
Na pustni dan obleče se močan mladenič v medvedovo kožo ali pa, kadar te ni, v narobe obernjen kožuh. V lapah derži kij in po ulicah skače sedaj po dveh, sedaj pa po štirih nogah. Pred njim gre mladenič, katerega za »godoljuba« imajo. Ko truma na konec vesi pride, se medved hitro skrije, ker drugači bi ga palošnjak zaklal. Palošnjak ima paloš (sekiro) in, ker se mu je medved skril, začne led sekati. Otroci pa pojejo:
Prošlo je medvedovo,
Došlo bode Jurjevo:
Po potokih curilo,
Po bregih zelenilo:
Oj, veselo bo!
Mati, dajta se spoznati, piceka darovati!
(Kumer, 1975, št. 152, str. 284, Markovci, Štajerska)
O mati, dajte se spoznati,
Malo posejáti, malo pograbljáti,
Bučnega, ŕuninega, koréjevega, zeljevega, solatnega,
Malo pa še za našega piceka darováti!
Ho, mati, dajte se spoznáti!
Štajerska pesem vodje pustnih picekov, ki je s pesmijo pri hišnih vratih prosil gospodarico za darove. V osnovi pesem omenja mitično sejanje in grabljenje brazde.
Slamanati mož
(Kumer, 1968, št. 79, str. 162, Žigmarice, Dolenjska)
V Žigmaricah pri Ribnici je bila v prejšnjih časih navada, da so neomoženim dekletom fantje v noči na pepelično sredo na streho postavili velikega slamnatega moža, ter ji zapeli:
Prneste očka koš, to je moj ljubi mož!
Prišla je pepelnica (pozdrav od Kurenta)
(Kumer, 1968, št 78, str. 161, Ribnica, Dolenjska)
Prišla je pepelnica,
ostala si samica,
Oh, oh,
še boš vlekla ploh
Izrek brez melodije, v navadi v pustnem času, izrečejo v zasmeh neomoženim starejšim dekletom.
Češnjice nad Blagovico, Gorenjska (Kumer 1975, str. 285, št. 154):
Lani sǝm se ženiw,
pred pustom je bilo,
prav radi bi plesali,
pa godca ni bilo,
juhe!
prav rabi bi plesali,
pa godca ni bilo.
Pa godca smo dobili
prestora ni bilo,
domov smo jih pognali,
da vsega ne požro,
juhej!
domov smo jih pognali,
da vsega ne požro.
U enem kotu brana,
a u drugmu drevo,
na sredi pa ta stara,
k nas gleda prav grdo,
juhej!
na sredi pa ta stara,
k nas gleda prav grdo.
Pogače sǝm jo prosiw,
pa mi je ne da,
za vrat bi jo pograbiw,
skoz okno mi je ušla,
juhej!
za vrat bi jo pograbiw,
skoz okno mi je ušla,
Oh peč se je podrla,
kaj bo pa zdaj?
Ta stara je umrla,
juhej, juhej, juhej,
juhej,
ta stara je umrla,
uhej, juhej, juhej!
Oj, peč smo pozidali,
oh hvala Bogu,
ta staro pokopali,
oj ju, oj ju, oj ju,
huhu,
ta staro pokopali,
oj ju, oj ju huhu!
Viri in literatura:
∙ Kumer, Zmaga (1968): Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini. Maribor: Obzorja.
∙ Kumer, Zmaga (1975): Pesem Slovenske dežele. Maribor: Obzorja.
∙ Slovenske narodne pesmi. Zv. 3, [Pesmi za posebne prilike. Pesmi pobožne] / iz tiskanih in pisanih virov zbral in vredil Karel Štrekelj. V Ljubljani : Slovenska matica, 1904-1907