Triglav

MAGIČNOST ŠTEVILA TRI

Mitskosti števila tri ni potrebno posebej predstavljati, spada k ostalim pravljičnim številom, kot sta sedem ali nesrečna trinajstica. V mitologiji je število tri ali trojnost najpogostejše pravljično število, ki se pojavlja v ljudskih pripovedih, bajkah in legendah. Največkrat so to triglavi zmaji, tri rojenice, trije sinovi, doba treh let, tri preizkušnje. V legendah so imeli mitični junaki trojno moč: tri glave, tri srca ali tri življenja. Svetost števila tri je poznana povsod po svetu in je torej predkrščanska, predstavljala naj bi celovitost in popolnost. Zaradi tega ima osrednjo vlogo pri mnogih verstvih1. Tri je prvo popolno število, božje trojstvo (triada), pomeni sedanjost, preteklost in prihodnost (Ovsec 2001, 96). Trojnost mnogokrat združuje tri pomembne pojme, lastnosti, osebe ali stvari. Po slovenskih ljudskih predstavah novorojencu napovedujejo potek življenja tri sojenice ali rojenice. Prva naj bi sodila mladost, druga zakonsko življenje in tretja smrt.

Ime gore Triglav se najverjetneje nanaša na obliko gore, kot se jo vidi iz Bohinja,  verjetno pa je, da je gora poimenovana po božanstvu Triglavu.

Pri predkrščanskih Slovanih2 se je predstava o svetu delila na tri sfere: podzemeljsko, zemeljsko in nebesno. Vse tri sfere je povezovala svetovna os v obliki svetovne gore ali kozmičnega drevesa (Šmitek 2004, 48). Prav tako se je na tri sloje3 delila družba: svečenike, vojščake in poljedelce-živinorejce. Razslojenosti družbe na tri razrede je ustrezala religijska predstava s tremi funkcijami: s funkcijo magične in pravosodne vrhovne oblasti, funkcijo bogov vojaške moči in funkcijo božanstev plodnosti ter gospodarskega blagostanja. Aplicirano na tridelno predstavo o svetu, so to božanstva neba, zemlje in podzemlja. Pri Slovanih so to verjetno najstarejša božanstva, ki so bila čaščena že v pradomovini: Perun, Veles in žensko božanstvo, rekonstruirano kot Mokoš.

Bog Triglav

VEČGLAVI (BALTO)-SLOVANSKI BOGOVI

Kot pove ime Triglav, ima to božanstvo tri glave. Pomen naj bi bil isti kot pri Indijcih, in sicer božja trojica ali trimurti: bog, ki ustvarja, bog, ki ohranja življenje, in bog, ki življenje uničuje. Viri iz 12. stoletja poročajo, da je imel Triglav črnega konja, tri glave pa naj bi nosil zato, ker je upravljal s tremi svetovi – nebeškim, zemeljskim in podzemnim. To je tisto, kar združuje vsebina glavnega mita (Toporov 2002, 64). Triglava omenjajo nekateri srednjeveški pisci, kot so Ebbo, Helmold in Herbord v 12. stoletju. O njegovem kultu v Ščečinu4 poroča Ebbo, ki je zapisal, da mu je bil posvečen srednji, največji od treh hribov, ki so zapirali vstop v mesto. Na tem hribu je stal kip najvišjega boga s tremi srebrnimi glavami. Poleg Ščečina pa so Triglava častili tudi v Volini in Braniboru (Toporov 2002, 65).

Na Slovenskem ozemlju je triglavi idol domnevno stal v Millstattu, v cerkvi sv. Martina pri Silbergu. Nedaleč od Šentvida ob Glini so našli zgodnjesrednjeveško kamnito skulpturo, ki predstavlja glavo s tremi obrazi. Kamnita glava ima na desnem licu in na vratu vklesana še dva obraza in bi lahko predstavljala ostanek troglavega boštva Alpskih Slovanov (Kropej 2008, 140). Na drugi strani pa Kahl meni, da na podlagi trojnosti ohranjenih obrazov ne moremo delati preuranjenih sklepov, saj na glavi in vratu ni vklesana trojica glav, temveč trojica obrazov (Kahl 2005, 55).

Druga troglava podoba, ki morda spominja na božanstvo Triglav, je bila odkrita v cerkvi sv. Helene na Štalenski gori nad Gosposvetskim poljem na Koroškem. Najverjetneje gre za krstni kamen (Valič 1997, 29).

Kamen s  hipotetično podobo Triglava  v cerkvi
sv. Helene na Štalenski gori na avstrijskem Koroškem.
(Fotografija: Johann Jaritz)

Na Slovenskem je najvišja gora imenovana Triglav5. Mnogi ime izpeljujejo iz božanstva Triglava, čeprav v ljudskem izročilu na območju Alp ni znana nobena pripovedka, ki bi vključevala boga Triglav. So pa ohranjene pripovedke, kjer je gora Triglav središče bivanja različnih mitoloških bitij: belih žena, večglavih (!) kač, Zelenega lovca in Zlatoroga. Gora sama ima tri vrhove (glave), ki pa niso vidni z vseh strani. Triglav v Julijskih Alpah je le ena izmed gora s tem imenom: blizu Tolmina se dviga tudi Tolminski Triglav; najvišji vrh Dinare in s tem današnje Bosne je Troglav; v slovaških Tatrah poznajo Triglava; k temu lahko dodamo še osebna imena Trojan, Tristan, Triglav, Terseglav (Anžur 2006, 58).

Svetovid je štiriglavo slovansko božanstvo svetlobe in neba. V Arkoni na otoku Rujnu mu je bil posvečen velik tempelj s štirimi stolpi. Častili so ga tudi kot zaščitnika rastlinstva, trgovine in vojne. Njegovo vojaško naravo predstavljata meč in lok s puščico, ki ju drži v rokah. Jezdil naj bi na belem konju, ki je poleg črnega petelina tudi njegov simbol. Svetovidu z Arkone je podoben Zbruški idol, ki so ga odkrili v Ukrajini, zelo verjetno pa gre za isto božanstvo. Podobno kot Triglav tudi Svetovid jezdi na konju, le da slednji na belem. Prav tako naj bi Svetovidu njegove štiri glave omogočale, da vidi v preteklost, sedanjost in prihodnost.

Izmed drugih bogov velja omeniti božanstva, ki so verjetno sestavljala tetrado, tvorili pa so jo Jarovit (Gerovitas, Herovith), bog vojne in rodovitnosti, Rujevit, tudi bog vojne, ki so ga častili v treh mestnih hramih (skupaj s Porevitom in Porenutom sestavlja Rujevit triado6 bogov, ki so jih častili v Korenici; njegov hrastov idol je imel sedem obrazov); Porevit, katerega funkcije so nejasne (zato pa je znano, da je imel njegov idol pet glav); ter Porenut, čigar idol je imel glavo s štirimi obrazi in peti obraz na prsih (Toporov 2002, 65).

Predpostavka Triglava v spodnjem delu tiZbrucz idola

TRIGLAV: TROEDINO BOŽANSTVO

V božanstvu Triglavu so mnogi raziskovalci mitologije videli združitev treh bogov v enega. Triglav po tej predpostavki ni navadno božanstvo, razviti se je moralo kasneje z združitvijo treh bogov v enega. Če naj bi imel Triglav tri glave zaradi upravljanja s tremi svetovi – podzemeljskim, zemeljskim in nebeškim – lahko upravičeno zapišemo, da tudi bogovi, ki so združeni v božanstvo Triglav, zastopajo te posamezne svetove. Triglav bi torej morali sestavljati najpomembnejši bogovi, tisti, ki sestavljajo vsebino glavnega mita in so torej bistvo staroverskega pogleda na svet. Triglav torej pooseblja tridelne predstave o svetu, bogovih in sploh o samem bistvu obstoja, če vemo, da so bile prvotne ljudske predstave o svetu in bivanju tridimenzionalne. Triglava bi po tej logiki sestavljala božanstva podzemlja, zemeljskega sveta in neba, oziroma božanstva zemeljskega sveta in neba ter božanstva, ki vzdržuje ravnovesje med prvima dvema. V glavnem mitu slovanske mitologije zastopa te sfere trojica praslovanskih božanstev: Perun, Veles in Mokoš. Gora Triglav predstavlja združitev najpomembnejših božanstev in je tako postala sveta gora, svetovna os, popek sveta, axis mundi, kjer se združujejo in povezujejo vsi trije svetovi: podzemeljski, zemeljski in nebeški. Triglava bi tako sestavljala omenjena trojica bogov, podobno kot sestavlja krščanskega boga sveta trojica: bog oče, sin in sveti duh.

Triglava oziroma Trojanboga naj bi, po Lediću, slavili ob reki Dnjapar (Ledić 1970, 199). Sestavljali naj bi ga gromovnik Perun, bog živine Veles in bog ognja Hors. Istočasno naj bi med Baltskimi Slovani obstajalo trojstvo, sestavljeno iz gromovnika Peruna, boga plodnosti Potrimbe (ali Trebuna) in boga podzemlja Pokole, iz katerih je izšel Triglav (Ledić 1970, 199). Po drugem mnenju se v Triglavu skriva vrhovni bog stvarnik Svarog, moška stran v podobi boga Roda in ženska stran v podobi boginje Mare, Lade, Slave, Dane, Žive, ki pa so lahko tudi le vzdevki boginje (Anžur 2006, 28).

Toporov meni, da lahko na temelju podatkov iz virov domnevamo, da je imel Triglav v Ščečinu htonično naravo (povezanost z gorami in morda celo s takimi htoničnimi osebami, kot je zmaj s tremi glavami – kakor tisti, s katerim se bojuje Gromovnik) (Toporov 2002, 64). Našo tezo, da je Triglav nastal z združitvijo treh bogov, potrjuje Toporov, ki meni, da na podlagi triglavega idola na enem izmed treh hribov (v Ščečinu) bi si lahko zamišljali zgodnejšo sliko: na vsakem hribu svoj poseben idol, ki uresničuje posebno funkcijo. Šele pozneje so bili združeni v en lik s »pozitivno« oceno in prav ta bi moral v izhodiščni različici premagati triglavo pošast. (Toporov 2002, 64 – 65)

Kot omenjeno, se je pri indoevropskih ljudstvih, in s tem pri Slovanih, predstava o svetu in bogovih delila na tri sfere. Domnevamo lahko, da je bila njihova tridelna predstava o svetu ista oziroma zelo podobna kot pri bogovih. Pomembno se zdi vprašanje, kakšen je bil odnos »kralja« do trifunkcijske družbe oziroma, če apliciramo na mitologijo, Triglava do trojice bogov, ki so ga, po našem mnenju, sestavljali. Po Dumezilu je eno najmanj pojasnjenih vprašanj, slej ko prej razmerje med tremi funkcijami in »kraljem«, čigar obstoj v zelo oddaljeni davnini pri delu, nedvomno najbolj konservativnem, Indoevropcem zagotavlja ujemanja vedskega raj-, latinskega reg- in galskega rig-. Ta razmerja so na vseh treh območjih drugačna in so se v okviru slehernega spreminjala s časi in kraji. Iz tega izhaja določeno omahovanje pri upodabljanju ali opredeljevanju treh funkcij, zlasti pa prve: kralj je enkrat nad trifunkcijsko strukturo ali vsaj zunaj nje in je tedaj prva funkcija bolj zbrana zgolj v upravljanju s svetim, v svečeniku, kakor v oblasti, v vladarju in njegovih agensih; drugič je kralj – ki je vsaj toliko in še bolj kralj – duhoven kakor kralj-oblastnik – narobe, najodličnejši predstavnik te funkcije; tretjič spet kaže spremenljivo mešanico elementov iz vseh treh funkcij, zlasti pa iz druge, iz bojevniške in nemara tudi iz bojevniškega razreda, iz katerega je največkrat izšel /…/. (Dumezil 1987, 37) Če trifunkcijsko razmerje med družbo in »kraljem« apliciramo na bogove v glavnem mitu in na Triglava, dobimo podobna razmerja. Triglav je tako lahko predstavljal vse tri najpomembnejše bogove, hkrati pa se je lahko s časom in razvojem družbe ter mitologije enkrat pojavljal nad trojico bogov oziroma jo predstavljal in nadomeščal, drugič pa nastopal kot božanstvo neba in nadomeščal Peruna. K slednjemu velja dodati, da so Gromovnikova svetišča praviloma vedno »zgoraj«, na vrhu hriba, gore, kar lahko dodatno potrjuje njegovo zamenjavanje s Triglavom. Z razvojem mitologije so se odnosi znotraj trojice bogov spreminjali, posebej pa so se razlikovali v lokalnih predstavah. S časoma je tako lahko Triglav zdrsnil na raven »navadnega« boga in je predstavljal le drugo ime za Peruna. Menimo pa, da se z ostalima dvema bogovoma trojice, z Mokoš in Velesom, Triglav ni istovetil ali zamenjeval, že zaradi prej omenjenih večjih podobnosti med njim in Perunom.

Ledičevo baltsko trojico (gromovnik Perun, bog plodnosti Potrimba7 in bog podzemlja Pokola), ki naj bi prav tako tvorila Triglava, bi bilo smiselno primerjati z opisom Linhartovega panteona, saj ta še ni bil podrobno analiziran, ter z baltskimi bogovi, ki jih omenja tudi Toporov. Na prvi pogled se zdijo bogovi vsaj imensko podobni, gotovo pa so podobnosti tudi vsebinske. Linhart omenja nekatere »Helmoldove« bogove in med drugimi tudi Triglava. Ni pa izključeno, da so v Linhartovem času še bili ohranjeni ostanki poganskih verovanj (Linhart 1981; cv: Mikhailov 2002, 40-41).

TROČAN

V slovenskem ljudskem izročilu se je ohranila zelo stara pripoved o tročanu. Sam izraz »tročan« gotovo izhaja iz števila tri, ohranjena staroverska pripoved pa pravi: Moj oče, ded in praded so od časov, ko so tu še tlačanili, prenašali izročilo o tročanu, ki je takrat pomenil tudi način življenja. Ko so se odločili, da bodo postavili hišo, kaščo ali hlev, so najprej poiskali tri kamne. Dva so uporabili za temelj, tretjega pa so imeli za binkl – varuha, ki so ga varovali kot skrivnost, saj je zanj vedel le gospodar – graditelj, ki je na smrtni postelji povedal bodočemu gospodarju, kje je. Tročan je bil vedno v znamenju ognja (sonca), vode in zemlje. Prenekatero kmetijo je pobralo, ker se je vedenje o hišnem tročanu izgubilo, ali pa so ga celo iz nevednosti uničili. Kmetija, hiša, kašča, hlev, kozolec ali čebelnjak so bili vedno grajeni v tročanu. Baje je takrat imela vsaka kmetija svoj binkel, vendar le ognjenega, vodenega ali zemljenega. (Medvešček 2006, 55) V tročan so razvrščali tudi drevesa in poljščine, in sicer po istem ključu. Izročilo o tročanu ohranja prastare trojne vzorce in združuje najpomembnejše elemente, ki so jih nekdaj poosebljali tudi bogovi.

Poleg »malih« tročanov, po katerih so se vsakodnevno ravnali ljudje, obstajajo tudi »veliki« tročani, ki povezujejo trojico kultnih mest v pokrajini. Prvo mesto je povezano z vodo in je verjetno pripadalo boginji Mokoš, v krščanstvu so jo nadomestile cerkve posvečene devici Mariji. Druga taka lokacija je povezana s soncem in božanstvom Perunom (Svarogom, Kresnikom …), tretja lokacija pa predstavlja zemljo, podzemlje in s tem Velesa (Pleterski 2006, 52). Trojico kultnih mest v naravi povezujejo prostorske osi z enim od kotov 23.5°. To je kot med Zemljino osjo in ravnino Zemljine orbite okoli Sonca, kar je navidezna razlika v višini Sonca v času enakonočja in obeh sončnih obratov. S tako razporeditvijo prostora so si stari Slovani iz kaosa uredili kozmos in s tem omogočili družbeno in versko blagostanje.

SKLEP

Po naši predpostavki, da je trojica glavnih bogov sestavljala božanstvo Triglav, bi tudi omenjeno izročilo o tročanu predstavljalo prežitek nekdanje religijske predstave. Poleg tega je verjetno tudi gora Triglav predstavljala eno izmed prostorskih točk tročana in se povezovala z drugimi gorami v velike tročane.

Triglav je po našem mnenju kasnejše božanstvo, nastalo z združitvijo treh glavnih božanstev glavnega mita slovanske mitologije. Ustrezalo je religijskim predstavam (to pomeni tudi vsemu ostalemu, saj je religija v tistem času temelj vsega) o trodelni razdelitvi sveta, družbe in bogov. Z razvojem mitologije, pokristjanjevanjem in ostalimi dejavniki se je lahko vedenje o Triglavu pozabilo oziroma se v posameznih okoljih razlagalo različno. Tako se je Triglav začel zamenjevati s Perunom, Svetovitom ali Svarogom po istem ključu, kot je Dumezil razložil razmerje med tremi družbenimi funkcijami in kraljem. Gora s tremi vrhovi je odlično ponazarjala združitev treh svetov v enega in je postala svetovna os, na katero je prešlo tudi ime božanstva Triglava. Simbolizem središča je Eliade definiral kot: sveto goro, kjer se stikata nebo in zemlja in stoji sredi sveta; svetišče, ki je sveta gora in je zaradi tega središče; sveto mesto ali svetišče, ki je tudi stična točka nebes, zemlje in pekla (Eliade 1992, 24).

Za konec se lahko poigramo še z mislijo, da je tudi leteča procesija na tri vrhove na Koroškem (Šašel 1952, 144) predstavljala triglavo religijsko predstavo, podobno kot so jo trije vrhovi v Ščečinu na Poljskem. Procesija na tri vrhove izvira še iz staroverske dobe, ohranjena pa je v dveh različicah, poleg procesije na tri še na štiri vrhove. Danes so na vrhovih cerkve, nekdaj pa so bili nedvomno poganski templji.

Avtor Nejc Petrič
Članek Triglav – troedino božanstvo je bil predstavljen na konferenci in zasedanju Veča rodne vere na gradu Struga leta 2009.

Opombe:
1Npr. v krščanstvu sveta trojica.

2In tudi pri drugih Indoevropejcih.

3Po Dumezilu so trifunkcijsko delitev poznali samo Indoevropejci, drugod po svetu naj ne bi bila znana. Odražala se je v barvah, pri bogovih, pokrajini, v grobovih, družbi. Vzorec trojnosti so odkrili tudi v staroslovenskih arheoloških najdiščih. Opazen je na okroglih okrasnih bronastih sponkah, izrisan s prepletom treh enako velikih krogov in je podoben koničasto oblikovanim zrnom ali trolistom povezanih v troedino celoto (Valič 1997, 20).

4Današnja Poljska.

52864 m. n. m.

6Motiv trojnosti in četvernosti je posebej poudarjen v opisu polabskih Slovanov.

7Imenovan tudi Trebun.

Viri in literaura:
 Anžur, M. 2006. Vojaška zgodovina bodočih Slovanov. Ljubljana: Jutro.
 Dumezil, G. 1987. Tridelna ideologija Indoevropcev. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
∙ Eliade, M. 1992. Kozmos in zgodovina : mit o večnem vračanju. Ljubljana: Nova revija
 Kahl, H.D. 2005. Obredne podobe pri predkrščanskih Slovanih. Vzorčenje na osnovi marmornatega odlomka z avstrijske Koroške z oziri na vrednost pisnih virov iz 8. – 12. stol. V Studia Mythologica Slavica 8, 2005. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje. Str. 9-55.
∙ Kropej, M. 2008. Od ajda do zlatoroga: slovenska bajeslovna bitja. Celovec: Mohorjeva založba.
 Ledić, F. 1970. Mitologija Slavena : tragom kultova i vjerovanja starih Slavena. Zagreb: vlastita naklada.
 Medvešček, P. 2006. Let v lunino senco : pripovedi o starih verovanjih. Nova Gorica: Taura.
 Mikhailov, N. 2002. Mythologia slovenica : poskus rekonstrukcije slovenskega poganskega izročila. Trst: Mladika.
 Ovsec, D.J. 2001. Vraževerje sveta: o nastanku vraž, njihovem razvoju in pomenu. Ljubljana, Kmečki glas.
 Pleterski, A. 2006. Poliški tročan. V Studia Mythologica Slavica 9, 2006. Ljubljana: ZRC
SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje. Str. 41-58.
 Šašel, J. 1952. Leteče procesije ob Gosposvetskem polju. V Slovenski etnograf, let. 5. Ljubljana: Etnografski muzej. Str. 143-159.
∙ Šmitek, Z. 2004. Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti. Ljubljana: Študentska založba.
 Toporov, V. N. 2002. Predzgodovina književnosti pri Slovanih: poskus rekonstrukcije: (uvod v preučevanje zgodovine slovanskih književnosti). Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta.
∙ Valič, A. 1997. Triglav. Arheološki problem in vprašanja njegovih predstav. Prispevek k preučevanju prvobitne staroslovenske kulture na območju jugovzhodnih Alp. Kranj: Mestna občina Kranj.
∙ Abram, H. 1973. Bajeslovni svet Triglava. V Kugy, Julius. Pet stoletij Triglava. Maribor: Založba Obzorja. Str. 237-259.
∙ Cevc, T. 2006. Verovanje v Alpah. V Človek v Alpah: desetletje (1996-2006) raziskav o navzočnosti človeka v slovenskih Alpah. Ljubljana: ZRC SAZU. Str. 125-138.

Deli