Svetovid (imenovan tudi Svantevit) je posebno slovansko božanstvo. Štiri glave, od katerih gleda vsaka v eno od strani neba, ga povzdigujejo v pomembnega boga, ki vse vidi in vse sliši. Ve, kaj se je dogajalo v preteklosti, sedanjosti in kaj se bo zgodilo v prihodnje (sanskrtsko vid pomeni “vedeti, znati”). Prvi del imena svante lahko razložimo kot “svet, sakralen”, prvotno “silen, močan”. Drugi del pa je zelo pogost v slovanskih imenih kot so Darovit, Radovit in Ljudevit. Nekateri menijo, da je ime Svetovid enako imenom nekaterim drugih slovanskih bogov, na primer imenom Jarovit, Gerovit in Porevit. Svetovida poznamo kot boga svetlobe in neba.
Originalni zbruški idol (Imenovan po reki Zbruč, kjer je bil najden) ki je po mnenju večine znanstvenikov idol Svetovida. Kip stoji v arheološkem muzeju v Krakovu.
V slovanskem mestu Arkona na otoku Rujnu (danes Rügen, Nemčija) mu je bil posvečen velik tempelj s štirimi stolpi. Častili so ga kot zaščitnika rastlinstva, trgovine in vojne. Njegovo vojaško naravo predstavlja meč in lok s puščico, ki ju drži v roki. Jezdil naj bi na belem konju, ki je poleg črnega petelina njegov simbol. Balto-slovanskemu Svetovidu z otoka Arkone je podoben tudi Zbruški idol, ki so ga odkrili v Ukrajini. Zelo verjetno gre za isto božanstvo. Sončne in posledično rodovitne funkcije ga povezujejo tudi s Svarogom. Le ta naj bi, po nekaterih teorijah, imel za ženo Vido s katero naj bi imel tudi več otrok. Svarogova otroka pa sta tudi Svarožič in Dažbog. O slednjem pa na slovenskem ni sledu.
Grafika Svetovida iz knjige Kulturgeschichte, avstrijskega geografa in zgodovinarja Friedricha Antona Heller von Hellwalda iz leta 1896.
Razširjeno in pogosto je prepričanje, da je sveti Vit ali Vid nadomestil božanstvo ter da so številne cerkve na južnoslovanskem območju prekrila njegova svetišča. Radoslav Katičić dokazuje, da Svetovid na Južnoslovanskem prostoru ni prisoten in je bil do sedaj izpričan samo med Zahodnimi in Polabskimi Slovani. Prav tako je verjetno del paretimologije, da sta imeni svetnika in božanstva etimološko sorodni. Verjetno te predstave izhajajo tudi iz kulta svetnika, saj je po starem julijanskem koledarju sveti Vid godoval ravno na dan poletnega solsticija, zato so ga povezovali s Kresnikom. Svetega Vida so marsikdaj upodabljali s črnim petelinom, njegovo ime pa je med ljudstvom pripomoglo, da so ga častili tudi kot zdravilca oči.
Zaradi vojaškega kulta so nekateri narodoslovci Svetovida povezovali tudi s Perunom in naj bi bil verjetno le njegov zahodnoslovanski apelativ. Roman Zaroff meni, da Svetovid ni bil bog vojne in ga s tem nebi smeli enačiti s Perunom. Etimološke in primerjalne podobnosti Svetovida in Jarovita naj ni kazale, da obe božanstvi izvirata iz istega slovanskega boga, katerega ime izvira iz korena >jari<. Njegovo področje naj bi bile kmetijstvo in poljedelstvo, skratka rodovitnost in življenjska moč. Vojaške in ostale funkcije naj bi tako Svetovid dobil šele z razvojem časa po razselitvi Slovanov. Prvi del imena Jarovit pomeni >moč oziroma mladostna moč<, kar je pravzaprav pomensko enako prvemu delu imena Svetovida (svet). Zaroff še meni, da naj bi ime Svetovid prišlo iz Jarovita in ne obratno.
Zagotovo obstaja tudi strukturna povezava tega skupnega slovanskega boga, s katerega sta se razvila Svetovid in Jarovit, z vzhodnoslovanskima Jarilom in Jarunom (glej še: Zeleni Jurij). Prav tako imata skupnega oba, Jarilo in Svetovid, belega konja.
Literatura:
∙ Ovsec, D. J.: Slovanska mitologija in verovanje. – Domus, 1991
∙ Ledić, F.: Mitologija Slavena: tragom kultova i vjerovanja starih Slavena. – Zagreb: vlastita naklada, 1969-1970
∙ Katičić, R. Vidova gora i sveti Vid. – Studia Mythologica Slavica 8, 2010. – ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Universita degli Studi di Udine, Dipartimento di Lingue e Civilta dell’Europa Centro-Orientale, 15 – 32 (Dostopno na: http://sms.zrc-sazu.si/pdf/13/SMS_13_02_Katicic.pdf)
∙ Zaroff, R.: The origins of Sventovit of Rügen. – Studia Mythologica Slavica 5, 2002. – ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Universita degli Studi di Udine, Dipartimento di Lingue e Civilta dell’Europa Centro-Orientale, 9 – 18 (Dostopno na: http://sms.zrc-sazu.si/pdf/05/SMS_05_Zaroff.pdf)