Mitološke raziskave Jožeta Karlovška v besedi in sliki

Matjaž Brojan

Kratko življenje in delo Domžalčana Jožeta Karlovška (1900–1963) je bilo izpolnjeno s strastjo raziskovanja vsega tistega, kar se mu je zdelo v slovanski pokrajini lépo in vredno. Kot gradbenik se je poleg raziskovanja slovenske – zvečine lesene – stavbne dediščine usmeril v slovenski ornament, ki ga je raziskoval in soustvarjal vse življenje. Ugotoviti smemo, da je prav ornamentu Karlovšek namenil največ svojih ustvarjalnih moči – v risanje in oblikovanje množice elementov ornamenta in kompozicij je vnesel manično voljo, moč, inventivnost in popolno osebno predanost.

Pod njegovimi rokami so nastajali tisoči motivov popkov, razcvetelih rož, listov, grozdov, vitic in vsakršnega cvetja, ki ga je poznal ali pa si ga je z veliko mero improvizacije domišljal. Deset tisoči vzorcev, ki jim je Karlovšek vdahnil ne le podobo, pač pa tudi barvni videz, še petdeset let in več po njegovi smrti govorijo o silni avtorjevi predanosti temu, čemur danes pravimo slovenski ljudski ornament. Njegov delež temu ornamentu je tako prepoznaven in velik ter je vanj vnesel toliko svoje osebne ustvarjalne moči, da smemo, moremo in moramo Jožeta Karlovška umestiti na prvo mesto oblikovalcev, specifičnega likovnega izraza tradicionalne folklorne discipline.

Pomenljive so bile tudi živali

Jože Karlovšek se ob svojem ustvarjalnem dejanju ni zadrževal le pri tako imenovani floristiki, pač pa je segal tudi na mnoga druga področja, za katera je začutil, da ima na njih kaj povedati in v likovni govorici tudi najti oziroma upodobiti. Čutil je, da je v njem ujeta izpovedna moč za ustvarjanje še česa drugega kot le za ornamente na papirju, tkaninah, posodju ali orodju. Zase je ugotovil, da so na voljo še razsežna področja drugačne motivike in da je mogoče na figuralni likovni način raziskovati tudi svet slovenskih narodnih bajk in pripovedk. Umetnostni zgodovinar, Kamničan dr. Emilijan Cevc, je v reviji Tovariš leta 1947 v članku Slovenska umetnost v delu Jožeta Karlovška med drugim zapisal:

»Njegovo zanimanje se je iz likovno umetnostne folklore preselilo še v antični svet naših pradedov in po njem je tipal v neraziskane globine davne preteklosti, v slovensko in slovansko starožitnost, pri tem pa špekulativno in drzno iskal zvez med prastarimi kulturami in njih ornamentalnimi motivi in oživljal njih globljo vsebino. Nazadnje sta se mu nekje v vzhodnem kulturnem krogu zlili celo kitajska in slovanska motivika. Tako so nastajale upodobitve naših bajk, ne več po njih besedni, temveč po svoji kozmogenetski vsebini: pramati Luna in svet noseča riba Faronika, ki sta odsev materopravne kulture v času matriarhata; o raju in o prvem človeku ter sončnem petelinu, ki znese jajce, iz katerega privre na dan sedem plodnih rek, pa tudi potop nad uporne ljudi, nazadnje se pa iz jajca izvali zmaj, simbol hudega in teme. Šele sončni junak Kresnik pokonča tega zmaja. Lunarni otrok je veseljak Kurent, ki celo hudobo k plesu prisili. Boj med svetlobo in temo, pomladjo in zimo, pa ponazarja ilustracija bajke o Trdoglavu in Marjetici; Marjetica je mati vsega živega, Trdoglav pa zlobni bog smrti, zmaj, ki ga ubije sonce, vir življenja, ki spet zbudi in ozdravi zemljo – Marjetico. Od teh prastarih kozmogenetskih bajk je segel Karlovšek spet v svet novejših pripovedk – kamniške Veronike, Zakletega gradu, Kačje kraljice in drugih. Vso to zapletenost in tvegano vsebinsko motiviko je znal Karlovšek ujeti v nekako ‘rekonstruirano’ podobo; oprl se je na svoje izkušnje, pridobljene pri študiju ljudske umetnosti in njenih predlog, pri študiju tujih, zlasti vzhodnih kultur, zlasti pa na svojo drzno in neugnano fantazijo, ki mu venomer spreminja ornament v figuro, figuro v ornament.«

 

Mitološke osebnosti, ki jim je Jože Karlovšek pripisoval velik pomen

Bilo je tako nekoč, še preden se je s svojimi spoznanji utrdila znanost, da se je v preprostem človeškem razumevanju in razlagi nastanka sveta uveljavila misel, da so nastanek in ustroj sveta v začetku začetkov poustvarile višje, skrivnostne, mistične sile – kolikor jih je že bilo – sonce od nekdaj, ogenj z gromi in bliski, z vodnimi ujmami so ob rojstvih in smrtih oblikovale svet.

Bilo naj bi tako, so verovali takrat, z močjo predstav, domnev in silovito domišljijo se je sam iz sebe oblikoval svet ljudskih verovanj, navad, vraž, običajev, navad, bajk, pripovedk in mistike. Prav to je najpomembnejše – mistika, ki je pripravno ponudila odgovore na vsa vprašanja. Z njo, to mistiko, je vse mogoče in s katero lahko odgovorimo na vsa neodgovorjena vprašanja sive davnine.

Neznana in nepojasnjena je danes. Pa vendar so se s spoštovanjem starih izročil ohranili vzvodi za razumevanje teh procesov, ohranili so se vzorci za pojasnitev vsega, kako so nekdanji prebivalci našega dela Evrope razumeli osnovna vprašanja našega bivanja. Vse to, kar nam danes omogoča razumevanje nekdanjega razmišljanja, je dragocena sestavina naše duhovne dediščine, ki ostaja dragocenost preteklosti za prihodnost. Ohranili so se – po zaslugi Jakoba Kelemine, Josipa Mala, Franca Kotnika, Borisa Orla in Ivana Grafenauerja – pomembni podatki o tem, kar nam je v sledenju verovanj Slovencev in drugih slovanskih narodov ostalo neznano in ne docela pojasnjeno.

 

Raziskovanje in študij

Znameniti slovenski etnolog dr. Niko Kuret v svoji oceni Karlovškovega dela glede upodabljanja mitoloških podob zapiše:

»Temeljito poznavanje ljudskega načina oblikovanja in široka razgledanost v ljudski umetnosti nasploh sta usposobili Karlovška, da se je zmogel lotiti sicer težavne, vendar nadvse mikavne naloge. Začel je slikati like iz naših bajk, pripovedk in pravljic, like, ki si jih sicer predstavlja vsakega po svoje, a so dobili pod njegovo roko prav posrečeno podobo, saj v svoji zasnovi povsem ustrezajo ljudskemu duhu, po svoji preprosti arhaični obliki pa učinkujejo kot ljudske umetnine, kar vse še podčrtava svojevrstna, edinstvena tehnika risanja z lužnimi barvami na lesene plošče. Za ta postopek slikanja na les z lužnimi barvami je dosegel Karlovšek leta 1955 iznajditeljsko spričevalo.«

 

Dr. Emilijan Cevc: Drzna in neugnana fantazija

Pokojni akademik, umetnostni zgodovinar, sicer doma v Kamniku, je v reviji Tovariš leta 1949 zapisal:

»Vso to zapletenost in tvegano vsebinsko motiviko je znal Karlovšek ujeti v nekako rekonstruirano podobo, oprl se je na svoje izkušnje, pridobljene pri študiju tujih, zlasti vzhodnih kultur, zlasti pa na drzno in neugnano fantazijo, ki mu venomer spreminja ornament v figuro, figuro pa v ornament. Pri tem dosega skladno kompozicijo, ujeto v dekorativno ploskev.«

Ob tem naj navedem še besede dr. Ivana Grafenauerja:

»Vsebinsko predstavljajo Karlovškove podobe pomemben poskus, tudi s podobo in z dekorativnimi motivi oživiti v našem ljudstvu zavest kulturne samobitnosti, podedovane od naših davnih pradedov.«

 

Celo literarni ustvarjalec – pesnitev Matoha

Doslej je bilo manj znano, da se je Karlovšek v želji delovati celovito in doseči popolno obravnavo svoje aktualne teme, lotil tudi literarne obdelave posamezne teme. V sklop te njegove dejavnosti gre umestiti pesnitev Matoha, ki ima štiri razdelke: Ustvarjenje sveta, Prvi vitez, Božanski rod in Sončni junaki. Njegovo delo je tudi pesem, ki jo je namenil prav sončnim junakom.

 

Tehnika se je imenovala batik

Veliko časa je prebil sklonjen nad lesene ploskve, kamor je na poseben način upodabljal pravljične motive, zlasti pa podobe iz starega slovenskega duhovnega življenja, s katerimi je poskušal segati med izročila praslovanskega skupnega življenja. Pred našimi očmi zaživijo najrazličnejša mitološka bitja in slovanski bogovi, ki jim danes še imen več ne vemo.

Te podobe, urejene v čudne, strašljive kompozicije, je najprej naslikal na leseno ploskev, nato pa je obrise likov z drobnimi rezili in dleti dolbel tako dolgo, da so nastale kakšna dva milimetra globoke zareze. Te je zapolnil s posebnim polnilom, ploskev zbrusil, potem pa je vso sliko s posebnim postopkom lužnega barvanja pobarval in na koncu dosegel lazurni lesk.

Opisani tehniki je bil Karlovšek iznajditelj in torej seveda tudi prvi uporabnik, vprašanje pa je, koliko umetnikov se je te tehnike (brez Karlovškove tehnološke informacije) doslej skušalo lotiti.

Znani slikar slovenskega izraza Maksim Gaspari je o Karlovškovih izdelkih v tehniki batik napisal:

»Karlovškov način poslikavanja lesa z lužnimi barvami posrečeno in tehnično brezhibno imitira lepoto intarzije. Vsebinski motivi iz slovenskega pravljičnega sveta in spretna uporaba narodne ornamentike imenitno dopolnjujejo njegov delovni opus, predvsem pa izvirno povezujejo njegovo delo.«

Karlovšek je v slovenskem merilu opravil izjemno delo, po mnenju mnogih neprecenljivo in po krivem skoraj pozabljeno. Umetnostni zgodovinar prof. dr.
Nace Šumi je za radijsko oddajo o njem povedal: »Karlovška uvrščam med najbolj ustvarjalne Slovence. Bil je vsestranski mož, človek sinteze. Svoje obzorje je oblikoval tako, da se je znašlo ob njem v njegovem življenju vse tisto, kar je ljubil. Njegovo delo je bila ena sama ljubezen, zato je bil tudi tako uspešen. Področje, ki ga je obdeloval, je z neomajno vztrajnostjo in nenehno ustvarjalnostjo pripeljal tako daleč, kot ni uspelo niti akademikom. Bil je človek, ki ne bo izginil iz slovenskega spomina. Človek, ki je opravil tolikšno delo, ne more izginiti v pozabo!«

 

Izjemno ustvarjalno dejanje Jožeta Karlovška

Bil je eden najbolj ustvarjalnih Domžalcev v vsej dolgi zgodovini našega kraja. Človek, ki je svoje osebne, intimne želje postavil v ozadje, svoje življenjsko poslanstvo, za katerega je čutil, da ga mora opraviti, pa na prvo mesto, je dobesedno živel za svoje delo in se v tem delu tudi izživel. Bil je neverjeten navdušenec za lepoto po slovensko, za vse za kar je presodil, da med ornamenti, ljudsko ustvarjalnostjo, stavbno dediščino in drugim nosi vizualno identiteto slovenstva. Natanko je vedel, kaj vse zmore napraviti, dobesedno čutil je, kaj vse mora v življenju postoriti. Kljub kratkosti svojega življenja – živel je komaj dobrih šestdeset let – je s svojimi ustvarjalnimi dejanji storil izjemno veliko življenjsko delo.

Matjaž Brojan, novinar in publicist

 

Jože Karlovšek      (12. februar 1900 – 22. oktober 1963)

Jože Karlovšek, doma v Šmarjeti na Dolenjskem, je eden največjih ustvarjalcev slovenskega ornamenta, hkrati pa strokovnjak za slovensko stavbno dediščino in vse tisto, s čimer je preteklost znala ozaljšati slovensko hišo, izročilo, ljudsko umetnost, literaturo in vse drugo iz slovenskega sveta.

Po poklicu je bil gradbenik. Srednjo tehniško šolo je leta 1923 končal v Ljubljani, potem pa delal kot tehniški strokovnjak, gradbeni projektant in nadzornik. Od leta 1948 je predaval na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani. Ob tem je ustvarjal in pisal – o ljudskem stavbarstvu, obrti in ljudski umetnosti. Ustvaril je več deset tisoč motivov, kar vse je sam tudi uresničil s čopičem in peresom. Njegova posebna pozornost je veljala najpoprej ornamentu – ustvaril je veličastno število motivov, tudi v kompozicijah.

Njegovo delo: Slovenska hiša (I., 1935, in II., 1937), Umetnostna obrt, 1938, Slovenski domovi, 1939, Gradbeni elementi (soavtor), 1951, Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe, 1959.

 

            V prispevku je uporabljeno gradivo:

            Jože Karlovšek: Rastline v umetnosti. Tovariš 1950

Jože Karlovšek: Živali v podobah, bajkah in pripovedkah. Tovariš 1950

Matjaž Brojan: O ornamentu tako in drugače. Detel, rezbarska revija, 2013

Jože Karlovšek: Bajeslovne podobe. Tovariš 1950

Matjaž Brojan: Več kot le ljubezen do lepega. Feljton o Jožetu Karlovšku (15 nadaljevanj), Slamnik, 2008.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s