O domorodcih sveta in rodni veri

Zemlja daje prostor več kot 5000 domorodcem glede na International Work Group for Indigenous Affairs (IWGIA). Okoli 450 plemenskih (eng. tribal) skupin živi v Indiji, na Papua Novi Gvineji pa je medsebojno nerazumljivih kar 800 jezikov. Za razvrščanje vseh teh jezikov in ljudstev je na voljo obširno delo, ki je izšlo v treh zvezkih leta 2013 (in ponatis 2015, Routledge, ZDA) Native Peoples of the World: An Encyclopedia of Groups, Cultures and Contemporary Issues (Domorodci sveta: enciklopedija skupin, kultur in sodobnih vprašanj), ki vključuje 6 območij (Afrika, Centralna in Južna Amerika, Vzhodna Azija in Oceanija, Evropa, Severna Amerika in Južna Azija in Bližnji Vzhod), 394 domorodnih ljudstev, 79 držav in 49 sodobnih gesel, ki zadevajo domorodna ljudstva po vsem svetu. Merila za izbiro so arbitrarna, kar merila pač vedno so. V enciklopediji je sodelovalo 150 akademikov in neodvisnih strokovnjakov (domorodnih in ne-domorodnih) pod vodstvom glavnega urednika Stevena Danverja, ki je uredil tudi poglavje o Severni Ameriki.

Prva dva zvezka zajemata kulturo, zgodovino in trenutno stanje ljudstev, ki jih imamo za domorodne na določenem območju. Gesla so abecedno razvrščena znotraj šest regij. Vsako območje ima uvodno poglavje na 5-7 straneh, ki predstavlja geografijo, klimo, kulturo in jezike, povprečno pa sta vsakemu ljudstvu posvečeni dve strani. Gesla vsebujejo kratko zgodovino in sodobno stanje ljudstva z bibliografijo za nadaljnjo branje.

native_people

Tretji zvezek vsebuje poglavja Države, Sodobna vprašanja in Dokumenti. Med državi je predstavljenih 79 najbolj zanimivih držav pri vprašanjih domorodcev od trenutnih 193 držav članic OZN. Gesla so dolga od ene do sedem strani in predstavljajo zgodovinski in trenutni položaj domorodcev, razvitje in konstruiranje državne/narodne identitete in odnos do manjšin ali domorodcev v teh državah. Med vzhodnoevropskimi državi je predstavljena zgolj Rusija, vsi ostali evropski narodi pa so predstavljeni v poglavju Skupine. Tretji zvezek vsebuje tudi 49 gesel o sodobnih vprašanjih domorodcev, ki so občutno daljša od drugih gesel in vsebujejo teme, kot so kolonializem, okupacija, globalizacija, asimilacija, genocid, vodne pravice, domorodna identiteta, sveta mesta, sinkretizem itd.

Predstavljenih ljudstev je v knjigi našlo mesto zgolj peščica med vsemi znanimi etničnimi skupinami po svetu. Skupine se razlikujejo po velikosti med stomilijonskimi ljudstvi do zgolj nekaj članov skupnosti. Nekatera ljudstva so bila že pred stoletji dobro preučena in opisana, o drugih se ve le malo in ostajajo izolirana od sodobne globalne družbe; nekatera so v človeški zgodovini igrala osrednjo geopolitično vlogo, kot je npr. kolonializem, druga so ostajala na obrobju teh procesov.

V dodatku tretjega dela Dokumenti so predstavljene konvencije in deklaracije o domorodcih in plemenskih skupnostih (1957, 1992, 2007). Knjigo dolgo dobrih tisoč strani zaključuje bibliografija in indeks gesel. V Deklaraciji domorodnih ljudstev sveta, ki je bila predstavljena na Svetovnem forumu za domorodce 7.6.1992 v Rio de Janiero v Braziliji, so med drugim zapisali tudi seznam prioritet, ki predstavljajo skupno izhodišče med domorodci po svetu: zaščita zraka, vode in zemlje pred onesnaženjem in drugo kontaminacijo; zaščita individualnih človekovih pravic in svobode; pravico do kontrole nad tujci, ki vstopajo na naš teritorij; suverenost tradicije, obredja in duhovnosti; suverenost nad našim jezikom in kulturo; varovanje vseh naših svetih mest in predmetov (str. XXI).

I.

Pri tako obsežni temi, kar nedvomno domorodna ljudstva so, je nemogoče temo predstaviti celovito. Kratka gesla so zato razumljiva. Čeprav enako pomembna ljudstva, imajo zelo različne socialne, kulturne in politične vloge, ki se jih moramo zavedati, kadar ta ljudstva obravnavamo. Glavno vprašanje je seveda definicija, katera ljudstva imamo za domorodna in kakšni so kriteriji za to opredelitev. Pomembna so tudi sodobna vprašanja, ki jih omejeno obravnava pričujoče delo, kot so današnji pomen domorodnih ljudstev, njihove težave in perspektive v globalnem svetu. Knjiga poskuša odgovoriti tudi na vprašanja, kje in kdaj se je njihova (domorodna) identiteta začela, kakšna socialna, verska ali politična oblika jih definira za domorodna ljudstva nasproti drugim ali večinski populaciji; kako je nanje vplival kolonializem in ne nazadnje ali se je kolonializem že končal.

Definicij in označb za domorodna ljudstva je več in enciklopedija ne selekcionira ljudstev na podlagi enotnega merila, kar bi lahko nekateri imeli za pomanjkljivost. Domorodna identiteta ima različen pomen različnim posameznikom. Nekatere definicije se osredotočajo na časovno dolgo prebivanje na določenem območju, medtem ko imajo druge za bistven pomen pripadnost. Ni nepomembno, da nekatere definicije iščejo univerzalno uporabnost, medtem ko so druge določene zaradi posebnih namenov (določitev članstva in za pravne postopke). Zaradi ekonomskih vzrokov ima Svetovna banka definicijo po kateri se domorodci po kulturi razlikujejo od prevladujoče družbe in ki so prikrajšani v procesu razvoja. Pri Združenih narodih pa se zaradi praktičnih razlogov termina domorodni (indigenous) in plemenski (tribal) uporabljata sinonimno. Definicija se deli na šest delov: povezava z zemljo in območjem; prizadevanje za avtonomijo in samoodločbo; ponovno zanimanje za različne kulture in jezike; zgodovinska izkušnja okupacije; stalne posledice razlastitve in podrejenosti; in skupni vplivi modernosti.

Vera je med domorodci eno od sestavnih delov identitete. Temu primerno je v knjigi omenjena, npr. v geslih o kolonizaciji, ki se je odvijala skupaj s procesom pokristjanjevanja in uničenja avtohtone vere domorodcev (tu smo tudi Slovenci prispevali svoj del).

II.

Slovenci smo v enciklopediji zastopani skupaj z ostalimi evropskimi narodi v delu Evropa. Geslo posvečeno Slovencem je tako kot uvodno poglavje v evropsko kulturo, jezike in geografijo uredil Harald Haarmann (Inštitut za Arheomitologijo, Finska). Posvečeni sta nam dve strani, kjer je predstavljena zgodovina od najstarejših omemb etnosa in jezika, Karantanije do Protestantov in prvih tiskanih knjig in razvoja moderne nacionalne identitete v 19. stoletju. V kratkem članku ni našla prostora omemba avtohtone vere Slovencev, ki je kljub stoletjem pokristjanjevanja v drobcih preživela do danes.

Urednik poglavja o Evropi predstavi tudi »staro« Evropo, tj. predindoevropsko poselitvo celine, kot je znana iz raziskav Marije Gimbutas. Naredi pregled antičnih civilizacij s končno zmago krščanstva v rimskem imperiju skupaj s posledicami, ki jih je univerzalna religija imela na prebivalstvo v naslednjih stoletjih.

Evropo naseljuje danes približno 750 milijonov ljudi od katerih je večina potomcev domorodnih ljudstev. Med ljudstvi obstaja velika različnost v kulturi, jeziku in prostoru, ki ga Evropejci naseljujemo. Očitno je, da je vzhodna Evropa manj gosto poseljena kot njen zahodni del, kljub temu, da je različnost etničnih skupin na Vzhodu večja kot na Zahodu. Jeziki v zahodni in centralni Evropi so indoevropskega (IE) izvora z dvema izjemoma: baskovski in madžarski jezik. Prvi je izoliran jezik s starejšimi izvori, drugi pa pripada ugro-finski jezikovni družini. Jeziki v vzhodni Evropi pripadajo poleg omenjenih dveh skupin še turškim jezikom. Največjo gostoto etničnih skupin in jezikov se dobi na Kavkazu. Med 143 jeziki v Evropi jih je kar 50 skoncentriranih na Kavkazu in okoliških regijah.

Velika razlika je tudi v številu govorcev posameznih jezikov. Največje število govorcev v Evropi ima ruski jezik (okoli 170 milijonov prebivalcev), vključujoč tudi ne-rusko prebivalstvo, ki se ga uči v šoli in mu je drugi jezik. Za najbolj ogroženega se šteje Livonščina, ki naj bi jo razumelo zgolj nekaj ducat ljudi, zadnji domorodni govorec pa naj bi umrl leta 2009. Večina sodobnih svetovnih jezikov je IE izvora. Ker so sredstvo za sporazumevanje na območju celega sveta so tudi sredstva za pritisk na manjše jezike na območju koloniziranih držav.

Na Stari celini je prihajalo in še vedno prihaja do večjih demografskih sprememb. V 19. stoletju je prišlo do večje izgube prebivalstva ob odhodu milijonov Evropejcev v Novi svet. Novi prostor so si priborili tudi na račun domorodnih prebivalcev Severne Amerike. Od šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pa se Evropejci soočamo s povečano ne-evropsko imigracijo na Staro celino. Novi jeziki predvsem v urbanih središčih večjih evropskih metropol so znani kot jeziki komune, nove generacije pa so v modernem političnem žargonu imenovane »novi Evropejci«.

III.

Sodobne identitete domorodnih ljudstev se soočajo z novimi izzivi, kot so globalizacija, multikulturno okolje in povečana imigracija v njihovo okolje. Grožnja njihovi identiteti niso identitete drugih ljudi, temveč sodobni sistem globalnega kapitalizma s težnjami po izkoreninjanju kultur in spreminjanju celotnega planeta v homogeni market. Modernost, ki se razvija že zadnja tri stoletja, lahko najlažje opišemo z naslednjimi podpomenkami: individualnostjo – skozi uničenje starih oblik skupnega življenja; masifikacijo – skozi adaptiranje standardiziranega obnašanja in življenjskega stila; desakralizacija – skozi premik od verskih pripovedi k znanstvenim interpretacijam sveta; racionalizacija –  skozi dominacijo svobodnega trga in tehnične učinkovitosti; univerzalizem – skozi planetarno  razširjenost kot model, ki je edini racionalni in zato superiorni.

Zgodovinski kolonializem, ki ga najpogosteje omenjamo v povezavi z domorodci, ima svoje imperialne korenine v predhodnem pokristjanjevanju evropske celine in misijonarjih, ki so hoteli celotno Zemljo spreobrniti k čaščenju enega Boga. Na podoben način so hotele imperialne sile v imenu razvoja prenesti svoj način življenja na domorodna ljudstva. Glavna razlika med mnogoboštvom in enoboštvom skratka ni v številu bogov, temveč v tem, da je za enoboštvo samo ena religija prava, vse ostale pa morajo biti napačne in poganske. To vodi k temu, da Drugi ne morejo biti sprejeti, če niso najprej Isti. Na drugi strani so staroverske religije razumele, da obstajajo Drugi, ki imajo svoj način verovanja. Naravna povezava je bila narejena med verovanjem in pripadnost k določenemu mestu ali ljudstvu. Na drugi strani je monoteizem sprejel univerzalno dojemanje v obliki »božjih otrok«, ki ga že po definiciji ne moremo aplicirati na posamezno ljudstvo ali območje.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s