Križarski pohod proti Kobaridcem

V 14. stoletju se je na širšem Tolminskem zgodil vojaški pohod, ki je bil za slovensko ozemlje nenavaden in je danes skoraj nepoznan. Iz Čedada se je v bližnji Kobarid odpravila križarska vojska z namenom posekati drevo in zasuti studenec, katerega so tamkajšnji Slovenci po božje častili.


Listino, ki nam je edini vir o tej križarski vojni, je 16. avgusta 1331 v Vidmu izdal inkvizitor frančiškan Franciscus de Clugia (Francesco di Chioggia). Izdal jo je v zahvalo in priznanje udeležencu pohoda, oglejskemu kanoniku Ulriku Bojanu iz Čedada, ki je bil tedaj župnik šmartinske fare pri Kranju. V njej je zapisano, da je inkvizitor zoper heretično izprijenost v Benečiji in Furlaniji ugotovil določene zmote v oglejski diecezi in je v “slovesni pridigi” v Čedadu oznanil križarsko vojno in pozval vernike, naj pomagajo. Pridružili so se mu nekateri prelati, duhovniki in redovniki. Šli so, ne brez osebne nevarnosti, vse do kraja Kobarid, v isti škofiji, kjer so med gorami nešteti Slovani častili neko drevo in studenec, ki je bil pri koreninah drevesa, kot boga, izkazujoč ustvarjeni stvari čaščenja, ki se po veri dolguje stvarniku. Drevo so udeleženci pohoda dali izruvati, studenec pa zasuti s kamni.

Znano je, da so stari Slovenci, kot tudi druga ljudstva, svoje obrede in čaščenje bogov opravljali v naravi pod drevesi, ob studencih in na drugih svetih mestih. Kljub že relativno dolgi prevladi krščanstva, so se ponekod, posebej v težje dostopnih gorskih predelih, ohranila staroverska bogoslužja še globoko v krščansko dobo. Čaščeno drevo in studenec sta imela v verskih nazorih ljudstev izjemen pomen. Predstavljala sta središčno os, ki povezuje vse tri svetove (poleg zemeljske sfere še nebesno in podzemeljsko). Opisi svetovnega drevesa z vrelcem žive vode ob koreninah in z božanstvom v podobi ptice na njegovem vrhu so si v tradicijah etničnih skupin Evrope, Irana in Indije tako podobni, da gre nedvomno za praindoevropsko dediščino.

Zgodovinar Simon Rutar je križarsko vojno omenil v Zgodovinskih črticah o Bovškem, objavljenih v Soči. Zapisal je tudi, da je krščanstvo, ki so ga širili oglejski patriarhi s pomočjo čedadske duhovščine, le počasi napredovalo. Slovenski značaj pa da se kaže kot zelo uporniški, kadar je treba svojo individualno prepričanje zatajiti in se drugemu podrediti. Zato so se Slovenci trdno držali svoje stare vere, šeg in običajev. To trdost razumemo tem bolj, če vemo, da so vero oznanjevali le tuji duhovniki, kateri niso znali ljudskega jezika. Rutar dalje zapiše, da so Slovenci ugotovili, da ne preti nevarnost le veri njihovih očetov, ampak tudi njihovi svobodi in neodvisnosti, kajti s pokristjanjevanjem vred se je širilo frankovsko gospostvo in z njim nemški živelj. Da je na zahodu današnjega slovenskega ozemlja potekal proces pokristjanjevanja počasi, nam Rutar v knjigi Zgodovina Tolminskega da še en dokaz na drugem mestu, kjer zapiše, da je čaščenje božanstva Belina ponekod na Tolminskem še vedno živo.

Kobarid je v 14. stoletju imel okoli dvesto prebivalcev, v njem je bil sedež cerkvene fare, tako da je imel tudi svojega vikarja. Kobariško so naseljevali pastirji drobnice, ki so predstavljali trdno skupnost. V dolini so imeli skupne pašnike, še več pa v planinah na livškem Kuku, Matajurju in Stolu. Skupaj z Bovško in vse tja do Breginjskega kota in po Soči do Volč so imeli skupnega zemljiškega gospoda v Rožaškem samostanu.

V 14. stoletju, ko so slovenski rodovi tu živeli že kar sedem stoletij in bili formalno pokristjanjeni že pet stoletij, se zgodi križarski pohod proti starovercem, ki je edinstven za tisti čas. Za srednjo in zahodno Evropo ni znano, da bi začeli križarsko vojsko proti vernikom, ki so malikovali in verjeli v “vraže”.

Pobuda za vojaški pohod leta 1331 je najverjetneje prišla iz vrst čedadskega kapitlja in tistih, ki so mu služili – od kobariškega duhovnika, ki je bil imenovan od kapitlja, natančneje od naddijakona. Ti so bili prizadeti, prav tako pa so imeli do vernikov dolžnosti pa tudi koristi. Imeli so dolžnost učiti jih in imeli so korist pobirati desetino od vseh njihovih pridelkov. Desetino je pobirala cerkvena oblast od vsega začetka in jo je kot pravico Cerkve priznavala tudi posvetna oblast. Zato je bilo upiranje plačevanju desetine dejanje, ki je ogrožalo družbeni red tistega časa. O takih uporih nam viri s tega področja ne pričajo, je pa kaj takega potrebno upoštevati, saj se je desetina pobirala ne glede na letino, ki je bila večkrat slaba.

Pravi pomen križarskega pohoda proti Kobaridcem je potrebno torej gledati v širših okvirjih. Najverjetneje ni šlo zgolj za vojno iz verskih razlogov, če upoštevamo dejstvo, da so se takih pohodov udeleževali večinoma prostovoljci. Prostovoljne “križarje” so sestavljali večinoma pustolovci in avanturisti, ki so si od vojaškega pohoda obetali bogat plen. Sklepamo lahko, da kakega velikega navdušenja nad tem pohodom ni bilo, saj je na Furlanskem zagotovo zelo odmeval poraz križarske vojske proti Milanu (1320-1324), ki je bil na strani Ludvika Bavarskega, papežu neprijaznega tekmeca za nemško krono. Še bolj je odmeval nov poraz pet let pozneje v Istri (1329-1330), ko se je mesto Pulj samo predalo Benečanom. Od pastirjev s hribov si Čedadci niso mogli obetati večjega plena. Gotovo so se tudi poznali, saj je iz Čedada, kamor so pastirji hodili trgovati, do Kobarida le en dan hoda. Cerkev je tako najverjetneje izrabila križarsko vojno za dosego ponovne nadvlade in s tem pobiranja desetine od Kobaridcev.

France Bevk je leta 1930, skoraj ob šeststoti obletnici kobariške križarske vojne, izdal pri Goriški matici povest Umirajoči bog Triglav. Navdih za zgodbo je dobil v Rutarjevem poročilu o omenjenem dogodku. V knjigi pripoveduje o življenju Kobaridcev v letu 1331. Pripoved začne na najpomembnejši dan leta, ob poletnem Kresu. Gorazd s svojima hčerama Jasno in Volkico predstavlja enega od zadnjih častilcev starih bogov. V povesti je predstavljena tragična ljubezen med Jasno in Jožutom, katerima zaradi vpliva Jožutove matere ni usojena poroka. Kriva je namreč poganska vera Jasne in njene družine. Zgodba se zaplete s smrtjo Jasne in njenega še nerojenega otroka, kar sproži neustavljivo prelivanje krvi. Pripoved postaja vse bolj žalostna, zgodi se bratomor, pred vrati pa je že križarska vojska. Slednja ubije Gorazda, poseka drevo in uniči studenec. Z Gorazdom pokopljejo tudi Triglava, ki jim je svoj čas pomagal preganjati točo in jih zdravil z izvirsko vodo.

Viri:
Juvančič, I.: Križarska vojska proti Kobaridcem 1331, Zgodovinski časopis 38 /1-2. – Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1984
Šmitek, Z.: Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti. – Študentska založba, 2004
Rutar, S.: Zgodovina Tolminskega . – Goriški muzej, 1972
Bevk, F.: Umirajoči bog Triglav. – Goriška matica, 1930

Avtor: Nejc Petrič

Objavljeno: poletje 2010

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s