Grško mitološko izročilo na severnem Jadranu

Območje današnje Slovenije in njenega bližnjega sosedstva ni bilo nikoli vključeno v razvojni krog grške civilizacije. V dobi velike grške kolonizacije Grki tega prostora niso poselili, prišli pa so v dobi sekundarne kolonizacije (4 stoletje pr. n.št.) v njegovo bližino. Kljub temu, pa je to ozemlje obstajalo v zavesti izobraženega grškega človeka vsaj od klasične dobe dalje (od 500 pr.n.št.). To nam kaže predvsem grško mitološko izročilo, ki se navezuje na današnje slovensko ozemlje. Poleg tega pa tudi geografski opisi in grški toponimi kažejo, da so Grki to ozemlje vsaj okvirno poznali.

Mitološki izročilo

Najpomembnejše mitološko izročilo, ki se navezuje na današnji slovenski prostor je izročilo o Argonavtih.

Mit o argonavtih je v grškem mitološkem svetu postavljen v 13. stoletje pr. n.št. Kot velja za večino grških mitov, tudi izročilo o Argonavtih ni enotno. Obstaja vrsta različic o tem, po kateri poti naj bi se grški junaki vračali iz Kolhide v domovino. Ena od njih se navezuje tudi na naš prostor. Že v helenistični dobi standardni prikaz mita o Argonavtih, ki ga posreduje Apolonij z Rodosa (ok. 295-215 pr.n.št) z epom Argonautika navaja naslednjo smer povratka: Črno morje-Istros (Donava)-»Jonsko morje«-Eridanos-Rodan in skupno povsem fantazijsko razvodje rek na daljnem severozahodu, od koder teče Ren v Ocean, Pad v Jadransko morje in Rodan v »Sardinski zaliv«. Ti zapisi se opirajo na starejše zapise, povečini iz zgodnje dobe rimskega cesarstva ali v najboljšem primeru iz pozne helenistične dobe.

  1.  Neuportus kot ustanova Argonavtov

Polihistor Plinij (79 pr.n.št.) je grajal napačne predstave starejših avtorjev, npr. predstavo o jadransko-črnomorski bifrukciji in poimenovanje Istre po Donavi (en rokav Donave naj bi se izlival v Črno morje, drugi v Jadran; Istra naj bi dobila ime po Donavi, gr. Istros).

»Nobena reke se ne izliva iz Donave v Jadransko morje. Mislim, da je pisce prevaralo poročilo, da se je ladja Argo po reki spustila v Jadransko morje nedaleč od Tergesta, ne ve pa se več, po kateri reki. Prizadevnejši pisci pravijo, da so jo prenesli na ramah čez Alpe, tja pa je prišla po Donavi, nato po Savi in po Navportu, ki izvira med Emono in Alpami in je po tem dobil svoje ime.«

Postojanka Nauportus, ki se je nahajala na območju današnje Vrhnike naj bi bila hibridna beseda iz grške sestavine nays »ladja« in latinske portus »pristanišče«.

  2.  Emona kot ustanova Argonavtov

Zosim je v svoji ok. leta 500 napisani zgodovini poročilo o nastanku Emone vključil v opis Alarihovih pohodov leta 408. Njegov vir je bil zgodovinar Olimpiodor iz (egipčanskih) Teb z začetka 5. stoletja pr.n.št.:

»Sel je sporočil Stilihonu, da je bil Alarih zapustil Epir, da je prekoračil soteske, ki zavirajo prehod iz Panonije do Venetov, in se utaboril pri mestu Emona, ki leži med zgornjo Panonijo in Norikom. Tu je prav, da ne preidemo molče tega, kar v mestu spada, in povemo, na kak način je bilo ustanovljeno. Sporočajo, da so prispeli Argonavti, ki jih je Aetes zasledoval, do izliva Istra, ki se steka v Pontos. Menili so, da je prava odločitev, če plovejo proti roku reke, le s pomočjo vesel in ugodnih vetrov, dokler ne bi prispeli do bližnjega morja. Ko so ta sklep izpeljali in prispeli do tega kraja, so pustili kot pomnik svojega prihoda zasnovo tega mesta, naložili Argo na stroje in jo 400 stadijev daleč vlekli do morja in pluli do obal Tesalije, kot je zapisal pesnik Peisandros, ki je vso zgodbo vključil v delo Poroke božanskih herojev.«

potovanje_argonavtov

  3.  Poročilo cerkvenega zgodovinarja Sozomena.

Sezomen: »Argonavti namreč, ki so bežali pred Aetom, na povratku niso ubrali iste poti. Pluli so po morju nad Skitijo in po rekah tamkaj prišli v deželo Italikov. Tu so prezimili in ustanovili mesto, poimenovano Emona. Ko je prišlo poletje, so s pomočjo domačinov vlekli na stroju Argo po suhem okoli 400 stadijev in jo peljali po reki Akylis, ki se izliva v Eridan. Eridan pa se izliva v Italsko morje«

Bratož v knjigi Grška zgodovina omenja zanimivo podobnost med imenom Emona ter starim imenom za Tesalijo, od koder so izhajali Agonavti: ta dežela se je namreč imenovala Haemonia. V nekaterih antičnih literarnih virih (oziroma njihovih rokopisih) in na napisih naletimo na ime mesta v obliki Hemonia ali Haemonia. Za Emono, ki je stala na območju današnje Ljubljane ni jasen izvor imena, domneva pa se, da je staroselski, torej predrimskega izvora.

argonauts_building_emona_valvasor_xiii_9 Argonavti gradijo Emono. Slika iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske.
  4.  Ostalo mitološko izročilo

Po mitološke izročilu, ki ga sporoča geograf Strabon, naj bi Kolhidci, ki so zasledovali Argonavte, prišli med zasledovanjem do Istre in naj bi potem, ko so se jim Argonavti izmuznili, ustanovili mesto Polai (današnji Pulj), »mesto beguncev«.

***

Strabon omenja svetišče grškega heroja Diomeda ob izviru Timava, kraške reke, ki je veljala v antiki za naravno znamenitost. Kult heroja Diomeda, ki je bil dokaj razširjen med Veneti, se je uveljavil v jadranskem prostoru najverjetneje že v času vzpona Rodosa kot trgovske sile v tem prostoru med veliko grško kolonizacijo. Kult tega grškega heroja se omenja še v več krajih na jadranski obali.

***

Herodot poroča o Hiperborejcih, prebivalcih daljnih severnih dežel, ki jih moremo po skopih antičnih omembah lokalizirati v svet srednje in vzhodne Evrope. Hiperborejci so namenili prebivalcem Delosa darove, ki pa naj jih ne bi prinesli sami, temveč poslali od ljudstva do ljudstva, ki so prebivala med njihovimi selišči in Grčijo. Te vmesne postaje so bile po Herodotu Skitija, Adria, Dodona, Evboja, Andros in Tenos. Druga in najbolj zahodna postaja na poti v Grčijo je bila Adria, tj. Jadransko morje (Herodot 4,33). Stiki med Hiperborejci in Grčijo preko severno jadranskega prostora so verjetno odsev prometnih povezav, ki so potekale čez to ozemlje.

***

Bizantinski leksikograf Suidas (okoli 1000 pr.n.št.) sporoča razlagalno legendo o nastanku imena noriškega mesta Viruna (blizu Svaten, kasnejšega središča Karantanije). Le ta se naslanja na grški mit o Meleagru, ki je pokončal kalidonskega merjasca. Poročilo se v prevodu glasi:

»Virunum, ime mesta, ljudstvo Norikov. Njihovo deželo je nekoč pustošil merjasec, ki so ga bili poslali bogovi. Vsi so ga skušali pokončati, vendar bil ves trud zaman. Naposled je merjasca pokončal neki mož in ga dvignil na ramena. Podrobna zgodba se pripoveduje tudi o Kalidonu. Noričani so (tedaj) v svojem jeziku poklicali moža Berounous, to je vir unus (en mož). Od tod je mesto Berounion (=Virunim) dobilo svoje ime.«

Sklep

Grki so se za današnji slovenski prostor zanimali in je bil del njihovega geografskega znanja. Vključili so ga v svoj miselni in idejni svet. Na stare Grke spominjajo tudi nekateri toponimi grškega izvora, ki so se ohranili na Slovenskem. Bratož v knjigi Grška zgodovina omenja število 60 znanih (in le 30 lokaliziranih) antičnih toponimov grškega izvora na Slovenskem. Tak naj bi bil nedvomno Aegida (Koper, v prostem pomenu »Kozje), ki ga omenja Plinij. Anonimni geograf iz Ravene (pozno 7. stoletje pr.n.št.) je v bizantinski Italiji na podlagi poznoantičnih virov priredil geografski opis tega prostora, v katerem naletimo na nekaj grških toponimov, tako npr. za istrski mesti Piranon (Piran) in Neapolis (Novigrad). Na grško navzočnost na današnjem slovenskem ozemlju kažejo tudi redki materialni viri grškega izvora, ki pa so lahko tudi le rezultat trgovskih stikov. Za čas 7-4. stoletja kažejo na stike najdbe lončarskih izdelkov v naslednjih halštatskih najdiščih: Stična, Magdalenska gora (Grosuplje), Most na Soči (t.i. jonska keramika) ter Koritnica pri Bači, Most na Soči in Poštela pri Mariboru. Ohranjeni novci so vsi iz helenističnega obdobja starogrške zgodovine (vseh najdenih 15) in so bili dobljeni na različnih koncih Slovenije.

Današnje slovensko ozemlje je bilo skratka obrobno ozemlje helenskega sveta, do kjer je prišel vpliv grške kulture. Grki vsekakor so zahajali tudi na ta prostor, v celoti pa je bila navzočnost šibka.

Viri in in literatura:

∙ Rajko Bratož »Grška zgodovina: kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo«. Zveza zgodovinskih društev Slovenije; Študentska založba, 2010
∙ Zgodovina Ljubljane, Ljubljana 1984
∙ Nejc Petrič: Slovani v Grčiji in Mali Aziji. Slovanske starožitnosti 1-1-2016:
 https://slovanskestarozitnosti.wordpress.com/2016/01/01/slovani-v-grciji-in-mali-aziji/

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s