V znanstveni reviji Etnolog (št.21, let. 2011) je bil objavljen članek dr. Aleša Črniča z naslovom ““NOVE RELIGIJE? A MISLITE KRŠČANSTVO?” Sodobno poganstvo na Slovenskem” v katerem avtor poleg nekaterih drugih verskih skupin, ki jih uvršča v sodobne duhovne skupine na Slovenskem, predstavi tudi slovensko rodnoverstvo oziroma nas, Slovenske staroverce. Članek je na splošno korekten in dober, našim bralcem pa predstavljamo nekatere komentarje k članku, ki dodatno osvetljujejo naše delovanje.
Celoten članek je dostopen na tej povezavi: Klik
Str. 164 /…/ Še več, nekateri domnevajo, da je poleg omenjenih običajev vse do današnjih dni preživel tudi del pristnega starodavnega predkrščanskega duhovnega izročila. /…/
To je dejstvo, saj je izročilo dokumentirano v več člankih (Joža Čop, Boris Čok in Pavel Medvešček) in knjigah (Boris Čok, Pavel Medvešček) ter zato ni potrebno pisati pogojnika “nekateri domnevajo”.
Str. 173, Opomba 21 /…/ Do obujanja starih slovanskih tradicij in do domnevno pristnih slovanskih panteonov, ki jih častijo staroverci pri nas in v drugih slovanskih družbah, so kritični nekateri etnologi, ki opozarjajo, da gre v številnih primerih za poljubne reinterpretacije zgodovinskih izročil, v nekaterih primerih pa celo za reinvencije nekaterih božanstev. Takšni procesi reinterpretacij in reinvencij so prisotni tudi v drugih neopoganskih tradicijah, ki se pri iskanju pristnih poganskih duhovnih izvorov pogosto lahko oprejo le na pomanjkljive zgodovinske vire. /…/
/…/ so kritični nekateri etnologi /…/
Prav bi bilo, da bi avtor citiral, kateri etnologi so kritični. Za večino laikov omenjeni stavek predstavlja nekakšno avtoriteto, češ, etnologi tako pravijo. Kdor pa pobliže pozna slovenske etnologe in kulturne antropologe se lahko samo vpraša kateri od etnologov to pravi. Žal je le peščica etnologov specializiranih za slovansko mitologijo, ostali večini etnologov pa je rodna vera Slovencev zelo oddaljen pojem.
/…/ Takšni procesi reinterpretacij in reinvencij so prisotni tudi v drugih neopoganskih tradicijah, ki se pri iskanju pristnih poganskih duhovnih izvorov pogosto lahko oprejo le na pomanjkljive zgodovinske vire /…/
Nikoli nismo zapisali, da je naše staroverstvo enako kot tisto pred petdesetimi leti v zahodni Sloveniji, ko je bila še živa nepretrgana kontinuiteta staroverstva ali pa tisto pred stopetdesetimi leti ali tisočpetsto let pred nastopom krščanstva pri nas. Staroverstvo se je ves čas spreminjalo. Zatorej nimamo priljubljenega časa v zgodovini s katerega bi lahko kopirali »idealni« panteon bogov. Bogovi, ki so jih staroverci častili sto let nazaj, so verjetno skoraj v celoti drugačni, kot tisti pred tisoč leti. Zato danes staroverci radi govorimo o »živi tradiciji« pod katero razumemo ravno to spreminjajočo se religijo v času in prostoru.
/…/ Okoli leta 2005 je nastala Staroverska župa Svetovid – vanjo so se kmalu zlili tudi Ajdi /…/
V približnem istem času sta nastali obe skupini, niso pa se Ajdi zlili v Staroversko župo Svetovid, ampak so skupaj enakovredno začeli delovati kot Slovenski staroverci, hkrati pa sta ostali še obe imeni.
Str. 174 /…/ “Mnogi staroverci so nacionalno orientirani. In to je problem. Srbi so npr. poganstvo ‘nacionalizirali’. Ko je tista novinarka Dela, ki je pisala članek, hotela v Ukrajino, so zahtevali ne vem kakšne dokaze, da je Slovenka, pa neko uniformo bi morala nositi…« /…/
Ne zdi se nam posrečeno, da se znotraj članka, ki obravnava nova religijska gibanja, poda komentar člana ene od verskih skupin o drugi verski skupini. Za nas ni problem, da smo nacionalno orientirani in to tudi jasno poudarimo. Kar pa ne pomeni, da smo staroverci skrajneži. Prav tako gre v tem komentarju za polresnice in neargumentirano natolcevanje o drugih slovanskih rodnovercih. Kaj je avtor izjave razumel pod tem, da so Srbi poganstvo »nacionalizirali« je verjetno znano le njemu. Naše poznavanje srbskega rodnoverstva je povsem drugačno. Vsekakor ni dobro posploševati.
Str. 175 /…/ Glede na manko pisnih virov, ki bi dovolj verodostojno in prepričljivo pričali o predkrščanskih verovanjih in obredih na naših (in sploh na evropskih) tleh, verjetno lahko za prevladujočo večino sodobnega poganstva sklepamo, da so te povezave zgolj posredne in da gre pri sodobnem poganstvu v veliki meri za reinvencijo verovanj in obredja./…/
Isti komentar kot zgoraj. V Sloveniji imamo na srečo zelo bogato staroversko izročilo, kljub temu da to izročilo še nima take teže, kot si jo zasluži. Ampak niso bistveni viri za rodno vero, saj živimo tukaj in sedaj in se ne čutimo zavezane čaščenju »pristnemu« staroverstvu, kot naj bi obstajalo v romantičnemu času pred prihodom krščanstva. Mi smo duhovni dediči starovercev, ki pa živimo v drugem času in je zato razumljivo tudi naše prakticiranje rodne vere drugačno. Niti ne stremimo k temu, da bi bilo isto, saj to navsezadnje tudi ni mogoče.
/…/Prvi posamezniki in manjše skupine neopoganov so se pri nas začele pojavljati že v začetku osemdesetih let 20. stoletja, a je to vsaj poldrugo desetletje ostalo zamejeno na bolj ali manj zaprte in v okolici in širši družbi tako rekoč nevidne kroge. /…/
Še danes so nekatere manjše skupine anonimne in se nočejo izpostavljati zaradi več razlogov, tudi nerazumevanja javnosti. Taki posamezniki in skupine so tako pri nas, kot pri ostalih slovanskih narodih. Aktivno živijo svoje rodnoversko tradicijo, ki pa jo ne izpostavljajo v javnosti.
/…/ V dejavnostih teh skupin na prvi pogled nemara res vidimo predvsem smešne odrasle, ki se igrajo Kelte, stare Slovane ali Indijance. /…/
Dobro opisan stereotip v naši državi. Zato je mnogo ljudi zadržanih in javno ne izpostavijo pripadnosti rodni veri ter to kot strogo intimnost čuvajo zase in svoje bližnje. Mi se trudimo to pretrgati.