Zeleni Jurij, Perunov sin

V slovenskih jurjevskih pesmih so bile z likom Zelenega Jurija in kasnejšega svetega Jurija povezane predstave prihoda pomladi, prebujanja narave, odpiranja zemlje (simbol ključev), pojava zdravilne rose in vsakovrstne plodnosti. Zato so ta dogodek spremljali številni svečani obredi: kurjenje kresov, skakanje čez ogenj, petje in rajanje, obhodi, poroke, setev, krašenje pastirjev, živine in domov s cvetjem in prva paša. Ta praznik so v naših krajih praznovali 23. ali 24. aprila. Spada med najpomembnejše mejnika letnega cikla. Jurjevsko koledovanje je bilo razširjeno v vseh slovenskih pokrajinah in v hrvaških krajih v obmejnem pasu s Slovenijo. Belokranjske jurjevske kolednice se po glasbenih in besedilnih značilnostih precej razlikujejo od ostalih slovenskih in se zdijo mlajše od nekaterih hrvaških. Medtem ko so se v Beli Krajini ohranile tradicionalne kresne pesmi, so jurjevske prešle v otroško folkloro. Kljub mlademu izvoru je belokranjsko izročilo ohranilo ime Zeleni Jurij, ki ga je marsikje nadomestil sveti Jurij.

Zeleni Jurij v Beli krajini.

Obred Jurjevanja in začetek novega leta

Jurjevski obredi se med seboj razlikujejo, vsem pa je skupno, da Jurij, kot predstavnik pomladi, vedno premaga nasprotnika, ki pooseblja zimo. V Pomurju je znan obred dvoboja med Zelenim Jurijem ali Vesnikom, odetim v bršljan ali cvetje, in Raboljem, oblečenim v slamo ali kožuh. Lavfarski običaj v Cerknem prav tako ponazarja boj med zimo in pomladjo in sodi v skupino vegetacijskih obredov, ki so prisotni v širšem alpskem prostoru.

Po vzhodnoslovanski ljudski tradiciji se je začetek leta povezoval s prihodom pomladi in prebujanjem narave. V Rusiji se je do 15. stoletja uradno koledarsko leto začenjalo s prvim marcem, pri južnih Slovanih pa je bil mejnik prav Jurjevo. Verjetno pa je štelo za novo leto tudi pomladno enakonočje

Sorodni mitološki liki: Jarilo, Ivan, Jarovit, Jarnik

Zeleni Jurij pooseblja sončno moč, ki spomladi prebudi zemljo in vegetacijo. Njegovo ime izhaja iz korena >jar< v pomenu mlad. Od tod ime Jarilo v pomenu pomladanski, ne pa morda v pomenu vzkipljiv, žgoč, kar velja za Jarnika, ki prav tako izhaja iz korena >jar< v drugem pomenu, torej vzkipljiv, nagle jeze.

Ko strelja na mitično sončno žival, ga ta pahne v prepad. Jarnik naj bi bil brat Vesnika (Jarila, Zelenega Jurija), brata naj bi zahrbtno ubil, od tod ime Jurij s pušo; analogno lovec ustreli Zlatoroga ipd. V slovanskih kakor tudi v slovenskem ljudskem izročilu je vlogo mitičnega strelca prevzel oziroma mu posodil ime sv. Bartolomej (Jarnik pravijo Uskoki na Gorjancih sv. Jerneju). Od tod tudi bolgarsko izročilo, da kadar pada molnija (strela), pomaga Bartolomej Eliji brusiti kopje. Jarnik je vključen v vegetativni, obnovitveni krogotok narave in ima ambivalenten značaj. Strel na sončno žival ga potrjuje kot lunarnega, nočnega, zimskega demona, ki pa je pomemben pri obnovi v življenjskem krogu predvsem kot vodnik mrtvih in s tem v zvezi kot demon neviht (ger. Odin, skan. Wodan, gr. Haron). Predstave o Jarniku so se spojile z izročilom o divjem lovcu.

Slovanski liki Jarylo, Ivan, Egorij verjetno pripadajo zgodnejši fazi jurjevske svetniške legende, saj v nekaterih obredih mladeniča lahko nadomesti tudi dekle ali ženska lutka, ki je morda spomin na kult boginje plodnosti. Po ugotovitvah V. V. Ivanova in V. N. Toporova se je Jurij, po svojem imenu etimološko povezan z močvirjem in vodo, kontaminiral z irej, vyrej, kar je pomenilo raj, ki pa tudi leži onstran vode. Ivanov in Toporov povezujeta Jurija/Jaryla z baltoslovanskim Jarovitom, božanstvom vojne in rodovitnosti, ki so ga častili 15. aprila. Jarylo je povezan s sezonskimi agrarnimi opravili, zato ni bil del ‘uradnega’ kulta, pa tudi značajsko ni tako jasno profiliran kot nekatera druga slovanska božanstva.

Jurijev praznik, ki je bil po koledarskih popravkih prestavljen na 23. ali 24. april, ločita od Kresa (24. junija) kar dva meseca, ki predstavljata obdobje od setve do žetve, zato praznika povezujejo živahno brstenje narave in kmečka opravila. V treh variantah slovenske ljudske pesmi ‘Godec pred peklom’ je namesto ‘devetega kralja’ ali ‘devetega moža’ imenovan sveti Vid. Ime Vid je metaforično povezano z vidnimi zaznavami, torej s svetlobo, ognjem in strelo. Verjetno je ostanek kulta slovanskega boga Sventovita, ‘gospodarja svetlobe’, ki se je v času pokristjanjevanja spojil z legendami o svetem Vidu. Sventovit, ki so ga proslavljali ob zaključkih žetev, je imel solarno-agrarni značaj. Tako je prišlo do delnega poenotenja jurjevskih in ivanjskih kresovanj, koledovanj in ustnega izročila v zvezi z njima.

Slovenskemu in hrvaškemu Zelenemu Juriju je podoben mitični junak, ki je bil pri vzhodnih Slovanih in Srbih imenovan Jarilo. Na človeški svet se je vračal vsako leto spomladi in se ženil s svojo izvoljenko (Perunovo hčerko), kar je prineslo blagostanje, rodovitnost in srečo. V vzhodni Sloveniji in v hrvaškem Zagorju je bila Jurijeva nevesta sestra Mara. V obredu Jarila na dan 27. aprila, kot ga poznamo iz Belorusije (iz prve polovice 19. stoletja), je bil osrednji lik mladenič v beli obleki, bosih nog, s človeško glavo v desnici in žitnim klasjem v levici, ki je vodil belega konja. Ponekod ga je zamenjalo tudi dekle s cvetnim vencem na glavi. K Jarilu so spadale vojaške in plodnostne funkcije, kar dovoljuje povezavo Jarila z bogom Gromovnikom, ki je z ognjenimi streli preganjal povzročitelja bolezni.

Poleg povezav z nebom in Soncem je bil Zeleni Jurij tudi bitje iz podzemlja: to dokazujejo že opisi njegovega vsakoletnega prihoda na naš svet, ko se dobesedno dviga iz zemlje. Njegov prihod iz podzemlja so nekateri imenovali tudi ‘hoja skozi leto’, saj je prispodoba življenja, smrti in ponovnega rojstva. Ob jurjevskih obredih so ponekod v Srbiji žrtvovali piščanca ali petelina tako, da so ga zakopali v zemljo. Da je šlo pri tem za darovanje htonskim bogovom kaže tudi dejstvo, da so obredi izvajali zvečer ali ponoči in da je bila tudi žrtvena žival običajno črne barve.

Vesne naj bi se zbirale enkrat ali večkrat na leto, plesale, pele ali pohajale. Tako naj bi se shajale v februarju, ki se po njih imenuje vesnar, največkrat okoli godu svetega Matije (24. 2). Po izročilu s Krna naj bi v skupinah vršale, prebujale naravo in prinašale plodnost. Gorje tistemu, ki bi ga povozile ali opazile, da jih opazuje.

Zeleni jurij, gospodar volkov

Ob vsakoletnem pomladnem ponovnem rojstvu Zeleni Jurij zaveže volkovom gobce in s tem ukroti demonsko požrešnost zimske polovice leta. Po eni strani je torej zaščitnik ljudi in živine, po drugi pa varuh koledarske doslednosti. Pri Slovanih je bila razširjena predstava, da v zimski dobi lačne trope volkov vodi siv in šepav volk ali šepav starec. Obe značilnosti, šepavost in živalska podoba, naj bi kazali na boga smrti in podzemlja, Velesa, Zeleni Jurij pa naj bi med prihodom iz podzemlja na naš svet prevzel njegove lastnosti.

Na podlagi analize jurjevskih besedil so dejanja zapiranja gobcev volkovom in njihovega odganjanja na Jurijevo nekateri etnologi pripisali Jarylu/Juriju, praslovanskemu vegetacijskemu božanstvu plodnosti. Na Jurijevo naj bi se vegetacijsko božanstvo vrnilo iz Velesovega sveta mrtvih v svet živih. Toda Jurija in sv. Jurija pri vzhodnih Slovanih, Hrvatih in Bolgarih najdemo tudi kot gospodarja volkov. Jurij kot lik plodnosti je morda isti kot Jurij gospodar volkov. Po mnenju nekaterih etnologov je Perunov sin, ki so ga ob rojstvu (na dan novega leta) koledniki (Velesovi predstavniki) odnesli v Velesov svet mrtvih, od koder se je naslednje leto pomladi spet vrnil v svet živih. Jurij torej le začasno umre.

Gromovnikov sin

Perun pošlje svoja sina pomladi na Zemljo v obliki nevihtnih strel, da oplodi zemljo in obudi novo življenje. V letnem ciklu se prve nevihte povaljajo pomladi, po mrtvem zimskem obdobju. Strela oplodi zemljo in ji da moči in duha, da se začne nov letni ciklus. Strela je značilno orožje boga Gromovnika, s katerim se bori proti htonskim sovražnikom.

Kolednice so bile del novoletnega dogajanja – govorile so o rojstvu in odhodu Perunovega sina Jurija na drugi svet. Glede na to, da so povezane z zadnjim dnevom paše (jeseni), bi lahko domnevali, da je bil Perunov sin v resnici odpeljan v Velesov svet na zadnji dan paše jeseni.

Mit o Juriju, ki je povezan z gospodarjem volkov, je samo del mita plodnosti, predstavlja njegov živinorejski oziroma pastirski aspekt. Drugi del mita sodi namreč že v rekonstruiran mit plodnosti, ki se smiselno povezuje s prvim dnevom pomladi in hkrati s prvim dnevom paše na prostem. Celotna živinorejska/pastirska različica te zgodbe Mencejeva razlaga takole: na dan novega leta (jeseni, na zadnji dan paše) se Perunu rodi sin Jurij/Jarylo. Ponj pride Veles, gospodar volkov, skupaj z volkovi. Vzame ga s seboj na drugi svet – eden volkov ga namreč požre (ali pa morda kar Veles sam), kar pomeni, da Jurij začasno umre, gre na oni svet. Jurij ostane na drugem svetu pri bogu smrti in živine Velesu do pomladi. Medtem je živina na varnem v hlevih, volkovi spuščeni, saj zimski polovici leta vlada Veles. Na Jurijevo se vrne z drugega sveta z močmi, ki so tipične za gospodarja volkov ter zapre volkovom gobce in jih prežene. Pravi gospodar volkov, bog drugega sveta in živine, Veles, je prisoten torej le v jesenskem delu mita, medtem ko je pomladi prisoten gospodar volkov – Jurij.

Tudi na podlagi primerjav s starejšimi viri lahko potrdimo, da je bil motiv gospodarja volkov in obenem tudi vegetacijski aspekt mita plodnosti o umirajočem in vračajočem se pastirju (vegetacijskemu božanstvu) mit in obred tretje funkcije po Dumezilu (glej Trojnost), torej predvsem gospodarski mit in obred, kakršne so poznali Indoevropejci, čeprav vzporednice najdemo tudi pri neindoevropskih ljudstvih.

Zeleni Jurij, desetnik

Deveti, deseti, dvanajsti, trinajsti pa tudi sedmi otrok istega spola, naj bi bil po ljudskem izročilu bodisi božanstvo, demonsko bitje, jasnovidec ali vrač, hkrati pa tudi žrtev, desetina, nekemu boštvu. Po desetnico pride v nekaterih pesmih oziroma pripovedih bela žena, Marija ali vila. Ko se desetnica čez mnogo let vrne v rodno vas, je nihče ne prepozna, nočejo je sprejeti v hišo, posledica je nesreča: smrt matere ali nevihta s požarom.

V slovanskih ljudskih pesmih morata desetnica oziroma desetnik po svetu. Usoda desetega otroka, namenjenega božanstvu, ki odloča o rojstvu in o smrti, je, da tava po gozdu in po tujih krajih. V slovenskem pripovednem izročilu s Pohorja deseto sestro imenujejo kar smrt. Na Gorenjskem so ji dali ime rojenica, desetemu bratu pa rojenjak. Dvanajstega brata so imeli na Primorskem za Kresnika, njegova usoda pa je sorodna Jurijevi.

Desetnik in desetnica sta se danes ohranila v ljudskem izročilu Slovanov, Baltov in Ircev. Desetnici je usojeno, da pripada boštvu, ki skrbi za rojstvo in smrt, torej za ciklično obnovo. Te lastnosti so imela božanstva, povezana s kultom rodovitnosti, kot so bila v antiki Hekate, Diana, Artemida, keltska De Ana, slovanska Mokoš, Pehtra ipd.

Raziskave ljudskega bajeslovnega pesemskega in pripovednega izročila so pokazala, da je kot desetnik zaznamovan tudi Zeleni Jurij, boštvo, ki naj bi prineslo pomladno obnovo in rodovitnost. Kot desetnica nastopa tudi njegova sestra Marjetica, posvečena ženskemu boštvu rodovitnosti (Vesna). Lik desetnika in desetnice, kakor tudi devetega brata v slovanskem in baltskem izročilu ima, kot sta ugotovila Radoslav Katičić in po njem Vitomir Belaj, pomembno vlogo v praslovanskem rodovitnostnem ritualu oziroma praslovanskemu mitu o dvoboju med Perunom in Velesom (glej Glavni mit slovanske mitologije).

Deseti brat gre v desetino, ko se vrne pride do incestne zveze. Deseti brat in njegova sestra skleneta poroko, ki je veljala za božansko, sveto. Po tem gradivu sodeč, naj bi imelo praslovansko božanstvo Perun devet oziroma deset sinov.

Desetnik torej v resnici pooseblja desetino, dar, in to na simboličen način tudi v rodovitnostnem mitu. Ljudske pesmi o devetem otroku, Perunovem otroku – Juriju, ki hodi po svetu in sreča na polju svojo sestro, ki je po nekaterih variantah tudi deseta po vrsti – bi potemtakem bile odlomek kozmološkega mita oziroma pesnitve, k ise je pela ob določenem času, da bi priklicali obnovo narave. Med paroma Perun in Mokoš ter Jurij in Marjetica obstaja tesna povezava. Desetnik in desetnica sta v ljudskih pesmih desetina, namenjena božanstvoma oziroma poosebljata božanstvi sami. Sčasoma se je desetništvo ohranilo le kot spomin na davek, dar.

Po I. Grafenauerju odseva v baladi o Desetnici, ki je slovenska posebnost, indoevropski nazor o potomstvu. Po starodavnem prepričanju >vse deseto< od tega, kar človek pridela, priredi ali upleni, kakor tudi deseti otrok istega spola, pripada bogovom. Domnevajo, da so ponekod res žrtvovali otroke, pozneje so takšno žrtvovanje nadomestili z izgnanstvom ali z oddajo desetega otroka cerkvi.

Evropska praznovanja pomladi

Praznovanja pomladi so (bila) v Evropi zelo raznolika. V večini nastopa drevesni duh v podobi drevesa, lutke ali mladeniča oblečenega v zeleno listje. Njegova skrb je vsakoletna oživitev narave in s tem zmaga nad mrtvim zimskim časom. Prav to pa je tudi pomen pusta – zaključek zime in začetek novega življenja v okviru naravnega cikla.

V povezavi s pustom je tudi ubijanje Smrti, lutke, ki predstavlja starko. V nekaterih poljskih predelih Gornje Šlezije se lutka, ki predstavlja starko, imenuje Marzanna (Morana), boginja smrti. Naredijo jo v hiši, ki jo je smrt zadnja obiskala, in jo na drogu odnesejo na rob vasi, kjer jo odvržejo v ribnik ali pa jo kako drugače pokončajo. V opisanem praznovanju je zaigrana vrnitev pomladi, poletja in življenja, ki sledijo izgonu Smrti.

Postavlja se vprašanje, čemu je potrebno like, ki predstavljajo rastlinstvo in pomlad (Pust, Zeleni Jurij), ubiti? Zakaj ubiti duha rastlinstva v kateremkoli obdobju leta, še posebej pa pomladi, ko je njegova naklonjenost najbolj potrebna? James Frazer je menil, da je božansko življenje, utelešeno v snovnem in umrljivem telesu, v nevarnosti, da se omadežuje in spridi spričo slabosti krhkega človeškega telesa, v katerem je začasno spravljeno. Da bi ga obvarovali pred pešanjem, ki ga je neizbežno deležno, ko se njegova človeška utelesitev postara, ga je treba ločiti od nje, še preden se pokažejo prvi znaki razkroja, da se lahko neokrnjeno prenese na naslednika. Zato je treba starega predstavnika boga ubiti in božjega duha iz njega prenesti v novo učlovečenje. Ubijanje boga je potemtakem samo nujen korak k njegovemu ponovnemu oživljanju oziroma vstajenju v boljši obliki.

jurjevanje_nekoc
Oglejte si kako je Jurjevanje izgledalo nekoč v Vinici.

Literatura:
Mencej, M.: Gospodar volkov v slovanski mitologiji. – Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, 2001
∙ Frazer, J. G.: Zlata veja: Raziskave magije in religije. – Nova revija (Zbirka Hieron), 2001
∙ Šmitek, Z.: Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti. – Študentska založba, 2004
∙ Kropej, M.: The tenth child in folk traditon. – Studia Mythologica Slavica 3, 2000. ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Universita degli Studi di Udine, Dipartimento di Lingue e Civilta dell’Europa Centro-Orientale
∙ Baš, A., urednik: Slovenski etnološki leksikon. – Mladinska knjiga, 2004
∙ Toporov, V. N.: Predzgodovina književnosti pri Slovanih : poskus rekonstrukcije : (uvod v preučevanje zgodovine slovanskih književnosti). – Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, 2002

Deli

Z nadaljevanjem obiska se strinjate z uporabo piškotkov več informacij

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close