*Izbor ne predstavlja utrjenega seznama najpomembnejših rastlin, ki so jih uporabljali naši predniki, saj o tem ni preživelo zadosti zanesljivih podatkov, ki bi omogočali tako trditev. Prednost smo dajali rastlinam, ki so tudi dandanes splošno znane in je njihova uporaba tekom stoletij izpričana na naših tleh.
Naši predniki so opazovali naravni svet okoli sebe, v rastlinju (prav posebno v cvetlicah, drevesih in zeliščih) so spoznavali zdravilne učinkovine, njihove čarobne lastnosti in povezave z določenimi bogovi in/ali aspekti narave (npr. povezave z rastlinami in elementi). Tudi pri rastlinstvu, kakor pri človeškem življenju, imamo opravka z značilnim predkrščanskim cikličnim pogledom na življenje: rojstvo, zrelost, smrt in transformacija. Tako so staroverski prazniki, ki predstavljajo letne cikle narave, hkrati tudi prazniki rastlinstva v eni izmed svojih življenjskih stopenj. Svoj vrhunec prazniki rastlinstva dosežejo ob poletnem solsticiju – na kresni večer. Spodaj je navedenih nekaj rastlin*, ki so jih v ljudski tradiciji cenili zaradi njihovega blagodejnega vpliva na zdravje, pa tudi zaradi značilnih magijskih lastnosti. Staroverci danes ohranjamo globoko spoštovanje do starodavnih ljudskih izročil, živimo njihove nauke in poskušamo napredovati v razumevanju pomembne vloge rastlinskega sveta.
JABLANA (MALUS DOMESTICA)
Splošno znano sadno drevo, ki raste v vrtovih in sadovnjakih širom Slovenije. Občasno na kak divjak naletimo tudi po gozdovih, vendar praviloma slabo uspevajo in skoraj ne rodijo. Redno uživanje večjih količin domačih in neškropljenih jabolk, pomaga pri razstrupljanju in obnovi organizma. Za jabolčni kis je rečeno, da znižuje holesterol, uravnava krvni tlak in čisti ožilje, medtem ko jabolka ožilje in srce krepijo. Pospešujejo tudi presnovo in odvajajo vodo iz telesa. Jabolko je simbol plodnosti, lepote, zdravja, poroke in otrok. Povezujemo ga tudi s posmrtnim življenjem in nesmrtnostjo. Jablana in jabolko sta igrala pomembno vlogo v poročnih obredih večine slovanskih narodov. Jabolko (ovito z rdečim trakom) je v Srbiji sporočalo, da je mladenka pripravljena na poroko, medtem ko je jabolko (brez rdečega traku) na Hrvaškem simboliziralo dekle samo. V naših krajih smo s pomočjo jabolk klicali uspešno in plodno leto. Za zdravje v družini so si vsi člani pred Božičem in Novim letom umili obraz z vodo, v kateri so bila namočena jabolka. Podobno verovanje, da je jablana povezana z zdravjem, se je kazalo tudi v običaju, da se je voda, v kateri so okopali novorojenčka zlila pod jablano. V slovenskih pravljicah nemalokrat naletimo na čarobna zlata jabolka, katerih kraja pogosto vodi v junaške odprave.
MALI JESEN (FRAXINUS ORNUS)
Drevo, ki navadno raste po gozdovih ob potokih, rekah in na vsej zemlji, ki dlje časa zadržuje vlažnost. Zdravilne učinke imajo listi in krilati plodovi. Mali jesen dodajamo k čajnim mešanicam za čiščenje krvi, pomaga pa tudi pri revmi, putiki, vodenici in odvajanju vode iz telesa. Plodovi vsebujejo zdravilne učinke, ki lajšajo ledvične bolezne, odpravljajo kamne v mehurju, čistijo kri in odpravljajo gliste. Mali jesen velja tudi za blago odvajalo. Pri nas so mali jesen uporabljali proti zlonamernim bitjem. Da bi se ubranili nočnih obiskov vedomca, so na vrata spalnice obesili zvito jesenovo vejico, ki naj bi varovala pred zlemi silami in uroki. Copernic so se poskušali obvarovati tako, da so na kresni večer na konce njiv in gnojnike zasadili jesenove veje.
ŠENTJANŽEVKA (HYPERICUM PERFORATUM)
Tudi šentjanževa roža, ivankovka itd., je trajnica, ki raste ob gozdovih in po suhih travnatih pobočjih. Cveti rumeno, najlepša in najboljša pa je ravno ob kresu. Za cvetje velja, da v sebi nosi največ zdravju koristnih učinkovin. Šentjanževko najpogosteje pripravljamo v obliki čajev ali olj. Slovi po svoji učinkovitosti pri zdravljenju depresij, krvavo rdeče obarvana olja se uporabljajo pri opeklinah, medtem ko se mazila priporoča pri odrgninah in pikih žuželk. Rečeno je bilo, da je šentjanževka sposobna odganjati zle uroke. Ponekod so jo obešali na hišna vrata, da bi slabim duhovom preprečili vstop v hišo.
GOZDNA JAGODA (FRAGARIA VESCA)
je gozdni sadež in divja rastlina, ki jo največkrat najdemo ob gozdnih robovih in okoli grmovja. Tudi njo uvrščamo med zdravilne rastline, ki je znana po tem, da vsebuje veliko C vitamina. Uporabni so listi, cvetovi in jagode. Za hitrejše okrevanje, se iz listov in cvetov gozdne jagode, kuha čaje tistim, ki prebolevajo hude in dolgo trajajoče bolezni. Rečeno je, da čaj tudi čisti kri, topi ledvične kamne itd. Plodovi so zelo okusni in bogati z vitaminom C, uživamo jih lahko sveže ali posušene. Včasih so verjeli, da imajo ob kresu nabrani listi gozde jagode največjo moč in v zeliščnem pripravku (listi gozdne jagode namočeni v žganje) blagodejno vplivajo na dlesni. Plodovi gozdne jagode so tesno povezani z ljubeznijo, zato so jih na različne načine uporabljali za privabljanje bodoče ljubljene osebe.
VODNA PERUNIKA (IRIS PSEUDACORUS)
je rumeno cvetoča rastlina, ki za svojo rast potrebuje vlažno rastišče, zato jo v Sloveniji najlažje najdemo v močvirjih ali umetnih vrtnih jezercih. Njeno prisotnost in uporabo med Slovani je potrdilo tudi arheološko izkopavanje v Starigardu (današnjem Oldenburgu), kjer projektni sodelavci predvidevajo, da so vodno peruniko nekoč uporabljali za zdravljenje očesnih težav in aktivnih krvavitev. Dandanes vodno peruniko za svoje pripravke, še vedno uporabljajo homeopati. Vse podvrste perunik so na področju Balkana najverjetneje posvečene gromovniku Perunu, bogu groma, nevihte in vojne. Perunikino ime bi lahko povezali tudi z imenom ene od Perunovih sestra ali celo z njegovo ženo. Od antike naprej so peruniko širom Evrope uporabljali za iskanje ljubezni in njeno ohranjanje. S tem razlogom so s seboj nosili celo korenino ali pa čarovno vrečko, katera je vsebovala perunikin prah. Verjelo se je tudi, da je korenina perunike, nabrana in posušena na Veliko noč, sčitila pred udarom.
ČEMAŽ (ALLUIM URSINUM)
Divja rastlina oz. divji česen, ki raste v senčnih gozdovih in ima zelo močan okus ter vonj po česnu. Podobno kot pri česnu, se uporablja cela rastlina, tako sveža, kot v obliki raznih pripravkov za zdravljenje. Pomaga pri previsokem pritisku, zato ga imenujejo tudi “dimnikar za žile”, saj je znan po tem, da znižuje visok krvni tlak. Rečeno je, da čisti prebavni trakt in dihala in še pomembnejše – krepi celotni organizem. Njegova uporaba je prav pogosta v kulinariki, kjer iz njega pripravljajo vsakovrstne namaze in omake. Čemaž ni strupen, vendar se ga pogosto zamenjuje s podleskom ali šmarnico, zato previdnost pri nabiranju ni odveč. Štajerski pregovor pravi: “Če maš čemaž, si rešen vraž!” Podobno kot pri zdravilnih učinkih, so tudi čemaževe magične varovalne lastnosti podobne česnu. Čemaž in česen varujeta pred čarovnicami in vampirji, odvračata nesrečo in vabita srečo. Čemaž, česen in čebula imajo mnogo skupnih učinkovitosti, saj vse veljajo za rastline, ki v sebi nosijo podzemeljsko moč (morda je čemaž s tem razlogom imenovan tudi kačji lek). Zaradi močnega in dražečega vonja, naj bi pregnali iz hiše vse slabe vplive. Stik s podzemeljsko energijo, pa jih dela za dobro obrambo pred uroki in vsem slabim.
HRAST (QUERCUS NPR. QUERCUS ROBUR – DOB ALI QUERCUS PETRAEA – GRADEN)
Tudi ličnik, pisanec, črepinjak itd., raste na sončnih do polsenčnih prostorih, na večini vrst zemlje. V zdravilne namene uporabljamo nerazpokano lubje mladih debel in vej, ki ga lahko nabiramo preko celega leta. Zdravju koristi tudi hrastov plod, želod, ki ga nabiramo le od septembra do oktobra. Želod so po drugi svetovni vojni, ko je primanjkovalo kave, uporabljali kot njen nadomestek in ga poimenovali želodova kava, kateri so pripisovali tudi koristne učinke uravnavanja delovanja ščitnice. Iz hrastovega lubja lahko pripravljamo tudi zavretke in kopeli. Zavretek lubja zdravi premnoge nadloge npr. rane, ognojke, čire itd. Tistim, ki imajo težave s potenjem nog, so priporočali vsakodnevne kopeli hrastovega lubja. Take kopeli, naj bi odpravljale lišaje in izpuščaje, dobro pa so dele tudi premraženim in ozeblim nogam. Za naše staroverske prednike je bil hrast sveto drevo, katerega so v svetih gajih častili in spoštovali. Povezujemo ga s Perunom, mogočnim bogom groma in strele. V povezavi s tem lahko govorimo o varovalni vlogi hrasta, saj je hkrati izvir in cilj groma ter strele, o čemer še danes govori ljudsko prepričanje, da strela največkrat udari ravno v hrast. Verjelo se je, da ima votel hrast še prav posebne lastnosti – če so skozi votlo hrastovo drevo ponesli bolnika, naj bi to prispevalo k njegovemu okrevanju, rečeno pa je bilo tudi, da je preko votlega hrastovega debla mogoče priti v drugi svet, tako v podzemlje, kakor v najvišje nebesne sfere. V predstavah naših prednikov je hrast pogosto predstavljal svetovno drevo, središče sveta, ki povezuje svet živih in mrtvih oz. vse tri sfere (podzemlje, materialni svet in nebeške sfere). Hrast se v Srbiji še dandanes aktivno pojavlja v znanem običaju imenovanem badnjak, kjer na predvečer božiča na domače ognjišče položijo hrastovo poleno v upanju, da bo to dejanje prispevalo k srečnosti družine. Ta običaj, ki je sedaj povezan s krščanskim praznikom ima jasne predkrščanske korenine.
BELA OMELA (VISCUM ALBUM)
Imenovan tudi omelje, imela itd. je zimzelena grmičasta polzajedalska rastlina,ki ne raste iz zemlje, ampak se naseli na vejah dreves gostiteljic in jim preko svojih korenin odvzema hranilne snovi. Nanjo najpogosteje naletimo ravno na starih sadnih drevesih, vendar ni nenavadno, če jo opazimo tudi na vrbah, topolih, leski itd. Uporabne so vejice z listi, nabrane v zelo zgodnji pomladi in pozno jeseni. V pravšnjih količinah in ob pravilni pripravi, naj bi čaj iz bele omele zniževal krvni pritisk in krepil srce. Zadnja leta se raziskovalci osredotočajo na potencialno uporabnost bele omele pri zdravljenju raka in povečanju odpornosti. Belo omelo uporabljamo tudi za kopeli, ki naj bi prav dobro dele tistim, ki zaradi slabe prekrvavitve trpijo za mrzlimi nogami. Podobne kopeli naj bi med drugim lajšale težave zaradi krčnih žil in ozeblin. Bela omela naj bi prinašala srečo in odganjala nezgode, s tem razlogom se jo obeša nad vhodna vrata hiš in hlevov, ponekod so jo na konce njiv zatikali tudi v zemljo, da bi s tem obvarovali pridelek.
PRAPROT (PTERIDIUM AQUILINUM) OZ. ORLOVO PRAPROT
To rastlino najdemo po redko poraščenih gozdovih, jasah in gozdnih robovih. Je radioaktivna rastlina, ki svojo radioaktivnost ohranja kar dve leti. Naše babice in dedki, so praprot uporabljali za blazine in slamnjače, kar se še danes smatra za zdravo ležišče, na katerem se človek dobro spočije. Tako ležišče naj bi blažilo krče in trganje po udih, prav posebno pri revmi. Posušeno praprot so pozimi pogosto polagali v čevlje, saj je znana po tem, da odvzame utrujenost in greje noge. Kljub blagodejnim učinkom, ki jih ima praprot, se je zaradi strupenosti ne uživa, njena radiokativnost pa je razlog, zakaj se spanje na praprotni slamnjači nosečnicam odsvetuje.
Naše babice in dedje so verjeli, da praprot ščiti pred nevihtami, kačami in ognjem, zato so jo obešali nad vrata in okna, polagali pa so jo tudi na njive. Za praprotno seme velja, da je njegova čarovna moč najbolj intenzivna, če se ga nabere v kresni noči na razpotju, nekje med enajsto in dvanajsto uro. Tako nabrano seme so nosili po žepih in šivali med obleko, v trdnem prepričanju, da jih bo zaščitila pred udarcem strele, zlemi silami, uroki in ostalimi poškodami. Praprot pa ne odganja le nesreče, ampak tudi vabi ljubezen. Po prepričanju naših prednikov, naj bi dekle, ki je v nedrjih nosilo praprotno seme, kaj kmalu našlo svojega življenjskega sopotnika. Morda še najbolj poznana vraža pravi, da če se na kresno noč sprehodimo po gozdu in nam praprotno seme nevede pade v čevelj, bomo za eno noč razumeli govorico živali ali pa celo postali nevidni. Praprotni listi so bili še v bližnji preteklosti del staroverskega plodnostnega obreda v jami Triglavca.
NAVADNI NETRESK (SEMPERVIVUM TECTORUM) ALI JUPITROVA BRADA
Kaktusu podobna rastlina, ki jo v naravi najdemo predvsem v skalnatih predelih zahodne Slovenije, saj za svojo rast ne potrebuje dosti zemlje. Je nezahtevna rastlina, ki jo danes srečamo v večini slovenskih vrtov. Rečeno je, da pomaga pri težavah z ušesi, zato jo ponekod imenujejo tudi ušesnik. V primeru vnetih ušes, so iz svežih netreskovih listov iztisnili sok naravnost v uho, kar naj bi pripomoglo k hitrejšemu okrevanju. Na enak način pridobljeni sok so uporabljali tudi proti otiščancem in udarcem, na manjše rane pa so polagali obkladke iz olupljenih netreskovih listov. Še ne tako dolgo nazaj so bile ponekod strehe pokrite s slamo ali podobnim naravnim materialom, nanje so zasajali netresk, katerega korenine in rastlina sama, so ustvarjale debelo zaščitno plast pred neurji in dežjem. Verjeli so tudi, da v streho, na kateri raste netrest, strela nikdar ne udari in je ogenj nikoli ne požge. To prepričanje je preživelo še iz časov, ko so naši predniki častili Peruna, boga strele in groma. V prekmurju se je povezava med Perunom in netreskom ohranila v posebnem poimenovanju Perunove rastline – netresk imenujejo peruenovo perje.
BAZILIKA (OCIMUM BASILICUM)
Tudi bosilj, božiljka itd., je močno dišeča enoletna rastlina, ki jo najdemo na sončnih legah velike večine slovenskih vrtov. V vsakodnevno se jo najpogosteje uporablja kot začimbo, vendar ima poleg svoje kulinarične rabe tudi zdravilne učinkovine in jo zato lahko hkrati označimo za zelišče. Pogosto se iz posušenih bazilikinih listov kuha čaje, ki učinkujejo proti napihnjenosti, bolečinam v želodcu in pomanjkanju teka. Naše babice pa so jo poznale kot zelišče za trdnejši spanec. Baziliko se še danes uporablja kot vsestransko sredstvo za preganjanje nečistih in zlih sil. Da bi se zaščitili pred nesrečami in k sebi pritegnili srečo ter blagostanje, so širom Balkana, pa tudi med ostalimi Slovani, baziliko obešali po hišah, jo dajali v šopke, postelje itd. V upanju, da jih bo obvarovala pred zlom, so jo ljudje pogosto privezovali ali šivali v različne dele oblačil. To še posebno velja za neveste in obred poroke, v katerem je bila bazilika prisotna na vsakem koraku. Rečeno je tudi, da mora baziliko vsebovati vsak urok, če želimo, da je učinkovit in močan.
DOBRA MISEL (ORIGANUM VULGARE)
Škrlatno rdeče ali rdeče-vijolično cvetoče zelišče. Najdemo jo po celi Sloveniji, vendar najbolje uspeva na sončnih travnikih in pašnikih ter na gozdnih jasah. Nabira se jo preko poletja, najpogosteje za čaj, ki pomaga pri gripi, prehladu, astmi in ostalih težavah z dihanjem. Slovi po svojem razkužilnem delovanju na prebavila (pospeševanje prebave, tvorbe žolča, miri krče itd.) in sposobnost koncentracije. Včasih so rekli, da ob njenem uživanju postaneš bolj “pameten”, zato so jo svetovali otrokom, ki so se težko učili. Pozitivno naj bi vplivala tudi na vzdušje posameznika, zato jo imenujemo dobrovoljka. Verjelo se je, da šop dobre misli iz hiše prežene zle duhove, uroke in čarovnice. Dekleta pa so jo svojim izbrancem pripenjale na obleko, ko so odhajali na vojsko.
BRŠLJAN (HEDERA HELIX)
Zimzelena plezujoča olesenela rastlina, ki se najraje ovija po drevesih. Raste po celi Sloveniji, najdemo ga v gozdovih, parkih in domačih nasadih. Bršljan lahko štejemo med zdravilne rastline (največkrat uporabljamo samo liste), vendar se zaradi strupenosti odsvetuje njegovo uživanje. Včasih so iz njega kuhali čaj za izpiranje proti glivicam, ušem, garjam in kurjim očesom. Dandanes odkrivajo njegovo pomirjujoče delovanje na dražeč kašelj in pomoč pri lažjem izkašljevanju.
V hudourniških dolinah na Kočevskem so posvečeno vejico bršljana obešali v hiše, da bi se s tem zaščitli pred nevihtami, hudourniki, točo in ostalimi nevarnostmi, ki pretijo na prebivalstvo v tistih koncih. Da bi se obvarovali pred požari, pa so vejice bršljana polagali v peči. Bršljanova veja se je na Krasu pozibavala pred vhodom na dvorišče, v času osemdnevnega prodajanja domačega vina. Tovrstna uporaba je služila kot način obveščanja, da se je v domačiji začelo prodajati vino.
LIPA (TILIA; NPR. TILIA CORDATA IN TILIA PLATYPHILLOS)
Sveto drevo, ki v Sloveniji in drugih slovanskih deželah nosi simbolno vrednost, saj je predstavljalo stičišče družbenega življenja. Pod njeno krošnjo so vaščani razpravljali o pomembnih dogodkih, volili, reševali spore in celo prirejali vaške veselice. Najdemo jo v gozdovih, na vaških trgih, vrtovih in parkih. Lipa ima mnogo zdravilnih učinkovin in se jo v ljudskem zeliščarstvu že od davno redno nabira. Lipovo cvetje je nepogrešljivo v vsaki hiši, sušimo in shranimo ga lahko v naravne vrečke, kjer nas počaka do sezone prehladov, saj je rečeno, da lipov čaj pospešuje potenje in s tem pripomore k hitrejšemu okrevanju. Znano je, da koristi pri boleznih ledvic in mehurja, pomirjala naj bi tudi trebušne krče. Lipov čaj umirja napete živce in popelje v prijeten ter trden senj. Pravilno pripravljeno lipovo oglje so včasih uživali ob zastrupitvah, saj naj bi nase v črevesju vezal strupe. Lipovo oglje pa so, še ne tako daleč nazaj, ko zobne ščetke še niso bile splošno razširjene, uporabljali za “čiščenje” zob. Menili so, da si s tem zobe čvrstijo. Lipo opeva mnogo umetnih in ljudskih pesmi npr. Lipa zelena je. Širom slovanskih dežel je zabeleženo prepričanje, da v sveto drevo lipo, strela ne udari, zato je bilo pod njeno krošnjo varno zatočišče pred nevihto. Če so zboleli domači ali živina, so si za hitrejše okrevanje odrezali lipove veje in jih prinesli na dom. Iz lipovega lesa so včasih delali talismane, kar je do danes preživelo kot preferenca lipovega lesa za izdelavo ikon v pravoslavnih cerkvah (v slovanskih deželah). Naši staroverski predniki so sveta drevesa častili, zato je imela lipa verjetno še pred vlogo stičišča družbenega življenja, primarno religiozen pomen, prostor okoli nje pa je bil kakovostno enak svetišču. Lipo povezujemo s slovanskimi boginjami, najpogosteje z Vido in Mokoš. V tem kontekstu, je v enem izmed mitov o nastanku človeštva, lipa tisto drevo iz katerega je ustvarjena prva ženska.
Avtor: Mirjana Borenović
Literatura:
· Staroverci. Perunika. 31. oktobra 2011. https://staroverci.si/perunika/(pridobljeno 24. decembra 2011).
· Staroverci. Nejc Petrič: Svetovno drevo (Axis mundi). 17. februarja 2012. https://staroverci.si/svetovno-drevno-axis-mundi/(pridobljeno 19. februarja 2012).
· Ovsec, Damjan J. Vraževerje sveta: o nastanku vraž, njihovem razvoju in pomenu. Ljubljana: Kmečki glas, 2001.
· Guštin Grilanc, Vesna. Beri, beri rožmarin zeleni: kraška zelišča v ljudski tradiciji. Trst: Transalpina, 2005.
· Kapele, Jožica, ur. Zeliščarski recepti naših babic: (po ljudskem izročilu). Semič: Bucik, 2010.
· Gorenjski Glas. Dobra misel uredi glavo in prebavo. 1. avgusta 2007. http://arhiv.gorenjskiglas.si/article/20070801/C/308019934/dobra-misel-uredi-glavo-in-prebavo(pridobljeno 31. decembra 2011).
· Saupe, Jürgen. Naravni zdravnik: zdravje iz zdravilnih rastlin. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994.
· Ašič, Simon. Priročnik za nabiralce zdravilnih rastlin. Celje: Mohorjeva družba, 1989.
· Novljan, Neva, avtorica serije. Drevesa pripovedujejo: Hrast. Dokumentarna serija. Ljubljana: Rtv Slovenija, 2011. Prosto dostopna serija na internetu, 30 min.