Vstaja Polabcev izpred dobrega tisočletja na današnjem območju vzhodne Nemčije se je dogajala med rekama Labo, Odro in Baltskim morjem. Cilj vstaje leta 983 je bila nova neodvisna država z močno vojaško silo. Za dosego tega cilja, so se morali najprej otresti nemške oblasti Ottonov. To ni bila ne prva ne zadnja oborožena vstaja, bila pa je največja in najbolj učinkovita v celotni polabski zgodovini. Zveza več slovanskih plemen so v kratkem času uspeli osvojiti veliko ozemlja in spraviti cesarstvo Ottonov na kolena. Učinek vstaje je bil v naslednjih desetletjih dvig poljske države Piastov v pomembno silo v centralni Evropi.
Gradišče Gross Raden, severna Nemčija
V vstaji je sodelovalo dvajset velikih in manjših plemen – imena nekaterih plemen se niso ohranila – ki so se združila v Zvezo Ljutičev oziroma Veletov (nem. Lutizenbund). Zvezo so sestavljala največja plemena z Redari (znotraj Veletov) na čelu in Obodriti in Stodorani. Ni jasno, koliko so sodelovali tudi Lužičani (Sorbi) in Ranovi s polotoka Rujna (kjer je bila slavna Arkona), vključeni pa so bili tudi Dreviani, Vagrovi in Varnovi. Prav tako je vstaja zajela plemena Brežane, Bytence, Liniane in Smolince. Center zveze je bil v pri Veletih v Radegostu (nem. Rethra), kjer je bilo svetišče Radegosta-Svarožiča. Severovzhodni del polabskih Slovanov so zasedali Veleti. Velik knez Veletov je bil Drogovit, knez Obodritov pa Mščivoj z dinastije Nakonidov. Med Veleti naj bi imeli primat Redari, ki naj bi bili najštevilčnejši in najbolj bojeviti.
Njihova prestolnica Radogost, kjer je bil hram boga vojne Svarožiča, do danes še ni bila najdena. V svetišču Svarožiča so stali leseni izdolbeni maliki bogov, kamor so polagali daritve in zaseženo vojno opremo. Svarožič je bil z zvezo Ljutičev verjetno zavetnik vseh Polabcev.
Nemci niso hoteli krajev zavzeti samo vojaško, temveč na Polabju gradili institucije za kasnejšo germanizacijo in pokristjanjevanje Slovanov. To je bil tudi glavni razlog upora, saj so hoteli Polabci ostati neodvisni in zvesti stari veri. Na zvestobo staroverju se kaže tudi ime za krščanskega boga, ki so ga Polabci stoletja imenovali deus Theutonicus, bog Nemcev.
Čeprav so bili vojaški pohodi proti Slovanom že kmalu po vstaji, so zdržali še nadaljnih 150 let. Prestolnica Stodoranov Brenna (imenovana tudi Brennabor, nem. Brandenburg) je padla pod Sase šele po 174 letih po koncu vstaje. Vstaja nam še danes postavlja veliko vprašanj ne samo o polabskih plemenih, temveč tudi vlogo sosednjih Čehov in Poljakov ter politična vprašanja zavezništev in strategije. Vprašanje je tudi ali bi zveza Ljutičev sploh lahko dolgoročno preživela na svojih slovanskih staroverskih temeljih z odločujočo večo, ko se je takratna Evropa preobračala v fevdalizem in krščanstvo. Na vstajo je imelo vpliv več dejavnikov in predhodnih bojev, a tu se bomo omejili zgolj na samo vstajo. Zgolj za omembo, na celotno sliko so imeli vpliv tudi skandinavski Vikingi, ki so vdirali na ozemlje Polabcev z ladjami in pehoto od konca 8. stoletja dalje.
Viri za vstajo so med drugim saški duhovnik Thietmar z Merseburga (975-1018), nemški duhovnik Adam z Breme (1050-1085), Helmold z Bozowa (1120-1177), ki je napisal Chronica Slavorum in Saxo Grammaticus (ok.1140-1220), ki je napisal zgodovino Danske v 16. zvezkih Gesta Danorum in kjer je opisoval tudi polabske Slovane. Ti opisi so pogosto zelo subjektivni in so Slovani predstavljeni negativno, a vendar pomembni viri za tisti čas. Prav tako je pomemben vir arheologija, saj je na ozemlju današnje vzhodne Nemčije bilo odkritih več kot 700 objektov, danes pa je urejenih celo nekaj muzejev slovanskih gradišč.
Svetovid v Staremgardu, današnji Oldenburg, severna Nemčija.
Polabski Slovani so bila plemena, ki so živela zahodno od Poljske med rekama Odro in Nyso na vzhodu, Solavo (nem. Saale) in Labo (nem. Elbe) na zahodu. Organizirani so bili v manjše ali večje politične skupine. Na jugu so bili njihovi sosedje Čehi, na zahodu Nemci (Sasi in Turingi), na severu danski Vikingi in na vzhodu Poljaki. S sodobnimi imeni lahko zapišemo, da so živeli od severa v današnji Saksoniji in vzhodnem delu Turingije, severovzhodni del Bavarske, celotna Brandenburgija in današnji Meklemburg. Z drugo besedo, s polabskimi Slovani je bila poseljena celotna današnja vzhodna Nemčija ali bivša Nemška demokratična republika.
VSTAJA
V času pred uporom je bil nasprotnik Polabcev kralj in cesar Otto II (955-983), ki se je boril na več frontah, od Danske do Češke, Poljske in Kalabrije v Italiji in pred Parizom v Franciji. Leto pred vstajo je šel Otto II z veliko armado v Italijo, kjer se je boril z muslimani v bitki pri Crotoni in kjer je doživel poraz. Novica o porazu je verjetno prišla do Slovanov in jih dodatno opogumila. Prav tako so imeli dovolj dajatev in plačevanje desetine cerkvi. Za pokristjanjevanje Polabskih Slovanov so se ogrevali tudi Poljaki, saj so se Piasti v 10. stoletju spreobrnili v krščanstvo in so hoteli utrditi in razširiti oblast. Ker Polabci očitno niso hoteli čakati, da jih z dveh strani stisnejo krščanski vojaki, so udarili prvi.
Vstaja se je začela v prvi polovici junija 983 v času pred pobiranjem pridelkov oziroma terminom plačevanja davka cesarju. Ob vstaji so uporniki uničili cerkve, samostane, mesta in ostale vidne spomenike tuje oblasti. Take usode je doletelo več mest, Rybanis (pol. Rybnica, nem. Ribnitz), Damgor (pol. Dębogora, nem. Damgarten), Radzim (nem. Gross Raden), Klempenow (ni ohranjena polabska oblika), Lugkin (nem. Luckenwalde), Nymik (Niemegk), Morcz (nem. Morz) in še desetine, če ne stotine drugih vasi in mest. Cilj vstaje je bil napasti Hobolin in Brenno, dva simbole moči okupacijske sili, prav tako so bila tam mesta škofov. 29. 6. 983 je plemenska zveza vojakov prišla pred Hobolin (nem. Havelberg) in ta dan se ima za uraden začetek vstaje. Pred Hobolinem so se Veleti povezali z Stodorani. Po krvavi bitki branilci niso uspeli obdržati navala in je mesto padlo. Nemški vitezi so bili pobiti, mesto oplenjeno, cerkve požgane. Sedež škofa so zravnali z zemljo. Na terenu Severne marke so Slovani prevzeli oblast in požgali dovčerajšnje nosilce moči. Po treh dneh po padcu Hobolina so Slovani prišli pred Brenno (nem. Brandenburg). Mesto so napadli z dveh strani. Tu je bilo branilcev večje število, kot v Hobolinu, a je mesto prav tako padlo. Kot prejšnje postojanke, je bilo tudi to oplenjeno, še posebej cerkve. Med krščanskimi Slovani v mestu je bila verjetno bratomorna vojna. Medtem, ko so se Polabci borili na frontah, so s severa napadli njihovo ozemlje Danci in pustošili po severozahodni Saksoniji. Težko je soditi ali so bili Vikingi dogovorjeni z Nemci ali pa je bila to njihova solo akcija.
Obodriti so prišli z Mščislavom pred Hamburg in ga po težkih bojih zavzeli in požgali. Sile Mščivoja so ocenjene na 10-15 tisoč vojakov. Bitka za Magdaburg je ostala neodločena, saj Slovanom ni uspelo zasesti mesta, ki je bila glavna nemška metropola. Tukaj se konča glavni napad slovanskih vstajnikov. Slovani so zasedli velike postojanke na Labi, Polabija je postala svobodna. Po največjem uporu pri najzahodnejših Slovanih, se je nemška ekspanzija na vzhod ustavila za nadaljnjih 150 let. Še slabše pa se je godilo nemški cerkvi. Uničene so bile vse cerkve, ki so bile do tedaj zgrajene. Te kraje so v tem času nemški škofi imenovali »kraji nevernikov«, in partibus infidelium.
V vstaji uničen Hamburg je bil obnovljen šele po 35. letih. Kasneje po vstaji je bilo še več vojn s Stodorani, s katerimi so se borili Čehi in Poljaki, do bratomornih vojn je prišlo celo med samimi Polabci. Kasneje je Zveza Ljutičev razpadla. Od junija do julija 992 so potekale težke bitke v okolici Brandenburga med Slovani in cesarsko vojsko. Na koncu so Nemci prišli pred vrata mesta, a se je ponovila situacija, da niso uspeli mesta zavzeti. Konec svobode za Velete je nastopil s križarsko vojno v letu 1147 z nemške strani, ki je zasedla polabsko ozemlje. Kneževina Stodoranov je padla leta 1157, ko je Albert Medved dobil Brenno in začel graditi svoj Brandenburg.
Zemljevid ozemlja, ki so ga naseljevala polabska slovanska plemena.
Danes se vzrok za razpad Zveze Ljutičev ocenjuje zaradi tega, ker se niso transformirali in prilagodili države času in tako niso imeli možnosti obstoja v sredini Evrope s staroversko politično organizacijo.
Za Polabci, ki so se uprli v vstaji 983, ni ostalo spomenikov ali množica muzejev, ohranila pa so se slovanska imena na zemljevidu srednje Evrope in dva naroda, ki sta ostanka nekdanjih polabskih Slovanov, Gornji in Dolnji Lužičani (nem. Oberlausitz oziroma Niederlausitz, za oba naroda Nemci uporabljajo ime Sorben). Slovanski etnos na Polabiu je bil uničen in izbrisan z zemljevida politične Evrope, prav tako sta z germanizacijo izginila kultura in jezik polabskih Slovanov. V zgodovino pa so se zapisali kot pogumni vojaki, ki so se borili za svobodo in vero prednikov.
Viri in literatura:
∙ Robert F. Barkowski: Połabie 983. Bellona. Warszawa, 2015
∙ K. Wachowski: Słowianszczyzna zachodnia. Poznan, 1950
∙ Gerard Labuda: Fragmenty dziejów Słowiańszczyzny Zachodniej. Zvezek 1. Poznan, 1960
Glej še:
∙ Fotogalerije nekdanjih slovanskih gradišč v severni Nemčiji:
Oldenburg Starigart Starigrad http://zelomir.livejournal.com/748.html po http://www.oldenburger-wallmuseum.de/
Gradišče Gross Raden: http://nap1000.livejournal.com/624.html
Gross Raden: http://nap1000.livejournal.com/16211.html
Muzej Gross Raden: http://nap1000.livejournal.com/4339.html
Slovanska naselbina v mestu Teterov, severna Nemčija: http://nap1000.livejournal.com/1210.html