Veles

Veles (oziroma tudi varianta imena: Volos) je slovanski lik ustrezen funkciji rogatega boga. Tako je tudi upodobljen, z rogovi in s kačjim repom (ali tudi kar kot kača ali zmaj). Funkcionalno je Veles bog živine, konjev in podzemlja, ki razsoja o nadaljnji usodi duš umrlih. Nastopa pa tudi kot bog bogastva, pesnikov in umetnosti na splošno, pomembno tudi čarovništva, saj je Veles prvo čarovnico naučil čarati. Medtem, ko je Perun dal Slovanom dar jezika, naj bi nas Veles naučil pisati. Kot Volos pa nastopa v prav svojevrstni agrarni funkciji varuha živine in pastirjev. Tako je možno, da je imel dejansko dva aspekta: Veles in Volos, po drugi strani pa je enako verjetno, da sta ti dve imeni enako možna zapisa ene praslovanske oblike, ki je vsebovala polglasnik.

Veles igra pomembno vlogo kot Perunov nasprotnik v temeljnem slovanskem mitu, pri čemer pa seveda ne gre za znano krščansko nasprotje med ”bogom” in ”hudičem”, ampak za osmišljeno predstavo ravnovesja vesoljnih principov, kakor so jih razumeli naši predniki. Posledično tudi njunih svetišč ni bilo na istem mestu, ampak praviloma na isti geografski lokaciji, kjer je Perunovo svetišče bilo na višini, Velesovo pa v nižini. Kakor Peruna tudi Velesa poznajo vsi slovanski narodi. Slovani so si svet (in/ali vesolje) predstavljali kot drevo, v krošnji katerega je kot sokol upodobljen Perun in na koreninah kot kača, volk ali medved.

Perun (konjenik s kopjem) premaga Velesa (tokrat v živalski podobi medveda), relief na cerkvi v Žrnovnici, Hrvaška, 8. stoletje.

Veles etimološko izhaja iz vedskega božanstva imenovanega Vala. Pra-indo-evropski koren ”vel-” pomeni ”prekriti” ali ”skriti”, v sanskrtu se pojavlja v oblikah ”var-” in ”val-”. Vedski Vala je tako kot Veles funkcionalen nasprotnik gromovnika Indre. Pri Baltskih narodih najdemo obliki Vels in Velinas, ki je tudi nasprotnik gromovnika Perkūnasa. Tako lahko opazimo, da sta ne samo ta dvojica bogov bila izoblikovana že v balto-slovanski fazi, ampak da je bila tudi njuna medsebojna povezanost v omenjenem temeljnem mitu. Ker najdemo isto vsebino boja med gromovnikom in njemu nasprotnem zmajem tudi v primeru Velesove etimologije v vedskem Vali, pa lahko vidimo, da gre brez dvoma za še starejši mit, gotovo še iz časa vedske kulture, če že ne kar pra-indoevropske.

V času po pokristanjenju slovanskih narodov je Veles postal demoniziran in predstavljen kot sam ”hudič”. Kot zelo razširjeno in prominentno božanstvo je o njem ohranjenih veliko njegovih sledi, pa naj si bo po imenih mest (Veles, Velesovo,…) ali pa v ljudskem slovstvu in šegah. Še vedno ohranjen izraz ”presti črno volno” je aluzija na čarovništvo, še bolj očitno pa na Velesa. Na Hrvaškem je znan običaj, ko potujoči pevci ne bodo pričeli s petjem, dokler se ne polije kozarec pijače po koreninah drevesa.

Na kult Velesa spominjajo tudi topinimi. Na levi gora Wołoszyn v Tatrah na Poljskem levo pa gora Velež nad Mostarjem.

Z Velesom je morda povezana slovenska ljudska pesem, pri kateri so pastirji, ko so prvič gnali na pašo, pod gabrom molili:

Sveti Velko, brani mojo belko,
sveti Češko, daj ji vime težko,
sveti Juri, ti pa nam zakuri.

V tej pesmi lahko prepoznamo 3 slovanska božanstva, seveda v pokristjanjeni obliki: Velesa (Velko), Peruna (Češko) in Jarila (Jurij). Vlado Nartnik je pokazal, da pesem Kaznovana birtinja, ki govori o dvojici ”svetnikov” Peregrinu in Valentinu dejansko govori o funkcijah Peruna in Velesa, na imena božanstev pa spominjajo tudi v pesnitvi izbrana imena ”svetnikov”. Med svetniki je Velesa morda zamenjal tudi sv. Blaž oziroma pri pravoslavnih Slovanih Vlasij, ki je na slovenskem, pa tudi drugod, zaščitnik živine. Z živino se povezujejo tudi predstave o onstranstvu, kjer naj bi se na livadah pasle črede živali. Morda je Velesa prekrilo tudi čaščenje svetega Štefana, ki je bil zaščitnik konjev in živine. Cerkev je slednjemu dodelila vlogo, ki je nadomestila neko starejšo indoevropsko božanstvo. Pa čeprav v njegovem življenju ni ničesar, kar bi dokazovalo njegovo zaščitništvo konjev in živine. Pomemben je njegov god, ki je sovpada s praznovanjem germanskega boga Freja ter njegovega slovanskega ustreznika Velesa. Zanimivo je, da so po legendi krsto sv. Štefana vlekli konji. Ni potrebno posebej omenjati, da je Štefanovo na koledarju blizu zimskemu kresu, kar je na ljudi še posebej močno vplivalo. Ob dolgih nočeh je moč vseh duhov in vil največja, prav tako pa tudi moč boga podzemlja.

Kraj posmrtnega življenja se je pri Slovanih pred nastopom krščanstva imenoval navje. Beseda pomeni bivališče umrlih oziroma duše nekrščenih otrok. Slednji pomen je beseda seveda dobila kasneje pod vplivom krščanstva. Poleg navja zasledimo tudi movje, mavje, morje (!) ali žive. Za kraj posmrtnega življenja se danes uporablja tudi besede onostranstvo in raj. Sam izvor besede raj je prav tako predkrščanski, uporablja pa se tudi beseda rajnik za pokojnika. V pripovedkah največkrat zasledimo stalno besedno zvezo ”na drugi strani morja, vode ali gora”. Z novo vero je navje zamenjal pekel. S tem se je še dodatno utrdilo prepričanje, da je bila stara vera neprava, saj je bil Veles izenačen s hudičem, ki vlada nespokorjenim dušam v peklu. Zanimiv je tudi izvor besede pekel, ki je praslovanska, pomeni pa smolo oziroma katran. Pomen besede se je razvil skladno s predstavo, po kateri pogubljene duše v peklu trpijo kotlih z raztopljeno smolo.

Velesov praznik se praznuje na polovici med zimskim sončnim obratom in pomladnim enakonočjem, kakor je Perunov dan na sredi med poletnim sončnim obratom in jesenskim enakonočjem.

Viri in literatura:
Kropej M.: Od ajda do zlatoroga: slovenska bajeslovna bitja. Ljubljana-Celovec-Dunaj, Mohorjeva založba, 2008
Mencej M.: Gospodar volkov v slovanski mitologiji. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 2001
 Nartnik V.: Pogansko bajeslovje slovanskega vzhoda in zahoda v luči slovenskih ljudskih pesmi. Iz: Studia mythologica Slavica 1/98.    Ljubljana/Pisa, Založba ZRC. Str. 63-64.
Nikolai M.: Mythologica slovenica: Poskus rekonstrukcije slovenskega poganskega izročila. Trst, Mladika, 2002
Šmitek, Z.: Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti. – Študentska založba, 2004
Ovsec, D. J.: Slovanska mitologija in verovanje. – Domus, 1991
Kelemina, J.: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom. – Družba sv. Mohorja, 1930

Deli