Trojnost

Prvotne ljudske predstave o svetu so bile tridimenzionalne, saj je obsegal poleg zemeljske še nebesno in podzemeljsko sfero. Vse tri je povezovala navpična “svetovna os” v podobi kozmične gore ali drevesa. O obstoju takšnih “tripartitnih, trimorfnih, triadnih, trilogističnih in triperiodnih razdelitev sveta” nas prepričujejo arheološke najdbe iz predslovanskega in slovanskega obdobja na slovenskem ozemlju.
Pri prvotnih indoevropejcih se je družba delila na tri sloje: svečenike, vojščake in poljedelce – živinorejce. Razslojenosti družbe na tri razrede je ustrezala religijska ideologija s tremi funkcijami: funkcijo magične in pravosodne vrhovne oblasti, funkcijo bogov vojaške moči, in slednjič, funkcijo božanstev plodnosti in gospodarskega uspevanja. Trojnost je izrazito vidna pri indoevropskih bogovih. Vedno se pojavljajo trije osnovni, v različnih medsebojnih odnosih. Največkrat gre za božanstvo podzemlja, zemlje in neba. Tridelna ideologija je sestavljala smiselno povezan, vendar prožen sistem, ki so ga na različne načine dopolnjevali z množico božanskih oblik ter religijskih idej in praks. Središčno os teh treh svetov sta predstavljala svetovna gora ali kozmično drevo. Gre za simbolično predstavo evrazijskega izročila, ki jo pogosto imenujejo kristalna gora. Gorski kristal (“kameno strelo”) je bilo mogoče najti na mestih, kjer je v tla udaril blisk, značilno orožje boga gromovnika. Pri Slovanih so to verjetno najstarejša božanstva, ki so bila čaščena že v pradomovini. To so Perun, Veles in Mokoš. Kako so slednji uvrščeni v prej omenjeno tridelno indoevropsko delitev, bomo nakazali kasneje.

DEVIN SKOK

Trojnost je posebej opazna v prostoru, saj se da nekdanje kultne prostore odkriti s pomočjo toponimov, ki nam pričajo o mitskem značaju pokrajine. Raziskovalec toponimov Peisker je ugotovil, da v številnih staroslovanskih oronimih vzpetina na levi strani reke pooseblja boga svetlobe (npr. ime Tvarožna gora po bogu Svarogu ali krščanski sveti Vid po poganskem Svetovidu), stena ali soteska na desni pa s svojim imenom kaže na božanstvo teme (imena, povezana z bogom Velesom ali krščanskim hudičem). Opozoril je tudi, da se mnoge lokacije, povezane z globino in podzemljem, imenujejo “Devin skok” ali nemško “Jungfersprung”. Po tem načelu bi morala biti topografija “Devinega skoka” takšna:

+ Gora (bivališče sončnega bog)

Reka——————————->

+ “Devin skok” (bivališče htonskega boga ali demona)

 

Mesta, imenovana “Devin skok” in podobno, naj bi bila po Peiskerjevi razlagi prvotno posvečena htonskemu demonu (iransko daeva), izraz pa naj bi izviral iz staroindijske >deva< (=bog) in avestskega >daeva< (=hudič). Kasneje, ob prihodu krščanstva, pa naj bi to ime dobilo pomen dekliškosti. Praslovansko deva pomni mlado, a že odraslo dekle (pomanjševalnica devica). Odtod izvira staroslovansko žensko ime in teonim Deva/Děva, ki je dalo tudi osnovo krajevnim imenom tipa Devin. Ime Deva je bilo zapisano že v 9. stoletju kot Dieuua in na Moravskem v 13. stoletju v pravilni obliki.

Za toponime “Devin skok” ali “Jungfernsprung” je značilno, da označujejo strmo pobočje ali prepadno steno, ki se dviga nad reko, jezerom ali morjem. Na takšne lokacije se vežejo ljudske pripovedi o dekletu, ki se izogne sovražnih zasledovalcev tako, da skoči s skale. S tem si raje kot ujetništvo in skrunitev izbere častno smrt. Drugod so “Devin skok” imenovali tudi sledove rimskih ali srednjeveških ruševin.

Germanist Jakob Kelemina je Devin beg po strmem pobočju in njen skok v globino razlagal drugače kot Piesker in sicer kot mit o boginji pomladi, ki jo ugrabi demon zime ali viharja in jo zapre v svoj nedostopni grad. Sončni junak jo skuša rešiti tako, da ji omogoči skok v svobodo z visokih grajskih lin. Kot primere je navedel slovensko ljudsko pesem o Trdoglavu (Triglavu) in Marjetici, kjer se mladenka spusti s stolpa po zlati verigi, ter slovenske in dalmatinske ljudske pripovedi o Kresniku. Ker so v teh mitih udeležena poleg device še sončni junak in demon viharja ali zime, bi struktura toponimov morala biti triadna. Tu se že opazijo očitne lastnosti glavnega mita slovanske mitologije.

MITOLOŠKO IMENOSLOVJE

V skladu s Peiskerjevo trditvijo npr. tudi na Slovenskem, v dolini Kamniške Bistrice, zasledimo na desni obali reke mikrotoponime Mali in Veliki Hudi graben, Črnevka, Črni plaz in Hudi konec, na drugi strani pa Kamniška Bela, Kraljev hrib, Konjska dolina, Konjski potok, planina Konjščica in Knežja miza. Drug primer takšnega “mitološkega osmišljenja” pokrajine je odkril hrvaški etnolog Vitomir Belaj blizu mesta Ivanec, jugovzhodno od Varaždina: gozd Dubrava, vas Dubravec, gorski vrh Dubrovci s cerkvico sv. Duha in oltarjem posvečenim sv. Vidu, toponimi Črne mlake, Tamni dol, Beli zdenci, Vražja pečina, Babina gorica, hrib Konj in vas Jerovec (nekdaj Jarovci!) Pri Roču v Istri odkrijemo opozicijo Beli Grad – Črni grad. Najvišja vrhova na otoku Braču in Pagu sta imenovana po svetem Vidu: pod prvim leži Zmajeva (Tudi Drakonjina) špilja, pod drugim pa Dobrava. Na otoku Hvaru sta takšni mesti hrib svetega Vida in dolina Dol. Na južnoslovanskem jezikovnem območju je bilo doslej ugotovljenih več kot dvajset toponimov, ki so povezani z nebesnim bogom Perunom ali variantami njegovega imena. Najpogosteje so to visoki dominantni gorski grebeni, hrastovi gozdovi, vodni izviri in potoki. Za primer omenimo hriba Peruncovac pri vasi Gračišče in Perun, oba v Istri. Podobne geografske značilnosti imajo tudi kraji z imeni slovanskega božanstva Velesa. Obe imeni nastopata tudi kot topografski opoziciji: tako se nasproti mesta Veles v Makedoniji, na drugi obali Vardarja, dviga lepo viden vrh svetega Ilija s studencem in sledovi cerkvice svetega istoimenskega svetnika. Nad vasjo Velestovo ob vzhodni obali Ohridskega jezera najdemo vrh Triglauš. Obstaja še več takšnih lokacij, ki bi jih bilo mogoče povezati s kultom Velesa ali njegovega krščanskega naslednika svetega Dimitrija. Pomembno je, da so arheološke raziskave in raziskave virov oziroma ljudskega izročila potrdile obstoj takšnega dualističnega pravila tudi med nekdanjim slovanskim prebivalstvom Poljske in vzhodne Nemčije (kult Triglava v Wolinu) ter Rusije in Ukrajine. Ob tem dodajmo še, da je v staroruski Nestorjevi kroniki skupaj s Perunom vedno omenjena boginja Mokoš. Kombinacijo imen Perun – Mokoš najdemo v imenih kraja Prohn (s cerkvijo na griču in nekdanjo utrdbo) in bližnjega kraja Muuks ali Mukus blizu Stralsunda. Blizu vasi Hangony, zahodno od mesta Ozd ob današnji madžarsko-slovaški meji, so bile že leta 1347 poimenovane tri gomile kot Mogosvarhygh (gomila Mokošinega mesta), Perunhyhg (Perunova gomila) in Paganwar (Pogansko mesto). Na Češkem je dokumentirano naselje Mokošin (v 2 polovici 11 stoletja) ter Mokošin vrch, v Lužici pa Mokocize. Toponimi tipa Makuš-, Mokš- ipd. so pogosti na severu Rusije, zlasti na severozahodu, kjer se je kult Mokoši obdržal vse do 20. stoletja. Zato je mogoče domnevati, da so ti toponimi povezani z imenom mitološke Mokoši. Z južnoslovanskega območja omenimo kot primer prekmurski hidronim Mokoš, dubrovniško vzpetino Mokošico in še nekaj podobnih oronimov (Mukušina, Mukoša, Mukoš.)

Število primerov se bistveno pomnoži, če upoštevamo, da je trojica omenjenih božanstev nastopala tudi z različnimi imeni. V Dolnji Rami v Bosni je nad vasjo Trišćani zemljišče, imenovano Perun; tam izvira Trišćanski potok. To ime prihaja verjetno iz izraza za tresk – grom. Dva hriba, Veleš in Vilinac pri Valjevu, ležita vsak na svoji strani potoka Obnice: prvi hrib je strm in skalnat, z ostanki stare trdnjave, drugi pa nižji. Pomembno je, da je bil v bližini odkrit rimski oltar, posvečen Apolonu. Na Juhoru v srednji Srbiji ima del hriba Zmajevice ime Živin pogled, pod njim pa izvira potok Zmajevica. V tem potoku se je po ljudskem izročilu kopal zmajski človek, ki je podeljeval ali zadrževal dež. Ime Živa je ohranjeno še v dvojici skalnih vzpetin Živa – Ilijino brdo nad Blizno v Piperih. S precejšnjo gotovostjo torej lahko domnevamo, da se slovanska toponomija z mitološkimi konotacijami posredno ali neposredno navezuje predvsem na tri mitološke figure: Peruna, Velesa in Mokoš. Vsaka od zgoraj omenjenih binarnih opozicij ustreza eni od stranic v našem trikotniku, katerega vrh zavzema Perun, povezan z nebom, soncem, gromom in strelo. Velesa kot njegovo nasprotje, boga podzemlja (pogosto v podobi kače) postavimo v spodnji vogal. Ob tem velja upoštevati, da Perun in Veles prvotno nista imela vrednostnih karakteristik v pomenu dobro – zlo, vendar to še ne pomeni, da med bogovi ni bilo polarizacij in antagonizmov. Položaj boginje Mokoš bi moral biti nekje v sredini med obema nasprotnikoma, saj je njen lik ambivalenten: pojavlja se kot gromovnikova sestra ali soproga, pa tudi kot ujetnica podzemskega Velesa. V staroslovanskem tedenskem ciklusu ji pripada petek, dan po četrtku, prazniku Peruna in tudi Velesa. Kot boginja plodnosti predstavlja po eni strani mokroto, dolino, noč in smrt, po drugi pa tudi ogenj, gorski vrh in življenje. Zato se na Mokoš vežejo tako oronimi kot tudi hidronimi. Vendar bomo zaradi njene povezanosti z vodo tudi njo postavili v drugi spodnji kot trikotnika. Ob tem naj spomnimo na številne folklorne homologije med reko/vodo in kačo (Mokoš/Veles).

Perun

Perun – Treskovec                    Perunovac – Perunika
Zmajevec – Veleš                      Zmajevica – Živin pogled
Beli grad – Črni grad                  Ilijino brdo – Živa

Veles                    Mokoš

Veles – Živica
Trojan – Svetopolje
Tr(d)oglav – Marjetica

INDOEVROPSKA TRIDELNA DELITEV

Perun, Veles in Mokoš nastopajo v različnih mitoloških zgodbah, ki so še danes ohranjene v folklori slovanskih narodov. Tako je Vitomir Belaj v relaciji Perun – Veles prepoznal motiv dvoboja gromovnika z zmajem/kačo, v povezavi Perun – Mokoš pa motiv poroke božanstva vegetacije (Perunovega sina, Jaryla ali Zelenega Jurija) z gromovnikovo hčerjo. Isti avtor žal ni skušal na podoben način rekonstruirati še relacije Veles – Mokoš, ki je po Šmitkovi presoji prepoznavna prav v izročilu o Devinem skoku. To izročilo temelji na motivu dekletovega bega pred htonskim božanstvom ali demonom v podobi kače ali zmaja. Imena tipa Żmigród (“kačje mesto”) se na Poljskem pojavljajo na vrhu strmih pobočij nad rekami, torej na mestih, ki so že po naravni legi dobro zavarovana.

V prej omenjeni tridelni delitvi indoevropejcev bi Peruna, Velesa in Mokoš razdelili v našem trikotniku po naslednjem zaporedju: Nebeško poroko med Perunom in Mokoš bi lahko uvrstili v 3. funkcijo, saj predstavlja plodnost, kar je domena poljedelcev in živinorejcev. Spopad med Perunom in Velesom bi bil po tej logiki funkcija 2. stopnje (zmaga nad sovražnikom), kar se povezuje z vojaškim družbenim slojem. Ugrabitev Mokoši s strani Velesa pa pripada funkciji 1. stopnje, saj je moralno pravni prekršek in s tem predmet vladarske (zakonodajne, sodniške) oblasti. V širšem smislu je seveda vse ustno slovstvo posameznih družb predstavljalo nekakšen nenapisan moralni kodeks. V primeru “Devinega skoka” je moralno-etično zadoščanje zagotovo prisotno v vseh variantah: dekle se bodisi srečno reši iz nevarnosti ali pa si vsaj izbere manjše zlo – smrt in si ohrani čast. S tem postane vzor obnašanja, njena krepost pa se poistoveti z junaštvom, svetništvom in mučeništvom. Spoštovanje družbenih vrednot in norm je vidno celo v vzporednih (morda kasnejših) variantah, kjer naj bi Mokoš prevarala Peruna in jo je ta zato kaznoval. Zgodba Mokoš seveda definira povsem drugače kot prvotno izročilo o rešitvi dekleta iz ujetništva, zato je mogoče znamenje razpada oziroma degeneracije mita. Vse te rekonstrukcije lahko preverimo le s podrobnejšo analizo empiričnih podatkov.

BLEJSKI TRIKOT

Eno mnogih prostorskih razporeditev prostorov opazimo na Bledu z okolico. S tako razporeditvijo prostora so si stari Slovani iz kaosa uredili kozmos in si s tem omogočili družbeno in versko blagostanje.
Ledinsko ime Dindol (staro ledinsko ime Gradiška) blizu Blejskega jezera, ob sotočju Save Bohinjke in Jezernice, je po mnenju Franceta Bezlaja okrajšava prvotnega imena Devinji dol, leži pa pod prepadno steno, ki se je nekoč verjetno imenovala Devin. Mitološko simboliko imata tudi bližnji otok na Blejskem otoku in Dobra gora, kamor so okoličani vsaj do 16. stoletja vodili blagoslavljat konje. Voda Blejskega jezera loči Otok od Gradiške ter Dobre gore. Zadnji dve pa ločuje prastara pot, ki gre čez sedlo med obema. Razmerje razdalj med dobro goro in Gradiško, Gradiško in Otokom, Otokom in Dobro goro je 1 : 2 : (1 + koren2).

Na skalnatem jezerskem otoku stoji cerkev Sv. Marije in studencem ob severovzhodnem bregu. Po ljudskem izročilu, ki je bilo zapisano v prejšnjem stoletju, je bilo nekoč na otoku pogansko svetišče. Ni jasno, ali je to izročilo obstajalo izvirno in neodvisno od literarne konstrukcije Linharta, ki jo je povzel po prejšnjem Brezkerfeldu, po kateri naj bi na otoku stal Radegestov tempelj, do katerega je bil speljan lesen most.
V bližini jezera je tudi hrib Dobra gora s prepadnimi pobočji. Ob njegovem jugovzhodnem vznožju Za Hmcem stoji kapelica. Po ljudskem izročilu bi morala tam stati cerkev Sv. Štefana. A je bilo vedno znova vse, kar so čez dan sezidali, prestavljeno na Kupljenik Na Koren, kjer je danes kapelica. Po drugi različici se je vsako noč selila svetnikova podoba. Ker pa je bila kapelica Na Koren preveč na samem so zgradili cerkev Sv. Štefana na sedanjem mestu, poleg vaških hiš. Prva omemba cerkve v pisnih virih je šele iz prve polovice 16. stoletja. Postala je znana božja pot. Še v tem stoletju je bila razširjena šega, da so kmetje iz okoliških vasi vodili tja na Štefanovo (26. 12.) blagoslavljat konje. Kapelica Za Hmcem stoji v podaljšku smeri z Otoka nad Dobro goro, cerkev Sv. Štefana pa v podaljšku smeri od kapelice Za Hmcem proti kapelici Na Koren. Povedka o selitvi cerkve na Kupljenik kaže, da je mogoče povezovati prvotno čaščenje Sv. Štefana s prostorom Dobre gore.
Sveti trikotnik povezujejo torej Otok (Mokoš), Dobra gora (Perun) in Gradiška (Veles). Več o svetem trikotniku glej spodaj.

Slika: 1. Otok na Blejskem jezeru; 2. Gradiška; 3. Dobra gora; 4. za Hmcem, 5. Koren; 6. Sv. Štefan; 7. Žale pri Zasipu; 8. Dlesc pri Bodeščah.

TRI KULTNA MESTA V POKRAJINI

Takih trojic svetih prostorov je mnogo in so pravilno razporejeni v pokrajini ter kažejo na enoten miselni vzorec, ki je v različnih časih in na različnih krajih porajal enake rešitve. Vsaka upravna enota je nekoč imela tako trojico. Hkrati omogoča predpostavko, da so bile kultne točke v vseh primerih posvečene istim trem božanstvom. Vsem podobnim kultnim trikotnim prostorskim razporeditvam je stala povezanost ene od treh točk z vodo in praviloma Marijo ter povezanost druge točke s skalo zgoraj. In če drži predpostavka, da gre v celoti za tri božanstva, je mogoče sestaviti tri skupine kultnih točk: ženskega božanstva in dveh moških, nebeškega in zemeljskega.

Žensko božanstvo, povezano z vodo
Pogosto so to kraji ob potokih in studencih, posvečeni Mariji. Vedno so pod nebeškim moškim bogom, ob vodi so lahko sveta drevesa, enkrat je to lipa, drugič hrast. Značilno je, da je hrast ob Iliji, kar nakazuje možnost, da lahko gre v takem primeru tudi za čaščenje Ognjene Marije – strele. V skladu s tem je tudi dejstvo, da je slovenska Šembija (Sv. Ilija) ženska. Ilija torej ni nujno vedno krščanska zamenjava Peruna, razen če se ta ne pojavlja tudi v ženski podobi.

Moško zemeljsko božanstvo
Ti kraji so ponavadi spodaj, malokdaj v vodi. Posvečeni so Juriju, Wolfgangu, Devi. V krščanski preobleki je to hudič, zlodej. Zanj je značilen rog. Wolfgang nakazuje tako njegovo povezanost z volkom kot tudi pomen njegove hoje. Njegovo čaščenje je spomladi, kar vse kaže na praslovanski mit plodnosti, ki je odvisna od Jurijeve spomladanske hoje. Ima podobo kače, na njegovo mesto pade sekira, simbol za strelo. To so seveda osnovne prvine dvoboja boga groma z zmajem, Peruna z Velesom. Ljudje se obračajo nanj s prošnjami za živino.

Moško nebeško božanstvo
Njegovo mesto je vedno zgoraj. Znak je pogosto kamen. Ima lahko podobo konja in je dober (Dobra gora na Bledu). Ime Štefan kaže na čaščenje ob Božiču. Ime Neža – Agneza dokazuje njegovo zvezo z ognjem. Pankracij govori o Pantokratorju – Vsevladarju, ki meče sekiro – strelo, ko mu je ime Wolfgang. To seveda takoj spomni na Prokopijev opis vrhovnega boga Slovanov, ki je tvorec strele in gospodar vsega. Enačenje s Perunom se ponuja samo. Tudi tu srečamo Wolfganga, ki je očitno nadomestil obe moški božanstvi hkrati, saj meče sekiro kot Perun in pomaga pri živini kot Veles.

Vsako od teh treh božanstev je imelo še več drugih imen. Od pravilnega razmerja med trojico je bilo po tedanjem prepričanju odvisno preživetje ljudi, od njega je bil odvisen dober začetek vsega. Zato ni presenetljivo, da je navedeno trojico mogoče slutiit v številnih izročilih, kjer poleg obvezne ženske osebe, nastopata brata dvojčka, ki nato eden ubije drugega. Taka razporeditev se opazi tudi v slovanskih grobiščih. Tudi svet mrtvih uravnavajo tako kot živim isti bogovi.

Kultne geografske točke naj so bile v vseh primerih posvečene istim trem božanstvom, ženskemu (npr. Mokoš ali Živa) in dvema moškima (npr. Perun – Veles), pri čemer je bila črta med Velesovim in Mokošinim kraljestvom voda – meja med svetovoma živih in mrtvih. Posebej je v tem trikotniku, katerega oglišča zaznamujejo omenjene kultne točke, pomemben tako imenovani “magični kot”. V “svetih” trikotnikih se eden od kotov čimbolj približuje kotu 23.5° +- 1.5°. To je kot med Zemljino osjo in ravnino Zemljine orbite okoli sonca, kar je navidezna razlika v višini sonca v času enakonočja in obeh sončnih obratov. Ta razlika nastane, ker zemeljska os ni pravokotna na ravnino svoje krožnice okoli sonca, ampak je za omenjeni kot nagnjena. Spremenljivi odklon +- 1,5° je posledica nihanja zemeljske osi. Obredni kot povezuje v pokrajini trojico kultnih mest, ki so posvečena nasprotnima božanstvoma svetlobe (neba, toplote, poletja…) in teme (mraza, zime, smrti…) ter božanstvu, ki vzdržuje ravnovesje med prvima dvema. Po izročilu sta oba sončna obrata tista dela leta, ko imata božanstvi poletja oziroma zime največjo moč. Ob pomladanskem oziroma jesenskem enakonočju se njuna nadvlada menja.

Grafična zasnova obrednega kota med tremi kultnimi mesti.

SLOVENSKO IZROČILO O >DEVINEM SKOKU<

To se na nek način povezuje tudi s slovenskim izročilom o Kresniku in njegovem bratu in sestri: med Mariborom in Ptujem se na levem bregu reke Drave dviga strm hrib Vurberk (427 m) z ostanki grajske utrdbe iz 2. polovice 12. stoletja. Sledovi prve naselitve te vzpetine segajo še v antično dobo. Lokalno ljudsko izročilo ve povedati, da je na nekdanjem gradu živel junak Kresnik s svojo Devo (tudi Vesno, Zoro, Marjetico ali Alenčico). Bil je dvojček in je imel brata, ki je sodeloval pri njegovih bojnih pohodih. Sestro, s katero je po nekaterih pripovedih živel v incestnem razmerju, je rešil pred kačo ali zmajem, ki se je priplazil(a) iz močvirnega nižavja na drugi strani reke. Po mrtvem rokavu Drave lahko sklepamo, da je reka nekoč tekla mnogo bližje pobočju Vuberka kot danes. Ena od slovenskih lokacij, ki je Bezlaj v svojem prispevku o “Devinem skoku” ni omenil, je hrib Devin, ki stoji nad vasjo Kneža v dolini Bače. Vas je dobila ime po potoku Kneži, ki teče po ozki soteski in se na tem mestu izliva v Bačo. Zanimiva je prav zveza imen Devin in Kneža: za slednjo so nekateri slovenski zgodovinarji in jezikoslovci ugotovili, da izhaja iz stare slovenske besede kneza, kasneje (nemško) grofa. Knez pomeni starešina, poglavar, tisti, ki ima največjo oblast in je bil mogoče kot apelativ rabljen tudi v religioznem smislu božanskega bitja (prim. češko knez “duhovnik”). V slovenskem primeru naj bi bil povezan s slovanskim plemstvom, ki je med 7. in 9. stoletjem gospodovalo v Karantaniji in Spodnji Panoniji. Pojavlja se v številnih slovenskih krajevnih in ledinskih imenih. Pomembne skupine takšnih krajevnih imen so poleg Slovenije še na avstrijskem Štajerskem in zahodnem Madžarskem, zanimiva paralela pa je tudi Knežja vodica na dalmatinskem otoku Braču ter vas Kneža na Korčuli. Domneva se, da je z dolino Kneže in hribom Devin povezano neko (danes že pozabljeno) mitološko izročilo, saj se severno od njiju dviga vrh Kobilja glava (1475 m) in še severneje Konjsko Brdo. V skupino toponimov, ki izhajajo iz teonima Deva, velja omeniti še grad Devin pri Trstu, ki stoji na strmem skalnem pomolu 40 metrov nad morsko gladino. Stari devinski grad izvira s konca 11. ali začetka 12. stoletja, nekaj stoletij kasneje pa je bil zgrajen še nov “gornji grad”.

Kot so ugotovili številni raziskovalci je bilo “Devinih skokov” veliko na vsem področju Balkana. Bezlaj je tu opomnil, da toponime “Devin skok” in podobno srečujemo tudi drugod po Evropi, npr. ob Biskajskem zalivu in v Angliji in da niso samo slovanski. Vendar je hkrati poudaril, da so drugod posejani mnogo redkeje kot v alpskem (in balkanskem) prostoru, ki so ga naselili Slovani. Zato je menil, da imamo opraviti “z nekim pramitom, ki je bil verjetno nekoč skupen različnim primitivnim ljudstvom, a je pri Germanih in pri Keltih zamrl prej kakor pri Slovanih.

Posebno področje raziskovanja mitološkega motiva Devinega skoka so ljudske balade. Tu moramo na prvem mestu omeniti slovensko balado o Trdoglavu in Marjetici, ki je kljub nekaterim krščanskim sestavinam v jedru še zelo arhaična. Opisuje, kako Trdoglav ali Potoglav ugrabi Marjetico in jo odvede na svoj z mahom obraščeni grad, ki nima oken ne vrat, temveč eno samo lino. Skoznjo pobegne ujetnica s pomočjo mladega kraljeviča, za katerega se izkaže, da je njen brat. Po eni od šestih ohranjenih variantah mu skoči z gradu v naročje, po drugi pa se spusti navzdol po zlati verigi. Pomembno je, da ima Trdoglav vedno htonski značaj: v enem primeru je “povodni mož”, v dveh drugih pa je primerljiv s hudičem. Jasno je tudi povedano, da ima pomembno vlogo pri prisegah. (tako kot Veles!), saj si lahko vzame dušo kršitelja prisege. Motiv ugrabljenega dekleta je prisoten še v slovenskih baladah o Lepi Vidi, kralju Matjažu, Strelcu (!) in zakleti gospodični in o Ribniški Alenčici.

Pa še o mitoloških koreninah imen, kot so “baba”, “dec”, “očak” idr. Skala, ki opazno zija v nebo je velikokrat imenovana “baba”. Ljudska razlaga za okamnitev je božja kazen za storjeni greh, prelomljeno obljubo, žalitev (npr. preklinjanje sonca) ali pa kot posledica hudega duha. Rudolf Badjura in Niko Kuret sta domnevala, da so se v toponimih Baba/Mož ohranile sledi nekdanjih verovanj v mitična bitja, ki so poosebljala smrt, zimo, mraz in neurje.
Taki toponimi so se ohranili tudi v Spodnji Avstriji, kateri kažejo način slovanskega ali celo predslovanskega mitološkega poimenovanja pokrajine. V tem pogledu je pomemben zlasti gorski vrh Ötscher (1893 m ; okoli leta 1100 dokumentiran kot Othzan; ime naj bi prvotno pomenilo “Očan(ec)” ali “Ded(ec)” ter sosednja vrhova Kleiner Ötscher (“Mali očanec”) in Schwartzer Ötscher (“Črni očanec”). Med malim in velikim vrhom je bilo že leta 1352 zabeleženo ledinsko ime Teufelsrigel (“Hudičevo rebro”). Ime Ötscher bi po mnenju avtorja lahko kazalo na slovanskega gromovnika Peruna (tako kot je bil “ded” tudi letonski bog Perkons), saj orografska situacija spominja na hrvaški oronim Perun, ki vsebuje še vrhova Perunsko in Perunić.

GLAVNI MIT SLOVANSKE/SLOVENSKE MITOLOGIJE

Najvišji slovanski božanstvi, ki sta bili najverjetneje čaščeni že v pradomovini sta Perun in Veles ter z njima povezana ženska boginja, katere ime ni znano. S pričo zgornjih ugotovitev se domneva, da je bila to Mokoš oziroma Živa. Nasprotje med Perunom in Velesom je obenem nasprotje med nebom in zemljo. To se vidi tudi v mitu, ko nevihtni bog Perun, ki prebiva na nebu ali na vrhu gore, preganja svojega sovražnika v podobi kače, ki živi spodaj, na zemlji. Vzrok njunega spopada je Velesovo ugrabljanje živine in ljudi, v nekaterih različicah tudi gromovnikove žene. Preganjeni Veles se po vrsti skriva pod drevo, pod kamen, spreminja se v človeka, konja, kravo. Med spopadom z Velesom Perun razcepi drevo, razkolje kamen, luča bliske. Zmaga se konča z dežjem, ki obeta plodnost. Staroslovanska mitološka predstava o božanski trojici je morda našla svoj odsev tudi v slovenskem bajeslovju. Primer tega je lik Kresnika. Kljub raznolikosti slovenskih bajk o Kresniku je njihova osnovna shema povsod enaka. Neko htonsko bitje (nasprotnik Kresnika, ponavadi Vedomec) krade nekaj Kresniku. Pogosto gre za njegovo živino (čredo, kravo, kozla z zlato brado) ali za njegovo ženo, nevesto, sestro. Kresnik začenja bitko zoper sovražnika, ga tepe s kladivom, strelo, bliskom, konec koncev pa reši žrtev htonskega nasprotnika. Navadno po bitki dežuje ali pada na polja zlata pšenica. Vsebinska struktura Kresnikovih bajk se popolnoma prekriva s shemo rekonstruiranega “glavnega mita” slovanske mitologije o dvoboju gromovnika in božanstva nižjega sveta. Lastnosti Kresnika se natančno ujemajo z lastnosti gromovnika (strele, blisk, grom, dež, tudi kladivo, prim. kladivo Tora v germanski mitologiji in pod.). Htonsko božanstvo se lahko ujema s prvotnim Velesom, ki je poleg vsega tudi bog živine, zato poskuša krasti prav črede ali krave Kresniku. Značilna je tudi etimologija besed “kres” in “Kresnik”, ki je povezana s pojmom ognja in udarca. Kresnik bi bil torej lahko slovenska hipostaza prvotnega slovanskega gromovnika. Iz te predpostavke izvaja Mikhailov nadvse pomemben sklep, da je prav slovensko bajeslovje edina slovanska tradicija, v kateri se je lahko dobro in v celoti ohranil tako imenovani glavni mit slovanske mitologije.

TRIGLAV

V vsej razpravi o trojici bogov, ki so v medsebojnem razmerju, smo le posredno omenili Triglava. Pri polabskih Slovanih je v njihovem panteonu zavzemal visoko mesto. Svečeniki naj bi razlagali, da ima tri glave zato, ker upravlja s tremi svetovi: nebom, zemljo in podzemljem. O naši gori Triglav je Linhart v Poskusu zgodovine Kranjske ter ostalih dežele južnih Slovanov zapisal, da se imenuje po troglavem božanstvu. Omenil ga je poleg Črta, Kurenta ter Belboga oziroma Belinca. Drugače pa o njegovem čaščenju vemo bolj malo. Vemo, da so se ljudje visoke gore bali, torej je bila povezana z nekim verovanjem. Da je ime gore res mitično, nam potrjuje tudi sama gora, saj le-ta nima treh vrhov. Omeniti pa velja, da jezikovne podrobnosti in številni arhaizmi kažejo na tesne stike Slovencev z Balti.

Literatura:
Šmitek, Z.: Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti. – Študentska založba, 2004
Dumezil, G.: Tridelna ideologija Indoevropcev. – Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1987
Makarovič, J.: Od Črne boginje do Sina božjega : slovensko ozemlje kot sotočje verskih tokov. – Dipartimento di linguistica, Universita degli studi di Pisa, 1998
Pleterski, A: Strukture tridelne ideologije v prostoru pri Slovanih. – Zgodovinski časopis 50, št. 2, 1996

Deli