Tomo Podstenšek – Vožnja s črnim kolesom

V zbirki kratke proze Vožnja s črnim kolesom (Droplja, 2013) Toma Podstenška sta med sicer raznovrstnimi zgodbami tudi dve, katerih tematika se napaja iz slovanske oziroma staroslovenske mitologije.

V zgodbi Maščevanje Svetovidovo je tako glavni junak seveda v naslovu omenjeno božanstvo, ki po stoletjih skrivanja pred preganjalci za krščansko podobo Sv. Vida neke noči spet prevzame svojo staro vlogo …

Odlomka iz zgodbe:

»Čez planjave in skozi gozdove pa je srdito jahal Svetovid na svojem belcu, da so se iskre kresale pod podkvami, kadar je žrebec s kopitom udaril ob skale. Štiri pare oči se je oziralo na vse strani, štiri pare oči je iskalo sovrage Slovanov, da jih poseka z mečem in potepta v prah …« »… Svetovid se je sklonil globoko nad konja in ga spodbodel s petami. Belec je v elegantnem skoku brez dotika zaplaval čez leseno ograjo in že sta dirjala naprej. Na drugem koncu travnika je pred njima stala naslednja lesa, še višja, še bolj temna in grozeča. Konj je zaprhal, da sta oblačka vroče sape hušknila iz nozdrvi, mišice so se napele, podkve pustile globok odtis v vlažni zemlji in tudi druga ovira je bila premagana. Le še ena pregrada je bila pred njima, žlahtna žival se je navzela jezdečevega vznemirjenja, ni je bilo več treba priganjati, s vso silo se je pognala v poslednji skok in se z zadnjimi kopiti le za las izognila dotiku zgornje letve. Osmero oči se je zaiskrilo, četvero ust razpotegnilo v nasmeh, bel konj je zdaj že skorajda letel skozi zrak, griva je plapolala v vetru, peketanje rezko odzvanjalo v noč.«

Zgodba V Škopnjekovem gnezdu pa bralca seznanja z nekoliko manj znanim nižjim bajeslovnim bitjem Škopnjekom (tudi Škópnik, Škópnek, Škópnjak ipd.). Gre za ljudem nevarno bitje, ki se pojavlja v različnih oblikah, najpogosteje kot leteči snop goreče slame, nenavadno žareče bitje, goreči ptič ali goreči mož. Poznajo ga predvsem na Koroškem in Gorenjskem, nekatere njegove značilnosti ga povezujejo z zračnimi bitji, ki jih najdemo tudi pri drugih slovanskih narodih.

Odlomek iz zgodbe:

»Videl je trojico koscev, ki so tisočletja brez prestanka v poševni vrsti z enakomernimi zamahi kosili nebesne travnike. Videl je severni stožer, okoli katerega je bila naložena kopa pokošenega sena, videl je polomljen voz, s katerim je sosed sosedu kradel seno, pa se mu je po poti raztrosilo in še danes leži raztroseno širom dolge svetle ceste. Videl je orača, kako z volovsko vprego in lesenim ralom reže rodovitne brazde, videl sejalce in žanjce in mlatce, videl je tudi Škopnjekovo gnezdo, spleteno iz goreče slame, in še sto in sto drugih reči. Vtem ga je neznanska sila odtrgala s tal in zanesla po zraku; Škopnjek je poletel z njim proti svojemu domovanju, iskre so prasketale in sršele na vse strani, bliskovito sta švignila v nebo in prišla na cilj, še preden sta sploh krenila na pot. V Škopnjekovem gnezdu je bilo prijetno toplo in mehko, kakor da bi človek ležal na slamnjači kraj velike krušne peči, zato se ga je od gorkote kmalu začel lotevati spanec. Skozi že na pol zaprte oči je vendarle še uspel poškiliti čez rob gnezda na zemljo in skoraj že v polsnu zagledal vodovja in hribovja, pa izkrčeno položno reber in podolgovato žitno polje. Sredi polja je v rži spala poludnica s srpom v roki ter čakala na ljudi, ki bi prišli na delo ob uri, ko je sonce v zenitu; takim bi zavrtela glavo, da bi jih brž spopadla vročica in neznosno kljuvanje v vratu. Gorje šele tistemu, ki bi si drznil teptati zrelo klasje; kdor bi se tukaj spomnil delati kroge v žitu, bi se ne vrnil domov v enem kosu, prav gotovo da ne! Na dnu skoraj vsakega jezera je dremal povodni mož, ves z luskinami posut in pozelenel od alg, ki so se razrasle na njegovi koži. Okoli velikega, košatega hrasta so se sredi noči podili vedomci, se mikastili in si trgali ude. Med človeškimi bivališči je oprezala mora in si iskala svojih žrtev, krivopete pa so po obilnem človeškem obedu počivale v svojih jamah in smrčale skozi široko odprte nozdrvi. Le žalik žene so se skrivale po globačah in plahoma pogledovale proti nebu; nocoj je Škopnik, njihov večni nasprotnik, lomastil po zraku in zemlji, zato so se mu raje umaknile s poti … Veke so mu nezadržno lezle skupaj in z ugašanjem vida se mu je prebudil sluh. Slišal je stokanje mrtvih duš, ki jih je veter gonil sem ter tja, slišal šepet dreves, kako tolažijo hojo z osmojenim vrhom in vršanje tisočerih drugih glasov …«

O avtorju:

Tomo Podstenšek spada v generacijo mlajših slovenskih pisateljev. Piše predvsem prozo, do sedaj sta izšla dva njegova romana: Dvigalo in Sodba v imenu ljudstva, slednjega je komisija za nagrado kresnik 2013 uvrstila med deset nominirancev za najboljši roman. Konec leta 2013 je pri založbi Droplja izšla še zbirka njegovih kratkih zgodb Vožnja s črnim kolesom, od katerih sta dve zgoraj omenjeni za vse ljubitelje slovanske mitologije še posebej zanimivi.

Deli