Sveti Nikolaj in čas demonov: O izvoru miklavževanja in njegovega spremstva

Sveti Nikolaj oz. v slovenski različici Miklavž, ki ima god 6. decembra, je eden najbolj priljubljenih svetnikov. Na Slovenskem mu je posvečeno največ cerkva, blizu dvesto. To priča o tem, kako priljubljen je bil ta svetnik. Pri tem pa se vendarle vprašamo od kod ta priljubljenost skozi stoletja? Poznamo vrsto svetnikov, katerih legende niso nič kaj manj znamenite, pa se vendar niso tako zelo priljubile in obdržale. Razlog za to je dejstvo, da se je svetnik spojil s prejšnjimi, močnimi staroverskimi verovanji in običaji, ki so bili v navadi v praznovanju v novembrskih in decembrskih dneh. Zato moramo najprej obravnavati izročilo o svetem Miklavžu, kateri lik v ljudski folklori nima dosti skupnega s prvotnim svetnikom.

PREVZETJE ATRIBUTOV HTONSKEGA BOGA KOT DAROVALEC

Svetnik velja za zaščitnika mornarjev in ribičev, vendar je s prekritjem staroverstva prevzel tudi atribute htonskega boga. V slovanskih državah najdemo eksplicitne primere prav na Poljskem in pri vzhodnih Slovanih, kjer svetnik velja za zavetnika živine, konj in ovac. Njegov god je sovpadal z obdobjem, ko so se volkovi začeli zbirati v krdela in pričeli napadati vasi in povzročati škodo. V severovzhodni Poljski so zato, da bi jih svetnik uslišal in zavaroval, ljudje prinašali lan, konopljo in perutnino in jih kot daritev polagali na oltar.
Prav tako se kot marsikateri drugi zimski obhodnik, na primer sveta Lucija, pojavlja v zimskem času zato, ker je to po arhaičnih pojmovanjih obdobje duhov. Na zemljo se vračajo duše prednikov. Svetnik je veljal tudi za prenašalca umrlih duš na drugi svet. Ker je bila to funkcija htonskega boga (Veles), je bil nadomeščen z raznimi svetniki, med njimi pa je tudi sveti Nikolaj.
Samo čaščenje svetnika se je naprej razširilo v Vzhodni in nato v Zahodni Cerkvi. V 12. stoletju pa je preplavilo to stran Alp in druge predele Habsburškega cesarstva. Dobršnemu delu zahodne in južne Slovenije je ta svetnik kot darovalec še do danes nepoznan, saj se je ta navada razširila iz nemško govorečega področja alpskih držav. Enako je veljalo tudi za pravoslavni svet, kjer ga kot dobrotnika niso poznali.

MIKLAVŽEV SPREVOD ALI SPREMSTVO

Miklavž s spremstvom Krampusov na nekje na avstrijskem.

S pokojniki pa je povezan tudi Miklavžev sprevod, ki nima s svetnikovim življenjem in njegovimi legendami nobene povezave. Svetnikovo čaščenje in njegov sprevod se je širil predvsem s priljubljenostjo svetnika. Imamo pa na slovenskem območja, kjer ob večerih okoli Miklavževega Miklavža samega ni, ampak straši samo njegovo spremstvo. Takšne primere poznamo na Koroškem, kjer so okoli Miklavževega hodili od hiše do hiše samo miklavži. Našemljenci, ki so predstavljali rajnike in druge demone (htonske ali vegetativne), so se po krščanskem pojmovanju spremenili v hudobne demone, ki jih staroverci v taki obliki niso poznali. Tako so nastali tudi hudiči ali parkeljni. Parkelj je v osnovi krampus, germanski lik htoničnega demona z alpske bajeslovne tradicije Avstrije in Bavarske, ki je pridobil tudi krščansko vsebino. Na to nakazuje tudi samo ime parkelj, ki je germanskega izvora in ne izhaja iz poimenovanja stopal pri nekaterih živalih, temveč je prevzeta beseda iz nemščine »Bartl« (brada), ki naj bi označevala »bradača« oz. »tistega, ki ima bradico«. Predstava izhaja iz srednjeveških predstav hudiča kot hibrida med človekom in kozo. Težko je danes razločiti, kdaj so se na poznejših stopnjah pridružili rajnim prednikom (htoničnim demonom) duhovi rasti (vegetativni demoni), ki oživljajo vso naravo in odločajo o pridelku in letini. Še težje je dognati, kako so se ti duhovi kasneje spojili in prekrili. Očitno je samo, da so se ti duhovi, ki so svoj čas predstavljali duhove prednikov in demone rasti, ohranili do današnjih dni pod plastjo krščanske vsebine. Našemljenci nastopajo še danes, le da se je resna obrednost po pokristanjevanju umaknila burkeštvu. Nobenega dvoma ni, da so bili divji obhodi velik trn v peti za Cerkev v prvih stoletjih. Nešteto sinod jih je obsodilo. Kako velike korenine imajo te šege, vidimo še danes, saj jih nad tisoč let Cerkve ni moglo izkoreniti, ampak jih je morala prilagoditi sebi v prid.

Parkelj, Borovci pri Ptuju.
(Foto: Slovenski etnografski muzej (Teren 1973 – 1979) http://www.etno-muzej.si/sl/digitalne-zbirke/prlekija/f0000030133)

Miklavž in njegovo spremstvo leta 1910 na Češkem. V tudi pri nas so bili v lokalnih različicah namesto krampusov in parkeljnov drugi spremljevalni liki. (Foto: Čeněk Zibrt)

 Avtor: Matija Kenda

Viri in literatura:
 Bruce, M.:The Krampus in Styria. Folklore Vol. 69, No. 1 (Mar., 1958), pp. 45-47 (Dostopno na http://www.jstor.org/stable/1259216?seq=1#page_scan_tab_contents)
Kuret, N.: Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime. – Mohorjeva družba, 1965-1971
Ovsec, D.: Trije dobri možje: resnična zgodovina svetega Miklavža, Božička in dedka Mraza. – Kmečki Glas, 2000
Успенский Б.: А. Филологические разыскания в области славянских древностей (Реликты язычества в восточнославянском культе Николая Мирликийского) – “Filologičeskie razyskanija v oblasti slavjanskich drevnostej (Relikty jazyčestva v vostočnoslavjanskom kul’te Nikolaja Mirlikijskogo). М., Изд-во Моск. ун-та, 1982
 Snoj, M,: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan1997

Deli