Svarogovo leto

Vsa naravna ljudstva sveta so od nekdaj častila Sonce kot najpomembnejšo zvezdo v našem osončju. Brez sončne energije ni življenja, tega so se še kako dobro zavedali naši predniki, ki so Sonce prepoznavali kot najvišje božanstvo z imenom Svarog. Že njegovo ime nam priča nekaj svetlečega, sijočega, ki k nam prinaša življenje, svetlobo in toploto.

Zaradi poselitvene lege našega ozemlja, kjer se Svarogova moč čez leto bistveno spreminja, so njegovo upodobitev prepoznavali različno v posameznih delih leta in tako raznolika so tudi njegova praznovanja. Ker poleti Sonce najmočneje pripeka, je tudi čaščenje Svaroga bilo v teh mesecih najmočnejše. Ampak začnimo na začetku, ko se mlado Sonce šele rodi in mu je v njegovi najmlajši dobi potrebno še pomagati. Danes je to čas Božiča, rojstva malega boga, pri starovernih Slovencih in ostalih Slovanih pa je ta praznik poznan kot rojstvo mladega Božiča Svarožiča, ki se ga je od nekdaj počastilo s kurjenjem kresov. V najdaljših nočeh leta, ki spremljajo najmanjšo moč Svarožiča mu v podporo pri njegovi začetni hoji skozi leto pomagamo ravno z božičnimi kresovi. Druga podoba teh kresov so bili tudi »čoki«, ki so jih na naših domačijah kurili še pred nedavnim, ponekod pa so se menda ohranili prav do danes. Čoki so debela debla, katerih glavna naloga je bila, da gorijo vse praznične dni okoli Božiča Svarožiča. Zaradi kratkega zimskega dneva, so nekdaj ta čas ljudje imenovali tudi mrtvi čas, vse pa se začne spreminjati konec zime ko Svarog dobiva na moči.

Praznovanje  Kresne noči  in spodaj kurjenje čokov ali božičnikov na zimski sončni obrat

Prvo znamenje Svarogove moči je spomladansko enakonočje, ki je ravno zaradi polovične poti med Svarožičevim rojstvom in njegovim viškom življenja 24. junija na Kresno noč, postalo letni mejnik, ki so ga tudi naši predniki obhajali kot Novega leta dan. Uradno novo leto se je na prvi januar premaknilo šele dosti pozneje s krščanstvom, kljub temu, pa so ljudje še vedno uporabljali svoj ljudski koledar in se predvsem držali njegovih preverjenih praznikov. Novo leto je seveda po različnih delih Slovenije precej variiralo, saj ni bilo potrebe po taki verski enotnosti, kot danes, ne nazadnje pa se tudi narava precej raznoliko prebuja, saj zima v visokogorskih snežnikih vztraja dosti dlje od nižinskih obmorskih vasic. Zato so nekateri Svarogova mladostna leta praznovali že prvega sušca, za druge pa se je pomladno novo leto začelo šele na Jurijevo.

Zeleni Jurij je po Svarožiču naslednje ime, za katerim se skriva naš sončni Svarog. Jurij oziroma Jarilo nam z imeni povesta, da gre za jarost, mlado rast in mlado moč, ki je bila od nekdaj najbolj čaščena pri starovercih. Jarost imenujemo tisto vitalno moč, ki jo imajo mladi ljudje in praviloma na stara leta zbledi, ohraniti pa jo uspejo le redki med nami. Krščanstvo je Jarilu dalo ime Jurij, saj je ime zelo sorodno prejšnjemu vegetacijskemu božanstvu, ohranil pa je na Slovenskem svojo zeleno barvo v podobi zelenja in mlade smrekice, ki jo nosi s seboj. Zeleni Jurij nam izvrstno kaže, kako so si naši predniki osmislili svoje religiozne predstave, saj je njegov praznik izvrstno posnemanje narave v tistem času. Pomlad s staro besedo imenujemo tudi vesna, Vesnik pa je še eno od Jurijevih imen pri nas.

Našo staro vero pa lahko med vrstici razberemo tudi iz mnogih ljudskih pesmi ohranjenih po vsem slovanskem svetu, saj so vsebinsko zelo podobne. Te nam v drobcih razlagajo mitsko sliko Svarogove sončne mladosti skozi dva lika, Jurija in Maro. Prvega lika smo že spoznali, Mara pa se predstavlja kot Jurijeva sestra, ki se na ta dan rodi in spozna s svojim bratom. Njuno srečanje ima plodno prihodnost, saj prihaja največji Svarogov praznik, Kresna noč. Na najdaljšo noč v letu, za katero pri nas še danes radi rečejo, da Sonce sveti kar dva dni in dve noči, se po mitološki predstavi poročita Mara in Kresnik. Ivan ali Janez Kresnik, pa tudi Ivan Kupalo so naslednja Svarogova imena, tokrat v poletnem obdobju, času njegove največje moči. Avtohtonega Kresnika je nova vera tako kot Božiča in Jarila, poskušala, a ne uspela, zamenjati s svetnikom Janezom Krstnikom. Podobnosti ne moremo spregledati, že samo ime boga nam pravi njegov pravi pomen, ogenj ali kres. Kresna noč je torej mistična noč, najpomembnejši letni praznik, ko se časti mitološko poročno noč Kresnika in Mare. V daljni preteklosti so tudi naši predniki posnemali bogove in se tudi sami na ta dan poročali in spočenjali otroke. Otrok spočet na ta dan prijoka na svet ravno v času rojstva narave, kar po tisočletnih preverjenih zakonih narave velja za od boga poslano. Posnemanje bogov pa opazimo med drugim tudi pri Kresnicah, kot se imenujejo mladenke, ki izvajajo Kresnikov obred.

Ker je Svarogovo leto ciklično, tako kot je krožna tudi narava, temelj staroverskega verovanja, je Svarogova Kresna noč glavni, a tudi zadnji dan leta, ko je njegova moč rasla. Od tega dne naprej njegova moč peša, dokler se povsem ne preobrne v splošno šibko moč na jesensko enakonočje. Ljudsko izročilo nam o tem pravi, da se je Jarilo spremenil v Jarnika, zlobnega Jarila oziroma v Jurija s puško. Prej poročni par, sedaj Jarnik in Mara sovražnika. Mara nekdanjega moža ubije, za kar se spremeni v jesensko Morano, boginjo vode, zime. V jesenskem deževju Morana kaže počasni konec Svarogovega sončnega leta. Njegovo izgubljeno moč prav tako simbolizira odpadlo drevesno listje, ki mu je prav Svarog pomladi s svojimi žarki pomagal pri rasti. Moranino praznovanje vseeno ni v žalostnem tonu, saj zaradi cikličnega verovanja staroverci verjamemo v reinkarnacijo skozi vodo, ki jo simbolizira prav Morana. Krščanska boginja Marija pa ni nič drugega kot Mara, saj še enkrat gre za isto ime, uporabljeno zgolj v drugem kontekstu. Pa ne samo to, Marija je prevzela tudi več Marinih lastnosti, od povezave z vodo, do simbola materinskega življenja. Marsikatera cerkev posvečena sv. Mariji danes stoji ravno na mestu nekdanje slovanske boginje Mare ali njene sorodne boginje Mokoši.

Svarog in Svarožič v upodobitvi ruskega umetnika Maksima

SukharevaJurij, kot ga imenuje ljudska poezija, umre samo navidezno. Spremeni se v starega Deda, starega očeta in kraljuje nad ljudstvom. Še danes po vsej Sloveniji srečamo hribe po imenu Dednik in Dedni vrh. Ded ali očanec, so zopet le imena za nebesnega očeta, sončnega Svaroga. Zadnjič se pojavi na Božičev Svarožičev večer, ko ga v predstavi zadnjega snopa slame vržemo na ogenj. In na novo jutro se iz njega rodi novi mladi bog, Svarožič. Kot že od začetka časa naprej, ga zopet čaka eno Svarogovo leto dolgo potovanje po naši Zemlji, od enega praznika do drugega nam kaže način čaščenja narave, božanskih sil in naše mesto v Univerzumu.

Simbol boga Svaroga v vseh pojavnih oblikah je osem kraka svastika oz. kolovrat, z drugo besedo . To je simbol, ki ponazarja ogenj, Sonce, cikličnost, obnavljanje, skratka pozitivno naravo. Njegov simbol se je s časoma razširil, tako da danes predstavlja že celotno staroverstvo. Kolovrate so staroverci risali na hiše, kot obrambno. Na praznovanjih pa so Svarogu v čast simbol kolovrata v obliki koles tudi sežigali.

Literatura:
∙ Šmitek, Z.: Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti. – Študentska založba, 2004
∙ Ovsec, D. J.: Slovanska mitologija in verovanje. – Domus, 1991
∙ Kelemina, J.: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom. – Družba sv. Mohorja, 1930

Deli