Svarog, Svarožič in Božič

Po nekaterih podatkih je bil Svarog glavno božanstvo slovanske mitologije, prabog, imenovan tudi praoče. Vsekakor je nebesno božanstvo, saj etimološki izvor staroslovanske besede sváro pomeni “premikajoče se nebo”. Po Lediću je bila Svarogova žena Vida, njuni otroci pa vsi ostali slovanski bogovi. Najstarejši med njimi, tudi najpomembnejši, je bil Perun. Kakorkoli že, Svarogova sinova sta gotovo Svarožič (Božič) in Dažbog, kot je omenjeno v ruskem viru iz 12. stoletja. Svarožič je v viru omenjen kot bog ognja, Dažbog pa kot bog Sonca. O slednjem na Slovenskem ni sledu; še najbolj mu je podoben srbski Dabog. Eden izmed sinov Svaroga in Vide je verjetno tudi Vid oziroma Svetovid. (Ledić meni, da je prsata ženska na Zbručkem idolu prav njegova mati, Vida.) Svetovid je poleg Belina in Jutroboga po lastnostih še najbolj podoben Svarožiču, vsi pa so povezani s Soncem.

Umetniška interpretacija Svaroga na posestvu Slave Batista v Cepkih (foto: Nejc Petrič)

Glavni bog v panteonu vseh vej indoevropskih narodov v Evropi je bil gromovnik; bog hrasta, groma in dežja. Pri Slovanih se je iz njega razvil Perun, zato nekateri domnevajo, da je ravno Perun naš najvišji slovanski bog. Vendar je bil vrhovni indoevropski bog Dieus pater (nebeški oče) predvsem čaščen kot božanstvo neba. Analogijo lahko potegnemo z našim Svarogom, če vemo, da njegovo ime izhaja iz pomena “premikajoče se nebo”. Sklepamo lahko, da Perun ni vrhovno slovansko boštvo, pač pa je to Svarog. Pri različnih indoevropskih ljudstvih se je večkrat zgodilo, da je gromovnik nadomestil vrhovno božanstvo, ki ga je predstavljalo nebo.

SVAROŽIČ – BOŽIČ

Praznovanje svarožiča se je do današnjih dni ohranilo v pokristjanjenem prazniku božiču. Ime praznika in njegova vsebina sta še predkrščanska. Ime izhaja iz osnove “bog” in končniške pripone “-ič” in pomeni mali bog. Končnica je splošnoslovanska in je ohranjena v mnogih današnjih priimkih oz. patronimikih (npr. Štefančič, ki izhaja iz imena Štefan).

Krščanstvo je praznik rojstva odrešenika začelo praznovati šele v četrtem stoletju našega štetja, ljudje pa so ga prevzeli šele več sto let po tem. Ves čas pa se je ohranilo praznovanje, ki je imelo izvor v čaščenju Sonca v najdaljših zimskih nočeh. To je bilo praznovanje rojstva Svarožiča (Božiča), Svarogovega sina, ki je poosebljal mlado Sonce (analogija z rojstvom krščanskega boga). V mitologiji, ki se povsem sklada z naravnimi cikli, je to le eno od mnogih takih praznovanj. Po ljudskem prepričanju sta ravno na Božič dan najkrajši in noč najdaljša (solsticij je 21. oziroma 22. grudna).

V povezavi z božičem je tudi štefanovo (26. gruden), danes posebej poznano po blagoslovu konj. Toda tudi sveti Štefan, zavetnik konj, ni imel za časa svojega življenja pomembne povezave z vsebino, s katero ga danes povezujemo, pač pa je to indoevropska dediščina. Obredja, pri katerih gre za povezavo konj z obnovitvijo narave, so značilna za mejni čas, obdobje zimskega in poletnega kresa ter za pomladni in jesenski ekvinokcij. Prav tako je pesemsko in pripovedno izročilo, ki te mejnike spremlja, zaznamovano z likom konja, kar potrjujejo tudi pustne maske. Najstarejša pustna maska na Slovenskem je prav Rusa – kobila, ki so jo v Ščavnici in okolici vodili po vasi ter nazadnje vrgli v vodo, da bi s tem izprosili milost konjem, kot poje ljudska pesem.

Tudi pesmi in šege na jurjevo govorijo o Juriju – jezdecu (glej Zeleni Jurij, Perunov sin). Poleg tega je jurjevo tudi konjerejski praznik. Sv. Jurij je stopil na mesto boga groma in strele Peruna (glej Perun), ki se po osrednjem praslovanskem mitu bojuje s zmajem. Na poletni Kres se v slovenskih ljudskih pesmih in povedkah navezuje Kresnik – kraljevič na konju, ki je zaznamovan s konjskimi kopiti. Po izročilu naj bi iz rok ugrabitelja rešil svojo sestro in se z njo poročil. Spomin na sveto poroko ohranjajo tudi nekatere kresne pesmi. Po Mikhailovu se lahko Kresnik istoveti tudi s Perunom. Predstavlja razvojno stopnjo Perunovega bivanja; obdobje, ko je dosežen višek in se začenja nazadovanje. Jesenski mejnik v slovenskem ljudskem izročilu zaznamuje lovec Jarnik, pri Slovanih imenovan tudi Bartolomej (iz njega izvira ime Jernej), na Slovenskem pa tudi Jurij s pušo, ki naj bi bil brat Jurija (njegova bipolarna osebnost) – ubijalca zmaja. Lovec Zlatoroga (belega konja in drugih mitičnih živali) sicer ustreli in žival je po ljudskem izročilu smrtno zadeta. Toda čudežna roža, roža življenja, ki zraste iz njegove krvi, jo oživi in ji povrne življenjske moči.

RADIGEST ALI RADOGOST

Svarožič oziroma Božič je skratka sončno božanstvo, ki je bilo čaščeno po vseme slovanskem svetu in ostalem indoevropskem svetu pod različnimi imeni. Pri Baltskih Slovanih je bil, podobno kot Svetovid in Radigest (Radegost), tudi Svarožič eden pomembnejših bogov. Med bolj znanimi je tudi omemba Svarožiča pri Polabskih Slovanih.

Franc Kos omenja, da je okrog leta 975 živel v Belanski dolini na Koroškem neki Slovenec, ki mu je bilo ime Radegost (Radagozt). Ime Radegost pojasnjujejo kot sestavljenko iz Radlibens (vesel, zadovoljen) in gost – hospes, kar prikazuje tega boga kot gosta, ki ga radi vidimo in radi sprejmemo medse. Radigest lahko predstavlja celo vzdevek Svarožiča. Ledić ga predstavlja s sekiro, kruhom in solnico. Sekira naj bi simbolizirala varnost, saj naj bi veljalo, da je gostitelj dolžan gosta na svojem domu tudi braniti, medtem ko je njegov drugi atribut – solnica, poleg kruha, predstavljala simbol slovanske gostoljubnosti.

Literatura:
Kropej, M.: Od ajda do zlatoroga: slovenska bajeslovna bitja. – Mohorjeva založba, 2008
Kropej, M.: The horse as a Cosmological Creature in the Slovene Mythopoetic Heritage. Studia Mythologica Slavica 1, 1998. – ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Universita degli Studi di Udine, Dipartimento di Lingue e Civilta dell’Europa Centro-Orientale
Kelemina, J.: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom. – Družba sv. Mohorja, 1930
Mikhailov, N.: Mythologia slovenica : poskus rekonstrukcije slovenskega poganskega izročila. – Mladika, 2002
Ledić, F.: Mitologija Slavena : tragom kultova i vjerovanja starih Slavena. – Zagreb : vlastita naklada, 1969-1970
Kuret, N.: Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime. – Mohorjeva družba, 1965-1971
Ovsec, D. J.: Slovanska mitologija in verovanje. – Domus, 1991

Deli