Svarica, rozeta ali šestlistnato znamenje

Eden starejših in najbolj razširjenih evropskih simbolov je šestlistnato znamenje poznano pod imenom rozeta v pomenu rože. Rozeto dobimo že pri Etruščanih in Feničanih, poleg Slovanov pa so jo poznali tudi drugi stari narodi. Simbol ni neznan tudi zunaj Evrope. Slovensko ljudsko ime za šestlistnato znamenje je rože, mora, morca, sončno kolo, primorski staroverci pa so uporabljali še imeni svarica oziroma perunica (Čok 2012: 46). Slednje ime nam pove, da je rozeta tudi gromovni simbol in kakor je poznano iz ljudskega izročila, varuje hiše pred požarom in udarom strele. Perunica torej odganja strelo in nesrečo. Kot je znano, se pomeni simbolov, kakor tudi same njihove likovne upodobitve pogosto mešajo in prehajajo iz enega simbola v drugega, zato je težko določiti trdne meje med njimi. Mora je poleg imena za rozeto tudi slovensko ljudsko ime za pentagram, koren besede pa pomeni smrt in ima seveda mitološki pomen. Religiozna so tudi ostala imena, posebej pa izstopa na primorskem poznano ime svarica. Koren svar imata tudi slovanska bogova Svarog in njegov sin Svarožič. Svarga je poznano ime za nebeško ali sončno pot, samo ime pa je blizu ognju, gorenju, varjenju, plamenu in dimu. Varogъ naj bi tako pomenilo ognjeno božanstvo v podobi ptice. Svarica očitno skriva v svojem imenu pomen ognja, kar jo približuje po eni strani sončnemu bogu Svarogu in po drugi strani gromovniku Perunu. Danes je simbol ponekod poznan tudi pod imenom perunov ali gromovni znak. Druge ime za rozeto je na tujem jupitrovo kolo, ime vzeto po nebeškem bogu rimskega panteona.

Izvor šestlisnatega znamenja lahko morda iščemo že v snežinkah. Dež in sneg spadata pod »nebeške« vode, ki so pozitivne, saj jih pošiljajo bogovi, v prvi vrsti gromovnik Perun.

Ljudje so verjeli v morino varovalno lastnost, zato so jo risali na svojih domovih. Vrezana je tako v kamnu, kot lesu, na zibelkah, skrinjah, tramovih, lesenih omarah ali pod sodom za vino, da se ne pokvari. Pogosto jo dobimo tudi na kapelah in cerkvah, kar kaže, da se ji niti krščanstvo ni moglo povsem izogniti. Bila je čarni simbol in likovni motiv. Poleg šestlistnatih so redkeje poznane tudi štirilistnate, osemlistnate in desetlistnate rozete. Za svoj simbol so rozezo vzeli tudi v Evropskem kongresu etničnih religij.

Rozeta na cerkvi sv. Jošta v Trebenčeh.

Če rozeto razčlenimo na geometrijske elemente dobimo krožnico (krog) in šest listov. V slovarju simbolov ta znak razlagajo kot »florealni motiv v heksegramu, vpisanem v krog: simbol ciklusa sprememb zemeljskega časa (poligon) in neskončnega časa (krog), večnost in vseobsegajoče. Krog je predvsem simbol časa in boga, ki je neskončen in vseobsegajoč. Po Jungu spadajo rozete v arhetipsko skupino mandal (mandala je sanskrtska beseda za krog), ki jih lahko najdemo tako na vzhodu kot na zahodu in predstavljajo univezalno simbolično strukturo. Likovno ponazarjajo holistični koncept narave in človeške duhovnosti. Same mandala vsebuje več ravni: kozmično, psihično, seksualno itd. Mandale so splošni človeški vzorec, zato jih odkrivamo pri različnih kulturah in tudi pri nas. Razni ornamenti v obliki mandal so tudi na skrinjah, zibelkah in drugih ljudskih pripomočkih. Prav tako organizacija prostora, npr. zbiranje okoli lipe je posnetek mandale, zbiranje okoli centra.

Da so morco častili pogani, smo pri nas slišali od starejših ljudi. Vanjo pa se je verjelo vse tja do prve svetovne vojne. Pa ne samo to. Risali in urezovali so jo na zibelke, postelje, skrinje, kolovrate in vrata. Najbrž ni bilo predmeta, na katerem se ne bi znašlo to najbolj učinkovito varovalno znamenje ali ščik, kot so mu nekoč tudi rekli. Nič čudnega torej, če od vseh ščikov najpogosteje naletimo prav na morco. Eden mojih prednikov je bil kamnosek in on ima zasluge, da je morca vklesana tudi po številnih cerkvah daleč naokoli. Spominjam se, da so govorili, da izhaja priimek Marc prav iz tega poganskega znaka.(Pavel Medvešček, Erzelj, Ajdovščina, str. 107. Skrivnost in svetost kamna.)

Detajl starega ribežna (l. 1854), pri Zorčki, Podboršt 3. Teren 5- Št. Vid pri Stični, Radohova vas, Dob-OLO Grosuplje, 15.8.-17.9.1950. Fotografijo hrani Slovenski etnografski muzej. Objavljeno z dovoljenjem muzeja.

Pri dvobarvnih rozetah je videti, kot da bi se rdeč in moder Y križala v središču, kot dve nasprotji prehajajoči ena v drugo – analogno heksegramu – liku sestavljenemu iz dveh prekrivajajočih se enakostraničnih trikotnikov tako, da je vrh enega obrnjen navzdol, vrh drugega pa navzgor (šesterokraka zvezda). Ta oblika simbolizira zedinjeneje ženskega božanstva z moškim (isto pri križu, zemlja in nebo) – iz nasprotja se rodi nova celota, začne se nov ciklus. Na drugem niovju je to dvoje principov, moškega (dobro, moč, oblast, aktivnost, rdeča barva, sonce) in ženskega (zlo, pasivnost, modra barva, luna, pomesec). Tudi rozeta prikazuje večen boj med dobrim in slabim iz katerega se rodi nov življenski ciklus (boj med silami teme in svetlobe, poletja in zime, prevlada pomladi nad zimo). Večno menjavanje rojstva, rasti in umiranja, ki ga je navaden človek opazoval vsak dan. Vse to je simbolna plast rozet.

Rozete na skrinji. Etnografski muzej na Dunaju. Foto: Nejc Petrič

Najstarejši šestlistnati rozeti v našem kulturnem prostoru sta nastali pod vplivom rimskih umetnostnih tokov – vklesani sta v reliefni kamen »poštna kočija« iz Virunuma na Gosposvetskem polju (2, 3 stol), ki je vzidan v južno steno cerkve Gospe Svete in upodablja vožnjo neke umrle žene v onstranstvo. Vse kar voz naredi iz »navadnega« v mrliškega, je dvojica šestlistnatih rozet na njem (Poles 1992: 130-131). Eno od mest, kjer dobimo rozete po vsej Evropi so preslice na kolovratih. Največkrat so na preslicah po tri rozete skupaj, včasih v kombinaciji z simbolom kolovrata ali križa. Ena od baltskih interpretacij rozet na preslicah pravi, da predstavljajo »kozmično oziroma svetovno dreevo«. Poleg tega pa je rozeta pri Baltih tudi simbol svetlobe.

Rozeta na zibelki. Etnografski muzej v Krakovu. Foto: Nejc Petrič

Rybakov je videl v simbolih na preslicah makrokozmos. Po njem so na preslicah zemlja, sonce, drevo življenja, nebo in pozicija sončevega gibanja. Njihov izvor je videl v Bronasti dobi. Mitolog Velius je v njih videl »princip zemeljske ureditve, ki je pogosto predstavljena v drevesu življenja«. Preslice imajo dva dela, glavo, kjer je pritrjeno vlakno, rožica in stopalo.

Po Vaiškūnasovi raziskavi se na latvijskih preslicah pojavljajo tri skupine ornamentov: krog z zvezdami, trikoten znak in skupine vzporednih linij. Na nekaterih lahko dobimo tudi rastline, živali in ljudi. Na preslicah prevladujejo rozete z štiri, šest in osemkrakimi zvezdami. Najpogostejše so šestkrake. Prav tako je različno število krogov na preslicah, eden, dva, tri, štiri ali več. Na vrhu preslice so predstavljene ptice, zvezde, rastline, včasih zgolj nebo, ki lahko predstavlja tempelj.

Možna interpretacija šestlistnate rozete. Po Vaiškūnas »Representations of an Ancient Cosmovision on Lithuanian Distaffs«.

Predpostavlja se, da sta oba simbola, krog in zvezda, v različnih kulturah predstavljala kozmos. Krog in zvezda sta skupaj ali vsak posebej prav tako pogosto razumljena kot simbol sonca. Krog z zvezdo bi zatorej lahko bil star simbol organizacije kozmičnega časa in prostora. Štirikraka zvezda (rozeta) morda kaže vzhajajoče sonce, višek sonca, zahod in nočni del. Prav tako lahko kaže štiri strani sveta. Šestlistnata zvezda lahko kaže skrajni azimut vzhajajočega sonca pozimi in poleti skupaj s severno-južno linijo ali azimut enakonočji.

Lahko domnevamo, da ljudje v davni preteklosti niso poznali štiri, kot je sedaj uveljavljeno, delov sveta ampak šest. Omeniti velja, da je bil v proto-indijskem času, 4 tisoč let pred našim štetjem, krog z šestlistnato zvezdo v sredini interpretiran kot simbol leta. V krščanski srednjeveški tradiciji je bila roža s šestimi cvetnimi listi simbol enotnosti, harmonije in sreče. Šestlistnato znamenje je bilo zelo verjetno pomemben simbol v predkrščanskih časih in se je lahko morda celo primerjal s krščanskim križem. Rozeta je tipičen ljudski simbol, ki ga dobimo povsod po Evropi in tudi zunaj Evrope.

Možna interpretacija šestlistnate rozete. Po Vaiškūnas »Representations of an Ancient Cosmovision on Lithuanian Distaffs«.

Včasih na krogih zvezde predstavljajo različne kozmične sfere. Med njimi so živali, rastline ali abstraktni znaki. Včasih te sfere delijo ornamenti, ljudje, jahalec konja, ptice ali figure v obliki črke S, kar najverjetneje simbolizirajo kače. Tretji del oziroma najvišja sfera verjetno sovpada z najvišjo sfero svetovnega drevesa. Na tem tretjem delu lahko dobimo drevesa in druge rastline, kot tudi ptice, zvezde, svete krščanske simbole, križ in cerkev. Nasproti temu pa spodaj večkrat dobimo S-simbole, ki verjetno predstavljajo kačo. Kača je tipična žival, ki se jo povezuje s podzemljem, z zemeljskim bogom Velesom in je hkrati tudi ena od njegovih živalskih upodobitev. Prav tako je kača najpogostejša žival, ki se pojavlja pri koreninah kozmičnega drevesa. Kača je torej na preslici verjetno asociirana z najspodnejšim svetom v tridelnih predstavah sveta.

Na preslicah lahko prepoznamo arhetipski princip kozmične strukture. Ptice in S-simboli na svetovni osi verjetno kažejo kozmično ureditev prostora, ki je znana pod imenom svetovno drevo oziroma axis mundi. Ptice so običajno na vrhu, kjer predstavljajo nebo, S-simboli, ki jih povezujemo s kačami so na preslicah spodaj ali na sredini. Ritual vrtenja na kolovratu je povezan z boginjami, ki predejo človeško usodo in so bile od nekdaj zelo pomembne. Pri Slovanih je bila taka boginja Mokoš.

Simbol šestlistnatega znamenja torej verjetno izhaja iz opazovanja gibanja sonca skozi celo leto. Zaradi tega se je simbol asociiral z soncem, svetlobo in pozitivnostjo. Simbol izraža arhaično predstavo kozmične ureditve. Svetovna ureditev se izraža skozi ujemanje horizontalne in vertikalne predstave na istih risbah. Vsaka že najbolj preprosta rozeta verjetno predstavlja simbol kozmosa. To je verjeten razlog njene univerzalne razširjenosti.

Literatura:
Bizjak, Janez: Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah ali Odmevi megalitske kulture v slovenski krajini in v njenem kulturnem izročilu. Bled : Inštitut Alpe ; Celje : Društvo Mohorjeva družba, 2011
Čok, B.: V siju mesečine: ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice. – Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC : Inštitut za slovensko narodopisje, Založba ZRC, 2012
Poles, Rok: Rozete na tramovih kmečkih hiš. Šaleški zbornik (1992), str. 121-143
Medvešček, Pavel: Skrivnost in svetost kamna. Zgodbe o čarnih predmetih in svetih znamenjih na Primorskem. Založništvo tržaškega tiska, 1992
Vaiškūnas Jonas: Representations of an Ancient Cosmovision on Lithuanian Distaffs // Cosmic Catastrophes, Proceedings of the European society for Astronomy in Culture (SEAC), ed. M.Koiva, I.Pustylnik, L.Vesik, Tartu 2005, p. 195-206.

 

Internetni viri:
Ob etimologii slova »svarožič«: http://slav-drevnosti.livejournal.com/131048.html
Klimka, Libertas in Vytautas Straižys: The Cosmology of the Ancient Balts. Archeoastronomy 22, 1997 http://articles.adsabs.harvard.edu//full/1997jhas…28…57s/0000057.000.html

Deli