Staroversko svetišče v Minsku Konec 19. in v začetku 20. stoletja

Poleg Slovenije je dokumentirano staroverstvo v obliki dvoverja preživelo do začetka 20. stoletja tudi v Belorusiji. Spodaj objavljamo skrajšan prevod članka o staroverskem svetišču v Minsku, kjer so imeli zadnji staroverci obrede še v začetku 20. stoletja. Njihov svečenik se je imenoval volšebnik oziroma znahar, ta je bil podoben našemu primorskemu dehnarju, ki je zdravil, svetoval in vodil obrede. Prav tako sta našemu staroverstvu sorodna imena Ded in Starec, oba mitološka imena dobimo pogosto pri nas. Ded in Baba sta še danes okoli nas v imenih hribov ali skalnih samotarjev. Prav tako svetišče (rus. kapišče) sestavlja vse tisto, kar je tipično za mnoga svetišča: bližina vode, kamen, hrast in ogenj. Vse skupaj obkroža kamniti krog. Kapišče je bilo aktivno do leta 1927, danes pa staroverci zopet izvajajo obrede na tem istem kamnu. Pod člankom je povezava do letošnjega obreda, pod tem pa je še odličen polurni dokumentarec o beloruskem staroverstvu.

Rekonstrukcija Minskega svetišča. Narisal Виктор Сташчанюк.

Eden najbolj znamenitih spomenikov beloruskega staroverstva je kamen Ded, imenovan tudi Starec, ki se trenutno nahaja v Muzeju balvanov, nekdaj pa je bil centralni objekt staroverskega svetišča, ki se je nahajal na bregu reke Svisloč v Minsku.

Prvi je kamen podrobno opisal Ernst Ljavkov v svoji knjigi posvečeni balvanom. Informacije je prejel od Mihajla Kacarja, arheologa in raziskovalca beloruskih starin. Kacar je svoje raziskovanje zapisoval v svoje etnografske dnevnike.

Dnevniki M. Kacarja datirajo v leto 1940 in imajo naslov Slovansko staroversko svetišče (rus. Slavjanskoe jazyčeskoe kapišče). Dnevnik se začne s zapisom informacij, ki jih je Kacar prejel od sogovornice Krestine Savelinaj (rojeno 1857).

V Minsku, na Lodačnoj ulici se je ohranilo staroversko kapišče. Sestavlja ga kamen, križ, ki je obdan z vezanimi prtički in ploščad. Del ploščadi leži na zemlji in se nahaja do kamna. Drugi del pa je nad reko Svisloč. Ploščad je služila svečeniku (rus. pop) za bogoslužje. Pri tem je svečenik blagoslavjal vodo in kropil vernike. Verniki so mu v malho dali denar, zatem pa jim je pop dovolil vzeti posvečeno vodo iz Svisloči. Na kapišče so dali še škatlo iz desk v katero so polagali daritve (rus. žertve). Praviloma so to bili ječmen, rž in žito. Slike kapišča se niso ohranile, a imamo podrobne opise.

Kamen Ded se danes nahaja v Muzeju balvanov v Minsku, Belorusija.

„Bogoslužje in posvetitev vode je takrat delal znahar ali volšebnik (svečenik, op.p), kakor smo ga takrat nazivali. Toda volšebnika samo sedaj imenujejo za antikrista. Takrat so jih naši dedi spoštovali kot svete, jih poslušali, molili in jim nosili bogate daritve. Vse, kar se je slabega zgodilo, požar, tatvina ali bolezen živine, so šli po pomoč k volšebniku. On je čaral po soncu, zvezdah ali drobovini ovc in koz, razlagal je kmetom vzrok nesreče in kako se jo rešiti. Za to so volšebniku prinašali mnogo vsega dobrega. Še za čas Krimske vojne je bil znahar – volšebnik Savastej, visoki in debeli moški z veliko brado in dolgimi lasmi. On je ženskam dajal piščalke iz gline, ki jih je sam delal. To so nato držale v rokah in morale moliti in prositi, da bi bog zaščitil njihove može pred sovražniki, kroglo, bajonetom, vrhovi in sabljo. Poleg tega so govorile: milostni bože, zaščiti ga od krogle v sili, od sablje ostre, bodičastega bajoneta in vse nesreče.”

Dnevnik se nadaljuje z razgovori Kacarja z njegovimi sogovorniki.

Kacar: Povedali ste, da poznate zanimivo zgodovino.

“To je bilo tako. Duhovniki (cerkveni) so poiskali volšebnika Sevasteja, ker je bogatel pri tem molitvenem kamnu, „molelnij kamen” so nazivali to mesto. Odločili so se, da vzamejo volšebniku ta kamen, ga krstijo po krščansko, postavijo na njem križ in tam začnejo krščansko bogoslužje. Izgnali so tega volšebnika, vzeli njegov kamen in vse molitvene zadeve. Postavili so križ in prižnico (takšno škatlo s križem). V škatli je bilo kadilo, križ, evangelij in škatla, kamor so dajali denar. Po govoricah ljudje po tem, kar so storili duhovniki in uradniki, niso več hoteli moliti tam, pri kamnu. Opozarjali so, da je to pogansko mesto, da se tam (pri kamnu) zbirajo črti, da tam živijo čarovnice.”

Kacar: Kako je izgledalo staroversko svetišče pri spremembi v krščansko v začetku sovjetske oblasti, v 20. letah 20. stoletja, ko je tam služil Sevastev, sin Sevastjana?

“Takrat je stal sveti kamen, Starec, kakor smo ga nazivali. Stari Sevastej je umrl ob Japonski vojni. Njemu je bilo več kot sto let. Jaz se spomnim, on je bil krepki starec. Govori se, da je bil začaran in da je imel kameno zdravje. Toda, ko je ugasnila njegova zvezda, je leto po temu umrl. Toda na pokopališče ga niso dovolili pokopati. Bil je to molilnik ljudi, tistih, ki so hodili moliti v svetišče (staroversko), a ne v cerkev. Tudi tam, kjer je sedaj tovarna, so oni imeli svoje mogile. Oni so bili prekleti duhovniki.

Kadar je koga bolel trebuh ali je ženska hotela roditi, so ljudje obešali šite prtičke na kamen. Kadar pa se je dekle hotela omožiti, je na kamnu pustila prtiček, ki ga je sama sešila. S takšnimi daritvami je takrat bil okrašen kamen. Drugi so obešali tudi na hrast. Če je bilo vse to res, to ne vem. In vse to je dolžno bilo viseti na kamnu 33 dni. Če je kdo ukradel, so morali znova obesili. Vse to je ležalo na dvorišču Sevasteja. Kakšen pomen je še imelo svetišče pred tem, ne vem.”

Dalje je razgovor s Kriestinoj Andreevnoj Nescjarovič (rojeno 1853).

Kacar: Kako je izgledalo svetišče takrat, ko ste se preselili na ulico Lobačnaj?

“Ves ta prostor pri Svisloči je bil takrat v gozdu. Gosti gozd, jelka, jesen, breza, brez poti. To svetišče je bilo sredi močvirja, na bregu Svisloč. Tam je bil kamen, ki še sedaj stoji. Prej sem mislila, da je bil svet. A so kasneje krščanski duhovniki povedali, da ni svet. Da je molitev njemu greh. Bil je na hlodih zabitih v dno Svisloči. Na tem je bila ploščad, kjer se je izvajalo bogoslužje.”

Tako je izgledalo svetišče s kamnom na sredini 20. stoletja.

“Spominjam se, da je bil ves kamen okrašen z prtami in platnom. Na kamen so zlivali tudi vino, medico in mleko. Na njem je sedelo mnogo muh, čebel in čmrljev. Ogenj je bil nedaleč od kamna. Gorel je na kamnah in bil tudi obložen s kamni. Bil je velik en meter v premer. Dno ognjišča je bilo kamnito, okoli pa so bili balvani. Tvorili so krožno ogrado. Visoka je bila okoli 30-40 centimetrov. Tam so kurili drobovino ovc, koz in svinj, ki so jih prinesili v žrtvene daritve. Spomnim se, kako so enkrat prišli žandarji, razbili ognjišče in zadušili ogenj. Ljudem so prepovedali sežigati meso ovc in koz. Od žandarjev se je znahar Sevastej odkupil. Policijskemu žandarju je dal mnogo denarja in cel sod medice. Tako so takrat pri nas govorili.”

Kacar: Zakaj je stal tam ta kamen, kakšno vlogo je imel?

“O vlogi ne vem. Toda on je bil glavni, on je bil največji v tem svetišču. On bil dobesedno bog, kakor bivajo v cerkvi.”

Ti si hodila molit k kamnu?

“Včasih ja, včasih ne. Bolj sem hodila moliti v cerkev, tam sem bila vsako nedeljo. Ampak včasih, če je kaj bolelo, trebuh ali kaj, sem hodila moliti k kamnu.”

Ti je pomagalo to zdravljenje?

“Včasih ja, včasih ne. Če daš zaharju še denarja, to on dobro poprosi boga, takrat je pomagalo. Takrat je skupaj s kamnom stal še veliki sveti hrast. On je bil za štiri obsege: objeli so ga lahko le štirje ljudje z razkritimi rokami. Pod drevesom so prav tako molili k bogu. Sveti hrast je bil še bolj debel, kot ogenj žrtvenik (1,5 m premer). Vse svetišče je obkrožala ograja narejena iz jelkinih vej. Kadar se je zbralo mnogo ljudi, so ograjo lomili in jo dajali na ogenj. Še to sem se spomnila: v tem času, še prej, je bil tudi drugi ogenj (Žertvenik). On je stal še bližje kamnu za tem ognjem, ki so ga uničili žandarji.”

Na konec je M. Kacar v svoj dnevnik napisal, da so po besedah sogovorke, bili vsi trije predmeti – hrast, kamen in oltar – sveti. Na kamen so polivali vino, mleko in medico. To je bila daritev kamnu. Ogenj (oltar) je sprejel žrtve, ko so zgorele. Vsak predmet je imel svoje ime: Hrast se je imenoval Volotom. Kamen je bil Ded ali Starec. Žrtvenik pa Ogenj ali Žiža.

V razdelku Plan svetišča je Kacar napisal:
V centru je stal hrast. S ene strani hrasta je stal kamen Starec, a s druge – žrtvenik (oltar) – Žiža, ogenj. Pri njih je bila ploščad, saj je mesto tukaj močvirnato. Okoli svetišča je bila ograja. Na eni strani je kapišče obdajala reka. Tako je kapišče izgledalo v 70. letih 19. stoletja.

Naslednja zanimiva sogovornika Kacarja sta bila F. Ivanovna Kamocka (rojena 1862) in njen mož Viktor Viktorovič Kamocki (rojen 1860), ki sta povedala, da je deset let po Krimski vojni tam stal kamen in debel hrast s suhim vrhom in velikim deblom. Tam je že stala stavba iz kamenja. Ogenj je še vedno tam gorel.

Je imel ogenj pomembno vlogo v življenju?

“Ena ženska ni mogla imeti otrok, toda ona je hotela roditi, le nobena sredstva niso pomagala. Znahar je povedal, da ji bo pomagal. A zaradi tega mora storiti naslenje: v sami temni noči priti na svetišče in gola gola sesti na kamen tako, da bo celega zakrila. In to narediti trikrat, pri tem pa govoriti »Pomagaj bože!«. Po temu se je babi rodilo ničkoliko otrok. Mož in žena sta bila nato zelo zadovoljna. Zadovoljen pa je bil tudi znahar, da je uspel pomagati.

Tam je bila tudi luknja v zemlji, kjer je bila voda. Ta voda je zdravila vse bolezni, bolezni srca in trebuha, glave in rok ter oči. Najdražje od vsega je bilo zdravljenje neplodnosti. Mnogo so zaslužili. Ko prineseš ovco, zaslužiš celo vedro vode za vse bolezni. Če hočeš biti znaharem (svečenik) moraš biti zelo vešč, zelo razumen. K volšebniku se pogosto obrnejo, da bi dobil ukradene živali. Volšebniki so bili talentirani ljudje, bili so čevljari, igrali so tudi na dude. V tem je bila njihova sila, njihova avtoriteta. Bili so trgovci in mojstri v eni osebi.

Za časa kuge je bilo prepovedano razdavat vodo s svetišča. Bilo je zakazano, da voda širi kugo. Takrat je volšebnik začel tajno razdavat vodo, doma pa je delal zdravila iz zeli in z njimi zdravil ljudi. Znaharjev-volšebnikov je bilo mnogo. Nekateri izmed njih so hodili po vaseh, drugi so delali doma. In samo nekateri so služili v svetiščah. Ti so bili glavni. Pogosto so bili v konkurenci sprti med seboj.”

Kroniko svetišča je Kacar zaključil v začetku 20. stoletja, v času Japonske vojne, ko ni bilo več ne hrasta, ne ognja okoli kamna. Stal je še edino kamen Ded.

DANAŠNJI RODNOVERSKI OBRED PRI KAMNU DED

Prvi ritual pri kamnu Dedse je zgodil ob prvi mladi luni po pomladnem enakonočju, 14. malega travna. Na bregu reke Svisloč, kjer je stal kamen, danes pojejo pesmi na beloruskem, ruskem, litovskem, latvijskem in pruskem jeziku. Po obredu odnesejo domov sveto vodo. Obiščejo dva mesta, tega, kjer je včasih stal kamen Ded in Muzej balvanov, kjer Ded stoji danes. Na obredu pri kamnu Ded se je zbralo okoli 200 ljudi, posnetek obreda in igranja na belorusko-litvoske dude:

Eden od vodij litovske Romuve, Jonas Vaiškunas je v interjuju za beloruski Baltski portal Svajksta dejal:

»Ta kamen – to je religiozna svetost. Bilo bi idealno, če bi ga lahko prenesli na njegovo prvotno mesto k reki Svisloč. To bi moralo biti izvedeno resno, dobro organizirano, javno in simbolično. Sledilo bi premisliti, kakšne so možnosti mesta prenosa. Na koncu se lahko prosi tudi oblast, da bi Deda vrnili na prvotno mesto, enostavno kot pomemben objekt beloruske kulturne dediščine. Zato, da bi bil prostor svetišča označen kot mitološko sakralno mesto. Če ob prenosu politične razmere ne dopuščajo religioznega dela, je lahko obred izveden kasneje. Verjamem, da bo to prej ali slej storjeno. Belorsuki prestolnici in beloruskemu narodu bo to dalo mnogo novih moči.«

Naš komentar:

Mnogo je podobnosti med zadnjim staroverstvom iz zahodne Slovenije in beloruskim staroverstvom. Tudi mi bomo morali premisliti, kako naša stara religiozna svetišča vrniti svojemu prvotnemu namenu, jih zaščititi, kot posebna pomembna sveta mesta z ustrezno označbo. In najpomembnejše, začeti izvajati obrede spet tam, kjer so jih naši predniki izvajali že od vsega začetka!

LJUDJE IN BOGOVI: »SKRIVNOST POSLEDNJEGA IDOLA«

Izvrsten polurni dokumentarni film Ljudje in bogovi: »Skrivnost poslednjega idola« govori o zadnjem beloruskem staroverskem svetišču, poleg tega pa tudi o drugi staroverski dediščini Belorusije. Dokumentarec je narejen izvrstno in pritegne pozornost.

Dokumentarec Tajna poslednjega idola je navoljo na Youtubu portalu:

Viri in literatura
 Članek je bil originalno objavljen v beloruskem almanahu DRUVIS №1 2005 izpod peres Тодорa Кашкурэвичa in Викторa Корбутa Almanah DRUVIS.
∙  Языческое капище в Минске в конце XIХ — начале ХХ столетия: http://minsk-old-new.com/places/hramy-i-religiya/yazycheskoe-kapishhe
∙ Muzej balvanov v Minsku: https://www.tripadvisor.ru/Attraction_Review-g294448-d12657581-Reviews-Museum_of_Stones-Minsk.html

Deli