Članek predstavlja domnevno svetišče, ki so ga arheologi raziskovali po drugi svetovni vojni na Ptuju. V zadnjih letih je prišlo do mnogih novih pogledov na takratne raziskave. Predvsem je tu zanimiv članek v treh delih Izidorja Janžekoviča v Zgodovinskem časopisu 2017 in 2018 z naslovom Mnogo hrupa za nič: Klik.
Spodnji članek povzema knjižico lovansko svetišče na ptujskem gradu – Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1948, ki je izšla po izkopavanjih.
Doslej znana slovanska svetišča. (mišljeno za leto 1948; Op.)
Svetišča, ki so služila Slovanom** pred sprejetjem krščanstva, predstavljajo v arheološkem pogledu vsaj doslej veliko redkost. In to ne velja samo za svetišča ter druge kultne stavbe, ampak sploh za vse objekte starih Slovanov.
Prvo odkrito slovansko svetišče, v času nastanka knjige, ki je dalo tudi arheološki dokaz, da so Slovani poznali in uporabljali svetišča, je bilo manjših dimenzij, bolj neke vrste kapela ali pa oltar s podnožjem za kip božanstva. Odkrito je bilo v Kijevu pod Desjatinno cerkvijo. Bolj zanimivo in za nas tudi bolj važno je drugo svetišče, ki je bilo odkrito v Arkoni na otoku Rujani ob Baltskem morju. To svetišče je bilo posvečeno Svantovitu. O samem svetišču, kakor tudi o tem, kako so ga Danci leta 1168 porušili nam poroča že letopisec Saxo Grammaticus. Leta 1921 ga je na temelju tega vira iskal in našel Schuchardt v notranjosti gradišča v Arkoni. Svetišče je bilo ogromno in sicer 19,5 ×19,5 m, ter usmerjeno od vzhoda proti zahodu.
Predvidevajo, da je bil Svantovitov kip 9 do 10 m visok. Zunanjost sten svetišča v Arkoni je bila okrašena z rezbarijami ali s slikami. Podobno so bila okrašena tudi nekatera druga slovanska svetišča, na primer Retra, svetišče v Štetinu itd.
Arkona – svetišče po Schuchardtu
Arkona – tloris Slovanskega svetišča po Schuchardtu
Ptujsko svetišče
Svetišče stoji na zahodni planoti grajskega hriba, ki na zahodu strmo pada proti Dravi. Hrib je prav tako strm tudi na južni strani, severna stran pa je nekoliko položnejša. Ta planota je bila v srednjem veku menda viteško vežbališče, pozneje so uredili tam park. Poznejše dozidave v srednjem in novem veku so vzele planoti precej nekdanjega videza. Če pa odstranimo vse poznejše stavbe in grajsko obzidje, dobimo dokaj točno podobo zemljišča, kakršno je bilo v času, ko so tam gradili svetišče.
Stavba svetišča stoji na razvalinah nekdanje rimske utrdbe, kastela. Ko so gradili svetišče, so uničili polovico notranjega dela rimske utrdbe in precejšen del njenega obzidja. Večji del svetišča leži v severnem delu utrdbe, katere zidovi so enostavno odsekani in še danes vidni v stenah svetišča.
Oblika ptujskega svetišča je približno kvadratna v smeri od vzhoda proti zahodu. Svetišče je srednjih dimenzij in meri 11,30 × 11,90 m. Ponekod so manjša odstopanja zaradi poznejšega nasilnega rušenja ter odnašanja materiala. V sredini je vzvišen prostor kvadrataste oblike in relativno obsežnih dimenzij, saj meri 5,70 x 5,70 m, tako da je oddaljenost srednjega dela od zunanjih sten povsod ista in znaša 3,10 m. Celotna stavba zemljišča je bila globoko vkopana v zemljo.
Svetišče iz zahoda. V ozadju zidovje rimskega kastela. (fotografija)
Okrog osrednjega dela, ki je privzdignjen za 1,45 m od tal, so S,J,V in Z hodniki. Tla so tlakovana iz več plasti kamenja in malte, vmes je tudi zemlja. Vrhnjo plast tvorijo rečni kamni, ki so najverjetneje iz Drave. Posebno močno so bili utrjeni vogali svetišča. V severnem hodniku so izdelali vogal na vzhodni, kakor tudi na zahodni strani iz velikih neotesanih ali otesanih kamnitih blokov, ki leže na nabiti zemlji. Stene srednjega in zunanjega dela svetišča so bile grobo ometane, ponekod se je omet še ohranil. V zunanjem zidu južnega hodnika so ostanki zidov rimskega kastela. Kocka prsti, ki se dviga v sredini svetišča v velikosti 5,70 × 5,70 m, ni dosegla višine zunanjih sten, ki so bile 2 m visoke. Tega dela niso kasneje nasuli, kot bi kdo menil, ampak so ga namenoma pustili pri vkopavanju svetišča. Zgornja površina srednjega dela je bila ravna, v njeni sredini pa je bila marmorna plošča v merah 0,45 × 0,37 m ter 9 cm debela. V rimski dobi je služila drugemu namenu, kasneje pa so jo Slovani uporabili kot ostali gradbeni material, ki so ga našli na mestu. Plošča počiva na rečnem pesku, ki so ga verjetno prinesli iz Drave za posipanje zgornje površine. Plošča predstavlja podstavek za kip božanstva, kateremu je bilo svetišče posvečeno.
Vhod v svetišče je bil na zahodni strani, 2,40 m oddaljen od jugozahodnega vogla. Vhod sam je bil 0,7 m nad tlemi, tako da je bila potrebna še ena stopnica, ki pa se nam ni ohranila.
Slovansko svetišče na Ptuju
Rekonstrukcija svetišča
Svetišče so porušili. Vsi hodniki so bili napolnjeni z navadnim sipom s fragmenti rimske opeke in raznega kamenja rimskih zidov, pa tudi z večjimi kosi razvalin rimskega kastela. Za inventarjem svetišča se sledi niso ohranile. V hodnikih samih ni bilo najti niti najskromnejšega slovanskega predmeta, zato ne moremo odgovoriti na vprašanje, če so bile tudi stene našega svetišča okrašene. Samo v višjih plasteh nad svetiščem se je ohranila slovanska keramika. Toda ti fragmenti so iz kasnejših stoletij, ki so sledila porušenju svetišča.
Gornji, nad zemljo segajoči del stavbe svetišča je bil lesen, zgrajen iz lesenih, v horizontalnih vencih položenih brun. Zoglenela bruna so se ohranila po vsej dolžini severnega hodnika. Sodeč po teh brunih in po ožgani zemlji nekdanjega zunanjega nivoja na zahodni strani svetišča, so ga požgali preden so ga zasuli.
Višino iz brun zgrajenih lesenih sten lahko ugotovimo samo približno. Višina privzdignjenega srednjega dela je merila 1,45 m nad tlemi hodnikov. Bila je za okrog 55 cm nižja od sten svetišča. Plošča, ki naj bi prestavljala podstavek božanstva, ni bila velika. A je na njej lahko stal kip ali preprost amorfen steber nenaravne velikosti, celo nad 3 m visok. Če postavimo, da je bil kip res tako visok, je segal zgornji del svetišča približno 2,5 do 3 m nad površino zemlje. Že zaradi oblike stavbe je svetišče pokrivala verjetno šotorasta ali pa dvokapna streha, krita s preprostimi deskami ali nemara s slamo.
Svetišče je veliko, zato gradnja sten iz vodoravno ležečih brun in tudi zaradi velikega razpona strehe ni bila lahka stvar. V našem primeru so to težavo premagali z vmesnimi stebri v hodnikih svetišča. Glavni stebri so stali na vogalih, in sicer v vsakem vogalu po eden, o čemer nam najbolje pričajo kamniti bloki. Merjenja so pokazala, da so bile razdalje med stebri vedno enake: približno 3,5 m. Po naključju so tam našli tudi kamnite kvadre, ki so služili kot podstavki. Sklepamo torej, da sta bila na vsaki strani še po dva vmesna stebra, oziroma da so stali na vsaki strani štirje stebri. S postavitvijo vmesnih stebrov pa odpade vprašanje gradnje sten iz lesenih brun v horizontalni legi zaradi velike razdalje, saj se je le ta zmanjšala na okrog 3,5 m. Na stebre so pritrdili bruna in jih med seboj tudi povezali, tako da so tekli venci vodoravno in povsod izvajali enak pritisk na zemljo. S stebri pa še ni bilo rešeno vprašanje strehe svetišča. A tudi v ta namen so postavili stebre, ki so pa stali ob srednjem privzdignjenem delu svetišča. Vse kaže, da jih ni bilo več kot štiri, in sicer po dva v južnem in po dva v severnem hodniku.
Ruski arheologi in etnografi so se v času nastanka knjige podrobneje zanimali za konstrukcijo stavbe svetišča v Arkoni v zvezi s predkrščanskimi svetišči v Rusiji. Dinces domneva, da svetišče v Arkoni ni bilo zgrajeno iz horizontalno ležečih ampak iz pokončnih postavljenih brun. To domneva zlasti zaradi velikosti svetišča samega (20 × 20 m), za katero meni, da ni moglo biti zgrajeno iz brun, ki bi bila daljša od 6 do 8 m. Možnost vmesnih stebrov zavrača, ker jih Saxo ne omenja in jih pri odkrivanju svetišča niso odkrili. Priznava pa, da je graditev sten iz pokončno postavljenih brun zelo negotova. Ker je imela stavba našega svetišča vmesne stebre, je bilo tem laže graditi z vodoravno ležečimi bruni, ki so bila komaj 3,5 m dolga.
Svetišče v Arkoni je imelo svoj žrtvenik, ki je stal izven stavbe zemljišča. Saxo piše, da so namreč enkrat na leto žrtvovali pred svetiščem. Schuchardt ni odkril niti žrtvenika niti mesta, kjer so žrtvovali. Tudi svetišče v Kijevu je imelo svoj žrtvenik; odkril ga je Chvojka in tudi Dinces je enakega mnenja. Tu je stal žrtvenik na zahodni strani in je imel obliko masivnega stebra, na katerem je bila zelo ožgana glina. Okrog njega so našli večjo množico živalskih kosti. Svetišče na Ptujskem gradu pa ni imelo žrtvenika ne na zunanji ne na notranji strani. Ostanki rimskega kamnitega postamenta na severovzhodni strani srednjega privzdignjenega dela svetišča pričajo, da so ga Slovani sicer uporabljali v nek namen, ni bil pa za žrtvenik, ker niti na njem niti v njegovi okolici ni ostankov žrtvovanja. V samem svetišču sploh ni bilo mogoče opravljati žgalne daritve, ker je bila streha prekrita. Na severovzhodnem vogalu izven svetišča, komaj 2 m oddaljeno od stavbe, je odkrito ognjišče, a četudi stoji na nekdanjem nivoju, ne spada v dobo svetišča, ampak v dobo slovanskega grobišča.
Sklep
Staroslovansko svetišče na Ptujskem gradu so zgradili na razvalinah rimske utrdbe, kastela. Kastel so zgradili sredi šestega stoletja, po porušenju rimskega limesa na Donavi. Graditeljem se je mudilo, uporabili so gradivo, ki je bilo že na mestu, kakor tudi posamezne kose že prej porušenih rimskih stavb. V nekdanjem rimskem Ptuju so odkrili tudi sledi mitreje – svetišče boga svetlobe Mitre, katerega kult so v te kraje prinesli rimski legionarji.
Novo slovansko svetišče pa ni stalo dolgo, ampak so ga razmeroma zgodaj uničili. To se je zgodilo najpozneje takrat, ko se je tistih krajih širilo krščanstvo, oziroma ko je solnograška nadškofija postavila svojo cerkev na Ptuju. Po tem datumu staroslovansko pogansko svetišče ne more več obstajati. Datiranja gradnje svetišča se ne da natančno ugotoviti, najverjetneje je iz začetka sedmega stoletja. Pri primerjavi tlorisa našega svetišča s svetiščem v Arkoni vidimo, da imata oba kvadratno obliko. Oblika zunanjih sten stavbe svetišča v Kijevu, ni znana, čeprav so tudi tam našli zoglenela bruna. Tudi če danes še nimamo dokazov, smemo vendarle trditi, da je bilo še več svetišč podobnih Svantovitovem v Arkoni in našemu v tem, da so bila kvadratnega tlorisa. V predkrščanskih časih so bila razen pri Slovanih v rabi samo še pri Keltih, v njihovih svetiščih v Franciji, Porenju in Podonavju. Bistvena razlika med našim in svetiščem v Arkoni je pač ta, da je pri nas srednji prostor – mesto za božanstvo – privzdignjen, v Arkoni pa ne.
Kateremu božanstvu je bilo posvečeno naše svetišče, najbrž ne bomo nikoli ugotovili. V virih nimamo niti najmanjšega podatka o kakem poganskem božanstvu v Ptuju. Samo v ptujskem urbarju iz leta 1322 je morda v nekem nazivu medel odsev enega izmed slovanskih božanstev, ki so ga nekdaj morda častili v Ptuju. Glasi se takole: “item Fridericus de Windisgrez habet curiam unam prope lapidem Triglaw.” Kos to besedilo tolmači kot nagrobni spomenik z upodobljenimi tremi glavami “kakršnih je najti na Ptuju in njegovi bližini”. Ko govori Niederle o razširjenosti božanstva Triglava, sklepa da ta ni bil vseslovanski bog, temveč da je imel samo lokalen pomen. Tak je bil “summus deus”, kakor ga imenuje Ebbe v Štetinu, a znana sta še Triglav v Velinu in Triglav v Braniboru, ki ga je uničil knez Pribislav.
Glede kulta, kateremu je služilo svetišče na Ptujskem gradu, ne moremo izraziti nobenega mnenja. Malo verjetno je, da je bil kult v Svantovitovem svetišču v Arkoni istoveten z našim. Kakor nam priča Saxo, je imel dostop v svetišče samo svečenik. Herbord omenja tri svetišča med štirimi, ki so stala v Štetinu, kjer so bile ob stenah postavljene mize in klopi. Tam so se shajali pomembni možje in starešine na posvetovanje. Torej so imeli poleg svečenika dostop tudi drugi, vsaj domače plemstvo. Toda vsi viri, ki o tem pričajo so iz kasnejšega časa. Zato svetišča ne moremo vzporejati z našim, ki je dokaj starejše.
Literatura:
∙ Korošec J.: Slovansko svetišče na ptujskem gradu. – Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1948
∙ Problem slovanskega svetišča na ptujskem gradu. V Zgodovinski časopis 2-3 / 1948/49. – Zgodovinsko drustvo za Slovenijo, 1950. [Uporabljeno dne 2010-09-28] Dostopno na URL: http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zcasopis/ZGODOVINSKI_CASOPIS_LETO_1948-49_STEVILKA_2-3.pdf
Opombe:
*Besedilo je povzeto po knjigi iz leta 1948, tako da so lahko danes nekateri podatki že zastareli ali napačni.