Predniki so tiste naše globoke korenine, ki nas delajo močne, celovite, ki nas povezujejo z našo skupno zavestjo in dajejo modrost.
Vprašajmo se: ali vemo, kdo so naši predniki? Kaj so počeli? Ali imamo duhovno izročilo, ki bi ga lahko obudili in predajali, kot to počno sibirski in bolivijski šamani?
Nekateri so skeptični in sumničavi, pa vendar … ali res nimamo nobenih vezi s svojimi predniki?
Z radovednostjo sem se podala na raziskovanje po poteh starovercev in staroselcev. Tako sem srečala nemalo ljudi, ki predano raziskujejo to področje in ga celo vključujejo v prakso – preko obredov, tematskih vodenj po Sloveniji, preko dokumentarnih filmov, literature (Pavel Medvešček, Boris Čok, Matjaž Anžur …), predavanj (Matjaž Anžur, Irena Urankar – Slovanska mitologija, Boris Čok – Staroverstvo na Krasu, Pomen znamenj na portalih in kolonah po Krasu, Suhozidne gradnje, …) in izobraževanj tudi v izobraževalnih ustanovah, preko društev (Društvo Slovenski staroverci, Društvo Veles) in same upodobitve slovanskih bogov preko grafike in ličnih simbolov – obeskov (Veles Grafika). Prizadevajo si celo, da bi ta vsebina prišla v šolske učbenike.
Eden izmed teh predanih ljudi je Boris Čok, ki je vodnik po Krasu in Brkinih, zapisovalec in raziskovalec ljudskih izročil, ter nosilec neposrednega izročila in modrosti svoje prababice (bižnone) iz tradicije starovercev. Sodeloval je tudi pri snemanju dokumentarnih filmov za RTV (Pastirske hiše na Krasu, Osvatina-poganski ogenj, Zazidan kamen Krasa, Sveta voda Uročka in številni drugi).
Boris Čok (foto: Gregor Šubic)
Borisu smo se pridružili na nedeljskem izletu v okolici Divače. Šli smo do jame Triglavce, do Ruščeve dolinice in v Divačo, kjer smo si ogledali zbirko staroverskih predmetov Pavleta Medveščka. Tematske izlete v okolici Lokve izvaja že nekaj let.
Boris Čok razlaga… (foto: Gregor Šubic)
Podal nam je nekaj osnovnih informacij o samem kraju, sebi in ljudeh, nato pa smo se odpravili na pot…
Pred vhodom v jamo Triglavca (foto: Gregor Šubic)
Peljal nas je do skrivnostne jame Triglavca, v kateri se že tisoč let odvija ljubezenska zgodba med Devačom in Devo. Čudovita naravna tvorba dveh kapnikov, ki ležita drug pred drugim. Spodnji predstavlja Devo (ženski arhetip) – vdolbina predstavlja maternico, zgornji pa Devača (moški arhetip), iz katerega kaplja voda v vdolbino, v maternico Deve in predstavlja oplajanje. Tako bi se naj Devač in Deva »jarila«.
Seveda, jama je bila namenjena za obrede plodnosti, zato so ženske hodile vanjo z željo, da bi lažje zanosile sina. Poleg tega pa so se obredi na tem kraju izvajali tudi za dobro in plodno letino pridelkov. Obred je izvajal svečenik, ob sebi pa je imel štiri svečenice. Boris nam je lepo razložil zgodbo iz preteklosti, kako so izvajali obrede na tem mestu in zakaj ravno ob določenih dnevih v mesecu. In kako so morali to prakso opustiti zaradi pritiska krščanske vere. Lahko omenim zanimiv element obreda, da je svečenik v vodo vdolbine Deve dal tri vrsta semena in jih v naslednji luni pobral in odnesel na zemljo kmeta, da je le ta tisto leto dobro obrodila.
Jama Triglavca, zgoraj Devač, spodaj Deva (foto: Gregor Šubic)
Pogled iz jame (foto: Gregor Šubic)
Kar nekaj časa smo občudovali stvaritev in igro narave in se predajali energiji prostora. Potem pa smo se odpravili do Naravnega oltarja v Ruščevi dolinici, kjer so staroverci izvajali obrede za vodo. Tu so se odvijali obredi in priprošnja za dež, po večini so ga izvajala mlada dekleta. Kako je potekal sam postopek klicanje dežja in s tem povezane dobre letine, nam je Boris natančno razložil. Mehka svetloba, ki je prodirala skozi krošnje dreves, je prostor naredila še bolj mističen.
Naravni oltar v Ruščevi dolinici (foto: Gregor Šubic)
Naravni oltar v Ruščevi dolinici (foto: Gregor Šubic).
Da bi si lažje predstavljali materialno izročilo starovercev, smo se odpeljali še do Divače, kjer je v OŠ razstavljen nabor predmetov etnologa in zbiratelja Pavla Medveščka. Razstavljene predmete starovercev je osebno prejel in si dovolil javne predstavitve, ko je umrl zadnji staroverec. Spoznali smo neverjetne predmete, za katere ne bi niti pomislili, da bi se lahko uporabljali za kaj tako naprednega, kot na primer trojak »naprava za akupunkturo«, in kolimber, ki so ga imeli pri obredu za prisego novega dehnarja – svečenika. Večina predmetov se je uporabljala za zdravljenje, pri urokih in odganjanju slabih energij.
Skica akupunkturne naprave trojak (foto: Gregor Šubic)
Kolimber na katerem so zaprisegli novi svečeniki – dehnarji je sestavljen iz trinožnika, kamna ročnega mlina, čepa, bulcne in sable (foto: Gregor Šubic)
Ker so bili staroverci povezani z naravo, so vsi elementi in simboli narave prenešeni v obredne predmete. Naravo so častili in jo spoštovali. Zato je veliko svetih, energijsko bogatih prostorov še vedno ohranjenih in živih. Na primer jase v gozdu, jame, gore, posebni kamni (kot npr. kačji kamen) in drevesa. Na teh posebnih mestih želimo sedaj oživljati obrede in s tem častiti modrost naših prednikov. Lahko bi rekli, da gre za poskus revitalizacije. Zakaj? Da se spomnimo prednikov, nosilcev duhovnega izročila, znanja in zdravja.
Nekatera izročila so ostala živa skozi generacije, ne glede na čas, vero in vojno. Ni samo krščanstvo tisto, ki je potisnilo stara verovanja pod zemljo, tudi vojno obdobje in industrializacija sta botrovali, da so se ustna izročila izgubila. Danes skušamo vse to obuditi po lastni moči in s pomočjo ljudi, ki so kdaj koli živeli ali prišli v stik s praktiki teh duhovnih vsebin. Obujamo korenine, da se lahko naslonimo na drevo naših prednikov in s tem zdravimo zemljo in sebe. In poznavalci stare vere kot so Boris Čok, Pavel Medvešček, Jože Munih in drugi nam razgrinjajo tančico, da bomo lahko podali naprej.
Ta izlet se pravzaprav ni nikoli zaključil, še vedno teče. Popotovanje po skrivnostni Sloveniji se je pravzaprav šele začelo …
Izlet z Borisom Čokom si lahko rezervirate na e-mail: boriscok.lokev@gmail.com. Izlete izvaja tako čez teden kot čez vikende.
Pripravila: Klara Magrič