Predvojno poljsko rodnoverje in slovenski odmevi

Pojav evropskega neopoganstva sega še v čas pred drugo svetovno vojno, idejne korenine pa lahko sledimo že v romantiki konec 18. in še posebej 19. stoletja. V predkrščanskih religijah svojih prednikov so med drugim iskali navdih za svoje narodnobuditeljske potrebe. Rodnoverske ideje iz 19. stoletja so se pri mnogih narodih uresničile v prvi polovici 20. stoletja, ko se se organizirale prve rodnoverske organizacije, kakršne so poznane še danes. Prva je bila verjetno poljska skupina Krog častilcev Svetovida (Koło Czcicieli Światowida) leta 1921, nato pa so ji sledili latvijski Dievturi in litvanska Romuva 1926, Češki Triglav in ukrajinska Ridna vira 1934 ter poljska Zadruga 1935. leta. Po vojni so bile v komunističnih državah rodnoverske organizacije oziroma verske skupnosti prepovedane in so zato pogosto delovale v tajnosti. Mnogi rodnoverski voditelji so bili žrtve represij, nekateri so bili izgnani, mučeni ali umorjeni. Ponoven preporod je rodnoverje tako doživelo šele s padcem nekdanjega režima.

Krog častilcev Svetovida

Władysław Kołodziej (1897-1978) je bil v začetku najprej duhovnik »Kristusove cerkve«. Leta 1921 je Kołodziej organiziral prvo neopogansko organizacijo na Poljskem, Lehiski krog častilcev Svetovida (Lechickie Koło Czcicieli Światowida), znano tudi kot Krog častilcev Svetovida. Vse slovanske bogove so razumeli kot obraze enega najvišjega – Svetovida. V organizaciji sta obstajali dve skupini: monoteistična, tesno povezana z krščanstvom in okultizmom in druga z neopogansko orientacijo, katero je kasneje predstavljal Kołodziej z ženo. Izdajali so časopis Preporod (Odrodzenie). Med vojno je Kołodziej živel v Krakovu. Na splošno je malo znanega o tej organizaciji, saj so delovali v delni konspiraciji.


Poganstvo na Poljskem; Jutro, 5.7.1935

Władysław Kołodziej je skupaj s Karolem Chobotem je organiziral Združenje Lehiskih Literatov. Postala sta urednika časopisa Siew wolności (Siew svobode, v slovenskih člankih SIEW), ki je propagiralo ljudsko literaturo. Izdajali so tudi Wisona Lechicka (Lehiska pomlad, Lech je sinonim za Poljaka, op.p.), ki je bilo posvečeno duhovnosti in kulturi Slovanov. Siew je bila majhna pesniška in folklorna revija ustanovljena leta 1924. Povezana je bila z Wici (Zvezo Podeželske mladine, o tem nižje), kjer je bil tudi Kołodziej zelo aktiven. Imeli so močne »poganske« temetike (in protikrščanske), vendar mnogi avtorji verjetno niso bili religiozno rodnoverci. Njihov najbolj znan sodelavec je bil ekscentrični vaški pesnik Antoni Kucharczyk, ki je pisal tako krščanske pesmi svetnikom in protiklerikalne kritike (tj. pro-krščanske in proti Cerkvene). Časopis Siew wolności ni bil široko razširjen, toda Cerkev ga je omenila od časa do časa kot sovražnika, od kjer je morda prišel tudi vir za slovensko novico v Glas naroda 20.7.1935. Zelo verjetno je postal Siew wolności bolj znan ravno po zaslugi Cerkvenih napadov nanje.

Poganstvo na Poljskem; Glas naroda, 20.7.1935

Kołodziej je bil tudi urednik Astrološko-literarnih novic, kjer je predstavljal pod psevdonimom Collen okoljske neopoganske ideje. Kmalu po koncu vojne je skupaj s pesnikom L. T. Pietruszkim organiziral Veliki svet druidov Rujana (največjega nemškega otoka v Baltiku, kjer je bilo nekdaj svetišče Svetovida), ki »je ohranjal najgloblji del vedenja in vere Slovanov.« Priznavali so vse svete knjige narodov in religij ter svojim članom pustili svobodno razumevanje vere in religije. Za Kołodzieja je bil Rugen sveti otok Slovanov, kjer se je na Arkoni nahajalo najpomembnejše svetišče. 3. avgusta 1945 so na mirovno konferenco v Parizu naslovili pismo, da bi moral otok Rugen pripadati Slovanom, zaradi svoje pomembne dediščine in postati povezava med druidami Velike Britanije in Francije.

Poganstvo na Poljskem; Amerikanski Slovenec, 17.8.1935

Leta 1946 je Kołodziej organiziral versko Združenje Lehov Slava, ki je obstajalo do konca leta 1947, ko je bilo prepovedano. V času obstoja so izdali dva Slovanska koledarja. V njem je širil rodnoversko misel in predstavil praznike v letu, ki se navezujejo na letne cikle. Vsakemu mesecu je dal poleg poljskega imena (Poljaki ne uporabljajo latinska imena, ampak stara imena, katera so pri nas samo delno v uporabi) še eno od živali, ki se po njegovem prepričanju sklada z mesecem v letu.

Kołodzieja so 1950 aretirali in tri leta kasneje izpustili. Uradno so poskušali registrirati svojo rodnoversko religijo 1965 in še enkrat v sedemdesetih letih, vendar so bili obakrat zavrnjeni. Skupina je preživela do časa Solidarnosti. Srečavali so se v varšavskem botaničnem vrtu, kjer so peli pesmi, brali poezijo in imeli obrede na svetem kamnu. Kołodziej je umrl leta 1978.

Zveza podeželske mladine

Poleg Siew wolności je v slovenskih časopisih omenjena še organizacija Wieci. Wieci je bilo splošno ime za Zvezo podeželske mladine (Związek Młodzieży Wiejskiej). Imeli so močan agrarno-ljudsko poganski ton v svojih aktivnostih (in tudi protikrščanski). Nekateri, a ne vsi člani, so bili tudi religiozno pogani.


Pisano polje, Amerikanski Slovenec, 10.9.1935. Še ena kratka omemba poganstva na Poljskem je bila 9.10. 1935 v časniku Slovenski gospodar, kjer avtor posebej poudarja, da »je sprejemanje poganstva nespametno, saj poganski Slovani, med njimi tudi Poljaki, niso v zgodovini ničesar pomenili, dokler niso sprejeli krščanstva.«

V drugi svetovni vojni so poljski podtalni »Kmečki bataljoni« (Bataliony Chłopskie – BCh) imeli mnogo povezav z Wieci. Kmečki bataljoni so bili za Državno vojsko največja poljska vojska pod okupacijo. Omeniti velja, da se je med drugo svetovno vojno borilo tudi mnogo predvojnih rodnovercev. Prav tako je bil član Zveze podeželske mladine Kołodziej iz Lehiskega kroga častilcev Svetovida. Wieci so bili precej pomembna organizacija na Poljskem. Organizacija Zveza podeželske mladine obstaja še danes, a nima več neopoganskega predznaka. Rodnoverske ideje so prevzele druge skupine.

Zadruga

Med najbolj znane organizacije medvojne Poljske zagotovo spada Zadruga. Zadruga je edina organizacija v tem času, ki je imela podrobno izdelan lastni svetovni ter svojo edinstveno ideologijo. Njen vodja Jan »Stoigniew« Stachniuk (1905-1963) je bil zaradi radikalne kritike krščanstva kontroverzna osebnost. Od leta 1937 so izdajali istoimensko revijo s podnaslovom Pismo poljskih nacionalistov. Že pred vojno je Stachniuk izdal tri knjige. Leta 1933 je izdal knjigo Kolektivizem in narod (kjer je povezoval nacionalno idejo s kolektivizmom), dve leti kasneje je izdal knjigo Junaška skupnost naroda (v kateri je predstavil svojo vizijo zadružništva. Ime Zadruga je prišlo iz staroslovanske plemenske skupnosti, čeprav je le ta znana samo pri južnih Slovanih). Izdal je tudi knjigo Zgodovina brez zgodovine, v kateri predstavi anatomijo padca Poljske, za katerega je krivil krščanstvo in jezuitsko kontrareformacijo na Poljskem. Sestavil je nacionalno in anti-kapitalistično ideologijo, ki si prizadeva vrniti k tradicionalnemu življenju praslovanske skupnosti. Leta 1937 je začel izdajati časnik Zadruga, ki ga je v Varšavi izdajal do 1939. Okoli časopisa se je zbralo mnogo somišljenikov, ki so si izbrali slovanske psevdonime. V tem času si je nadel ime Stoigniew, ki je kasneje njegov psevdonim v podtalni Državni vojski med drugo svetovno vojno. Leta 1939 je bil mobiliziran, a se je že oktobra 1939 vrnil v Varšavo. Okoli sebe je ponovno zbral Zadružane. V drugi svetovni vojni je bil član Stranke narodne vstaje. Ukvarjal se je s publicistiko in objavil mnogo člankov v časopisih, ki jih je izdajala Stranka narodne vstaje in Neodvisna narodna Poljska. Med vojno je leta 1941 izdal Slovanski mit in leta 1943 Vprašanje totalitarnosti, kjer se je uprl obema totalitarnima režimoma, nemškemu nacizmu in ruskemu komunizmu. V Varšavski vstaji se je izkazal s pogumom, bil trikrat ranjen in zato odlikovan s Križem za hrabrost.


Novopoganstvo na Poljskem, Slovenski narod, 20.2.1939

Po vojni Stachniuk ni mogel legalizirati Zadruge, izdane knjige pa so dobile sovražne odzive doma in v emigraciji. V letih po koncu vojne je bil oster kritik Ljudske republike Poljske. Po vojni je izdal knjigo v kateri ponuja novo ideologijo »kulturalizma« nasproti liberalizmu, socializmu in drugim ideologijam. Njegove knjige postanejo prepovedane, avtorja pa 1949 zaprejo. Po zrežiranemu procesu ga obsodijo na smrt, kasneje mu kazen zmanjšajo na 15 let v enem najhujših poljskih zaporov, kjer ga mučijo. Po sedmih letih ga izpustijo, vendar pride na svobodo telesno pohabljen in duševno uničen, tako da ni več aktiven. Neuspešno poskuša emigrirati na Švedsko in 15. avgusta 1963 blizu Varšave umre. Aretirali so tudi nekatere druge aktivne člane Zadruge, ki pa so jih kasneje izpustili.


Jan Stachniuk

Druga pomembna oseba v Zadrugi je bil Antoni Wacyk (1905-2000), ki je avtor mnogih člankov in knjig. Na splošno se Zadružani niso ukvarjali s politiko, temveč s kulturo. Politično usmerjene sta bili številki revije, ko je padla Češkoslovaška republika pod nacistično Nemčijo. Program Zadruge je temeljil predvsem na predkrščanskem verovanju Slovanov.


Grob Jana Stachniuka na Vojaškem pokopališču v Varšavi. Foto: Nejc Petrič

Posebno mesto nedvomno zastopa Stanisław Szkualski (1893-1987). Ustanovil je svojo umetniško skupino Pleme rogatega srca, ki je ustvarjala na temo slovanske mitologije. Člani skupine so si nadeli slovanske psevdonime in izdajali časopis Krak. Kratek čas je bil Szukalski tudi član Zadruge. Pred vojno je Szukalski emigriral do ZDA, kjer je deloval do svoje smrti. Szukalski je oblikoval znan poljski rodnoverski znak, dvokrilno sekiro iz katere gleda orlova glava. Znak je sestavljen iz orlove glave, simbola Poljske in sekire, simbola Peruna.

Nejc Petrič, 29.3.2014

Glej še:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Jan_Stachniuk
Tengrizem: http://en.wikipedia.org/wiki/Tengrism
Dela Jana Stachniuka: http://toporzel.republika.pl/listasta.html
Władysław Kołodziej: http://pl.wikipedia.org/wiki/Władysław_Kołodziej

Deli