Ponovno o vraževerju in praznoverju

ccbca3752adf58a776d876d7a7de9edc XLDvojno prekrižan križ iz Šebrelj na Cerkljanskem kot varovalno znamenje proti udaru strele.

Pred dnevi so na nacionalni televiziji v oddaji Polnočni klub govorili o »vraževerju petka trinajstega«. Povod za oddajo je bil koledarski datum, ki naj bi po mnenju voditeljice množično vplival na ljudi in na njihovo vedenje na ta dan, a je bilo v oddaji pomembnejše to, kar je bilo o verovanjih povedano mimogrede. V oddaji so nastopili Boris Čok , ki je pripovedoval o kraškem staroverstvu; Matjaž Anžur v vlogi Erazma Francisca, ki je Valvasorju pomagal napisati Slavo vojvodine Kranjske in je komentiral ljudsko verovanje v 17. stoletju;  psiholog Valentin Bucik, ki je pojasnjeval svoje poglede na »vraževerje« in pojav le tega pripisoval »strahu, nerazumevanju naravnih pojavov, negotovosti, samotolažbi in zmedenosti« in etnologinja Iza Verdel, ki je med drugim predstavila sodobna verovanja.

Če se v komentarju omejimo zgolj na debato o staroverstvu in pustimo ob strani razpredanja o tujih vplivih, je v oči zbodlo dosledno ponavljanje izrazov vraževerje in  praznoverje, ki se je nanašalo tudi na slovansko etnično vero. Kot je bilo razbrati iz konteksta, sicer tudi v tem primeru gre za neko verovanje, ampak ne tisto v »pravem« pomenu besede, temveč le za prazno-ver(ovan)je. V oddaji je manjkal poglobljen folkloristični pogled na tradicionalna slovenska verovanja, ki so odsev skupne evropske dediščine, namesto tega pa smo lahko poslušali o »koristnem in škodljivem vraževerju« in da ni prav, da se športnike obtožuje vraževerja.

Kaj nas moti?

V današnji družbeni ureditvi so verstva ločena od države, hkrati pa so verstva vsaj po zakonu enaka. Iz tega razloga bi se morali tudi mediji tako vesti v odnosu do verskih skupnosti in komentiranju verstev. Kot opažamo, ti standardi padejo takoj, kadar je govora o naši tradicionalni duhovni kulturi, ki je del širše slovanske in evropske etnične vere in je še vedno živa. Monoteizme in druge svetovne religije si mediji zelo redko drznejo označiti za praznoverje, medtem ko si staroverstvo kot etnično religijo in še politeistično v določenih časovnih obdobjih, krajevnih okvirih in različnih interpretacijah, privošči  vsak po svoje.

Vera in verovanja naših prednikov ob medijskem komentiranju naše duhovne dediščine tako nenadoma postanejo vraževerja in praznoverja. Morda ni odveč povedati, da vsa ta poimenovanja največ povedo o tistih, ki so tako imenovali našo etnično vero. Glede na znano dejstvo, da je bilo staroverje stoletja preganjeno, staroverci pa so bili zaradi svojega »krivoverja« žrtve edine uradno dovoljene vere, je nesprejemljivo, da nacionalni medij še danes nadaljuje s tako slabšalno govorico.

Naša današnja rodnoverna in pretekla staroverska verovanja in verniki si zaslužijo enako spoštljiv odnos, kot ga nacionalna RTV izkazuje drugim verstvom in vernikom. Verske prakse starovercev pa se ne sme in ne more imenovati vraževerje in praznoverje nič bolj, kakor se to sme imenovati druge prakse monoteističnih religij.

Iz zgoraj omenjenih razlogov je Društvo staroverci večkrat (npr. tu in tu) izpostavilo  govorico in terminologijo s katero pristopamo k staroverstvu-slovanski politeistični veri oziroma etnični religiji. Strinjamo se, da je beseda sveta in da ni vseeno, kako poimenujemo duhovnost naših prednikov. Iz tega razloga je naše društvo staroversko in ne pogansko, raziskujemo  verovanja in ne vraževerja ter menimo, da je slovenska vera polnovredna in ne praznoverje.

Nejc Petrič

Vir: Polnočni klub “Petek trinajstega” http://4d.rtvslo.si/arhiv/polnocni-klub/174405105

Deli