Poljsko rodnoverje

Poljsko rodnoverje je danes kljub številčno ne veliki skupini, široko gibanje pod katero spadajo tri uradno priznane verske skupnosti in nekaj združenj, ki delujejo neformalno mimo države. S svojo bogato zgodovino se rodnoverje samozavestno predstavlja v javnosti, v zadnjih letih pa je postalo tudi predmet akademskega proučevanja. »Blagovna znamka« poljskega rodnoverja je nedvomno kip Svetovida iz reke Zbruč, katerega replike so postavljene v mnogih poljskih mestih, med drugim v Krakovu in Katovicah, v Vroclavu pa je po Svetovidu poimenovala celo ulica. Svetovidovi idoli ne manjkajo tudi na festivalih, kot so dnevi Slovanov in Vikingov v Volinu ali v simbolih mnogih poljskih rodnoverskih društev.

ROMANTIKA

Konec 18. in še posebej 19. stoletje je čas iskanja narodovih panteonov. Za razliko od Slovenije, so se poljski intelektualni krogi precej bolj radikalno obračali k veri svojih prednikov in širili ideje po njeni ponovni uveljavitvi. Umetnikov, pisateljev in pesnikov, ki so ustvarjali in širili idejo rodne vere je bilo veliko, spodaj pa omenjamo samo nekatere bolj odmevne.

Zorian Dołega Chodakowski (1784-1825) s pravim imenom Adam Czarnocki je bil poljski folklorist in slovanofil. Njegove ideje k vrnitvi in nadaljevanju predkrščanske vere in kulture so vplivale na mnoge znane poljske intelektualce in na gibanje Mlade Poljske (podobno gibanje je bilo pri nas znano kot mladoslovenci). Njegova knjiga O Slovanih pred krščanstvom je odmevala še dolgo po avtorjevi smrti. BronisŁaw Trentowski (1808-1869) je 1847 napisal knjigo Slovanska vera. Še danes znano delo, po katerem so posneli tudi popularen film pa je Stara basn Jozefa Kraszewskega (1812-1887). Film je bil eden prvih v slovanskem svetu, ki se dogaja v času rodne vere, zato je vzdignil veliko prahu tudi zunaj Poljske. V filmu je manjše vloge igralo tudi mnogo rodnovercev. Po pomembnosti romana Stara basn za širitev predkrščanskega verovanje, bi mu lahko ob bok postavili Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem.


Svetovid v jeseni. Park v Katovicah. (Foto: Nejc Petrič)

 Marian Wawrzeniecki (1863-1943) je bil učenec Jana Matejka in prav tako slikar domoljubnih in zgodovinskih slik. Zanimal se je za slovansko zgodovino in kulturo. Tako kot Chodakowski je verjel, da so ostanki poganstva preživeli v krščanski dobi skozi ljudske pesmi. Svastiko je imel za star slovanski simbol, hkrati pa jo je uporabljal tudi pod nemško okupacijo v zasedeni Poljski.

1848. leta so v reki Zbruč v vzhodni Poljski (danes zahodna Ukrajina) dobili kip rodnoverskega boga, ki je kasneje obveljal za Svetovida. Najdba je še povečala zanimanje za rodno vero. Kip so kasneje pripeljali v Krakov, kjer je še danes. Med drugo svetovno vojno so ga razglasili za vikinškega boga, da so ga obvarovali pred nemškim uničenjem, danes pa je razstavljen v arheološkem muzeju. Kopija kipa stoji pod znamenitim gradom Vavel, kjer se lahko opazi spontane darove ljudi ob posebnih dnevih v letu.

MEDVOJNO OBDOBJE. PRVA POLJSKA REPUBLIKA.

Dvajseta in trideseta leta so bila po vsej Evropi plodna leta za slikarje in druge umetnike, ki so iskali »narodov duh«. Zofia Stryjeńska (1894-1976), popularna umetnica v času med obema vojnama, se je navezovala na poljsko folkloro in slovansko mitologijo. Od 1934 naprej je upodabljala slovanske bogove. Stanisław Jakubowski (1885-1964) je leta 1917 predstavil umetniško knjigo Slovanski bogovi. Tako kot nekateri drugi umetniki je svobodno uporabljal simbol svastiko celo med drugo svetovno vojno.

Posebno mesto nedvomno zastopa Stanisław Szkualski (1893-1987). Ustanovil je svojo umetniško skupino Pleme rogatega srca, ki je ustvarjala na temo slovanske mitologije. Člani skupine so si nedeli slovanske psevdonime in izdajali časopis Krak. Kratek čas je bil Szukalski tudi član Zadruge. Pred vojno je Szukalski emigriral do ZDA, kjer je deloval do svoje smrti.

Rodnoverske ideje iz 19. stoletja so se prvič udejanjile kmalu po koncu prve svetovne vojne. Leta 1921 je bil ustanovljen Krog častilcev Svetovida. O skupini je malo znanega, ker je imela strogo konspiracijo. Skupino je ustvaril prvotni pastor »Kristusove cerkve« WładysŁaw Kołodziej (1897-1978). Izdajali so časopis Preporod (Odrodzenie). Po vojni so bili aktivni privatno na domovih članov. Za leti 1946 in 1947 je Kołodziej izdajal Slovanski koledar. V njem je širil rodnoversko misel in predstavil praznike v letu, ki se navezujejo na letne cikle. Vsakemu mesecu je dal poleg poljskega imena (Poljaki ne uporabljajo latinska imena, ampak stara imena, katera so pri nas samo delno v uporabi) še eno od živali, ki se po njegovem prepričanju sklada z mesecem v letu. Kołodzieja so 1950 aretirali in tri leta kasneje izpustili. Uradno so poskušali registrirati svojo rodnoversko religijo 1965 in še enkrat v sedemdesetih letih, vendar so bili obakrat zavrnjeni. Skupina je preživela do časa Solidarnosti.


Časnik Slovenski narod je 20. sečana 1939 objavil novico o neopoganstvu na Poljskem.
V istem mesecu je bila novica objavljena tudi v drugih evropskih državah.

Med najbolj znane organizacije medvojne Poljske zagotovo spada Zadruga, ki si je ime sposodila od balkanske družbene organizacije. Zadruga je edina organizacija v tem času, ki je imela podrobno izdelan lastni svetovni ter svojo edinstveno ideologijo. Njen vodja Jan »Stogniew« Stachniuk (1905-1963) je bil zaradi radikalne kritike krščanstva kontroverzna osebnost. Od leta 1937 so izdajali istoimensko revijo s podnaslovom Pismo poljskih nacionalistov. Že pred vojno je Stachniuk izdal tri knjige, med vojno leta 1941 Slovanski mit in leta 1943 Vprašanje totalitarnosti, kjer se je uprl obema totalitarnima režimoma, nemškemu nacizmu in ruskemu komunizmu. Stachniuk je sodeloval v Varšavski vstaji, kjer je bil tudi ranjen. Po vojni je izdal knjigo v kateri ponuja novo ideologijo »kulturalizma« nasproti liberalizmu, socializmu in drugim ideologijam. Njegove knjige postanejo prepovedane, avtorja pa 1949 zaprejo. Po zrežiranemu procesu ga obsodijo na smrt, kasneje mu kazen zmanjšajo na 15 let v enem najhujših poljskih zaporov. Po petih letih in pol ga izpustijo, vendar pride na svobodo telesno in duševno uničen, tako da ni več aktiven in leta 1963 umre. Aretirali so tudi nekatere druge aktivne člane Zadruge, ki pa so jih kasneje izpustili.

Druga pomembna oseba v Zadrugi je bil Antoni Wacyk (1905-2000), ki je avtor mnogih člankov in knjig. Na splošno se Zadružani niso ukvarjali s politiko, temveč s kulturo. Politično usmerjene sta bili številki revije, ko je padla Češkoslovaška republika pod Nemško državo. Program Zadruge je temeljil predvsem na predkrščanskem verovanju Slovanov.

Leta 1937 je v Varšavi izšla knjiga Častilci Dažboga Svarožiča, v kateri avtor Zdizsław Harlender širi rodnoverske ideje in opisuje čaščenje slovanskih bogov. Rodnoverci so bili prisotni tudi v poljskem Sokolu, v katerem pa ni znana posebna rodnoverska linija.

VOJNA IN POVOJNO OBDOBJE

Največje žrtve druge svetovne vojne so bili Slovani, med njimi je padlo tudi mnogo rodnovercev. Predvojni častilci slovanske vere so se večinoma vključili v aktivno borbo proti okupatorjema. 1941 je bil ustanovljen Svet druidov Lehijev Slava, v katerem je Leh sopomenka za Poljaka, kar se pogosto uporablja v poljskem rodnoverju. Skupina je bila aktivna do konca vojne, po vojni pa je ostala prepovedana. Edinstveni so spomini edinega preživelega iz rodnoverske odporniške skupine, ki pričajo, da so prisegali zvestobo rodnoverskim bogovom na kresni večer oziroma noč Kupale. Vodja enote je vojakom, ki niso dobro poznali svojih slovanskih korenin, predstavil Svaroga, Dažboga in Svetovida. Žrec je bil vodja enote, namesto tujega imena komandant ali oficir pa so ga nazivali z domačim imenom »vitez«. Od vse enote je vojno preživel samo eden, ki je v spominih opisal medvojna leta.

Od povojnih aretacij in prepovedi delovanja organizacij je rodnoverje poniknilo v privatne sfere vse do osemdesetih let, ko so se ponovno začela obujati združenja, aktivno pa šele po padcu komunizma. Mnogo organizacij se je imelo za dediče Zadruge ali hotelo nadaljevati njihove predvojne ideje. Založba Toporzeł je nastala zaradi ponatisa knjig Stachniuka. Simbol založbe je dvoglava sekira z orlovo glavo, ki je delo Szukalskega. Iz revije Triglav (Trygław), ki izhaja od 1997, je nastala domoljubna organizacija Niklot, poimenovana po slovanskem knezu Niklotu. Njihova skrb je promoviranje rodnoverske misli, slovanske kulture in zgodovine, kljub temu pa ne prirejajo obredov. Niklot je nasprotoval vstopu Poljske v EU in NATO, pogosto pa protestira proti germanizaciji Lužiških Sorbov s katerimi aktivno prijateljujejo.

Povsem drugačna poganska skupina od ostalih slovanskih rodnoverskih organizacij je bil Klan Ausran, ki je vero prednikov črpal iz Indoevropske dobe. Klan je bila univerzitetna skupina v kateri je bilo mnogo doktorjev filologije in drugih intelektualcev. Skupina je zaradi svoje profiliranosti ostajala majhna. Njeni člani so razumeli rekonstruirani indoevropski jezik v katerem so brali himne bogovom. Skupina je delovala od leta 1954 med študenti in kasneje med profesorji, danes pa skupina ni več aktivna.


Dvoglava sekira z orlovo glavo, ki je delo Szkualskega je pogosto znak rodnoverskih gibanj.

Posebno zanimivo se je rodnoverje razvijalo med poljsko diasporo. Krščanski duhovnik, ki je emigriral do Združenih držav, je tudi v novi domovini opravljal pastoralno službo med poljskimi izseljenci. Zaradi različnih vzrokov je kasneje prestopil v Poljsko nacionalno cerkev in na koncu izstopil še iz te Cerkve. Nazadnje je fotografiran v cerkvi v New Yorku skupaj s kipom Svetovida, ki so ga slovesno ustoličili.

Rodnoversko gibanje je povsod hitro spremenljivo in zato nekatere organizacije niso več aktivne ali pa so postale minorne in delujejo zelo lokalno. Padec komunizma je prinesel nov veter navdušenja v katerem je plavalo mnogo novih organizacij in gibanj. V osemdesetih in devetdesetih letih je delovala Poljsko Slovanska cerkev (Polski Kościół Słowiański), v devetdesetih letih pa je med drugimi fanzini izhajal časopis Żywioł (Element). V eni od številk sem po naključju opazil članek o križarski vojni zoper Kobaridce leta 1331. Še ena v vrsti poljskih posebnosti so bili rodnoverski taborniki, ki so bili aktivni v devetdesetih letih. Zavrnili so taborniško »tradicijo«, ki se opira na severnoameriške Indijance in so se raje ozrli v svoje korenine in sledili poljsko slovanski predkrščanski tradiciji. Namesto indijanskih totemov so že predvojni poljski taborniki postavljali kipe Svetovida.

DANAŠNJE RODNOVERSKO GIBANJE

Poljsko panslovansko gibanje ima zelo široko podporo kljub svoji težki zgodovini. Dolga stoletja vojn z Rusijo na vzhodu se še vedno poznajo v mentaliteti Poljakov, kljub temu pa se to ne kaže v antislovanskem gibanju. Danes se piše novo poglavje odnosov med narodoma, kar se vidi tudi v temu, da so poljski rodnoverci že bili v Rusiji na skupnem praznovanju, kakor tudi ruski rodnoverci na Poljskem. Zelo pogosto se v imenih namesto (stare) poljske vere uporablja slovanska vere, slovanska širina pa se kaže tudi v imenih mnogih društev in združenj, kot je npr. Poljsko-Slovanski klub.

Glavna praznovanja večine organizacij temelji na letnem ciklusu, praznovanje Jarovita na pomladno enakonočje oziroma Jurjevo, Kupala na kresni večer, praznik žetve na jesensko enakonočje in Svarožiča na zimski solsticij. Poleg tega je še dodaten praznik Dziady (Dedi oziroma Predniki), ki se praznuje večer pred prvim listopadom in je posvečen našim prednikom. Nekatere skupine praznujejo tudi druge praznike ali pa se praznujejo individualno, kot je Perunov dan 20. malega srpana, Velesov dan okoli 2. sečana, Jarila 23. malega travna in Mokošin dan 15. velikega srpana. Še vedno je na Poljskem kot folklora živo ubijanje Morane na pomladno enakonočje. Kurjenje in kasneje utapljanje zime Morane je popularno med mladimi in ne zgolj med rodnoverci. Nekatera praznovanja organizacije izvajajo na nekdanjih svetih mestih, ki so zgodovinsko in arheološko dokumentirana. Eno takih svetih mest je gora Ślęża na Šlomskem na jugozahodu Poljske.

Poleg praznovanj v letnem ciklu pa so tudi obredi življenjskega cikla, kot je obred Roda & Rojenic ob rojstvu otroka, Striženje ob otrokovem 7. letu starosti, ko pride v skupnost odraslih, svatba in ritual ob smrti.


Sveta gora Ślęża na Šlomskem na jugozahodu Poljske.

Poljska rodna cerkev (Rodzimy kościół Polski, RKP) je ena od treh uradno registriranih rodnoverskih organizacij. Deluje predvsem na severu Poljske. Vzor imena je dobila iz Indijanske rodne cerkve. Častijo najvišjega boga, ki je pri vsaki religiji znan pod drugim imenom. Poljaki ga imenujejo Svetovid. Rodna vera (Rodzima Wiara) je nastala iz še živih Zadružanov, ki so dolgo časa delovali v tajnosti. Stanisław Potrzebowski je trenutno drugi načelnik od začetka organizacije, ki se je registrirala istega leta kot RKP, 1996. Rodna vera je bila tudi ena od ustanoviteljic Svetovnega kongresa etničnih religij, danes znanega pod kratici ECER. Uporabljajo knjigo Poznavanje vere Lehov, ki obsega 16. točk v katerih je zbrana najpomembnejša misel rodne vere.

Manjša organizacija, a kljub temu aktivna že vrsto let je Żertwa (Žrtva, pomensko daritev). Slovanska vera (Słowianska Wiara) je bila pred nekaj leti najštevilčnejša organizacija, trenutno pa morda druga največja. Je uradno registrirana in deluje striktno v skladu s poljskim pravom. Watra je verjetno trenutno največja poljska organizacija, ki je združena neformalno. V nasprotju z mnogimi organizacijami skoraj nimajo vsebin na spletni strani. To ne preseneča, glede na to, da se tega v poljskem jeziku ne manjka. Njihov žrec Rafał Merski iz Vroclava je izdal tri knjige, v prvi »Moje slovansko prebujenje« je opisal svojo osebno izkušnjo in prvi stik z rodno vero, v ostalih dveh »Slovanska dediščina: rodna religija in filozofija« in »Slovanska etika« pa je predstavil svoje videnje rodnoverja. V knjigah se ne ozira na rekonstrukcije in vire za slovansko mitologijo, temveč predstavi svoj religiozni pogled na svet in družbo.

Nihče ne ve točno, koliko je manjših rodnoverskih skupin, ki se z ničemer ne predstavljajo v javnosti. Vseh aktivnih rodnovercev, brez podpornikov »etnokulturalistov«, kot jim na Poljskem popularno rečejo, naj bi jih bilo po grobi oceni okoli dva tisoč. Nekatere manjše skupine imajo samo internetne bloge ali Facebook skupine, ki so bolj kot drugim namenjeni svojim članom. Krakovski rodnoverci so trdno povezana skupina že vrsto let, ki se zbere zgolj na praznovanjih in ni odprta za nove ljudi, niti ne skušajo pridobiti novih simpatizerjev. To sicer splošno velja za rodnoversko gibanje, ki drugače od aktivističnih religij, ne hlapi aktivno po novih privržencih, temveč bolj sledi motu »kogar zanima, se bo pridružil sam«.

Velik vpliv na rodnoverce ima umetnik, pisatelj in bloger Czesław Białczynski. Napisal je več knjig na temo slovanske mitologije, še za nekaj knjig pa je verjetno gradiva samo na njegovem blogu. Po njegovih besedah se je rodil v rodnoverski družini. Białczynski je eden redkih, ki uporablja Velesovo knjigo kot sveto besedilo. Njegov internetni blog je zelo priljubljen, predava pa tudi na različnih festivalih doma in v tujini.


Kresni večer – noč Kupal. Društvo Kołomir

Kako razširjeno je poljsko rodnoverje kaže primer Radiowida. Rodnoverski radio je aktiven od leta 2006, program radia pa je popularizacija slovanske mitologije in kulture, glasba pa se zajema iz folk, metal in rock žanrov. Vsa glasba prihaja iz evropskega kulturnega prostora. Trenutno je med rodnoverci popularen časopis Gnezdo (Gniazdo). V njem so zelo raznolike vsebine, od intervjujev z rodnoverskimi in etnokulturnimi organizacijami, recenzije novih knjig, albumov domače in tuje glasbe, novosti iz rodnoverskega sveta po Balto-Slaviji in natečaji na razne teme, kot je rodnoverska poezija. V zadnji številki revije je bila ena od recenzij knjiga Soncem pisane 2. Drugi del antologije rodnoverske poezije.

ZAKLJUČEK

Prve znanstvene knjige o slovanski mitologiji na Poljskem segajo še v čas pred drugo svetovno vojno. Kljub temu, da so bile po vojni rodnoverske organizacije prepovedane, je ostalo aktivno raziskovanje duhovne kulture slovanskih prednikov Poljakov. Izšlo je vrsta dobrih del o slovanski mitologiji, ki so še danes relevantna za raziskovalce. Po zamenjavi režima se je raziskovanje mitologije še razširilo in danes so predavanja iz slovanske religije tudi sestavni del fakultet za religiozne študije (sem spadajo tudi neopoganske in rodnoverske študije). Poljska družba in kultura se je lahko seznanila z viri za slovansko mitologijo torej že iz številnih knjig pred več desetletij. Drugače je bilo pri nas, kjer je – če zanemarimo Davorina Trstenjaka v 19. stoletju – prva monografija o slovanski mitologiji izšla šele leta 1991.

Tradicionalna duhovna kultura Slovanov je vseprisotna tudi v kulturi, kjer je samo v glasbi mnogo skupin vseh žanrov, katerih besedila se navezujejo na rodnoverje ali mitologijo (Perunwit, Percival, Jar, Żywiołak, Południca!, …). Poljsko rodnoverje nam kaže drugačno sliko, kot je stereotipna podoba Poljske, o katoliški državi, kjer ni prostora za drugačno videnje božanskega.

Avtor: Nejc Petrič, jesen 2013

Viri in literatura:
 Gulak, Piotr. Odradzanie się kultury Słowianskiej w Polsce. 2012

 Merski, Rafał. Moje słowianskie przebudzenie. Wspólnota Rodzimowiarców Watra, 2013
 Merski, Rafał. Słowianskie Dziedzictwo. Rodzima religia i filozofia. 2013
 Merski, Rafał. Etyka Słowianska. Wspólnota Rodzimowiarców Watra, 2013
 Przeszłość i tożsamość. Społeczno-kulturowe aspekty polskiego neopoganstwa. Uredil Piotr Wiench, 2008. 
 Simpson, Scott. Native Faith: Polish Neo-Paganism At the Brink of the 21st Century. 2000

Internetni viri:
 http://klubpolskislowianskiej.jcom.pl/
 http://rodzimawiara.org.pl/
∙ http://www2.slowianskawiara.info.pl/
∙ http://www.zertwa.pl/
 http://watranews.wordpress.com/
 http://www.rkp.w.activ.pl/
 http://www.rkp.w.activ.pl/downloads/broszura.pdf
 http://www.tryglaw.com/swiatowid_1977.htm
 http://rodzimowierca.pl/
 http://bialczynski.wordpress.com/
 http://www.niklot.org.pl/
 http://radiowid.pl/
 http://www.gniazdo.rodzimowiercy.pl/
 http://www.toporzel.republika.pl/
 http://www.bogowiepolscy.net

Deli