Pitanje vetra pri Slovencih

Zrak je poleg vode, ognja in zemlje eden od štirih elementov kozmosa, ki imajo v slovanski ljudski kulturi mnoge svete pomene. Zrak je sfera prebivanja mnogih duš in drugih nevidnih demonov oziroma je zrak sam neposredno povezan z dušo. Etimologija besede duša in dihanje prihaja iz praslovanske besede duh. Morda bi lahko celo posplošili, da je zrak skupna duša vseh nas, saj se v nekaterih slovanskih jezikih zrak imenuje vozduh. Na simbolni ravni imata enake lastnosti duša in para, še ena pojavna oblika zraku. Pri opisovanju agonije človeka »para je odšla« se skriva pomen odhoda duše. To pomeni tudi iz-dah-niti, v pomenu umreti, ko gre dah v nebo. Poleg samih duš, ki živijo v zraku, »nebesni sferi«, je dobil tudi veter poosebitev v slovenskem mitološkem liku Vetrnika. V zraku pa živijo poleg duš tudi mnoge vile, zduhači in drugi leteči demoni.

Tako kot se voda, zemlja in ogenj delijo na živi in mrtvi del, se zrak deli na čisti in nečisti. Nečisti veter so ljudje povezovali z zatišjem in z zatemnjenem lune. Ob zagovorih ob bolnem človeku so ritualno vdihavali zrak in ga dajali na bolnega na štiri strani.

Vsem praelementom, vodi, ognju, zemlji in zraku so ljudje ob različnih priložnostih darovali in jih razumeli kot medij do božanskega. Na Koroškem so ob velikonočnem kosilu vrgli skozi okno štiri koščke jedi, da posestvu in pridelkom ne bi škodili zrak (veter), ogenj, voda in zemlja. Darovanje vodi, ognju in zemlji je znano v mnogih šegah, še najmanj pa je poznano ravno za element zraku.

1071588-bigthumbnail googleVeter. Slika je simbolična. Vir: google.com

Veter so si pri nas in drugod po Evropi predstavljali v antropomorfni obliki, kot velikana ali škrata, ki se skriva v zračnem vrtincu. V Indiji je imel pomembno vlogo, ker je bil božanski vladar diha, ki ga je človeku dal na začetku življenja in mu ga odvzet na koncu. Imel je vzdevka Anila (dih) in Pavana (očiščevalec). Tesno je bil povezan z bogom Indro, ki so ga imenovali tudi gospodar vetrov. Pri starih Irancih je bil veter posrednik med nebom in zemljo ter prebivališče blodečih duš. V staroruski Pesnitvi o Igorjevem pohodu so vetrovi, kot božanstva ali duhovi, imenovani »vnuki Striboga«.

Slovensko darovanje hrane vetru spominja na nekdanji pomen tovrstnega božanstva v vedski Indiji. Do prvih desetletij 20. stoletja so ponekod na slovenskem podeželju ponujali vetrovom vseh štirih strani sveta hlebček kruha, prelomljen na četrtine ali košček kruha mesa, pa tudi blagoslovljeni pepel. V okolici Gornjega grada, ki je znan kot najbolj vetroven kraj v Gornji Savinjski dolini, so kadar je bil »hud« veter, »dali vetru« malo otrobov v slamici (peharju) na travo pred hišo, da ne bi trgal streh. Za veter so dali »božične otrobe. Drugod je vzel gospodar pest otrobov in »poškropil veter, da se je najedel«. Drugod je moral otrok, ki je šele shodil, nesti na krožniku otrobov ali pepela »vetru jest.«

O slovenskem hranjenju vetra, njegovem darovanju in zagovarjanju pred močnimi vetrovom je leta 1965 pisal znani slovenski etnolog Milko Matičetov »Pitanje vetra pri Slovencih« v »Narodno stvaralaštvo – Folklor«, sv. 15-16. Kratki prispevek objavljamo v celoti:

Milko Matičetov: Pitanje vetra pri Slovencih.

V pravljicah srečamo včasih karseda živ in realističen opis domovanja in družinskega življenja vetrov. Sprejem junaka pri njihovi materi v gozdu ali drugem samotnem kraju je zmerom privlačna epizoda. Vsaj eden izmed čudaških sinov – ponavadi je to Jug ali Sever – junaku po svoje pomaga, ga še pravi čas prenese v oddaljeno deželo, naravnost v naročje ljubljene neveste, ki je pred tem, da se omoži z drugim.

Ali pa je to vse le sad sproščene domišljije? Tudi če bi ne našli oprijemljivega po vzoru Proppove analize, obstoji vendarle nekaj, na kar se je domišljija opirala, od koder je zajemala. Lepše kot iz pravljic se da to razbrati iz drugačnih zgodbic – bajčne, etiološke narave, iz izročil in sporočil, kot jih ima nekaj zbranih Kelemina (Bajke in pripovedke slov. ljudstva, 1930, št. 42, 183-185), več pa jih kroži tudi še danes med ljudstvom. Tipične so take kot Keleminova št. 184: veter se maščuje ženski, ki ga je klela. Namesto tragičnega konca imamo tu in tam samo svarilo, pouk (prim. Kelemina št. 42). V Reziji poosebljeni Vetar poroča možu, ki se je pravkar vrnil z vlakom iz »pročnjega«, kaj dela ta hip njegova žena na planini. Tudi družinski prepiri med vetrovi so priljubljena tema: prim. »Jug in Gorjek«, »Jug in Spodjek« (Majciger v Kresu IV, 450, e in f). V Podjuni na Koroškem sem leta 1953 slišal podobno etiološko izročilo v verzih:

Zdowec je Jugowo čero wzaw,
Jug jej pa tola (dote) ni daw,
Zdowec ga je pa za tol jadraw (terjal)
Jug se mu je pa wsral.

Čeprav je izročilo vsaj v teh zadnjih primerih zasukano na šaljivo plat, na dnu vendarle skoraj povsod tiči nekaj prvinskega , grozljivega: strah pred razdivjanimi naravnimi močmi. V izročilu pač po svoje živi naprej nekdaj splošno razširjeno verovanje , da take moči res obstajajo, da delajo človeku v prid ali v škodo. In ker preprosti človek ne ljubi abstrakcij, so naravne moči poosebljene, postavljene na realna tla, imajo bolj ali manj določene »kompetence«. Med taka bitja spadajo po verovanju naših prednikov tudi vetrovi. Sedež jim je v gorah, včasih v jamah ali v gozdu. Kajpada niso gluhi in slepi, zato je razumljivo prizadevanje, da bi si ljudje pridobili njihovo naklonjenost. Toda s tem že prestopamo z območja pripovednega izročila na obredna tla.

Darovanje vetrovom je v zadnjih štiristo letih izpričano posebej na slovenskem severu in severovzhodu, posamezne podatke pa imamo tudi od drugod. Ne iz stiske porojeno, ampak premišljeno, načrtno je tole darovanje, ki o njem beremo pri J. Pajku (Črtice iz duševnega žitka štaj. Slovencev, 1884, 83): »Kedar se kruh peče, se vsikdar napravi mali kolaček iz tistega testa, ktero se iz korita postreže; pečen kolaček se razlomi na štiri kose, pa dene na okno. Štirje kosi pa morajo biti, ker so štirje vetrovi, da na vsakega en kos pride, da preveč ne pušejo.« Z drugega konca slovenskih tal imamo poročilo, ki sloni na opažanjih med leti 1930-1950: »Kadar…premočno piha čez Gorjance, vržejo belokranjske gospodinje košček kruha skozi okno, da bi potolažile burjo« (L. Zupanc, Sto belokranjskih, 1965, 57). V Ziljski dolini na Koroškem je dobil veter nekaj ostankov velikonočnega mesa (Möderndorfer, Verovanja 5, 249); vendar najbrž ne zato, da bi »oslepili zle duhove«. Med procesom proti skupini čarovnic iz mariborskega okraja leta 1546 je neka Laženbergerca priznala, da je pihnilo belo štupo skoz votlo rozgo proti širnim vetrom, pa so izginili vetrovi in tudi megle (Pajek, Črtice, 20). Če so vetru polagali kruh ali meso, trosili živalski pepel, senen drob, snetje, štupo, ipd., vse to lahko štejemo za pravo žrtveno daritev, brez krščanskih primesi. V ziljskem primeru je bila pod krščanskim vplivom izbrana samo priložnost za darovanje: velika noč. Pač pa je mozirski pepel, ki je še živalskega izvira, marsikje dobil tekmeca v pepelu, blagoslovljenem v cerkvi na pepelnično sredo. V Rožu na Koroškem je to v dvajsetih letih zabeležil Möderndorfer (Verovanja 5, 249), dvajset let za njim Turnšek (Pod vernim krovom 2, 1944, 116), ki prinaša zraven tudi še podatek iz okolice Mirne peči na Dolenskem, iz Podjune pa imamo nekaj mikavnih pričevanj, posnetih marca 1958. Prav v teh podjunskih primerih lepo izstopa v ljudskem verovanju večkrat ugotovljeno prepletanje krščanskih prvin s predkrščanskimi ali nekrščanskimi prvinami. Poglejmo, kako.

Neki gospodar (Tajbl?) blizu Rut nad Bistrico je zmerom imel doma shranjen blagoslovljeni pepel, da bi ga po potrebi vrgel proti vetru in tako ukrotil veter. Le enkrat je bil bolan, da ni mogel v cerkev po pepel, pa se je ves čas bal, da bo tisto leto kaj narobe. In res: poleti ob žetvi je potegnil dol čez Peco tak veter, da mu je dva stoga pšenice odneslo iz stoga, 200 metrov visoko, pa še bajto bi mu skoraj podrlo (po pripovedovanju Bicljevega Jozeja in njegovega očeta Vincenca Pečnika). Oče Bicelj, Vincenc Pečnik, pa se spominja iz svojih mladih let, ko je bil še doma v Lepeni pri Železni Kaplji, kako je sosed Otart zagovarjal ob nevihti: »So visele ene črne megle dol, pa nagrabi tistega pepela žegnanega na talir, pa patnošter, pa božjo martvo, pa hodi tam po travniku en cajt pa dela: v imenu boga očeta te zagovarjam, v imen boga sina…« Je začela toča padati po glavi, je zbežal v hišo, potlej je delaj: zdaj pa vidim, da ne pomaga ne bog, ne žegnan pepel!« Drugo leto, ko je Bicelj imel 17-18 let, je šel v Šmarjeto na žegnanje. Je pa začela nevihta se spravljati. Pa pridem do enega kmeta, se reče pri Kahu. Je bil čudno pobožen človek, pa jeze je bil tudi tako čudne, da se ni mogel zadržati. Zdaj je pa žebral en cajt, je tako bliskalo in grmelo, vse na en bari je bilo belo toče, je začelo šajbe pobijati. Je vrgel patnošter po tleh tisti možej, pa en sklednik krapov tam na mizi. »No«, je dejal, ko si vse tabolje poržl, še te krape snej…Še te krape snej na vrh, da boš imel dosti!«

Tu ni čisto jasno, komu so bile namenjene te bogokletne, v obupu porojene besede: ali krščanskemu bogu ali domačemu vetru. Najbrž prvemu, bogu, saj je bil Kah pač »pobožen človek«. Vendar je dobro vedel, da se drugi ljudje v stiski obračajo k vetru in mu darujejo. Odtod tem večje razočaranje, da ga je njegov bog tokrat pustil na cedilu, in zato tudi žalitev, ki očitno vsebuje prvine iz darovanje vetru: »Ker si (pridelek, letino) požrl, požri še krape!«

E. Burgstaller je pred leti med drugim lepo opisal tudi darovanje vetru. Ob delu za etnografski atlas je začrtal njegovo razširjenost v gornji Avstriji. Na Slovenskem pa bo treba geografski obseg, intenziteto in pojavne oblike tega slabo znanega ljudskega obreda šele določiti. S tem začasnim poročilom in predvsem z opozorilom na novo koroško gradivo iz zbirk Inštituta za slovensko narodopisje danes želim samo počastiti spomin na velikega Korošca – Ivana Grafenauerja.

Deli