Perun

Perun je zagotovo edini ali vsaj eden redkih slovanskih bogov, za katerega lahko rečemo, da so ga poznala in častila vsa slovanska ljudstva. Čeprav so se marsikje ohranili le drobci v ljudskem izročilu, lahko izluščimo njegov kult. Beseda perun pomeni “tisti, ki udarja”. Osnova je v glagolu prati, kar je prvotno pomenilo “udarjati”. Litovsko perti in letonsko pert prav tako pomeni udarjati. Slovanski bog Perun skupaj z litovskim Perkunasom v svojem bistvu ustreza germanskemu Toru (Thoru), staroindijskemu Paryanya, grškemu Zeusu in albanskim nazivom božanstva Perendi in nadaljuje ime indoevropskega vrhovnega boga Dieus Perquunos – Jupiter Quernus. Kot nam tudi etimologija imena pove, je Perun gromovnik. Morda je bil celo vrhovni slovanski bog, saj vemo, da je ponekod vrhovni bog – nebeški oče zdrsnil na raven božanstva groma in bliska.

Njegovo ime najdemo tudi v zgodovinskih kronikah predvsem v vzhodnoslovanskih. Tako recimo  Pripoved o minulih letih (starovzhodnoslovansko Povѣstь vremяnьnыhъ lѣtъ) navaja, da je knez Oleg sklenil mirovno pogodbo z bizantinskim cesarstvom tako, da je svoje ljudi odpeljal do svetišča in s svojimi možmi in orožjem prisegel pred bogom Perunom in Volosom. Iz te kronike pa je znano tudi, da knez Vladimir Veliki  vzpostavil in kasneje zatrl čaščenje Peruna in drugih tradicionalnih bogov.

Panteon Vladimirja Velikega v Kijevu, kot je prikazano v Radziwilski kroniki. Demonizirana figura na vrhu hriba je upodobljen Perun.

Perkunas je bilo pri polabskih Slovanih božanstvo, ki je vplivalo tudi na rodovitnost polj in bilo varuh zakonov ter zagovornik pravic. Slabe ljudi je kaznovalo z bliski in požigalo njihove hiše. Bilo je tudi zaščitnik vojnih ekspedicij, in je bdelo nad vremenskimi pojavi. Malik, ki je predstavljal njegovo utelešenje, je imel v rokah ognjeni kamen – najverjetneje kameno strelo (Perun še danes pri Rusih in Poljakih pomeni strela). Njemu na čast je dan in noč gorel ogenj, ki so ga kurili s hrastovimi drvmi. Če bi služabnikom, ki so morali skrbeti za ta ogenj, ugasnil, bi bili takoj obsojeni na smrt.

Polabski Slovani so še do 18. stoletja rekli četrtku perundan ali peruendan, oziroma peraeunedan, kar isti avtor razlaga kot kalk iz nemškega Donnerstag ali angleškega Thursday. Gromovni bog je povsod v indoevropskem svetu povezan s hrastom in zlasti z Jupitrom. V astrologiji označuje Jupiter četrtek, četrtek je torej Jupitrov dan in ima lastnosti, ki jih simbolizira ta planet. To pojmovanje vidimo ohranjeno v večini romanskih jezikov (latinsko Jovis dies, francosko jeudi, italijansko giovedi iz Giove, Jupiter). Zato je možno, da “peruendan” ni kalk, ter da se je uporabljal širše, ne le med Baltskimi Slovani. Najverjetneje je indoevropskega porekla. In še o izvoru besede Jupiter. Sanskrtsko deva pomeni “bog” (boginja je devi). Deva pomeni “tisti, ki se sveti” in izvira iz besede div, ki je tudi praslovanska. Beseda je podobna tudi v baltskih jezikih. Slovani besednega korena div nismo zgubili, ampak je prešel v svoje nasprotje, med nižje bogove oziroma demone. Najdemo ga v besedah “divji, divjati”, div, kot “velikan”, “diva”, “divja žena”. Dieus, kot božanstvo nebo, so si zamišljali tudi kot “očeta”. Od tod v sanskrtu Dyauspitar ali Dyauš pita pomeni “Svetlega očeta”. Besedo lahko zasledimo v grškem Zeuspater, latinskem Jupiter, skitskem Zeus Papagos in še kje.

Perunov kip na hribu Perun v  naravnem parku Učka v Istri.

S hrastom povezan gromovnik vsekakor izhaja iz indoevropske tradicije. Poleg omenjenega poznamo hrast v grški Dodoni in drugih podatkih iz klasične mitologije, v katerih je Zeusa predstavljal visok hrast. Podobna naziranja najdemo v keltskem izročilu oziroma njihovih verskih predstavah.
Nekateri so skušali dokazati, da ima Perun germanske korenine v skandinavskem imenu Thorove matere – Fyoergyn, kar je nemogoče, ker je beseda mlajša. V starem nordijskem jeziku se je beseda glasila fjorgynn in je mogoče v zvezi s Perquus (bog hrasta), ker perqus, latinsko quercus pomeni “hrast”. S tem imenom so označevali boga, ki s strelo udarja v hrastova debla in jih tako napolnjuje s svojo božansko močjo.

Perunov dan je, kot vemo, 20. julij. Zamenjal ga je sv. Elija. V bibliji beremo, da se je na gorečem vozu dvignil v nebo, kar je spominjalo nekdanjega Peruna, ki prav tako jezdi v gorečih ali nebeških kočijah po nebu. To je značilno tudi za druga indoevropska nebesna in grmovna božanstva. Prerok Elija je eden redkih svetnikov Stare zaveze, ki ga časti rimska cerkev. Tudi v ljudskih predstavah je po prejšnjem božanstvu prevzel moč nad dežjem in gromom. Poleg sv. Elije goduje ta dan še sv. Marjeta. Tudi o njej zasledimo pregovore v zvezi z gromom. Na Elijevo ponekod niso spravljalo sena ali vpregali živine, če ni bilo nujno, ker so menili, da lahko strela udari v hlev ali kozolec. Še en tak svetnik je sv. Peter (29. rožnik). Božanstvo, ki ga je izpodrinil sv. Peter je nemara zahtevalo celo človeške žrtve. To nam pričajo nekatera verovanja na Slovenskem. Njegovo čaščenje se je prepletalo tudi s čaščenjem Sonca, kateremu so o kresu in na Petrovo zažigali obredne ognje. Kar je dokaz tudi slovensko božanstvo Kresnik, ki je apelativ Peruna.
Če na ta dan plezaš na drevo (največkrat omenjeno češnjo) ali če se koplješ v vodi, ti preti smrtna nevarnost. Ta vera je razširjena po vsem Slovenskem ozemlju in je po mnenju narodopiscev spomin na človeške žrtve božanstvu, ki je bil predhodnik sv. Petra.

Vzhodokrščanski ikonski prikaz preroka Elije, ki je vozi gorečo kočijo čez nebo. Predkrščanska motivika in simbolika Peruna je adaptirana v krščanske predstave svetnika.

V Litvi so po izročilu v obdobju suše žrtvovali črno telico, črnega kozla ali črnega petelina. Na makedonskem vrhu Peren blizu Kumanova še danes zasledimo čaščenje Peruna, ki mu na Ilinden (Elijevo) žrtvujejo črnega ovna, kozla ali vola.
Črne živali kažejo na zvezo med najvišjima praslovanskima božanstvoma Perunom in Velesom, ki sta nekoč predstavljala nasprotji oz. glavni mit baltoslovanske mitologije (Glej: Glavni mit), in sta morala biti v ravnovesju ter z njima povezana ženska boginja, katere ime ni znano (Mokoš, Živa,…?). Ta božanstva so povezana kot udeleženci v nevihtnem mitu: nevihtni bog Perun, ki prebiva na nebu, na vrhu gore, preganja svojega sovražnika v podobi kače, ki živi spodaj, na zemlji. Vzrok njunega spopada je Velesovo ugrabljanje živine in ljudi, v nekaterih različicah tudi gromovnikove žene. Preganjeni Veles se po vrsti skriva pod drevo, pod kamen, spreminja se v človeka, konja, kravo. Med spopadom z Velesom Perun razcepi drevo, razkolje kamen, luča bliske. Zmaga se konča z dežjem, ki obeta plodnost.

Dejstvo je, da so Peruna častili tudi naši predniki. V slovenskem Prekmurju se je ohranilo verovanje, da pošilja hudo uro bog Perun. Kadar grmi in se bliska še danes pravijo da Perun bije. Splošno razširjeno pa je strašenje otrok kadar grmi, da se bog krega, ker niso bili pridni. O neolitskih in bakrenih kladivih so ljudje mislili, da so Perunove zlate sekire, ki so padle iz oblakov in se zarile v zemljo, ter jim zato pravijo tudi “perunski kamen”.
Po Perunu se imenuje roža perunika (Iris germanica), njegova rastlina pa je tudi netresk (sempervivum tectorum), ki ga zato imenujejo Prekmurci perunovo perje. Goje ga na strehah slamnatih hiš in verujejo, da v takšno hišo strela ne udari.

Perunika (Znanstveno ime je Iris)

Netresk imenovan tudi perunovo perje.

Gromovnika lahko zasledimo tudi v oronimih in toponimih. Širom Balkana in vzhodne Evrope se je ohranilo mnogo imen s korenom Perun. Toponim ki spominja grmovnika se je ohranil tudi pri posoških starovercih. V Podbrdu pri Rodežu je prostor, ki so ga staroverci imenovali Perunk ali Perun. Tam je nekoč stalo stoletno drevo in svetišče stare vere. Blizu Splita se tako imenuje gora, potem hrib nad Moščenicami v Istri itd. V bližini imena Perun se nahajajo tudi prostori kot je recimo Trebišče, kar najverjetneje kaže na ostanek staroverskega žrtvovanja.
Žrtev za darovanje se je pri Slovencih še v 11. stoletju imenovala treba. Kraj, kjer so žrtvovali so imenovali trebište, žrtvovana hrana pa se je imenovala trebno. Ti izrazi so najbrž skriti v topografskih imenih Trebinja, Trebnje, Trebevišta, itd. Beseda izvira iz praslovanskega korena terb in naj bi označevala tisto, kar je “nujno, važno”.

Perunova ali Velesova brada

Literatura:
Katičić K.: Božanski boj, Tragovima svetih pjesama naše pretkršćanske starine, Ibis grafika, Filozofski fakultet, Odsjek za etnologiju i kulturnu antropologiju ; Katedra čakavskog sabora, Zagreb – Mošćenička Draga 2008., VIII.
 Medvešček, P.: Iz nevidne strani nebo: razkrite skrivnosti staroverstva. – Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC, 2015
Mikhailov, N.: Mythologia slovenica : poskus rekonstrukcije slovenskega poganskega izročila. – Mladika, 2002

Yoffe, M.; Krafczik, J.: Perun: the god of thunder. – P. Lang, 2003
Ovsec, D. J.: Slovanska mitologija in verovanje. – Domus, 1991

Deli