Bevkova zgodovinska povest Umirajoči bog Triglav bralca popelje v srednjeveški Kobarid, kjer med Krnom in Matajurjem domačini še vedno častijo boga, ki so ga Slovenci stoletja kasneje dali v grb nove zastave, kjer je preživel do danes.
Avtor je zgodovinsko povest prvič izdal leta 1930 v »manjši nakladi[1]«, kot izvemo v komentarju k drugi izdaji tri desetletja kasneje, ki je izšla s podnaslovom »Zgodovinska povest«. Druga izdaja je knjigo z naklado 22.300 izvodov razširila med široki krog bralcev. Več kot pol stoletja po zadnji izdaji Bevkove umetnine je sporočilo še vedno aktualno, zmanjšale pa so se velikosti knjižnih izdaj. Pri tretji izdaji knjige smo se odločili za ponatis druge izdaje, ker ta predstavlja avtorjevo zadnje urejanje. Čeprav vsebina ostaja nespremenjena, pa je avtor za drugo izdajo prilagodil tako jezik kot slog pripovedi. Pozoren bralec obeh izdaj bo v drugi oziroma tretji izdaji opazil razlike, kot so izpuščanje nekaterih starinskih besed in sloga romana. Žal je Bevk v drugi izdaji izpustil poimenovanje poglavij v knjigi, ki nedvomno bogatijo prvo izdajo, čemur smo se morali odpovedati tudi v tretji izdaji z odločitvijo za ponatis povojne izdaje Umirajočega boga Triglav.
Čeprav je pokristjanjevanje priljubljena tema slovenskih pisateljev, pa je Bevk poleg Jože Lovrenčiča[2] edini pisatelj, ki je roman umestil v pozno pokristjanjenje, nekaj stoletij po uradnem sprejetju nove verske doktrine. Avtorju je služila za osnovo povesti križarska vojna proti krivovernim Kobaridcem v letu 1331, ko so iz bližnjega Čedada prišli križarji in posekali drevo ter zasuli studenec, ki so ju takratni Slovenci častili. Bevk se je pri omenjenemu dogodku, ki ga je tudi povzel na začetku knjige, opiral na zgodovinarja Simona Rutarja[3], ki je križarski pohod omenil v svojem delu pol stoletja pred Bevkovo literarizacijo. Križarska vojna pa verjetno ni edini dogodek iz Rutarjeve Zgodovine Tolminskega, kjer je Bevk iskal navdih za svoj roman. V zgodovinski povesti Umirajoči bog Triglav Bevk vplete tudi napad na duhovnika, ki ni hotel – ker ni znal – zagovoriti pred točo, ki je grozila domačinom. Vsebinsko podoben dogodek, opisuje Rutar v svoji knjigi za Volče, kjer zapiše, da so leta 1738 domačini obdolžili svojega župnika Matko, da se je zadrževal v nepošteni družbi, namesto da bi se v cerkev podal in odvrnil strašansko točo, ki je vse razdrobila in drugi pridelek popolnoma uničila[4].
Bevkov roman o pokristjanjevanju lahko beremo tudi v kontekstu dobe, v kateri je pisatelj deloval. Če so mnogi pisatelji že pred Bevkom uporabljali pokristjanjevanje v 8. in 9. stoletju v svojih delih s katerimi so narodno budili rojake in jim preko sporočila sprejetja nove vere odpirali starejše obdobje svobode in dobe lastnih vladarjev pred germanskim gospodarjem, prihaja tujec v Bevkovi povesti iz romanskega zahoda. Čeprav je v romanih o pokristjanjevanju[5] pogosto idealizirana narodna preteklost z bogatimi opisi staroverskih bogov, pa literarni junaki krščanstvu nasprotujejo včasih zgolj zaradi jezika in ne tudi zaradi strahu po izgubi svoje lastne vere. Na razliko med dvema duhovnima svetovoma pisatelji ne pokažejo zgolj z imeni bogov, temveč je pomenska že izbira imen, saj imajo uporniki in borci za staro vero stara slovenska oziroma slovanska imena, rojaki, od katerih jih vedno bolj ločijo teološki nauki, pa imajo že imena po cerkvenih zavetnikih. Tudi v Bevkovi povesti imajo glavni liki imena, ki imajo močno sporočilno vsebino: staroverski svečenik Gorazd, njegovi hčeri Jasna in Volkica, oče Tihobor, brat Bojan ter na drugi strani krščanska družina Ančure in Jakobeča s sinovoma Jožutom in Mikušem.
Prav tako krščanstvo v Bevkovi povesti ni prikazano izrazito negativno, niti ne kaže na to, kar je sporočilo mnogih drugih zgodovinskih povesti[6]: da sta pokristjanjevanje in germanizacija hodila z roko v roki in da je edini pogoj za dolgoročno preživetje slovenskega rodu, sprejetje nove vere. Bevkov roman je umeščen stoletja za temi dogodki, ko je nova vera že dodobra usidrana v teh krajih, če tudi ne globoko v vaško okolje in v globine ljudskih src. Vseeno pa je več vzporednic med pokristjanjevanjem pri Prešernovem Krstu pri Savici in Bevkovi zgodovinski povesti Umirajoči bog Triglav, saj je slednja neposredna motivna navezava na Prešernov Krst pri Savici[7]. Ta je poleg Bevka postal navdih še za mnoge druge romane na to temo in s tem postal osrednje besedilo nacionalne literarne zgodovine[8]. Skupna lastnost mnogim romanom iz časa romantike, ki opisujejo prelomne dogodke vsaj za dni, ko se je zgodovina pisala, če že ne tudi za nadaljnje generacije, je opis nesloge. Slovenci so bili sprti in ker je bila vera pomembnejša od nacionalne pripadnosti, se je za dosego cilja literarnemu liku zdelo vredno poklicati na pomoč tujce in končno, nastopi bratomoren boj. Slednjo vsebino srečamo tudi v zgodovinski povesti Franceta Bevka, kjer antijunak poleg nezvestobe materi svojega otroka, izda še inkviziciji krivoverne rojake ter slednjič, ubije brata.
Bevkov roman tudi ni hvalnica »poganstvu«, bajeslovja je avtor tu vključil celo manj, kot v svojih drugih delih, kot sta Kresna noč[9] in Vedomec[10]. Osrednji bog zgodbe Umirajoči bog Triglav je drevo, včasih izvemo, da je to tudi Triglav, a kot vemo je to tudi gora. Redke so omembe drugih bogov, a je bogat opis kresne noči, nekdaj glavnega praznika v ljudskem koledarju. Vrh v kresnem večeru letnega krogotoka Bevk literarno opiše kot »vse je bilo kakor veselo svatovanje narave«, s čemer je pisatelj poudaril magičnost najkrajše noči. V pripoved pisatelj vplete mnoga verovanja in šege kresnega večera, kot je verovanje v dar govora vsega živega ali omemba ovenčanih hiš s praprotjo in ivanjščicami. Še bolj doživeto opiše kresno noč Bevk v istoimenskem romanu, kjer si je zaradi doživetega opisa škratov, besov in vil, prislužil knjižni kritiko, v katerem avtor pri Bevku opaža, da se je pisatelj z dobo in osebami docela poistovetil, kakor da tudi sam trdno veruje v vedomce in druga bajeslovna bitja, Cerkev in župnik pa v zgodbi delujeta skoraj tuje.[11] Razen glavnih junakov, ki si nasprotujejo v veri pa še marsičem drugem, Bevk ne idealizira ostalih literarnih likov na popolne staroverce in kristjane. Tako kot v romanu Josipa Jurčiča Slovenski svetec in učitelj[12], kjer je literarni lik sicer kristjan, vendar ne prav iz srca, saj »veruje v Kristusa, a hkrati tudi v stare bogove Slovenov«, tako tudi opisi Bevkovih Kobaridcev niso goreči verniki ene ali druge vere: »Četudi so se privadili novemu božanstvu, so se vendar v najslajših urah in v hipih, ko je narava govorila svoj skrivnostni jezik, zatekli v gaje, pod drevesa, kakor da se je kri dedov nenadoma prebudila v njih.«
Če so pisatelji pred Bevkom nasprotnika predstavili v germanskih plemenih zaradi nevarnosti, ki je pretila iz tiste smeri, je Bevkova knjiga nastaja v času fašizma in je pisatelj s svojo srednjeveško vsebino želel prikazati aktualnost državne inkvizicije, ki ne skrbi več za duhovne zmote, temveč je kategorija narod. Tako kot v romanu Volkica tudi za ceno mučenja ni priznala zmote in se odpovedala svoji veri, se tudi uporni primorski Slovenci ne nameravajo odpovedati svojemu jeziku in identiteti pod pritiski aktualne inkvizicije. Manjši odmev na svojo knjigo (pa tudi manj sreče z njeno izdajo) je imel Ivan Matičič z romanom Živi izviri[13], ki je prav tako deloma vključil staro vero v svoj roman in ga poskušal aktualizirati na aktualen narodnostni boj pri Slovencih, ki so ostali za Rapalsko mejo. Avtor je dogajanja postavil v izmišljen čas in kraj, da je lahko knjigo izdal. Širša Tolminska je poleg Bevkove povesti tudi kraj dogajanja v romanu Mejaši[14] Ilke Vašte. Drugače od Bevka, ki se je naslonil na Rutarjevo poročilo o pokristjanjevanju, se Vaštetova navdihuje pri knjigi Pavla Diakona in njegovemu viru o zmagi Slovanov nad Langobardi. Tudi Vaštetin motiv pisanja je bil nasprotovanju novi oblasti in zavzemanje za narodnostne pravice.
Umirajoči bog Triglav je že davno pošel v knjigarnah, vsebina pa še vedno privablja bralce. Na to priča tudi več objav pričujoče knjige na svetovnem spletu, kjer pa niso objavljene tudi mnoge druge Bevkove knjige. Prav gotovo je nekaj popularnosti k Bevkovi zgodovinski povesti prispevalo tudi ponovno odkritje staroverstva na zahodu Slovenije v zadnjih letih, saj so mnoge pripovedi o starih verovanjih zapisane tudi v Bevkovi rojstni Zakojci in po okoliških hribih, ki jih pisatelj opisuje v svojih delih. Vprašanje seveda ostaja koliko je bil Bevk v resnici seznanjen s staro vero in v kakšni meri je bila tudi stara vera eden od navdihov ali vzvodov za njegovo bogato ustvarjanje in politično delovanje.
Skorajšnja šestdesetletnica od zadnje izdaje Bevkove zgodovinske povesti Umirajoči bog Triglav in prihajajoča polstoletnica pisateljeve smrti je priložnost, da Bevkovo knjigo približamo tudi novim generacijam, ki še posegajo po leposlovju in s tem ohranimo spomin na enega naših najpomembnejših pisateljev.
Nejc Petrič
[1] Knjiga je vseeno bila natisnjena v nakladi nekaj tisoč izvodov, kar je malo v primerjavi s povojno izdajo, a vseeno še vedno precej več od povprečne današnje izdaje leposlovja.
[2] Lovrenčič, Joža: Cesta in njen vozel. Povest iz XIV. stoletja, Družina (Gorica) 1929, v knjigi 1931 (zgodovinski roman). Povest se prav tako osredotoča na križarsko vojno leta 1331.
[3] Rutar, Simon: Zgodovina Tolminskega, to je: zgodovinski dogodki sodnijskih okrajev Tolmin, Bolec in Cerkno ž njih prirodoznanskim in statističnim opisom. Gorica: 1882: 65.
[4] Prav tam, str. 182.
[5] Glej Hudales, Oskar: Med dvema svetovoma. Pomurska založba 1962-63. in Požar krvi .Pomurska založba 1969..
[6] Glej Detela, Lev: Stiska in sijaj slovenskega kneza. Mohorjeva družba, 1989
[7] Božič, Zoran: Pokristjanjevanje pri Prešernu in Bevku. Domoljubne prvine in vrednote v Prešernovi pesnitvi Krst pri Savici in Bevkovi povesti Umirajoči bog Triglav. V: Pozno pokristjanjevanje slovenskega ozemlja: zbornik prispevkov predstavljenih na simpoziju, Kobarid, 12. 8. 2017. Ljubljana : Društvo Slovenski staroverci, 2018. Str. 64-79
[8] Hladnik, Miran: Slovenski zgodovinski roman. – Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009
[9] Bevk, France: Kresna noč. Trst: Književna družina Luč, 1927
[10] Bevk, France: Vedomec. Gorica: Goriška Matica, 1931
[11] Budal, Andrej: France Bevk: Kresna noč / Vihar. Ljubljanski zvon, 1937, 57 (3): 187-189
[12] Jurčič, Josip: Slovenski svetec in učitelj. V: Zbrano delo. Državna založba Slovenije, 1957
[13] Matičič, Ivan: Živi izviri. Samozaložba, 1937
[14] Vašte, Ilka: Mejaši: Povest iz davnih dni. Učiteljska tiskarna, 1923