“Obiskal sem vse staroverce” intervju s Pavletom Medveščkom

Pavel Medvešček je pred kratkim praznoval osemdesetletnico. Še vedno ostaja aktiven, trenutno pripravlja novo knjigo o staroverstvu, ki bo izšla prihodnje leto. V načrtu pa že ima naslednjo knjigo o vedeževanju na Primorskem. Do sedaj je izdal skupaj s fotografom Rafaelom Podobnikom dve knjigi o staroverstvu: Skrivnost in svetost kamna: zgodbe o čarnih predmetih in svetih znamenjih na Primorskem (1992) in Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih (2006). Poleg tega pa je objavil še vrsto drugih knjig in člankov. Pavel Medvešček je eden redkih, če ne edini, ki so ga primorski staroverci spustili medse in mu zaupali svoje verovanje. Terenske zapiske je po oglarski prisegi hranil dobrih štirideset let in šele po letu 2007 je smel objaviti staroverske pripovedi. Zahvaljujoč njemu imamo danes dober vpogled v vero naših prednikov.

Kdaj ste prvič slišali za staroverce?

Jaz sem bil prepričan, da je bilo staroverstvo že davno nazaj likvidirano. Potem sem pa prvič slišal za staroverstvo, ko sem imel 18 let in sem šel risati v Idrijo, ki je ostala nedotaknjena po prvi vojni. Mladi so šli delat, stari so bili pa doma in so komaj čakali, da pridem, da smo lahko klepetali. Prvo je pravila ena ženska, ko smo se pogovarjali o sv. Jakob, hribu nad Anhovem. Včasih so temu hribu rekli Škeljak. In na tistem Škeljaku je bilo svetišče bogu Sonca. Ko so se odločili, da bodo tam napravili cerkev, so staroverci svoje stvari od tam umaknili. Staroverci so hoteli kasneje kačjo glavo prestaviti na en nižji hribček blizu Škeljaka. Potem so se dogovorili, da bodo tisto tam verjetno tudi likvidirali in so nesli kačjo glavo skriti v Babjo jamo za Medvejo. Po prvi vojni so pa mladi fantje izvedeli, da imajo tam staroverci svetišče in so jamo minirali. Tako, da so še tisto likvidirali. Takrat sem prvič slišal, da so sploh obstajali staroverci.

Do kdaj je preživelo staroverstvo na Primorskem?

Prvi premik je bil leta 1903, ko so začeli delat železnico. Takrat je ogromno ljudi dobilo službo in za stalno odšlo v dolino. Železnica od Jesenic do Trsta. To je bil prvi premik.

Prva vojna je bila prelomna, je odrezala na celi črti. Je povsem spremenila življenje ljudi. Do takrat so imeli kmetje urejeno življenje, potem pa begunstvo in eni k vojakom. Ko prideš domov pa vse razbito, ni hiše, ni drugega. Prišli so domov, en sin je umrl, en sin je ranjen, invalid, stari ljudje so pomrl v begunstvu in še prišli so pod Italijo. Najprej so si morali urediti za živeti in kje je bil tu čas še za staro vero. In še mladi so dobili možnost iti v službo. S tem so opustili prejšnji način življenja.

Drugi premik je bil po prvi svetovni vojni, ko so ljudje vedeli, da lahko dobijo službo v Trstu, na železnici in v tovarni. In še to, da veliko mladih ljudi ni hotelo biti stricev. Biti stric je pomenilo, da starejši brat prevzame kmetijo, ti pa si za hlapca. Če se poročiš, moraš iti. To pa zato, da niso delili premoženja. Ker potem bi bili vsi lačni. Zato so se raje poročili in šli delati. Tisti, ki so ostali na kmetiji, so po večini prevzeli tudi drugo vero, sin je dobil ženo, ki je bila že kristjanka. Ostali pa so samo ti strici, ki pa jih je vera združevala. Zvečer so se dobili in so se o tem pogovarjali, ker niso imeli skrbi, kako bodo kmetijo urejali in so se pogovarjali o teh stvareh. In so do smrti samo o tem govoril. Ti strici so pripeljali to verovanje do konca, ki je še danes.

Kaj pa danes?

Jaz vem samo to, da me je klical eden iz Šempetra, ki pa je bil doma iz Lokovca, da mi je povedal, kje je tista kačja glava. On jo je odkopal, je tudi telefoniral, kje jo bo pustil in me tudi poklical, če sem jo dobil. Vse anonimno. Sem ga vprašal, če bi se lahko dobila, pa je rekel, da zaenkrat ne, nato se pa ni več oglasil. To je edini, ki sem ga tako spoznal, še ne star, je moral še v službo hoditi. Mi je pa Podobnik pravil, ker je hodil po Lokovcu, da še puščajo kamenje…

Oče mi je pravil, da se spominja moškega iz Kanomlje, vaškega posebneža, ki je imel znotraj hiše po vogalih kamenje.

Jaz se spominjam, kakor so rekli domačini, da je premaknjen ali čuden. Tak je bil staroverec sto procentno. Res! Potem sem šel vedno k tistemu pogledati. Za ljudi je bil pa čuden. Tisti, ki pa so bili brihtni, kot na primer Janez Strgar, so rekli, da je bil samosvoj. Vsi pa so bili staroverci. Sem prašal, zakaj je premaknjen? Ja, saj sem videl, da je objemal bukev. Saj vidiš, da je norec, zakaj bi bukev objemal? Ali pa so imeli kamenčke z vrvico obešene okoli vratu (obrambno znamenje proti streli in slabemu duhu) in so rekli, da je neumen.

Zadnje pripovedi so iz 60. in 70. let, skoraj v času, ko bi to že lahko postalo javno?

Ja, pa niso. Predvsem pa ti ljudje niso imeli nobene moči. Nobeden jih ni jemal resno. Najbolj resen človek je bil Strgar. On je bil pameten in načitan. Njega so cenili eni in drugi. Je pa umrl v čudnih okoliščinah. Po smrti so bile govorice. Bil je pokopan v Volčah, jaz sem šel pogledati na grob, kje je. So en mesec po smrti naredili izkop in naredili obdukcijo. Ampak ne vem kakšni so bili izsledki.

Jaz sem parkrat slišal, da so ga. In ko je on umrl nisem od nobenega več izvedel nič, ker se niso hoteli z menoj niti pogovarjati. So kar odrezali. Edino Jerin, ki mi pa ni povedal ne kako se piše, ne kdaj je rojen, ne kje je doma. Enkrat sem ga videl v Tolminu, enkrat v Volčah, na Idrijskem … Edino on je še z mano govoril. Je rekel, eh, verjetno so ga fental. Zakaj, pa ne vem. Ostali, pa niti besede več. Neki Javor, ki je bil za hlapca, je bil tako prizadet, da ni hotel niti govoriti več. Ker on je bil pa nanj tako navezan, je rekel, da mu je bil Strgar kot oče. Mi je rekel, se bojim, prosim, pusti me pri miru. Lepo te prosim, pusti me.

Strgar je bil na koncu namesto dehnarja (staroverski žrec ali svečenik, op.p.), ker ni bilo drugega?

On ni bil dehnar, ker ni hotel bit. Je rekel, mene ni nobeden dehnar poučil. Dehnari so vzeli enega mladega, 15 let, ki so ga potem učili, da je kasneje prevzel njegovo delo.

Kakšno je posmrtno življenje pri starovercih?

Oni so verjeli v zduhca, da ko umrješ, gre zduhec ven iz tebe v novo življenje.

Kot reinkarnacija?

Ja. Vendar to je bila taka, da si se ti sam odločil, kaj boš. Sem vprašal, kaj pa takrat, ko si umrl iznenada? So rekli, da je vsak staroverec, že ko je bil mlajši, vedel, kaj hoče biti po smrti. Tako, da ga ni presenetila smrt. Eden mi je pravil, da pozna ene stvari, ker je v prejšnjem življenju tu živel. Mi je pravil, da je oče peljal sina v Tolmin, in mu je rekel, da je on tu že hodil. Pa mu ni verjel in je sin rekel, če gremo še malo naprej, je tu na desni čebelnjak. Sta šla in je bil tam čebelnjak. Tako mi je on to razlagal.

Kaj pa pokop?

Zanje je bil pokop, kakor bi padlo drevo in bi segnilo. Na grob niso dali nič. Ko pa sem vprašal, kako to, je rekel, da so hodili na pokopališče zaradi njih, da niso izstopali ven. Ampak za nas, ko si umrl, je šla duša ven. Pri pokopu niso dali kaj dosti na grob. Čeprav so bili vsi krščeni.

Verjetno se je dosti gradiva nabralo v desetletjih terenskega dela?

Jaz sem celo življenje zbiral, doma imam 50 map. Sedaj, ko na novo berem se spet spominjam ljudi. Nekatere stvari sem povsem pozabil. Šele ko berem se spet spomnim. Včasih se točno spomnim obraza, ki mi je to pravil. Eni so bili zelo zanimivi pripovedovalci. K nekaterim sem šel po desetkrat. Enkrat je rekel, da je nekaj pil in da gre spat, pridi drugič. Jaz sem ga nekaj vprašal in kar naenkrat ga je ena beseda spomnila, da je preskočil na prvo vojno. In sem moral poslušati prvo vojno par ur, vse, kako je bil na fronti, kako so bili lačni, kako so streljali, kako so Italijane … in šele na koncu, ko sem ga vprašal – prekiniti ga nisem mogel, on je hotel svoje povedati, jaz sem prišel tja, da ga poslušam – je rekel, da sedaj pa mora nahraniti živino. Pa je bilo konec. Jaz sem hodil k njemu dokler nisva končala. Obiskal sem vse, ki so mi jih priporočili. Na koncu ni bilo nobenega več, ki bi mi ga lahko priporočili.

Na levem bregu Soče sem manj zbral, verjetno zato, ker so dehnarja ubili že zelo zgodaj. Verjetno so ga vrgli v eno brezno. Bil je moteč za tisto okolico gor. Tam je bila cerkev v Kalu, v Kanalskem vrhu, v Avčah… Oni so bili tam kot klin. Dehnar je bil mlad in zelo aktiven, je dosti hodil okrog in so ga prišli en dan… Tista ženska, ki je živela pri njem je povedala, da so ga prišli poklicati en dan, ker da je žival bolna. Dehnar je bil tudi domači živinozdravnik. In je šel z njimi in ni več prišel nazaj.

Pavel Medvešček. Foto: Rafael Podobnik

Bo kdaj prišel čas, da se bo na vseh teh mestih, ki jih zajemajo pripovedi, Jelenk, Babja jama, Škeljak, Kačja glava idr., postavile informativne table in da se ohrani avtohtona ledinska imena, kot je Matjar za Kobariški Stol?

Jaz mislim, da mogoče morda čez dvajset let, ko bodo še ti šli, ki imajo danes toliko za reči čez staroverce, da mogoče bo takrat. Spomeniško varstvo že kartira ta mesta in vnašajo v karte Jelenk, Vogenco in ostale. Okoli 20 smo jih že izmerili in popisali.

V Rusiji že nekaj let obstaja muzej Slovanske mitologije. Kako je z muzejem prve vere, o katerem se je govorilo nekaj časa nazaj, da bo v Lokovcu?

Ne, sploh ne razmišljajo o tem. Načrtujejo zgolj narediti muzej kovaštva. Z Rafaelom Podobnikom sva jim dala kačje glave, vendar so zgolj začasno sedaj v Lokovcu. Prav bi bilo, da ostanejo kačje glave tam, kjer so vedno bile. Tam so tudi vsi trije hribi, Kačja glava, ki je sedaj Bunik, Peščena glava in Črna glava. Meni je pravil stari mož, tu je bil hrib Kačja glava, ta majhen hrib pa je bil Bunik. In ko so prišli Avstrijci merit, jim je en mož rekel, da je tisti Bunik, ker ni hotel reči, da je Kačja glava. Bilo ga je sram reči, da imajo Kačjo glavo. In je rekel, da je Bunik. In nazadnje je Bunik tam, kjer je še vedno in še ta Bunik, tako da imaš sedaj dva Bunika. Eden zraven drugega. Vsi trije hribi so v ravni liniji.

To je tudi eden od razlogov, zakaj ne poznamo več avtohtonih imen?

Saj to je tisto, ker je bila skrivnost. Ker na Kačji glavi je bila tista največja bela Kačja glava, ki je kot jajce. V tem muzeju rabijo enega novega, da bo to spremenil. Ker tudi muzeji rabijo, da se spreminjajo.

Bogovi niso pogosto omenjeni, zgolj Kresnik, Belin, Triglav in še kakšen. Katero božanstvo je bilo zanje glavno?

Zanimivo je že to, da staroverci niso imeli nobenih bogov likovno oblikovanih. Zanje je bila Nikrmana v nebesih, ki je urejala vse na Zemlji. Ko sem vprašal, kakšna je Nikrmana, so rekli, da jo eni vidijo, kot žensko v oblakih, drugi kot kačo, kozoroga in bika. Niso si bili enotni. Vsak jo je videl po svoje.

Je rekel eden, da je sedel na Kolovratu ob jasnem vremenu. In kar naenkrat se je pojavil oblak na katerem je ležala ženska z dolgimi nogami in potem je kar naenkrat zapihal veter in oblak je razpadel. Tako sem videl jaz Nikrmano, je rekel tisti staroverec.

Kaj pa nebesna telesa?

Luna je bila najbolj pomembna. Ona je dajala ritem življenja. Sonce je bilo obrobna stvar. Potem še luna ne vzhaja vedno na istem mestu. Vpliva na rast, na zdravje. Točno so vedeli, kdaj moraš ubiti prašiča. Če ubiješ ob mlaju je vse narobe. Znanje o luni si moral imeti, če si bil kmet. Poznali so tudi nekatere zvezde, vendar se ne ve točno katere.

Za staroverce je bila živa vsa narava. Večkrat so v pripovedih omenjene kače.

V Babji jami je živela kača. Skoraj nobeden mi ni rekel, da jo je videl. Ko so miniral Škrbljo, levo in desno so minirali za predor, je ušla v brezno Jazbenk in od tam nekam, kjer ima mir. Tako so govorili. Potem pa tudi, da je včasih z lune, ko je imela navzdol obrnjene krake, padlo jajce in s teh jajc je prišla kača.

V Lokovcu so imeli hiše, kjer je bil tlak nižje od tal, da je lahko kača sama prišla notri. Notri je lovila miši, spala pa je pod ognjiščem. To je bila črnica. Ena ženska mi je pravila, da je domov prinesla košaro in v njej je očitno bila kača. Ko je odložila košaro, je mož videl kačo in jo ubil. Mi je rekla, da tisti trenutek, ko je ubil kačo, je zagorela hiša. Kače je bilo prepovedano ubijati. Medtem ko sem bil otrok, so rekli da moramo ubiti kačo. Ravno obratno. O kačah so še pravili, da moraš iti poševno s hriba, ne direktno navzdol. Ker so rekli, da se ugrizne v rep in gre kot kolo po hribu ter te ugrizne, haha.

Večkrat ste omenili, da je bila Babja jama središče verovanja, kjer so se izvajali obredi.

Ja, tudi prvi tročan je bil pri Babji jami: skala Škurblja, ki so jo kasneje podrli med gradnjo mostu, Babja jama in kotel. To je bil osnovni tročan in od tam je šla mreža vsepovsod. Npr. drevesa so sadili v tročan. Če ni bila hiša je bila pa štala ali klet narejena v tročanu. En objekt na kmetiji je bil vedno v tročanu.

Poleg Babje jame je zaliv na Luni. Preden je bila tam elektrarna, je bilo tam ogromno peska. Celi kupi peska. Potok Vogršček je prebil tisti kup peska in je nastala grapa. In v tiste kupe so se ulegli, ker so bili zdravilni. Ko je šlo sonce zadaj so šli dol, se slekli in se zasuli s tistim peskom. Mi je pravil eden, da je šel desetkrat dol in ozdravel od tistega peska.

Za zdravje pa so se umivali tudi v potokih.

Umivali so se vedno v potoku, ki je prišel v reko. Ker potok je moškega spola, reka Soča pa ženskega spola. Tam so imeli obredno umivanje. Vedno so pravili, da kjer je moška in ženska voda, tam se je treba umivati.

Ste od oglarske prisege še kdaj pili močeradovec?

Ne, samo enkrat. Prvič mi ga je dal dehnar. Mi je rekel, ti bom dal močeradovec, boš videl, te bo kar dvignilo. Sem popil in me je spraševal, kako je. Jaz sem mu rekel, da nič posebnega. Preden smo šli domov me je še enkrat začel spraševati, kako je? Ma, sem rekel, nič. Ma, kako da ne, je rekel, mene kar dviga. Sem rekel, da nič. Se je zasmejal in mi rekel, da mi sedaj verjame, da govorim resnico, ker mi je dal navadno žganje. On je mislil, da bom podlegel, ker je rekel, da me bo kar dvigalo.

Enkrat kasneje mi je pa potem dal malo. Ti gre tako v glavo, ampak nisem veliko čutil.

Kako so delali močeradovec?

Delali so ga na tri načine. Prvi je, da so ga zvezali za rep in je žganje kapljalo po njem. So rekli, da je ta blag močeradovec. Najbolj hud je bil tisti, ko so dali nekaj močeradov v bakren kotel. Pod kotel so zakurili, močerade pa so polivali z žganjem. Ko so prišli močeradi do bakra, da bi se rešili, jih je speklo in so šli stran. Ob tem so močeradi oddajali strup, ki je kot neko mamilo. Notri v kotlu je bilo veliko močeradov. Tak močeradovec je bil najhujši. Kasneje so jih spustili, vendar ne vem, če so preživeli. Tretji način pa je bil, da so dali živega močerada notri v flaško in zaprli. Močerad je potem notri umrl. Čez nekaj mesecev so potem žganje precedili. Vsi, ki sem jih spoznal, pa so delali močeradovec samo iz tistih močeradov, ki imajo razbito luno, s teh, ki so lisasti. Nikoli s črnega. Rekli so, da je ta močerad, kot da bi luno razbil. Rekli so, da je vsak malo drugačen, če daš dva skupaj nista ista.

Meni je Strgar rekel, da ima najraje tistega, kjer žganje po močeradu kaplja. So pa delali močeradovec skrivaj, ker pod Italijo niti žganja nisi smel kuhati. Največ so ga kuhali tja do prve svetovne vojne in sicer so ga pili fizični delavci. Ko so bili utrujeni so ga pili, da so lahko naprej delali. Potem so pa popadali od izčrpanosti. Otrokom ga niti slučajno niso dali. Delali in pili so ga tisti, ki so ga rabili. Nekateri pa so tudi mislili, da je to zdravilo, saj so ga še v Tolmin in Kanal prodajali.

Pogosto imate predavanja o staroverstvu po Primorskem, posnetih je bilo že več dokumentarnih filmov, pripravlja pa se na izid tretja knjiga. Je dosti zanimanja za staroverstvo danes?

V glavnem me to sprašujejo mladi. Starejši gledajo na to – ma to je razumljivo – so živeli v enem času, ko se o stari veri sploh ni smelo govoriti… Bilo je bogokletno, če si kaj o temu govoril, medtem ko danes mladina teh predsodkov nima več, ker živi v drugih časih. Ko sem bil jaz še otrok, so ljudi celo zmerjali s staroverci.

S Pavletom sva se pogovarjala Nejc Petrič in Silvo Močnik. Grgarske Ravne, Kimavec 2013

Deli