Nikrmana

V več kot tisočletni evoluciji slovenske vere so se nekateri bogovi pozabili, drugi so padli na raven navadnih duhov, besov ali škratov, tretji pa so se preobrazili ali na novo oblikovali. To je povsem naraven proces, saj rodna vera ni statična in knjižna religija, kot monoteistične religije, ampak gre za »živo tradicijo«, ki se prilagaja družbi, okolju in trenutnim potrebam. K temu pa je močno pripomogla še duhovna okupacija rodnoverstva s strani rimokatoliške cerkve. Zato nekatere bogove, ki so se do danes ohranili v ljudskem izročilu ne moremo dobiti v starih kronikah, po drugi strani pa se bogovi, ki so znani iz starih virov, niso ohranili v ljudskem spominu.

Slovenska rodna vera je nekaj posebnega, saj je verjetno ena redkih, ki je preživela skoraj do današnjih dni. Staroverci so znani še iz sredine dvajsetega stoletja. Med bogovi, ki so jih poslednji staroverci še v dvajsetem stoletju častili so bili tudi Triglav, Kresnik in Nikrmana (oziroma Nekrmana). Slednja boginja je znana samo na Primorskem in nikjer drugje. Med staroverci v Posočju, na Banjški planoti, Kambreškem in drugih krajih zahodne Slovenije je bila Nikrmana znana kot »prasila, ki ureja vse na zemlji«. Ni imela uniformirane predstave, ampak so si jo staroverci različno predstavljali, nekateri so jo videli v živalih, drugi v ljudeh, v naravi, za vse pa je to bila boginja, ki je najpomembnejša v rodnoverski teologiji. Pripovedi pravijo, da je Nikrmana postavila tudi kamne matjarje, velike neobdelane kamne, ki so imeli več namenom, od varovanja, rodnosti do preprečevanja poplav. Skozi luknje v matjarju je eden poslednjih starovercev iz Srednjega Lokovca, ki je tudi to zgodbo zaupal Pavlu Medveščku, gledal sonce, luno in zvezde ter ob tem čutil, kako van prodira Nirkrmana, ta nevidna pramoč. Po malem mu je prevzelo telo, da je postalo pomirjeno in blaženo, brez teže. Nikrmana so častili staroverci kot najpomembnejšo silo, ki je nad vsemi drugimi, ona ureja vse kar obstaja na tej Zemlji kot tudi v onstranstvu. Njej so podrejeni vsi ostali bogovi, boginje in bitja narave, kot tudi mi, ljudje.

Nikrmana je edinstvena, saj je že njeno ime nekaj tako posebnega, da še nimamo zadovoljive razlage pomena te sile. Ponudili bomo domneven izvor pomena. Zdi se, da je ime sestavljeno iz »niker« (ali neker) in »mana«. Prvi del besede je morda še neznanka, lahko bi sicer prišel iz grškega nekros “mrtev” ali pa morda pomeni nikjer oziroma nikogar. Mana označuje življensko moč in se zato pomen “mrtev” ne povezuje logično z življensko močjo. Morda bi edino lahko prišel pomen nekros iz odrinjenosti starovercev po pokristjanjevanju.

Več pa je znanega pri besedi mana, čeprav gre za nenavadno, težko opredeljivo in večplastno besedo, ki jo poznajo mnoge kulture po svetu. Najpogostejša razlaga besede mana je, da gre za biblično besedo, nebeško hrano, ki jo je bog poslal izraelovim sinovom. Kasneje je beseda dobila tudi pomene hrana za dušo, magična energija in življenska moč. Hebrejsko je man in mana moškega spola, sicer pa je v hebrejski jezik verjetno prišla iz egipčanskega jezika, kjer manu označuje »v egipčanski religiji hrib, kjer zaide sonce in za katerim se rodi bog Ra vsako zoro«. V SSKJ je mana tudi sladek med, ki ga nabirajo čebele. Ta pomen prav tako verjetno izhaja iz biblijčne govorice, saj gre za sok, ki ga uši prebavijo in iz katerega nato delajo čebele med. Ta mana se odlaga na listih dreves in travniških rastlin in je sladkega okusa, kar zelo spominja na judovsko mano. Na Balkanu mana označuje stanje, ko hkrati ob sijanju sonca pada dež in s tem povezano bolezen rastlin, hkrati pa se povezuje tudi z rodovitnostjo.

Sanskrtsko ima mana veliko pomenov. Man označuje »misliti« (s tega korena je izpeljana tudi beseda mantra) ter manu »človek«, podoben pomen je tudi v nemščini der mann in angleščini man. Po Levi-Straussu je mana v Polineziji »nadnaravna, imepersonalna in neimenovana sila /…/ mana je vse kar imajo močni, vsa bitja in pojavi povezani z funkcijo svetega. To silo se razume za središče elementarnih sil, ki skupaj tvorijo univerzalni zakon«. Podobna ideja je izražena pri severnoameriških inijancih pod imenom manitu, v sanskrtu pa manas iraža um ali mentalno sposobnost, ki človeku da inteligentno in moralno bit, poleg tega pa ezoterično opisuje reinkarnacijo človeka. V budizmu pa se v jeziku pāli pojavi beseda māna, ki se prevaja kot ”predstava oziroma zabloda”, ker vemo da v budizmu vse predstave definirajo kot zablode.

Od tu lahko domnevamo, daje beseda mana prešla v slovanske jezike, saj je beseda mana del praslovanske skupine besed in ima podoben pomen, kot v budizmu. Rusko in ukrajinsko mana pomeni »duh, vizija, iluzija«. Bolgarsko mana “laž, zapeljevanje”, belorusko pomeni “čaranje, zabloda”, litovsko monai “duhovi”. Vse to pride iz praslovanske *mana. Poljsko man “halucinacija, zmota, zabloda”, rusko “zabloda, nečisti duh, ki živi v banji pod pečjo”, češko “brez razmišljanja, spontano, slučajno”. Soglasno vrsti raziskovalcev *man pride od rekonstruiranega slovanskega glagola *mati »mahati z roko«, npr. »manit« ali *mana in *man »videnje, duhovi, nečisti duh« , latinsko mane “duše umrlih”, maniae »duhovi umrlih«, *man rusko “privlačen, prijetno, sladko”, poljsko nanie, man “malina, jagode”.

Vsi ti izrazi, duh, privid, nečistij duh, duše umrlih lahko kažejo na to, da je imela beseda mana močan mitološki pomen, ki bi lahko označeval tudi globlji religiozni pomen boginje Nikrmane. Slednje nam morda potrjuje rekonstruirana indoevropska religija, kjer sta znana božanska dvojčka *Yama in *Manu, prva bogova, ki sta umrla in s tem postala prednika vseh in vladarja mrtvih. Yama je bil ubit od brata Manu, le ta pa je bil prvi človek. Zaradi slednjega se je ohranilo v nemščini Mannus in hindujščini Manu.

Koren man je torej še pred semitski, nekaj tisoč let stara univerzalija. Po mnenju Premkove je torej lahko mana po svojem izvoru celo več tisočletij stara, prastara univerzalna beseda. Morda se prav v tej besedi skriva pomen najpomembnejše prasile slovenske rodne vere.

Viri in literatura:
· Medvešček, P.: Podobnik R.: Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih. – Taura, 2006
· Medvešček, Pavel in Rafael Podobnik: Skrivnost in svetost kamna: zgodbe o čarnih predmetih in svetih znamenjih na Primorskem. – Založništvo tržaškega tiska, 1992
· Šterk, Karmen: O težavah z mano: antropologija, lingvistika, psihoanaliza. Študentska organizacija Univerze, Študentska založba, 1998 
· Premk, Francka: Mana, ta kruh tiga lebna: globinska sinhrona in diahrona raziskava besede mana. V: Jezikoslovni zapiski: zbornik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša 2: 195-218 (1995)
· Sikimić, Bilijana: Narodni nazivi za kišu sa suncem. Institut za srpski jezik SANU, Beograd. Dostopno na URL: http://www.rastko.rs/filologija/bsikimic/bsikimic-kisa-sunce-2.html
· Jetimologicheskij slovar’ slavjanskih jazykov. Praslavjanskij leksicheskij fond 1-22 (a-”narod”). Moskva: Nauka, 1974-95

· Slovar slovenskega knjigžnega jezika: mana http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html
· Proto-Indo-European Religion: http://piereligion.org/pantheon.html [Pregledano 20-10-2012]

Glej še:
∙ http://www.staroverci.si/en/zapisi-1/intervjuji/item/30-obiskal-sem-vse-staroverce-intervju-s-pavletom-medvesckom.html)

Deli