Ljudske Pesmi: Bajeslovne

V slovenskih ljudskih pesmih so pogosto prisotna bajeslovna bitja in junaki, vsako izmed njih pa ima tudi svoj pomen.

Trdoglav in Marjetica

(Kumer, 1968, št. 265, str. 276, zapisal Matevž Ravnikar-Poženčan leta 1838 v Jurjevici, Dolenjska)

»Stoji, stoji pusti grad,                                              K so cvetno nedeljo žegnane:
Ker nima nobenih vrat                                              z vsako trikrat udaril boš,
Kot eno samo linico,                                                  potlej Marjeto rešil boš.«
V kter stoji Marjetica.                                                Prišel je ta osmi dan,
V lini stoji Marjetica.                                                   Vzel je grof oljkove križe tri,
Ker mi češe lepe rumene lase;                    k so cvetno nedeljo v cerkvi delani
Ima zlate niške                                                          vzel je tri leskove šibice,
Pa srebrno šet.                                                          vse enga leta rešene,
Še je prišal grofič mlad:                                            k so v cerkvi žegnane.
»Kaj delaš, lepa deklica,                                           Kamur daleč so prišli,
Gor v linah goranjih?«                                              notri v le ta zeleni boršt,
Tako Marjeta govori:                                                  so prišli do tga pustga gradu:
»Jez sim lepa deklica,                                               Prnesel je oljkove križe tri,
Lepa deklica Marjetica.                                  k so cvetno nedeljo v cerkvi delani
Sim bla s križov vkradena:                                        Marjeta h sebi stisne jih.
So bli botri mladi nespametni,                                  Z vsako trikrat vdaril je,
Se so se cpijanili,                                                       potlej Marjeto rešil je.
Mene na križpot postavili,                         Marjeta se dol po zlati kletini spusti
Niso svetga križa sorili.                                             Trdoglav govori
Še je prišal Trdoglav,                                                  al tam na Ogerskim:
Vzel mlado deklico Marjetico,                                  Meni se pa tako zdi,
Še me je prenesel v pusti grad.                                de zlata ketina zvenči,
Jez sim že le-ti sedem let,                                         de bo nekdo Marjeto vzel,
Sdem let, osmiga pol.«                                             Trdoglav mi domu perleti,
Tako Marjeta govori:                                                 Marjete že u gradi ni
Ti b mene rešil prav lahko,                                       Trdoglav tako močno rjuvi,
Pridi danes osmi dan,                                              De se je stresla zemlja in nebo
Ko ne bo Trdoglav doma:                                          od tega strahu
Pojde kje na Ogrsko,                                                 Tako Trdoglav govori:
K bota dva persegala.                                               »Oj kaj ti pravim, grofič mlad,
Pernesi oljkove kiže tri,                                             Tisto je ta-prava sestra tvoja:
k so cvetno nedeljo v cerkvi delani,                          Nikar ne stor greha tega,
tri leskove šibice,                                                      Da b jo za ženo vzel!«
k so vse enga leta rašene,                                            

Trdoglav in marjetica (Jože Karlovšek)
              

Riba Faronika
(Šali, idr., 1943)

Riba po morji plava,
riba farónika.
Jezus za njo priplava
po morja globočin:

»O, le čakaj, čakaj, riba,
riba faronika!

Te bomo kaj prašali,
kak se po svét godi.«

»Če bom jest z mojim repom zvila,
ves svet potopila bo;
če se bom jest na moj hrbt zvrnila,
ves svet pogubljen bo.«

»O nikari, nikar, riba,
riba faronika!
Zavolj nedolžnih otročičev,
zavolj porodnih žená.«

 

Pegam ino Lambergar.
(Vraz, 1839, str. 146, Kranjska)

Pegam jezdi po Dunaji,
Pred cesarskim dvoram obstojí,

Rekü je cesarju svitlimu:
»Al imaš junaka pod saboj,
De bi se skusiü on z manoj.«

Tako svitli cesar govorí:
Jès mam junaka pod saboj,
De se že skusi on s taboj;

Al mi je daleč rumeno,
V Krajnski dežel’ na bélim Kameno.«

»Če je blizo pošliva ponj,
Če je deleč pišiva ponj.

De bi se znašû pobič mlad,
De bi na bel Kamen znoû.«

Še se je znašû pobič mlad,
De je na bèl’ Kamen znoû,

Klobuk je vzeû pod pajzdehe,
V róke pa drobno pismice. –

Pobič mi pa čez polje gré,
Lambergar pa v linah stoji,

Še tako pravi in govorí:
»K nam pa dunejski pobič gre,
Cajtinge nese dunejske.«

Še mu hitro naproti gre,
Na štengah sta se sréčala:

Z eno róko ga je objeû,
Z to drugo pismice je vzeû.

Hitro pa je pismo prebraû,
Še mi je tak materi djaû:
 
»Kaj vam povém, mati moja,
Po me je poslaû Pegam hud.«
 
»Pegam ima hudiča dva;
Ti imaš Marijo in Boga.

V štali maš konjiča bèrziga,
K’ ni sedem lét iz štale biû,

Tudi ne mérzle vode piû;
Piû je sladko rebulico,
Zoboû pšenico rumeno.« –
 
Sede na konj’ča bèrziga,
Ker on tako tèrdò zdèrčí,
Ko tica pod nebom leti.

V noč’ in dnev’ je tamkej biû.
On dol po Duneji dèrči,
De mi šipe z okèn letè. –

Pegam pa pèr kosil’ sédi,
In tako pravi, govori:

»Oh le sim, le sim, moj lokaj!
Al je gromenje al je tresk,
Al so kola Burovžove.«

»To ni gromenje tud ne tresk,
To je gospod Lambergar mlad.«
 
Pegam ga h kosili ravnà.
Tako Lambergar govori:

»Nisim pèršû k’ tebi gost’vat,
S toboj peršû sim se boj’vat,

Pèršû sim na róso glavo,
In na tvojo bélo pero,

Na koncu lepó pozlačeno,
Zdàj bo pa v blati potlačeno.«
 
Tako mu Pegam govori:
»Meni se nesmili drugiga,

Ko tvoja srajca špenatova,
Ki bo z kervjo premočena.«

Naprej mu Pegam govori:
»Al greva na cesarski dvor,
Al na dunejske ulice?«
 
Tako mu rekû Lambergar:
»Na dvóri se svinje koljejo,

In v ulicah babe prepirajo,
Tam fantje se nebijejo.

Mi dva greva v ravno polje,
De naj bodo vidli vsi ludje,
In vsa gospoda dunejska.«

Te sta mi šla v ravno polje,
Enkrat se vkup zadirjata,
En drujmu nič nestórita.

V drugoč se vkup zadirjata,
Klobuke z glave si zbijeta.

V tretjič se vkup zadirjata,
Pegamu glavca odleti.

Lambergar jo je na meč vjeû,
Nesû cesarju svitlimu.

Takò mu cesar govorí:
»Kaj hočeš pa plačila ti?
Al hočeš sto belih gradou?«

»Naj jih ti svetli cesar bou,
Devetdeset ino devet,
De pa še več štovenja bó.«


Dekle reši v kačo ukletega kraljiča 1.
(Kumer, idr., 1970, št. 27, str. 150, zapisal Stanko Vraz na Štajerska)

Lepa vida proso plela,
jako rano pred zorjami.

Lepa Vida pleša proso,
stepeno je najšla roso:

»Da bi, Bog daj, mojo bilo,
kaj nicoj je tod hodilo,

kaj nicoj je tod hodilo,
rano roso je strošilo!«

Drugo jutro pleša proso,
stepeno je našla roso:

»Da bi, Bog daj, mojo bilo,
kaj nicoj je tod hodilo,

Kaj nicoj je tod hodilo,
rano roso je strošilo!«

Tretjo jutro proso plela,
tam je našla veliko kačo.

Kača mela devet repov,
na vsakem repi devet ključov.

»Ne straši se, lepa Vida!
saj sem jaz ne huda kača,

al jaz sem ti mladi kraljič,
ki kraljuje v belem gradi.

Ti boš šla po gladkoj stezi,
jaz pam šla po gostem grmji.

Tam bova se mija zišla,
na polji per belem gradi.

Tam vtrgaj tri drobne šibe,
ki bodo tri leta stare.«

Da ga vujdre s prvoj šiboj,
on postane od glave človek.

Da ga vujdre z drugoj šiboj,
on je do pojasa človek.

Te ga vujdre s tretjoj šiboj,
on postane do pet človek.

»Vzemi, vzemi meni z repa,
z mojega repa devet ključov,

no odkleni bele gradi,
no poberi srebro, zlato!

Če sem bila grozna kača,
pa sem ti zdaj mladi gospon,

ki kraljuje v devet gradih
z lepoj Vidoj nestrašlivoj.«

 

Dekle reši v kačo ukletega kraljiča 2.
(Kumer, idr., 1970, št. 27, str. 151, zapisal Stanko Vraz v Cerovcu, Štajerska)

Lepa Vida proso plela,
rano, rano pred zorjami.

Kak od konca plela proso,
stepeno je našla roso:

»Da bi, Bog daj, mojo bilo,
kaj je nicoj tod hodilo!«

K drugem konci je perpelela,
tam je najšla velko kačo.

Tam je najšla velko kačo,
velko kačo zaglavačo.

Kača mela devet repov,
devet repov, devet klučov. 

Mimo vlegla gladka steza,
po joj jaše mlad študentič:

»Hala, hala, mlada Vida,
vtrgaj si ti drobno šibo,

vtrgaj si ti takšno šibo,
ki za leto dni je zrasla.«

Mlada Vida vtrga šibo,
Ki za leto dni je zrasla.

Ino s šiboj vujdre kačo,
kačo, kačo zaglavačo.

Kak je lehko jo vujdrila,
z repa ključe joj je zbila.

Ino kača se brž slilila,
no v kraliča spremenila:

»Hala, hala mlada Vida,
kaj si želila, si dobila:

Bila prosta si divica,
zdaj pa svetla boš kraljica.«

 

Desetnica

(Vraz, 1839, str. 165, Kranjska)

Stoji, stoji béli grad,
V bèlim gradu mlad gospód,

Mladi gospód, mlada gospa.
Mata devet bélih gradov,
Devet gradov, devet hčeri.

Po bélim gradu hodita,
Za bèle róke se vodita,
In lépo Boga prosita,

De bi jima Bog porod daû,
Daû porod sinka majhniga.

Bog jima je porod daû,
Daû hčerko njima majhino.

Oj, smili se stokrat Bogu!
Dejte bo moglo v desetino,
Ta mlajši hčerka Nežica.

»Kaj jih prosim, žlahtna gospa,
Naj dajo nam od vèrta kluč!

Gremo notri se sprehajati,
In lépe rož′ce tèrgati.« —

Še je pèršoû angel z nebés,
Pèrnesû hčerki pèrstan zlat,
Mlajši hčerki Nežici.

»To daj ti svoji materi,
De ti spečejo povančico,
Eno lahko popótnico.«

Mati ji speče povančico,
Notri je djala pèrstan zlat.

Še vrezala dešet kosov:
Vsaki hčerki kosec dala je,

Desetnici je pèrstan pèršoû,
Mlajši hčerki Nežici.

Ona culico navezala,
Se od gradù pobirala.

Sleče si obleko svileno,
Obleče si raztèrgano:

»Bog vas obvari oča, mat′!
Bog vé, bomo se vidli kdà!

Čez sedem lét pridem nazaj,
Ker boste dal′ starši hčer možu,
Stariši hčerko Lenčico.«

Vsi so jo nazaj klicali:
»Pojd nazaj, desetnica!

Bomo dali starši hčerko,
Ki je že per vsi pameti.«

Desetnica gre zmirem naprej,
Ona pèršla v zeleni gojzd.

Se je strila tèrdna noč,
Tèrdna noč, in tèrden mrak.
Ona doli k bukvi sedla je.

Kader odbije poûnoči,
Ta čas sveto dèrvo govori:
»Pober′ se zpod mene, desetnica.«

Čez sedem lét je šla nazaj,
Je pèršla v béli grad,

Gospóda prosi, jo met′ čez noč:
»Kaj jih prosim, žlahtni gospód,
Naj me imajo čez noč!«

»Pojd′ sirota raztèrgana,
Raztèrgana, razmèršana!

Pojdi ti v čèrno kuhinjo,
Gospe pros′, de te majo čez noč.«

Dol je šla v čèrno kuhinjo,
Prosi gospó, meti jo čez noč.

Gospa nji tako govori:
»Imaš, ubožica, béle uši!
Mi te nimamo kje imeti,

Bodo pèršli davni ludje:
Smo dali starši hčer možu,
Starši hčerko Lenčico.«

Desetnica se zabèrni,
Kèrvavo souzo potoči:

»Bog jih obvar′, žlahtna gospá,
Žlahtna gospa, mati moja!«

Mat′ doli pade, omedli,
Pèr ti priči dušo pusti.

Vsi so jo nazaj klicali:
»Pojd′ nazaj, desetnica!
Tvoji materi vže svéčo dèržé!«

Naj jo le dèržè v ime Boga!
Saj sim jim pred povédala:
Čez sedem lét bom pèršla nazaj.

K′ bodo dal′ starši hčer možú,
Starši hčerko Lenčico.

Koderkoli hodila bom,
Za njih dušo molila bom.

Neubogljivi otroci ukleti v ptice
(Kumer, idr., 1970, št. 31, str. 158, Zapisal Matej Trnovec leta 1863 v Čepovan, Primorska)

Mat je mela sinka dva,

oj sinka dva, oba mlada,

Ona jih je šla klicat

le-to nedeljo kvatrno,

le-ta svet praznik:

»Vstanta, vstanta, sinka dva,

oj sinka dva, oba mlada!

Se more svet roženkranc molit

na to nedeljo kvatrno,

na ta svet praznik.«

Onadva sta se prtajala,

svoji materi sta nagajala.

V drugo jih je šla klicat

le-to nedeljo kvatrno,

le-ta svet praznik:

»Vstanta, vstanta, sinka dva!

Se more svet roženvenc molit

na to nedeljo kvatrno,

na ta svet praznik.«

Onadva sta se prtajala,

svoj mater sta nagajala.

V treće ju je šla klicat

le-to nedeljo kvatrno,

le-ta svet praznik:

»Vstanta, vstanta, sinka dva,

sinka dva, oba mlada!

Se more svet roženkranc molit

na to nedeljo kvatrno,

na ta svet praznik.«

Onadva sta se prtajala,

svoj mater sta nagajala,

»De bi zletela ko dva vrani!«

Mati še dobro besede izrekla ni,

že zletela sta ko dva vrani.

»Ki sta to za en dva vrani,

ki pred hišo obsedata

in tako mivlo škrokata?«

»Midva nisva nobeni vrani,

midva dva vaša sinka dva.«

»Če sta moja sinka dva,

pridta drevi k meni na večerje.«

»Midva ne marava za vaše večerje,

nama za vsačim plotom mrha ostaje.

Zdaj greva v bele peči,

tam bova jela ta droben pesk,

ta droben pesk in ta siva črevlje.«

»Al bi mogel kdo vaju rešiti?«

»Ja, mati, vi rešite naj,

ja vi rešite naj:

ko boste imeli hčeriko,

hčerka bo jimela sinika,

tistga sinka boste v šolo dali.

Kadar bo on novo mašo bral,

tstkrat bova midva rešena.«

 

Neubogljiva hči ukleta v ribo
(Kumer, idr., 1970, št. 32, str. 160, Zapisal Peter Črnič pred 1887 v Bedenj pri Adlešičih, Bela krajina)

Blažen sveti Lovrenec,

on je služil mnogo let,

Kdaj je prišel doma,

sestre našel ni doma.

»Ljuba moja mamica,

kje je moja sestrica

po imenu Ančica?!

»Tužna sem je slala po vodo,

ni marila pojt po vodo.

Tužna sem je zaklela:

Hodi, hodi po vodo

in z ribico plavala!«

»Ljuba moja mamica,

tužna vaša kletvica!

Speste meni brašnjice,

grem ja iskat sestrico

po imenu Ančico.«

Vesoljen svet je obšel,

sestre nikjer ni našel.

Došel je do jednega zdenčka,

tam se truden odpočil

in se lačen nasitil,

tudi se žejen napojil.

Izplavala je ribica.

»Al si mi ti ribica,

al si mi ti sestrica

po imenu Ančica?«

Nisem ti ja ribica

neg sem ti ja sestrica

po imenu Ančica.«

»Bi li ja mogel izprosit,

dragga Boga izmolit,

da bi šla ti doma

k naši stari mamici?«

»Nečeš nečeš, bratec moj,

do soda božega,

neg reci stari mamici:

Kter sem gvant nosila,

naj ubogim razdeli;

kaj sem zlata imela,

naj maše plača ž njim.«

 

Literatura:
∙ Kumer, Z. (1968): Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini. Maribor: Obzorja.
Kumer, Z., idr. (1970): Slovenske ljudske pesmi. 1. knjiga. Ljubljana: Slovenska matica
Kumer, Z. (1975): Pesem Slovenske dežele. Maribor: Obzorja.
Kumer, Z. (1986): Slovenske ljudske pesmi Koroške. 2. knjiga – Ziljska dolina. Trst : Založništvo tržaškega tiska ; Celovec : Drava
Kumer, Z. (1992): Slovenske ljudske pesmi Koroške. 3. knjiga, Spodnji Rož.Celovec : Drava
Kumer, Z.(1998): Slovenske ljudske pesmi Koroške. 5. knjiga – Podjuna. Ljubljana: Kres
Vraz, S. (1839): Narodne pěsni ilirske : koje se pěvaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugàrske. Razdělak 1 / skupio i na svět izdao Stanko Vraz. U Zagrebu : K. p. ilir. nar. tiskarna dra. Ljudevita Gaja

Deli