Kruh je narodova samosvoja kultura

Kruh in njegova peka sta velik del našega narodnega izročila. Na slovenskem poznamo veliko število različnih kruhov in pogač, ki so jih ljudje pripravljali za praznovanja in tako počno še dandanes. V sebi iz roda v rod nosijo veliko simbolov, prispodob, nekaterih vedenja so se nam ohranila do danes, tako v načinu priprave kot pomenu, nekateri pa so ohranili le obliko a simbol ostaja zavit v tančico skrivnosti. Kruh je pri nas omenjen v 13. stoletju. Ljudje so ga poznali že poprej, ne moremo pa z gotovostjo trditi, da je bil del vsakdanjega jedilnika. Nekvašen kruh poznamo že vsaj 5000 let. Ajda je pri nas postala izredno priljubljena v 16. stoletju, po tem, ko je stoletje poprej priromala v naše kraje. Zanimivo ime zanjo je »pagana«, beseda »ajd« pa že sama po sebi označuje pripadnika stare vere.

Kruh je nekoč veljal tudi za statusni simbol, predvsem kruh iz bele moke. Na Dolenjskem denimo, so bili zelo iskani botri s mlinarskim poklicem, saj so na praznovanje prinesli bel kruh. Bel kruh se je znašel na mizi ob posebnih priložnostih in je veljal tudi za sladico, medtem ko je redna peka kruha vključevala po večini rž, ječmen in oves. Moko so mešali tudi z drugimi sestavinami kot so fižol, bučne in sončnične pečke, lanene ali konopjine glavice,  celo drevesno lubje in storže. V samem odnosu do kruha kot takega, se kaže tudi človekovo dostojanstvo in odnos do lastne kulture. Kruh ali drobtine, ki so padle na tla, so včasih poljubili. Nekateri so verjeli, da bodo toliko let trpeli v vicah, kolikor drobtin je padlo na tla. Nekoč so pravili, da se prvega spečenega hlebca ne sme rezati, ker bi sicer vsi nadaljni hlebci imeli pretrde skorje. Na Štajerskem pa so dali prvi pečeni kruh tudi konjem, da bi okusili tisto, kar so sami pomagali pridelati. V Pomurju so bile v redni rabi štruce, medtem ko so kruh okrogle oblike pekli za posebne dneve. Vrtanek je klasična oblika pomurskega prazničnega kruha, kjer gre za okroglo pletenico.
Kruh zaseda veliko in zelo pomembno mesto tudi v naši stari veri, saj je bil vedno, in je še dandanes, stalnica praznovanj. Ko preučimo preteklost,  vlogo žita in s tem kruha v življenju človeka z njegovim odnosom do narave, se nam prikažejo povezave nekdanjega in današnjega sveta same od sebe, kar nam daje vedeti, da so stari običaji in odnos do narave preživeli prav do današnjega dne, le malo moramo pogledati pod novo obleko.

KRUH – GLAVNA SESTAVINA OBREDIJ

Funkcija kruha je v največji meri skozi zgodovino prav praznična. Srečamo ga kot sestavni del obredov od rojstva pa do smrti. V svetu stare, prekrščanske vere, hlebec sam po sebi simbolizira sonce. V starih obredjih je kruh stalnica, ki simbolizira tudi obilje in rodovitnost.
Že v virih iz 12. stoletja, ko so v čast starodavnih bogov izvajali različna obredja rodovitnosti ali povezana z vedeževanjem, srečamo krušne hlebce in pogače. Ljudje so verjeli v čarobnost kruha. Zanje je pomenil  svetost in merilo vsega dobrega.

Pomeni preživetje, pomeni življenje. Zato poznamo mnogo rekov, ki poudarjajo pomembnost kruha kot npr.: priti do kruha, biti kruha sit, kruh je božji dar itn.
Človek je včasih drugače dojemal naravo in z njo tesneje vzpostavljal pristen stik. Pogovarjal se je z vetrom, drevesom, reko in naravi izrekal zahvale.
Na Krasu so v Jami Triglavci v vodo  v vdolbini na skali, ki simbolizira žensko božanstvo, položili več vrst žit v obredju rodovitnosti in prosili Devo naj bo letina bogata, obenem so poprosili Moro, da bo mila. Svečenik je ob naslednji polni luni prišel, pobral kaljeno žito in ga potrosil po poljih za boljši pridelek.
Spomladi Jarilo prinese pomlad in praznujemo premoč svetlobe nad temo.
Praznovanje v čast prihoda pomladi pri nas se izraža v obredju Zelenega Jurija, ko vaškega fanta okrasijo v zelenje tako na gosto, da ga nihče ne prepozna. Še preden se odpravi po vasi se bori z Raboljem, ki predstavlja zimo (pri čemer lahko opazimo simboliko podzemnega boga Velesa). Fant v zelenju predstavlja Jurija, ki ga nato vodijo od hiše do hiše, da bi prinesel srečo in rodovitno letino. Fantje ob tem piskajo na piščali. Ljudje so radodarni in darujejo pijačo, jajca in tudi nepogrešljivi kruh.

Prav tako prejmejo kruh v dar kresnice, ki v času poletnega solsticija, kakor pravijo stari – »O kresi se dan obesi«, ko praznujemo sončevo največjo moč, pojejo obredne pesmi.
Te darove so si zaslužile z neprekinjenimi pesmimi, ki so jih pele vso noč medtem, ko so hodile po poljih.

DAROVANJE KRUHA IN NJEGOVA MAGIČNOST

V pripovedki »Mamica Dravica« beremo, , da je na Koroškem živel bogat ribič. Premoženje si je pridobil z ribolovom. Nekoč je vprašal reko, kako se ji lahko zahvali. Pa mu odvrne, da naj gre po svetu in prinese bel in ržen kruh. Res je šel po svetu in nato prinesel dva hlebca ter ju vrgel v reko. Drava je zelo narasla in poplavila polja. Ko pa se je voda umaknila, sta začela rasti pešnica in rž.
Podobno zgodbo poznamo tudi s Savinjskega.

Voda je simbol plodnosti. Voda je element boginje zemlje.
Je element prerajanja, saj se skozi vodo ponovno rodimo in je simbol očiščevanja; znano je, da se duše umrlih čistijo skozi vodo v loncih po hiši in moramo nato to vodo zliti stran, da ne bi grehi umrlega prešli na žive.
Ob novem letu so še do nekaj desetletij nazaj belokranjska dekleta darovala vodi kos božičnega kruha rekoč: »Voda, to darujem jaz tebi, tudi ti daruj meni«.
Z obredji zahval in priprošenj so vodo želeli ohraniti čisto, varno in si pridobiti naklonjenost vodnega duha. V Laškem so vrgli v vodnjak košček božičnega kruha, da ne bi presahnil.
Slovenski Netek je mitološko bitje, netilec ognja. V zgodbah je silno požrešen  marsikaterih dobrot.
V gostoljubnih hišah je družine blagoslovil, skopuhe pa kaznoval z lakoto.
Ogenj je simbol sonca, je sonce na zemlji. Njegovo rojstvo praznujemo na zimski solsticij. Svarožič je mali bog, sin stvaritelja Svaroga. Z zimskim obredjem kurjenja drevesnega čoka so zahodni Slovenci počastili novo rojeno sonce in mu z obredjem pomagali do večje moči. V ognju so pekli repo in vanj metali brinove jagode.

Znano je, da demone vetra lahko umiri moč kruha. Kruhek »postružnik« (kruhki spečeni od ostankov testa večjega hlebca ali drugega kruha, ki so jih širom vse Slovenije dobivali otroci) je štajerska gospodinja položila na okno in ga razdelila na štiri dele za južni, severni, vzhodni in zahodni veter, da bi jih pomirila in ne bi močno pihali okoli dimnika, ko se je kruh pekel.

Nekateri naši predniki, predvsem na zahodu države, so tudi verjeli, da vetrovi nastajajo v jamah, zato so tudi jamam darovali kruh.
Pomemben podatek, ki nam da vedeti, da so naši slovanski predniki že pred prevzemom krščanstva vključevali v svoja obredja kruh kot enega izmed osrednjih elementov (in simbola bogastva), je vedeževanje  s pomočjo velike pogače v svetišču na Kap Arkoni. Gre za enega izmed največjih in najbolj kultnih mest našega starega sveta, kjer je stal hram posvečen Svetovidu in kamor so romali ljudje z darovi od vsepovsod, da bi se poslužili vedeževanja. Poleg sprejemanja odločitev glede na obnašanje belega konja, ki se je pasel v svetem gaju, so vedeževali tudi s pomočjo kruha.
Svečenik se je postavil za pogačo v določenem razmaku. Ljudi je vprašal ali ga vidijo. Odvisno od tega, koliko so ga lahko videli, je napovedal naslednjo letino.
Zelo zanimivo pa je, da se je skoraj identičen običaj ohranil tudi v Bosni do nedavnega, le da svečenika zamenja glava družine.
V eni izmed naših dolenjskih bajk izvemo, da lahko moč kruha iz dobrosrčnih rok celo spremeni volkodlaka nazaj v človeka.
Naši predniki so uporabljali kruh tudi kot zdravilo. Pšenični kruh, namočen v mleku in zavit v krpo naj bi zdravil rane. Kruhovi obkladki naj bi pomagali tudi pri glavobolu, pri bolečinah v križu in celo pri mrzlici.

ŽITO V LJUDSKEM IZROČILU

V zavesti ljudi je pomembnost kruha in njegovih sestavin tako močno ukoreninjena, da ostaja nešteto rekov na temo kruha, prav tako poznamo veliko pripovedk in pesmi, ki jo vključujejo.
Takoj, ko so se na nebu pojavile znanilke pomladi, so se nekoč otroci ozirali kvišku in rekli:»Lastovica, drobna ptica, al’ rumena bo šenica?«
Pastirji so pehtro babo prosili za dobro letino pšenice. Pehtra baba je bila na slabem glasu a so jo vseeno poprosili za dobro letino tako, da so eno od pastiric oblekli v plašč iz sitja, jo polivali z vodo in peli: »Vehtra baba, daj pšenice, moji kravički travice!«
V sami pšenici so stara ljudstva prepoznala žitnega boga, ki vsako leto vstane,  začne nov rodni cikel in čez pol leta zopet odide v podzemlje.
Prepoznamo ga kot Vesnika (Jarila), ki naj bi bil predhodnik Zelenega Jurija, kakor ga poznamo danes.
Več pesmi poznamo, ki pojejo o tem, kako bi fant rad jedel a kruha ni.
Poleg koroškega poznamo še kranjskega fanta, ki pa mu dekle pravi:

Kruha b’ ti dala,
Ajdov je, ajdov je,
Lepa zahvala,
Bog de je, Bog de je!

O pšenici beremo v zgodbi o Atili in Slovenski kraljici, ki je rešila slovenski narod s pomočjo pšenice. Poznamo zgodbo o ajdi in bogu Kurentu. Ajda se pojavlja v ljudskih pesmih npr. »Po Koroškem, po Kranjskem«. V Ziljski dolini so proso po ljudskem prepričanju plele žalik žene, ljudje pa med sejanjem prosa niso smeli govoriti, zato so si kar v usta natrosili nekaj semen.
V Lendavi je bilo v navadi, da je kmet preko ramena vrgel nekaj semen za ptice in rekel: »To imate! Jejte nebeške ptice, da ne boste pozneje mojega jedle«.
Belokranjci so na svetega Vida dan (15. Junij) hodili zjutraj pred sončnim vzhodom po ovsu nabirat roso v cunje. Oželi so jih in s tekočino zdravili oči.
Pri setvi ovsa pa ljudsko izročilo pravi še, da pomagajo vile.
Kar boš pomladi sejal, boš jeseni žel je rek, ki velja tako za kmeta kot za vse drugo naše delo.
Od nekdaj je poljedelec skušal s svoje njive zato pregnati slabe duhove.
Plug z oranjem iz zemlje potegne vse strupe, medtem, ko se je skozi zimo prečistila in naredila pogoje, da se začne novo rodno leto. Ker je bil plug lesen, so mu nekoč rekli tudi »drevo«, zato na Tolminskem pravijo, da ne smeš sesti na drevo. Da se ne bi navzel strupov.
Ko je žito dozorelo in so ga poželi, so prvi snop žita dvignili visoko k nebu, kjer gre očitno za star zahvalni običaj.
Zadnji snop so imenovali »baba«, na Štajerskem pa »ded«. Po starem običaju je treba zadnji snop udariti z roko, saj se s tem ubije žitnega duha, da umre in se le tako lahko spet rodi naslednje leto.
Na Gorenjskem so to »babo« napolnili z dobrotami, drugje so spletli iz nje žitne vence ter jih obešali na prag kot dar žitnemu duhu.
Sam čas žetve pa je veljal za vesel dogodek, kjer so si fantje in dekleta radi ponagajali.
Nato je prišla na vrsto mlatev. Čeprav gre za fizično naporno delo, so si s pesmimi naredili veselo vzdušje.
Če so mlatila le dekleta, so jim dolenjski fantje na streho postavili slamnatega kurenta.«Pušeljc« ali mlajček so imeli na strehi na Krškem polju v času mlatenja, prav tako pa kravji rog z vodo in rožami – »oslanek«. Ker gre za nagajiv čas – so sosednji fantje skušali rože ukrasti ali jih celo nadomestiti s koprivami.
Splošna navada je pri nas tudi bila, da je vsak mlatič vedno dobil v dar poseben kruhek.
Ko so pri žitu prosa ločevali zrnje od latovja so povezali zadnji snop, ki so mu Korošci pravili »koklja«, Kranjci pa »baba«. Fantje so naredili še en snop, ki so mu rekli »vdovec« in so med latovje skrili ostrorobo poleno. Če je dekle dobilo vdovca – se tisto leto ni omožilo.
Manjše kmetije so mlele zrnje kar doma na žrmljah.
Običajno pa so peljali v mlin.

KRUH V ŽIVLJENJSKEM KROGU

Rojstvo, poroka in smrt so največji dogodki v človekovem življenju in v skladu s tem poznamo marsikatera obredja naših prednikov, vsa pa so tako ali drugače vsebovala tudi kruh.

ROJSTVO:

Naši prednamci so nekoč verovali, da novorojenega otroka obiščejo vile rojenice (ali sojenice) in mu napovedo usodo. Vedno prihajajo tri, pri čemer je zadnja oblečena v belo. Ena sodi mladost, druga zakonsko življenje in tretja starost. Eni pravijo, da ena napove srečo, druga nesrečo in tretja smrt.
Zatorej so v noči po otrokovem rojstvu dajali na mizo hlebec kruha, da bi otroku sodile čimboljše življenje.
Širom Slovenije srečamo običaj darovanja belega hlebca otrokovi materi z namenom, da bi bil otrok srečen in nikoli kruha lačen. V Prekmurju je to bela pletenica, imenovana »bosman« , ki je okrašena s ptičkami.
Babica je zlila vodo, v kateri je prvič okopala novorojenčka, na sadno drevo, da bi otrok dobro rasel.
Pred slabimi uroki so ga zavarovali z risanjem trutamorinega znamenja – pentagrama in morce. Prekmurci so pred vrata postavili dve prekrižani metli, da ne bi vstopile v hišo čarovnice.
Ko je šla babica iskat botra za krst, (ali na Vipavskem oče), je dobila v dar med drugim tudi kruh.
Ne glede na že krščansko okolje, pa so ljudje še naprej verjeli v različna hude duhove, znane iz starega izročila, kot so vedomci, more, škopnjaki,… in se posluževali staroverske navade za odganjanje slabih duhov, ki se je kljub novi veri ohranila; to so tudi rdeči trakovi, s katerimi so okrasili zibelke ali pa so jih nosili na poti h krstu.
Če v Beli krajini otrok ni hitro spregovoril, je gospodinja spekla dva hlebčka in ju skozi okno podala otrokovi materi.
Iz Ormoža vemo, da je gospodinja pri peki prazničnega kruha za otrokov krst vmes tudi molila, da se ne bi nič hudega zgodilo.

Sojenica, umetiška grafika

LJUBEZEN, POROKA:

Stara mitološka zgodba pravi, da  Vesnik/Jarilo/Jurij prinese pomlad, na svoji poti ozelenjevanja narave pa sreča Maro, ki je še neporočena. Mara Jarilu podari jabolko, s tem mu nakaže, da se je voljna poročiti z njim. Pomlad je čas ljubezni, novih začetkov, čas nove, sveže energije in pričetek novega leta ne le za bogove, za naravo, tudi za ljudi.
Tako so tudi fantje isklali dekleta v tem času in vasovali. Bližal se je čas priprav,  del na poljih in  domačije so potrebovale nove gospodinje.
Včasih ljudje niso bili tako neposredni kot danes. Fant je dekletu pokazal, da jo ima rad tako, da ji je kolovrat nosil s preje, vezal snope za njo in ji nosil lectova srca – ržene kruhke z medom, jo zaprosil za pisanico ob Veliki noči.

In ko sta se odločila za skupno pot, ju je čakala še vrsta opravkov.
Ker so verjeli, da hudi duhovi ves čas prežijo na srečo mladih, so se snubci dekleta pretvarjali da so nekdo drug. Ko pa je bila snubitev vendarle uslišana, so se pomenili o bali, doti in vsem ostalem.
Ker je kruh simbol bogastva in blagostanja, ni manjkal na nobeni poroki.
V Beli Krajini so imeli celo dekle, ki je iz jerbasa mimoidočim delila kruh.
Ko so na voz naložili balo – so ugotovili, da se ne more premakniti, ker nima petega kolesa. Nevestina mati je prinesla velik bel hlebec kruha in konji so pognali voz. Tako simbolno kruh spremlja nevesto k njeni novi sreči in v želji, da bi ji ga ne bi nikoli manjkalo. Je zadnji dar njenega starega doma in prvi dar v njenem novem domu.
Ves čas njune poti so fantje delili kruh vaščanom. V Ilirski Bistrici so  fantje prišli k nevesti po kolač in peli ter čestitali k novi sreči.

Da bi se zavarovali pred slabimi duhovi v času ženitvovanja, so nosili veliko rdeče barve po stari navadi, v sprevodu pa ženin in nevesta nista hodila drug z drugim, da bi zle sile pretentala.
V več koncih Slovenije so delili kruh vsem, ki so jih srečali na ženitvovanju. Kraška nevesta pa je preko glave vrgla majhne kruhke nakar so jih pobirali otroci. Štajerska nevesta je trosila pšenična zrna. Belokranjci so nevesti polnili žepe s koščki kruha, ker naj bi po stari veri to zagotovilo veliko mleka pri dojenju.
Nevesto je tašča pričakala s hlebom v roki in ji odstopila mesto gospodinje. Kraševska gospodinja je mladoporočencema zavezala rdečo ruto okoli vratov in izrekla dobrodošlico, ziljska nevesta pa je morala teči s kosom kruha okoli hiše, da bi bila v novem domu srečna.
Stari Slovani so že verjeli da skozi vse odprtine prihajajo slabi duhovi, zato so se pred njimi zaščitili  na več načinov. Na srajce so okoli ovratnika in rokavov vezli meandre in druge simbole, da bi se slabi duhovi v njih porazgubili.
Nevesta ni smela stopiti sama čez prag, odprtino hiše. Odnesel jo je mož.
Ko je v Beli Krajini žena prvič stopila v hišo so ji ponudili stol in položili dečka na kolena – da bi dobila sina.
Hiša ženitvene gostije je vbila okrašena z visečimi jabolki in krušnimi venci, simboli rodovitnosti.
Glavna atrakcija celotne gostije pa je bil ženitovanjski kruh ali pogača, kjer je vsak svat moral odnesti s seboj en košček. Velja za sveto jed in simbol družinske blaginje.
Značila oblika kruha je kolo, na njem pa različno okrasje.

O Štajerskem obrednem kruhu nam poroča že J. Kelemina:
»Medžimurci imajo čarodeja Vidovino. On more kravam mleko začarati, kobilam žrebeta, svinjam prasce. Vidovina ima kapo, ki ga naredi nevidnega. On ve iz mesečine mleko delati, iz pšenic pa speče vidov bosman. Bosman je pogača, ki jo pečejo za gostovanje. Na njej stoje iz testa narejene kokoške, telički, kravičke, …«

Ženitovanjski kruh je simbol sreče, simbol obilja, zemlje in povezanosti med ljudmi.
Ob poroki je na mestu še zanimiva teorija raziskovalca Leopolda Severja, ki raziskuje staro izročilo na Dolenjskem in ga je popisal v svoji knjigi: Prazgodovinski svatje in mi.
Nekateri raziskovalci so menili, da gre pri reliefnem prikazu na Vaški situli, našem največjem spomeniku železne dobe, za pogreb. Sever trdi nasprotno – da gre za poroko. V figuraliki je jasno viden lojtrni voz, ki ki je na obeh straneh oblikovan z glavami ptic. Figura na vozu je očitno ženska, s poudarjenim oprsjem. Osrednji lik je najbrž duhovnik, ki drži obredno orodje, kjer sta glavi ptic združeni.
Ptice se pojavljajo v obredjih zelo pogosto in so pri prednikih veljale za vez med tem in onostranstvom in so širom Dolenjske v uporabi pri peki posebnih kruhkov.
Mlada dekletca dobijo krušne ptičke, ko pa prestopijo v obdobje ženske, dobijo dve ptički iz česar lahko sklepamo, da gre za ostanek obredja prehoda v rodno dobo.
Obredna mesta železnodobnih prebivalcev, naj bi se po Severjevem mnenju imenovala Tičnice, ki se nahajajo velikrat ravno ob krajih imenovanih Gradišče.
V figuraliki srečamo še en zanimiv lik – to je moški, ki namaka predmet podoben krušni žemlji v obredno tekočino.
Sever povezuje to gesto na situli z obredom »muženja«, pri čemer gre za simboliko združitve moškega in ženske. Muža je stara beseda za življenjsko tekočino, ki se pretaka v rastlinah , moško spermo in živo vodo.

SMRT:

Ko je gospodar umrl pri hiši, so odšli v shrambo premešat žito, da ne bi izgubilo plodnosti in bilo nadaljnih 7 let neplodno.
Ko so šli nekoč vabit na pogreb, je tisti, ki je vabil , vedno dobil v dar tudi kos kruha.
Vsak, ki je kropil, je dobil kos kruha s strani domačih. Dajali so tudi vbogajme siromakom, tako je umrli še zadnjič pokazal dobroto.
Sedmi ali osmi dan po pogrebu so umrlega gostili, pri čemer so spekli kruhke in jih raznesli po vasi, da bi vaščani molili za umrlim. V Radovljici gostij niso imeli, vsaka hiša v vasi pa je prejela hlebec kruha.Korošči so vabili na gostijo »Le jejte, da se bota na onem svetu poznala« in so tako na nek način povezali svet živih in mrtvih.
Ob obletnicah smrti so ob grobu delili kruh.

PRAZNIČNI KRUH V ZADNJIH STOLETJIH

POMURJE:

Ob krstu so gospodinje v Pomurju spekle »bosman«, praznično pletenico s ptičkami.
Na Podravskem so ob kmečkih delih predvsem koscem nosili »paganco« – kvašen kruh namazan s skuto, sladkorjem, jajci in pšeničnim in mlečnim zdrobom.
V Oromžu so pekli velike pletenice za krst, poroko in veliko noč. Pletenice krasijo ptički in druge figure. Stare gospodinje povedo, da samo peko spremljajo tudi zahvale in priprošnje, da se kaj hudega ne bi zgodilo.

POSAVJE:

V Posavju so pekli predvsem kruh iz ajde in koruze pa tudi iz pšenice in drugih žit. Ob poroki se je na mizi znašla krušna pogača »svatovska pogača«, ki je bila okrašena s ptički in dvema večjima pticama na vrhu.

ŠTAJERSKA:

Na Štajerskem so sejali zelo različna žita, na mizi pa se je velikokrat znašla špehovka. »Postrguljčki« pa so tisti hlebčki, ki so se spekli za otroke iz potrganega testa na obdelovalni površini.
Za trgatev pripravijo orehov kruh za okrepčilo.
V Slovenskih Konjicah poznajo prav poseben kruh oblikovan kot cvetlica iz bele in ajdove moke obogaten z kamilicami, šipkom, meto, lipo in tavžentrožo.
Še ena posebnost pa je bobov kruh, v testo so zamesili bobovo zrno. Kdor je ob uživaju kruha našel zrno, je bil bobov kralj in so mu napovedali zdavje in čilost skozi celo leto. To so naredili za svete tri kralje.
»Božiček«je kruh, ki so ga pekli na predvečer svetih treh kraljev, kruh so okrasili s križcem velikim 15cm. Ko je gospodar naslednje jutro kruh razrezal in razdelil domačim, je previdno odstranil križec in da položil v skrinjo z žitom za blagoslov. Prav tako da del kruha tudi živalim pri hiši.
Ob krstu so pekli štručke.

LJUBLJANA Z OKOLICO:

V Ljubljanski kotlini z okolico so tla ponujala možnost sejanja raznolikih žit. Testu so dodali še kislo mleko ali pa kis, da je dlje zdržalo. Navada, ki se jo nekateri držijo še danes je – da se podari prvi hlebec pri peki tistemu sosedu ali prijatelju, ki je pri hiši pomagal.
Bel kruh so pekli le za posebne priložnosti. Božičnemu kruhu v osrednjem predelu Slovenije pravijo »poprtnjak« ali »poprtnik«. Spekli so ga za Božič a je moral počakati do praznika svetih treh kraljev, spravljen pod prtom.
Takrat so domače prostore žeganili s sveto vodo in prostore okadili. Poprtnik običajno vsebuje ptičke, par voličev in druge okraske. Rekli so, da se bo katero izmed deklet omožilo, če bo kakšen ptiček s poprtnika odletel.
Za Božič so v Logatcu spekli en bel in en črn kruh. Za veliko noč pa le belega, tudi pletenice.
Dan pred vsemi svetimi, so gospodinje spekle celo peč manjših hlebčkov imenovanih »prešci«. Otroci so hodili od hiše do hiše in dobivali takšne hlebčke, ko so se zahvalili z »bog lonaj« je gospodinja odgovorila«bog lonaj  za božji lon,ta božji lon pa naj bo za duše v vicah«.
Enako navado poznajo v Rovtah in Zaplani, le da so v Zaplani spekli »martinčke« za martinovo a z enakim namenom.

GORENJSKA:

Na Gorenjskem so pekli zelo različne vrste kruhov, posebni hlebci pa so imeli na vrhu oblikovan trikotnik s piko na sredi, kar naj bi simboliziralo božje oko.
Tudi star kruh so pojedli, poparili so ga s kropom, zabelili z maslom in prelili z medom.
Porodnicam so prinesli tri velike pogače iz bele moke s križem. Nezakonska mati je dobila le eno.
Tudi za božič so spekli boljši kruh iz bele moke, jajci in mlekom. Prav tako so za Božič spekli sadni kruh.
Dobro poznani so dražgoški kruhki iz ržene moke in medu, ki so jih ženske ob različnih priložnostih spekle in prodajale. Za veliko noč so spekli kolač kovač – ki je bil toliko velik kor jerbas.
Tako kot v Logatcu so tudi na Gorenjskem pekli prešce, male štručke na vse svete in jih delili otrokom, ko so hodili od hiše do hiše. Na 2. novembra pa so v Škofji Loki spekli velike hlebce in kose kruha darovali revežem. V Ljubljani so na 2. novembra dobile kruhke vse žanjice, ki so delale na kmetiji. V Kranju so za »balo« spekli bel hlebec, ki je predstavljal peto kolo – nato pa so ga z vozu trgali na koščke in ga razdeljevali mimoidočim.

KOROŠKA:

Po Koroškem so pekli večinoma le ržen kruh, včasih z dodatkom ječmena. Pšenični kruh so pekli le za praznike, iz ostankov testa pa so spekli majhne »postružnike« za otroke. Za božič je bila obvezna peka kruha iz ržene in pšenične moke z dodanim suhim sadjem. Za veliko noč so pripravili šarkelj z makovim ali orehovim nadevom, za poroko pa šerkelj s sadjem. Ob praznikih so otroci dobili v dar ptičke iz kruha, pri krstu pa so hlebcu odrezali krajec in ga dali prvemu, ki so ga srečali, zaželjeno je bilo, da je bil moški.

DOLENJSKA, BELA KRAJINA, SUHA KRAJINA:

Na Dolenjskem in v Beli Krajini so pekli največ iz ovsene moke pa tudi iz ržene in ajdove, ob slabih letinah so uporabili tudi ječmen. Za Božič so spekli bel hlebec, ki so ga okrasili s figuricami, angelčki ali jaslicami. Ta kruh je moral počakati do svetih treh kraljev. Narezali so ga na koščke, vsak otrok je moral dobiti vsaj delček figurice, ki je krasila ta ta kruh »božičnik«. Koščke kruha so dali tudi živini. Za Veliko noč so spekli bel kruh z mlekom in jajci – v obliki šarklja, buhteljnov in tičk.
Metličani so beli pogači dodali pirhe, pisanice in drsanke.
Na dolenjskem in v Suhi krajini so gospodinje spekle za porodnico veliko belo pogačo ali pletenico, ostali člani družine so dobili majhne hlebčke ob veselem dogodku.
V okolici Trebnjega so porodnici tradicionalno pripravili tudi »pohane šnite«.
Za poroko so Črnomaljci vse zelo lepo pripravili s peko belega kruha in z okrasitvijo rož iz papirja.
Nevesta je dobila »vrtanj« – okroglo pletenico. Ona pa je ta kruh nato podarila otroku, ki se ji je prvi usedel na koleno. Za ohcet so neveste nosile kruh naokoli k vaščanom za pokušino.
Za tepežni dan so ravno tako pekli »vrtanje«, »tičke« in štručke.
Po končani žetvi so vse žanjice dobile v dar štručke.
Ženskam »tericam«, ki so trle lan, so večkrat spekli boljši, beli kruh in jim prinesli celo meso.

ZASAVJE:

V Zasavju je bilo pridelovanje žit zaradi razgibanega terena težko.
Največ je bil v uporabi črn kruh, na slabe letine pa ovsen. Jedli so največ rženi kruh, ajdov, le za velike praznike se je znaše na mizi bel kruh.
Rudarske kolonije so imele svoje peči, dnevno število pek pa je bilo omejeno.
Včasih so gospodinje vrezale v kruh križ, danes pa tri črte.
Ob peki hlebcev so matere vedno spekle tudi štručke za otroke iz preostalega testa.
Za večerjo je bila večkrat na voljo »metovka« – krušnemu testu so gospodinje dodale smetano, skuto, jajca, slador in meto.
Za ohcet so spekli bel kruh, okrašen s figuricami svatov, porodnici pa so prinesli belo pletenico.
Za veliko noč so spekli potico in bel kruh.
Za Miklavža so otroci dobili »špic parklne« z rogovi in šibo.

Za Božič so v lončeni posodi speli poprtnik iz belega testa, hlebec pa obvezno prihranili do svetih treh kraljev. Na dnu kruha je bil križ, razrezali pa so ga tako, da je vsak član družine dobil del križa.
Za posebne priložnosti so spekli tudi pletenice v obliki srca.

NOTRANJSKA:

Največ kruha so včasih pekli iz rži. Na bloški planoti pa so uporabljali veliko vrst različnih žit, kjer prevladuje pira.
V kruh so velikokrat dodali še »mokovec«, gozdno rastlino, ki so jo posušili in zmleli in tako pridobili na masi, da so zagotovili hrano za premnoga lačna usta. V testo so dodajali tudi zmlete suhe hruške.
V testo so kot nadev dajali tudi posušeno korenje in peso, ki so ju zmleli.
Ob kmečkih opravilih so spekli »ocvirkovjko« ali pehtranovo potico.
Za vse svete so tu dobile žanjice bele štručke. Porodnici so spekli pogačo – tako so rekli beli visoki štruci, ostali člani so dobili majhne štručke.
Ob božiču spečejo bel kruh, ki ga okrasijo s kitami, na Cerkniškem mu pravijo »župnjak«. Počakati mora do svetih treh kraljev.
Ponekdo oblikujejo župnjak kot klebec, ki ima na vrhu prereze v obliki trikotnika in na sredi luknjo.
Kruh so delili članom družine in živalim.
Za veliko noč so spekli potico in rozinov šarkelj. Za otroke so pripravili tičke.
Nekatere pletenice vsebujejo tudi pirhe, rekli so jim »menihi«. Miklavž je otrokom prinesel ptičke ali pa parkeljne.
Prvo nedeljo po svetih treh kraljih so pripravili tepežnico, ko so fantje tepežkali dekleta s šibo po zadnji plati. Na dražbi so se prodajali kruhki, ki so jih nato fantje podarjali dekletom.

SEVERNA PRIMORSKA:

V severni Primorski prevladuje ajda, ki ji sledi ječmen. V Goriških Brdih in na Tolminskem so se posluževali tudi koruze. Namesto kruha so jedli tudi veliko polente, sicer pa je bil največ v rabi koruzni kruh.
Močno je bila razširjena peka ajdovega in rženega kruha.
Kruh za praznike so pekli iz bele moke v obliki hlebcev in pletenic. Pletenice so okrasili s sladkorjem in orehovimi jedrci.
Prazničnemu kruhu so pred peko naredili dve zarezi. V Cerknem so spekli črn in polbeli kruh. V Okolici Idrije so pekli lepo okrašene poprtnjake. Za veliko noč so pekli šarkeljne in tičke pa pletenice z pirhom.V Cerknem in okoliščini Ajdovščine so namenjali posebno pozornost birmanskim pletenicam.
Miklavž je obdaril otroke s ptički. Na dan vseh svetih pečejo prešče, otroci so hodili od hiše do hiše in zbirali prešče za pokojne duše.. Zlagali so jih v vrečo skupaj s suhim sadjem, včasih so sobili celo kaj denarja. Prešče so dobile tudi žanjice.
Na Tolminskem so za  ohcet spekli bel hlebec in šarkelj. Pekli so tudi pisani kruh, ko so ajdovega vmešali v pšeničnega.  V Vipavski dolini je nevesta tašči odnesla velik pleten kolač, ruto ali predpasnik. Kolač sta dobila tudi tast in furman, ki je peljal balo.
Novopečena mati je dobila poln jerbas svežega kruha, na Tolminskem pa kar sedem hlebcev.

JUŽNA PRIMORSKA:

Poglavitna žita na Krasu in v istri so rž, ječmen in ajda. Predvsem čez poletje so raje pekli ržen kruh, ker je dalj časa ostal svež.
V Istri vsaka domačija ni imela svoje peči temveč so ženske pekle kruh v skupnih pečeh in je zato obstajal določen red.Vsaka gospodinja je sama poskrbela za drva, za uporabo peči pa je morala dati en hlebec.
Za to območje je značilna peka kruha na ognjišču, pod »črpnjo«. Ognjišče so očistili po vsaki peki in nanj položili testo ter ga pokrili z to kovinsko posodo. Vse skupaj so obložili z žerjavico. Pekli so tako hlebce kot štruce. Ženskam, ki so pekle kruh za prodajo, so rekli »krušarce«. Njaveč jih je bilo v  Dekanih, Škofijah, Ospu, Gabrovici in Šmarjah.
Kruh na Krasu ni bil vsakdanja hrana, za praznični, bel kruh, pa je bilo treba celo leto varčevati.
Za Božič in Novo leto so spekli bel kruh s smetano ali mlekom. Za Veliko noč pa enak kruh ali masleni kruh z jajci. Žegnan kruh so pustili do nasledje nedelje. Spekli so tudi šarkelj. Za otroke so takrat pripravili »tič’ce«, kito s pirhom in nogicami.
Eden izmed najstarejših velikonočnih kruhov iz bele moke, mleka in jajc pa je poznan v Istri pod imenom »rogljač«.Manjši rogljiček  za otroke je bil narejen v obliki polžka. Večji kruh pa je bil narejen štirih štruc, na sredini so jih stanjšali in položili eno čez drugo. Peto štruco so zavili v obliki polžka in položili na sredino.
Pri kmečkih delih niso pekli posebnega kruha, običajno so pripravili štruklje.
Porodnica v teh krajih je bila deležna »botrinje«, velike bele maslene štruce, ki jo je spekla mati ali botra. Pri poroki so vsem gostom darovali kolačke.
Ženin in nevesta sta dobila v dar poseben kruh z vrvjo v sredini – nato sta vlekla in tisti, kateremu je v rokah ostala daljša vrvica, je bil gospodar v hiši.
Za vse svete so otrokom pekli »vahtiče«, kruhke iz pšenične moke.
Na božič so tradicionalno pripravili mlince in spekli kruh.

KRUH V STAROVERSTVU DANES

Staroverci strmimo k obujanju stare vere ne le preko preučevanja gradiv in podajanja poljudnih člankov, knjig, umetniških stvaritev naprej v informacijo, marveč tudi v sami praksi vpeljevanja pozabljenih obredov.
Kolikor je to mogoče in zgodovinsko korektno, vključujemo  v naše delovanje določene elemente znanih obredij.

Praznovanje Jarila, staroverci

Absurdno pa bi bilo, da bi posnemali fizično obliko nekdanjih obredij, saj je določen pogled na svet odraz določenega časa in takratnih vrednot, subjektivnih pogledov, medtem ko mi živimo tu, danes in je potrebno tudi v duhovnem in psihološkem smislu slediti času. Po večini dandanes družba ni agrarna kot nekoč, obenem pa se poslužujemo mnogih novih tehnoloških napredkov, da si življenje olajšamo, marsikaj razložimo in smo lahko bolj efektivni.
Nekoč so poprosili za dobro letino na poljih, danes poprosimo, poleg tega tudi za dobro letino v našem delu, naj bo to v pisarni, na terenu, karkoli nam daje vsakdanji kruh. Še vedno pa smo v svojem najosnovnejšem bistvu popolnoma odvisni od narave tudi danes, pri čemer se veliko populacije tega planeta ne zaveda, da smo tu le gostje in ne lastniki. Zato v znak spoštovanja tradicije prednikov, iz spoštovanja narave, ki je v svoji večdimenzionalnosti postala mnogo bogov in boginj, ki jih spremljamo skozi naše ciklično leto prebujanja, rojevanja sadov, prihoda mrazu in rojstva novega sonca, tudi mi prirejamo obredja na sončeve obrate 4x na leto. VSA obredja vključujejo kruh kot osnovni in osrednji del duhovnega elementa dogajanja.
Bogato izročilo nam govori o pomembnosti kruha ne le kot prehrambenem izdelku marveč predvsem o prazničnem simbolu, simbolu sreče, simboli božanskosti, magičnosti, blagostanja, povezanosti med ljudmi, vsega dobrega.

V naših obredjih je zaželen domač kruh, saj so tudi vse priprave že del obredja, predvsem pa je pomembno, da takrat vložimo v hrano in priprave lastno in pozitivno, ustvarjalno energijo. Če je to možno, se nagibamo k uporabi zdravih sestavin, ekološko pridelanih.
Peka kruha, nabiranje rož za daritev, pletenje venčkov, priprava kresa, pesmi, pogovori – vse to je že obredje – del obredja s katerim se pripravimo na globjo povezanost s kozmičnimi silami narave, kakršne poznamo v slovanskem svetu, kar sledi ob samem gorečem ognju, ko se s kratko meditacijo, pesmijo, zahvalo in priprošnjo povežemo z delom Kozmosa, kakšen se kaže v trenutnem delu cikličnega leta.
Daritve si je izmislil človek, bogovi ne zahtevajo žrtev, sploh pa ne krvavih žrtev. Za daritev je dovoljšna tudi le beseda, važna je umiritev misli in povezanost.
Zaradi tako močne navezanosti tradicije na kruh in vodo, ki sta ključna elementa za vse naše življenje in zatorej ne smeta nikoli biti tretirana samoumevno,  pa vključimo v obredje tudi darovanje koščka kruha ognju, ki preko plamenov in dima prinese vse naše zahvale in želje v nebo. Ogenj je sonce na zemlji, če spoštujemo ogenj, spošttujemo sonce, nebo, stvarnika, prasilo, kozmos – vse. Ogenj je v tem primeru naš kanal in očiščevalec kot je kanal in očiščevalka tudi voda, simbol zemlje, ki jo počastimo konec poletja in jeseni, ko se zahvalimo za plodove in prosimo za milo zimo. Voda prenese vse naše želje in zahvale, misli v vse njene pore, preko vode pa se povežemo z NJO in preko nje tudi z VSEM.

Nekateri spečemo za staroverska obredja posebni kruh s stroverskimi simboli

Na območju Ljubljanske kotline najdemo tudi velikonočne kruhke oblikovane s svastiko, južna Primorska pozna osemkrake kruhke s spiralo (polžkom), po Dolenjskem in tudi drugod po Sloveniji mrgoli prazničnih ptičk in pletenic s pirhi.
Praznični kruh v današnjih obredjih je včasih ravno tako okrašen s starodavnimi simboli. Uporabljamo različne vrste žit, največkrat pa kot nekoč za praznike – belega; navadni bel kruh ali mlečnega.

V obredjih darujemo košček kruha ognju, s tem postane posvečen, tako kot tudi ostali živež, ki ga prinesemo s seboj. Volhv ali volhva poda kruh v krogu in vsak odtrga delček.
Hrano na koncu ob prostem druženju skupaj pojemo.
Stoletja stari običaji v krščanski preobleki so le nadaljevanje prastarih običajev in čaščenj.
Darovanje kruhkov otrokom, ki so na vse svete dobivali kruhke je ostanek običaja povezovanja s predniki, ko se na večer vseh svetih odpro vrata obeh svetov in rajnki pridejo nazaj. Nekateri naši predniki so odhajali na pokopaliča in se tam gostili, simbolično skupaj z njihovimi predniki, na okna pa so postavljali svečke, da bi rajnki našli pot domov.
Darovanje kruhkov od Miklavža pa do treh kraljev je prastari ostanek darovanja Velesu, bogu podzemlja v času njegove vladavine, da bi si ljudje zagotovili mir in zaščito domačih živali.
V starem svetu je veljalo, da na velesov dan, ki je datiran pri različnih slovanskih ljudstvih zelo različno, vsi pa v času od miklavževega do blaževega, živina ne sme delati in da se ne je mesa.
Darovanje dela prazničnega kruha živalim bi lahko povezali z velesovim kultom.
Obred daritve prazničnega kruha novopečeni materi je povsem skladen z izročilom o obdarovanju vil sojenic, ki so prišle sodit otrokovo usodo.
Spomladanski bog, ki ga staroverci poznamo kot Jarila ali Vesnika (drugje tudi Jarovit, Gerovit, …) je močno povezan z žitom samim, kjer se je do dandanes ohranila ena izmed močnejših vezi s tem izročilom v liku žitnega duha, ki spomladi vstane in konec poletja odide, ko se ga s udarjanjem po snopu ubije, da se nato spet rodi.
Staroverci praznujemo poroko med soncem in zemljo na poletni solsticij ko praznujemo sončevega boga v inkarnaciji Kresnika ob njegovi največji moči, obenem pa praznujemo še sveto poroko med nebom in zemljo pri čemer hlebec kruha simbolizira sonce, voda pa žensko boginjo/zemljo.
Na kresno noč so naši predniki rajali, skakali čez ogenj za zagotavljanje rodovitnosti in utrjevanja medsebojnih vezi, takrat pa je bilo spočetih tudi mnogo otrok iz povsem praktičnih razlogov. Zato je kruh kot simbol blagostanja, rodovitnosti, sonca, ki oplaja zemljo, zelo logična sestavina tudi kasnejših obredij, ki deloma zagotovo izhajajo in predkrščanskega izročila.

Na žalost se pri nas konkretna poročila ali izročila o boginji Živi niso ohranila, čeravno kot zelo pomembna boginja nastopa v polabski, deloma poljski, češki in slovaški mitologiji, kot boginja življenja, vode, ki so jo častili predvsem v zvezi z žetvijo, in se je v ustnem izročilu ohranila tudi pri nas.
Mesec avgust imenujemo veliki srpan po starem, ko se žanje žito. Takrat po krščanski tradiciji praznujemo 15. v mesecu Marijino vnebovzetje, kar nekateri razlagajo kot že predhodno napoved prihoda Morane, torej gre za Živin odhod, pri čemer se Zemlji zahvalimo za vse plodove.
V ruralnih okoljih praznujejo poleti tudi praznik žetve, ko se ljudje zberejo na semnju in izmenjujejo pridelke. Še dandanes pa je znan izraz »velesova brada« ali »perunova brada« za zadnji pobrani snop žita, ki ga, kot smo že prebrali, nekateri imenujejo baba ali ded. Tako kot odhaja Živa in prihaja v ospredje drugi aspekt boginje – Morana, tako počasi odhaja tudi nebesni Perun gromovnik in prihaja v ospredje podzemni Veles.
Jesen je čas, ko so se na Krasu zbrali in odšli v jamo Triglavcom kamor so položili v vodo več žit, ki so sklaila in ji je čez 1 mesec božjeglav-svečenik, pobral ter potresel po poljih. Obenem so prosili, da bi bila Mora prizanesljiva. Čas jeseni je torej čas priprošnje za naslednje rodno leto, za prizanesljivo zimo, je čas, ko se umiri narava, zato se umirimo tudi mi, v ospredju je element vode, Morana prinaša vedno več padavin in krajše dneve. V obredjih darujemo kruh vodi.
Pozimi se rodi na zimski solsticij novo sonce, kar počastimo tudi dandanes moderni staroverci, eni z zunanjim kresom, spet drugi v domačem okolju po možnosti ob odprtem ognju, kjer tako kot nekoč, pečemo repo, ki po izročilu očiščuje tako telesno kot duhovno. Spečemo tudi praznični kruhek, ki ga darujemo ognju in na koncu vsi udeleženi pojemo.
Kruh in sol veljata za tipično slovansko dobrodošlico. Kruh prinaša srečo in povezanost, sol pa zaščito, kot je znano že iz mnogih starih kultur.
Zato kruh in sol ne manjkata na dogodkih, kjer so staroverci prisotni.

ZAKLJUČEK

Človek je od nekdaj strmel v nebo in spoštoval zemljo. Z naravo se je pogovarjal, ji daroval, je nikoli jemal samoumevno. Kruh je kralj med prazničnimi jedmi, je simbol življenjske sile tako v cikličnem staroslovanskem letu kot tudi v našem vseživljenjskem ciklu rojstva in smrti. Spremlja nas, ko se rodimo, pospremi nas v onostranstvo. Kruh je stalna popotnica v življenju, ki prinaša srečo, našo bit. Mnogi stari običaji v čast določenim bogovom tekom časa med ljudstvom niso utonili v pozabo, so se pa zaradi nove vere morali umakniti drugemu bogoslužju, kjer pa se je mnogo elementov starega čaščenja z novo preobleko nadaljevalo vse od danes. Društvo pri preučevanju išče mnoge paralele in obuja stare običaje, da bi dobili spet staro obleko a današnjemu času, današnjemu človeku primerno.

Želim vam veliko veselja pri peki kruha!
Fotografije, ilustracije in grafike Irena Urankar 

Literatura:
∙ S. Renčelj, M. Prajner, J. Bogataj: Kruh na slovenskem. – ČZP Kmečki glas Ljubljana, 1993
∙ D. Kunaver: Dober dan kruh, kruh v slovenskem ljudskem izročilu. – DR. MapeT, d.o.o., 1991
∙ Ovsec, D.J.: Slovanska mitologija in verovanje. – Ljubljana, 1991
∙ P. Medvešček, R. Podobnik: Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih. Nova Gorica: Taura, 2006
∙ Kelemina, J.: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom. – Družba sv. Mohorja, 1930
∙ Babica pripoveduje; zbrala: Kristina Brenkova. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987
∙ Čok, B.: http://iza2.zrc-sazu.si/sites/default/files/9789612543808.pdf“>V siju mesečine: ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice. – Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC : Inštitut za slovensko narodopisje, Založba ZRC, 2012
∙ A. Goljevšček: Mit in slovenska ljudska pesem. – Slovenska matica, 1982
Sever, L.: Prazgodovinski svatje in mi. – Ivančna Gorica, Turistično Društvo 2009

Deli