Naši predniki so logično poimenovali svet okoli sebe na podlagi svojih mitološko-ideoloških predstav. Zato imajo vsa imena mest, hribov, dolin, rek, skal in ostale pokrajine svojo logično ozadje, če tudi ga danes ne poznamo več. Prav tako pa so glede na svoj življenjski ritem umetno ustvarili časovne meje, s katerimi so razdelili ciklično leto na krajše enote. Glavna razdelitev leta je na poletni in zimski sončni obrat, ki sta tudi glavna staroverska praznika, Kresnik in Božič Svarožič, ter dvoje enakonočij, pomladno in jesensko, po staroversko Jarilo in Morana. Ožje časovne enote so poimenovali po naravi, kakršna se kaže v tistem času in delu, ki so ga takrat opravljali. Danes nam ta ista imena predstavljajo stara imena za mesece dni v letu, nekdaj pa ta imena verjetno niso zavzemala časovno točno meseca dni. To se je verjetno zgodilo šele po formalni pokristjanizaciji.

Slovani so najverjetneje ločili samo poletje in zimo, ter morda še pomlad, kot prehodni čas. Prvotno je slovanska beseda leto pomenila toplo letno obdobje, beseda zima pa mrzel letni čas. V teh pomenih sta besedi ohranjeni do danes (leto tudi v besedi poletje). Prehodno obdobje med zimo in poletjem, se nam kaže v stari besedi za pomlad »vigred«, ki pomeni izhod, ven iti. Stara beseda za pomlad je sicer tudi protiletje, ki označuje čas, ki se približuje letu-poletju. Staroslovanska beseda »jeseni« je bila pomensko povezana s pojmom žetve in sprva ni pomenila sezonskega letnega časa.

Nekdaj so nedvomno časovno delili leto na krajše enote, ki so jih skladno s takratnim pojmovanjem vsebine časa imenovali po poglavitnih delih, ki so jih opravljali v teku letnega ciklusa. Sled te delitve je ohranjena v slovenskih imenih za mesece, ki jih je prvi zapisal Martin iz Lokve v rokopisni kodeks na dan sv. Valentina 14. 2. 1466: prosinec, sečan, sušec (brezen), mali traven, veliki traven, bobovcvet (rožnik), mali srpan, veliki srpan, poberuh, listognoj, kozovpersk in gruden. Od takrat se je pojavilo približno 173 domačih mesečnih imen, povprečno torej 14 za vsak mesec. Nekatera imena so vseslovanska in praslovanska. Pomeni teh imen so jasni: prosinec je čas, ko vedno več sončne svetlobe proseva, prosine; sečan je čas, ko se seka drevje, sušec pa, ko se zemlja in drevje suši. Sečan so Slovenci preimenovali v svečan šele v devetnajstem stoletju, ko se je zgubil pomen imena meseca s sekanjem drevja v zimskem času. Logično nadaljevanje je sušec, ko se mora drevje posušiti. Traven je čas, ko raste trava, srpan pa je čas žetve s srpom. V zvezi s cvetenjem rož in drevja, s košnjo in senom so imena za maj, kot cvetnik, rožni cvet, podobno za junij današnji rožnik ter bobov cvet. Na žetev se nanašajo imena za julij, srpan, žetnik, pšeničnik oziroma mali srpan za julij, velik srpan za avgust. Ta ima v zvezi z mlatvo še imena mlatnik, pšeničnik, semenec, prašnik. Listopad je čas, ko odpada listje in gruden je čas zmrznjenih grud ledu ali zemlje. Po pokristjanjevanju so ta imena prenesli na mesece – dvanajstine leta julijanskega koledarja; prej pa so morala pomeniti različno dolge časovne enote. Narava teh imen namreč kaže na obdobja, ki se v različnih klimatskih letih začnejo različno in trajajo manj ali dlje kot atronomski sončni ali lunini meseci, kar pa seveda ne izključuje pomembne vloge Meseca in Sonca pri določanju časa.

Ožja delitev časa na tedne so v slovanskih jezikih tvorjena s štetjem dni po nedelji in prevzemom imena sobota. Druga evropska imena za dneve v tednu razodevajo, kateremu nebesnemu božanstvu je bil posvečen ta ali oni dan v tednu. Nemški Sonntag ali angleški Sunday nam pove, da je bila nedelja posvečena Soncu. Italijanska imena (pa tudi podobna francoska) lunedi, martedi, marcoledi, giovedi, venerdi razodevajo, da je bil ponedeljek posvečen Luni, torek Marsu, sreda Merkurju, četrtek Jupitru-Joru, petek Veneri, angleški Saturday pa kaže, da je bila sobota posvečena Saturnu. Pri nas je torek povezan z ženskim mitološkim bitjem Torko, četrtek pa je bil vedno posvečen slovanskemu Perunu in petek Velesu ter Mokoši. Četrtek je sicer splošno Indo-evropsko povezan z gromovniki. Med imeni mesecev, pa je verjetno edino kimavec oziroma september nosil ime boga. Znana je pridiga škofa Tomaža Hrena ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani, v kateri je zapisal tudi imena treh bogov, ki so jih Kranjci še častili v 17. stoletju, Lado, Plejna in Poberina. Poberin oziroma poberuh pomeni tisti, ki vzame, pobere. Še danes je Poberin prisoten v Brkinih kot spremljevalec maškar, ki pobira darove. Poberina pa je mogoče najti tudi v obliki poberuh, ki velja za najstarejšo slovensko ime za mesec september, kar gre ponovno v kontekst pobiranja. September je mesec, ko se pospravlja in pobere večino letine.
Ostala dva bogova, ki ju je zapisal škof Hren v svojo pridigo sta Lada in Plejn. Lado poznamo kot eno od imen za boginjo pomladi, veselja, zakona in zdravja, Plejn pa je dobri domači duh, ki ga enačijo tudi s Polevojem. Oba se povezuje z žitno letino. Se pravi, ravno nasprotno, kot Poberin oziroma Poberuh, ki letino vzameta in pobereta.

Literatura:
· Makarovič, G.: Slovenci in čas: Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja. -Krtina 1995
· Milanković, M.: Kratka zgodovina astronomije. – Društvo matematikov, fizikov in astronomov SRS, 1982-1986
· Visočnik, J.: Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani. V: Studia Mythologica Slavica 13, 2010.