Kdor izgubi svoj jezik, izgubi svoj svet

Jeziki v katerih se družbe sporazumevajo so kolesa naše kulture in kolektivni spomini. Po njih se ločimo od drugih in so na tak način postali pomemben del naše identitete, gradnik raznolikosti in žive dediščine. Jezik je nedvomna vez s preteklostjo, ki jo lahko sledimo do najstarejših pisnih virov, korenine segajo pa še bistveno dlje. Slovenski jezik torej vsaj do Brižinskih spomenikov. V jezikih so zakodirane vrednote, miselnost naroda, vera ali skrajšano rečeno celotna mentaliteta naroda, če tako zajamemo tradicionalno skupnost govorcev določenega jezika.

Vsak jezik poseduje svojevrsten svetovni nazor in predstavlja kulturo, kot jo razumejo in mislijo njeni govorci. Zato predstavlja živo dediščino naroda ali skupnosti. Jeziki so med seboj ne razlikujejo zgolj zaradi različnosti same, temveč se ta kaže v izražanju realnosti, ki jo jeziki ubesedijo na različne načine. Vsak jezik je unikatna struktura misli znotraj svojih lastnih asociacij, metafor, načinov razmišljanja, slovarja, zvokov in abecede – vse pa deluje povezano v strukturi, ki pa je tako šibka, da je lahko hitro za vedno izgubljena.

V vsakem domorodnem jeziku so skrita tradicionalna znanja, vrednote in duhovne predstave naroda. Za tradicionalne etnične religije je jezik ključnega pomena za obstoj njihove duhovnosti. Iste pomene lahko tehnično izrazimo tudi z ustreznimi tujkami, a izgubijo duhovno vrednost. Obred, vera, molitev, Kresnik, Perun in ostale svetosti imajo poleg opisne vsebine tudi globljo duhovno vrednost, ki jo znotraj tradicionalne duhovnosti ne morejo nadomestiti tujke. Po tem se etnična religija razlikuje od ostalih religij.

I.

Danes naj bi po ocenah jezikoslovcev obstajalo približno 6000 jezikov, mnogi od teh jezikov pa naj bi bili v več dialektih. Številni danes živeči jeziki so ogroženi ali pa jim celo grozi skorajšnje izumrtje. Te malo znane ogrožene jezike podrobneje osvetljuje Atlas ogroženih jezikov, ki ga izdaja Unesco. Atlas je izdan z namenom podpore skupinam, strokovnjakom in vladam za ohranitev jezikov. Slednjim Unesco pomaga  z nasveti, dobrimi praksi in izkušnjami. Naj enostavneje se problematiko izrazi s trditvijo, da je jezik ogrožen, ko se otroci ne učijo več jezika staršev.

Sodeč podatkom iz Atlasa je ogroženih vsaj 43 % jezikov na svetu. Za vsak jezik Atlas prinaša ime, stopnjo ogroženosti in državo/e, kjer je jezik govorjen.  Kriteriji za določanje ogroženosti jezika je devet: absolutno število govorcev; tip in kvaliteta dokumentacije; mednarodna razširjenost jezika; odnos skupnosti do jezika; vladna politika do jezika; jezikovni odziv na nova področja in medije; dostopnost literature in učbenikov za učenje jezika in odstotek govorcev znotraj celotnega številka prebivalstva. Noben faktor sam ni dovolj za oceno jezika skupnosti, skupaj pa je teh devet meril dovolj za oceno vitalnost jezika.

Unesco je leta 2003 določil šest meril ogroženosti jezikov. Najvišja stopnja so varni jeziki. To so govorjeni jeziki vseh generacij, medgeneracijski prenos ni ogrožen. Za ranljivega se šteje jezik, kjer večina otrok govori jezik, ampak je omejen na določena območja, kot je npr. dom. Zagotovo ogrožen je jezik, kjer se otroci oziroma velik del najmlajše generacije (vsaj 30 % prebivalstva) doma ne uči več materinščine. Močno ogrožen jezik govorijo zgolj še starejše generacije, generacija staršev ga morda še razumejo, a se v njem ne pogovarjajo z najmlajšimi oziroma med seboj. Kritično ogrožen je jezik, kjer so najmlajši govorci že najstarejša generacija in le še občasno in delno govorijo jezik. Zadnja skupina so izumrli jeziki. ki nimajo več govorcev. V Atlas ogroženih jezikov so uradno vključeni tudi jeziki, ki so izumrli po letu 1950 (npr. slovinščina na severu Poljske), dobijo pa se tudi še starejši izumrli jeziki, kot je slovanska polabščina ali baltska stara pruščina.

evropa
Zemljevid evropskih ogroženih jezikov

V prvi izdaji je bil Atlas ogroženih jezikov tesno povezan z Rdečo knjigo ogroženih jezikov (1993) od koder je atlas tudi dobil ime. Prva izdaja je bila leta 1996 v uredništvu Stephena Wurma in je vključevala 600 jezikov. Druga izdaja je izšla 2001 z 800 obravnavanimi jeziki pod istim uredništvom (Wurm je tega leta tudi preminil). V tretji izdaji leta 2010 v uredništvu Christopherja Moseleyja je vključenih približno 2500 ogroženih jezikov od splošno sprejetega števila 3000 ogroženih jezikov. Od tega je vključenih 178 jezikov, ki je tega leta imelo med 10 in 50 govorcev, 146 jezikov z manj kot 10 govorci, 577 kritično ogroženih jezikov in 230 jezikov, ki so izumrli po letu 1950. Atlas predstavlja tudi poročila o jezikih, njegov namen pa je predvsem razširiti zanimanje in vedenje o teh jezikih. Atlas je na voljo v angleščini, francoščini in španščini ter v spletni izdaji. V slednji lahko uporabniki sodelujejo s komentarji in predlogi za vključitev jezikov, saj se spletni slovar spotoma posodablja. Dve leti po odprtju spletnega slovarja 2011, so dodali dobrih 100 ogroženih jezikov, ki so bili predlogi uporabnikov.

Pri pisanju tako zahtevnega dela je sodelovalo več kot 30 jezikoslovcev iz celega sveta. Urednik zadnje izdaje Moseley se je podpisal tudi pod Enciklopedijo svetovno ogroženih jezikov in pod Atlas svetovnih jezikov (obe knjigi izdani pri Routledge, 2007). Svet je v atlasu obravnavan po celinah in drugih delih, Evropa je prikazana skupaj s Kavkazom, kjer je jezikovno zelo pestro območje.

Pri branju atlasa se je potrebno zavedati, da mnogi jeziki niso jeziki v običajnem pomenu besede, temveč variacija večjega jezika, torej dialekti ali regionalni jeziki, kot jih včasih naslavlja atlas.

Po naravi ogroženih jezikov sestavljajo ti  majhno skupnost in so večinoma večjezična – govorijo jezik večinskega naroda ali nacionalni jezik in svoj manjšinski jezik. Večjezičnost je faktor, ki ga ni mogoče prikazati na mapi, kar mora bralec vzeti v obzir pri raziskovanju ogroženih jezikov. Težko je namreč prikazati, kje se en jezik preneha govoriti in se govori samo še jezik večine.

Med ogroženimi jeziki so velike razlike. Nekateri imajo zelo majhno prebivalstvo in ne razvito infrastrukturo, drugi imajo tako kot lužiška sorbščina svoje knjige in dostopnost do literature in visoko stopnjo pismenosti, vendar to ne bo preprečilo njihove ogroženosti. Morda jo bo zgolj upočasnilo.

II.

Vzroki za opustitev jezika so različni, od vojn do izseljevanja ali potujčevanja. Nam najbližji razlog omenjen v uvodu atlasa je poznan iz naše zgodovine, ko so mnogi Slovenci zrasli v nemškem/italijanskem/madžarskem kulturnem okolju in niso prenesli materinščine na naslednjo generacijo. Tak primer je teoretično opisan tudi v Atlasu, kjer se manjši jezik sreča z večjim in bolj napadalnim jezikom. Govorjenje večjega jezika omogoča večje ekonomske možnosti, zato nekateri starši spodbujajo otroke k govorjenju drugega jezika ali pa celo sami z njimi občujejo v tem jeziku.

atlas_naslov
Naslovnica druge izdaje Atlasa ogroženih jezikov

Zgoraj opisanim razlogom se da izogniti z dvo/večjezičnostjo, ki lahko živi skupaj stoletja, dokler sta jezika enakovredna in ni pritiska z ene strani na drugo v škodo enega jezika. Govorci ogroženega jezika so se praviloma prisiljeni naučiti jezika večine, da lahko živijo skupaj z večinskim prebivalstvom.

Edina skupina jezikov, ki so ogroženi do stopnje izumrtja so v Evropi keltski jeziki v Veliki Britaniji in na Irskem. Nekateri od njih pa so že izumrli v zadnjih dveh stoletjih. V Skandinaviji in Rusiji je več jezikov Inuitov in ugrofinskih jezikov (npr. marijski jezik – ta narod mnogi staroverci poznajo, ker so najdlje ohranili svojo rodno vero: Klik) prav tako ogroženih. Livonščina je v Latviji izumrli jezik od leta 2009, ko je umrl zadnji domorodni govorec, a živi naprej še kot drugi jezik. Med slovanskimi jeziki so ogroženi že omenjena jezika Lužiških Sorbov v Nemčiji, beloruščina v Belorusiji in dialekta kašubščina na Poljskem in rusinščina v zahodni Ukrajini.

V atlasu je predstavljena tudi Slovenija, kjer je kot resno ogrožen jezik označen jezik kočevskih Nemcev, ogrožen pa beneški jezik, ki je regionalni jezik Benečije. Na drugi strani meje je kot ogrožen jezik označen slovenski dialekt rezijska slovenščina (ocena na približno 1000 govorcev). Ni pa informacije o ogroženih dialektih v ostalih sosednjih državah, kjer je slovenska manjšina.

Posebnost evropskih ogroženih jezikov je v tem,  da so iz sociolingvistične perspektive to pogosto dialekti oziroma regionalni jeziki (zgoraj omenjene beneščina, kašubščina, rusinščina ali rezijščina). Nacionalne meje skoraj nikoli ne ustrezajo mejam govorjenega jezika. Imajo pa vpliv na identiteto, razumevanje sebe in drugih, uradno potrditev in na sam jezik. Ne nazadnje moramo vedeti, da je trenutna državna ureditev Evropska unija skupnost držav, kjer so zastopani zgolj nacionalni jeziki, ne pa skupnost vseh evropskih narodov, zaradi česar niso na najvišji ravni enakovredno zastopani tudi drugi evropski jeziki, ki niso nacionalni in med katerimi so mnogi tudi ogroženi. Z izumrtjem jezika za vedno izgine nenadomestljivo znanje, s tem pa je izgubljeno edinstveno razumevanje človeškega razmišljanja, duhovnosti in svetovnega nazora, ki se lahko izrazi le skozi jezik.

III.

Po besedah urednika je bil »projekt rojen iz zaskrbljenosti zaradi izgube raznolikosti. To gre skupaj z biološko raznolikostjo in s tem povezanimi razlogi: izgubo izolacije in samo vzdrževanih habitatov, urbanizacije, gospodarske koncentracije in posledično homogenizacijo človeških kultur«. Sodobna ideologija različnosti (ang. diversity) in multikulturnosti kljub isti terminologiji ne pomeni stremljenja k ohranjanju jezikov in identitet, temveč pomeni ravno nasprotno: homogenizacijo in izgubo identitet.

Jezike se pogosto ločeno obravnava od identitet, kljub dejstvu, da sta jezik in identiteta pogosto tesno povezana. Če skupnost izgubi jezik, sicer lahko ohrani identiteto (primer Ircev), a to ni pravilo, kot vidimo na jeziku slovenske manjšine v sosednjih državah. Manj govorcev slovenščine v Italiji, Avstriji, Madžarski ali na Hrvaškem pomeni manjšo slovensko skupnost. To je nazoren primer izpraznjenosti teh argumentov, ki nasprotujejo identitetam (ali pa jih vsaj ne omenjajo), a hkrati podpirajo jezike. Do istih zaključkov je prišel tudi tržaški pisatelj Boris Pahor v nedavni objavi:

Slovenska kulturno-gospodarska zveza je še vedno levičarska, ne priznava, da moramo pisati o nacionalni zavesti. Samo jezik hočejo braniti, a jezika ne bomo obranili, če ne bomo zavedni Slovenci. In nobenega razloga ni, zakaj bi imeli slovenski jezik, če se ne čutimo Slovence. Oni pravijo, da je to nacionalizem, že Kardelj je govoril, da poudarjanje nacionalnega vprašanja vodi v nacionalizem (klik).

Vemo, da se jezik, tako kot vsak živ organizem, postavljen v določene okoliščine lahko razvije ali pa zamre in naposled izgine. To je pomembno, da vemo, da je mnogo jezikov mogoče rešiti že samo s spodbujanjem krepitve identitete, kjer je jezik pogosto pomembna vez (tak primer se opaža pri obujanju beloruščine). Čeprav je proces izginjanja jezikov znan že dolgo, se sistematično raziskuje šele razmeroma kratek čas, zapisovanje in snemanje jezikov preden izginejo pa je šele v začetku. Pomembno je namreč vedeti, da se lahko jezik, ki je pred izumrtjem, še vedno shrani in ponovno oživi s pravilno politiko. Tu je najboljši primer hebrejščina, ki je bila aktivni jezik skupnosti pred tisočletjem in je danes uraden jezik. Samo majhno število izumrlih jezikov je bilo ohranjenih in so govorjeni med maloštevilno skupnostjo: latinski, starogrški in sanskrtski jezik. Obujanje in oživljanje pred kratkim ali že davno izumrlih jezikov pa je dobilo zanimanje po celotnem svetu. Pogosto zaradi radovednosti, kako je zvenel jezik njihovih bolj ali manj daljnih prednikov ter kot možnost, da vsaj delno uporabijo besede ali fraze kot simbole za ponovno obuditev etnične identitete. V Avstraliji je bilo ponovno obujenih več jezikov, ki že imajo omenjanja vredno število govorcev in kjer se novi in novi člani določene identitete učijo jezika svojih prednikov.

Različnost nas bo v prihodnje bogatila samo v primeru, da ohranimo jezikovne in druge posebnosti skozi svoje identitete, ne pa postanemo slaba kopija drugih. Moderna ideologija konstantnega napredka, kjer bo jutrišnji dan boljši od današnjega, trenutni pa je boljši od včerajšnjega, vodi k misli, da nas zgodovina ne more ničesar naučiti. Različnosti so v tej ideološki ponudbi ohranjene zgolj še kot zabavna folklora ali suvenir za turiste.

 

Spletni slovar ogroženih jezikov: http://www.unesco.org/languages-atlas

*Naslov vzet iz škotskega pregovora.

Avtor: Nejc Petrič

Deli