Sloveni in Slovani

V zgodovinski, jezikoslovni in drugih strokah do zdaj še niso jasno določili in poenotili terminologije za poimenovanje, prevajanje ali uporabljanje določenih imen, ki zadevajo naše prednike, ki so živeli na sedanjem (pa tudi širšem) ozemlju današnje Slovenije. Zato se določeni pojmi iz zgodovinskih virov prevajajo v skladu s trenutno aktualno ideologijo oziroma s trenutno aktualnim pogledom na zgodovino. Ta nedoslednost povzroča zmedo, ponekod zavaja, spet drugje pa je povsem napačna. Tako se na primer poimenovanje Windische Mark dosledno prevaja kot Slovenska marka in ne kot Slovanska marka; isti avtorji, ki Windisch prevajajo kot Slovani, na drugih mestih Windische Mark prevajajo kot Slovenska marka. Delno je terminologija odvisna tudi od tega, kako definiramo narod, kar pa ni predmet tega članka.

Zgodovinska poimenovanja za ljudstvo in prostor, na katerem danes živimo Slovenci, so bila: Sclavinia, Sclavonia, Sklabenoi, Sclavi, Windisch, in druga poimenovanja. Prvič se takšna imena pojavijo v šestem stoletju našega štetja. Vse podobne izraze se običajno prevaja s Sloven(c)i oziroma s Slovani, nekateri pisci pa se temu modro ognejo in izraz pustijo v nespremenjeni obliki. Vsekakor gre za dve poimenovanji, ki sta imensko podobni, vsebinsko pa v določeni meri različni. Sloveni naj bi bila starejša oblika imena Slovenci (po Bezlaju naj bi bilo to poimenovaje še ohranjeno v Beneški Sloveniji in v Prekmurju), ime Slovani pa danes označuje več narodov. Današnja oblika imena Slovani je novejšega izvora, prvič se je v tem pomenu zaradi političnih razlogov izraz pojavil v devetnajstem stoletju na Poljskem (panslavizem), v istem času pa je prvič izpričan tudi pri nas.

Evangeliarij Otona III., nastala v samostanu Reichenau okrog leta 998. Cesarju se klanjajo (od leve proti desni) Sclauinia, Germania, Gallia in Roma.

Nekateri starejši zgodovinarji (na primer Franc Kos) prevajajo izraze kot so Sklaveni, Sclavi in podobno z imenom Sloveni (starejša oblika imena Slovenci), na drugi strani pa nekateri novejši zgodovinarji (na primer Peter Štih) te izraze dosledno prevajajo z imenom Slovani. Slednji menijo, da je ime Slovenci prvič izpričano šele s Trubarjem v šestnajstem stoletju, vendar naj tudi to poimenovanje našega naroda ne bi imelo današnjega pomena, temveč naj bi bil pomen širši, tako rekoč »slovanski«. Prav tako naj jezik, ki so ga takrat govorili, še ne bi bil oblikovan do te mere, da bi lahko govorili o njem kot o slovenskem jeziku. Torej če ni bilo slovenskega jezika, tudi slovenskega naroda še ni moglo biti. Po njihovem mnenju naj bi torej ime Slovenci prvič dobilo današnji pomen s pomladjo narodov v devetnajstem stoletju, torej takrat, ko je k nam prvič prišel tudi pojem Slovan.

Temu nasproti se postavlja argument, da najstarejši izraz Sclaveni (in ostali podobni izrazi) dolgo ni bil znan za ostale slovanske narode, zato jih vse tudi ni mogel predstavljati. Označeval je le nekatere, predvsem Slovence in Slovake. V zgodovinskih virih se različne oblike imena Sclaveni praviloma navezujejo zgolj na prednike Slovencev. Nobenega dokaza namreč nimamo, da bi se Poljaki, Čehi in Lužiški Srbi imenovali Sloveni, Tudi v Rusiji se razen na območju Novgoroda nikjer ne pojavi to ime. V srednjem veku se ime znano v okolici Soluna, prav tako poznamo Slovince na poljskem Pomorjanskem. Ime se torej šele tujci posplošili na vse Slovane. Kajkavski in čakavski Hrvatje so se še v 17. in deloma v 18. stoletju imenovali Slovenci, Slovinci. Na zgodovinsko kontinuiteto imena Sloveni pa kažejo tudi moderni nazivi Slovaška in Slovenija. Bezlaj je menil, da se je izraz kmalu potem, ko se je prvič pojavil v virih, razširil na veliko širše območje. Za Venelina pa se vsa ta imena v zgodovinskih virih na Balkanu nanašajo na Slovence, ki naj bi nekoč živeli na veliko širšem območju, kasneje naseljena slovanska ljudstva pa so imena prevzela. Po njegovih interpretacijah bi se torej ime Slovani razvilo iz imena Sloveni in ne obratno.

Kakorkoli že, gotovo je, da so bile tudi med Slovani v šestem ali devetem stoletju velike jezikovne razlike, recimo med Slovani na današnjem slovenskem ozemlju ali pa na današnjem ruskem, ukrajinskem, poljskem ali pa srbskem ozemlju. Torej ne moremo govoriti zgolj o Slovanih, temveč bi bilo pravilno, da govorimo vsaj o staroslovenskem ljudstvu, ki pa je bilo ravno tako slovansko. Kljub različnim identitetam na našem prostoru – poleg Slovenske tudi deželne: Kranjci, Korošci, Štajerci, … (podobno kot tudi drugod po slovanskem svetu) – so vsi govorili podoben jezik. Na drugi strani pa si gotovo tudi Trubar ni imena Slovenci enostavno izmislil, po njem pa so v Sloveniji to isto ime do pomladi narodov svojih zapisih izpričali tudi mnogi drugi pisci (Vramec, Nepumuk, Primic, Petretič, Vodnik, …). Da ime Slovenci ne more pomeniti isto kot ime Slovani nam pove tudi to, da nekateri prej omenjeni avtorji ločijo Slovence in Hrvate ali pa ostala slovanska ljudstva.

Izvor imena Sloveni

Poizkusi etimološke razlage imena Slovenci so že razmeroma stari. Linhart je menil, da izraz Sloveni (in tudi izraz Slovani) izhaja iz sela oziroma sedla. S prvo besedo označujemo bivanje, z drugo pa sedenje. Slovane bi torej po njegovem lahko razlagali iz besede selo in so torej bili Seloveni, Sloveni, Selovani, Slovani, Selavi, Slovaki, Selauzi ali Slovenzi, v pomenu popotujoči, na novo se naseljujoči. France Bezlaj je opozoril tudi na starejše mnenje J. Mikkole, ki je ime Slovene povezoval z gr. laos iz starejšega slavos in irskim sluag »polk, truma, vojska«. Prvotni pomen pa naj bi se glasil »član plemena«. Eden od starejših poskusov razlage pravi tudi, da je ime prvotno pomenilo »prebivalce ob Slovi«, najverjetneje ob neki reki z imenom Slova, Slava v pradomovini.

Znano je, da etničnih imen, tvorjenih iz korena slov- , zgodovinsko slovanski narodi, ki poseljuje središče slovanskega ozemlja, ne poznajo. Zato pa jih nosijo ljudstva, naseljena na obrobju, ki mejijo na neslovane: Slovenci, Slovaki, Slovinci (Słowińcë), Ilmenski Sloveni (Ильменские словене na meji s Finsko) in dokumentirani Sloveni v Grčiji in Mali Aziji. Hanna Popowska-Taborska meni, da je imela oznaka Slovak (Slowiak) dolgo časa enak pomen kot oznaka Slovan, današnji pomen tega izraza pa se je ustalil šele v drugi polovici 19. stoletja. Tudi v primeru severozahodnih Slovincev imamo opravka s tvorjenko iz splošnega imena za vse Slovane, zato sta verjetni dve možni razlagi tega imena: (i) lahko bi šlo za tvorbo s pripono, ki nastopa v strukturni vlogi, torej tvori izpeljanko iz osnovne oblike brez spremembe pomena ali pa ima manjšalno vlogo (v tem primeru bi ime Slovenci označevalo majhno skupino Slovanov) oziroma bi (ii) lahko bila to tudi izpeljanka s pripono –inc – enako kot v slovinskem roзinc »sorodnik«.

Jurij Venelin razlaga imeni Slovenec in Slovenija na podlagi starih zapisov in pričevanj iz grškega prevoda slovenske besede slovo – rheton. Koreni oziroma grške besede iz katerih izvaja ime Sloven(c)i so rheton, rhetoria, oratio, orator, rhetorica, rhetus – govor, jezik, govorica, beseda, slovesnost, govornik, govorništvo, izrečen in pravi: Slovni, slovesni, Slovenec, Slovenin, Slovenje. Tako Slovenje ali Reti še sedaj naseljujejo Retijo ali Recio, Rezijo, Slovenijo. Glede na opisano torej Retija ne pomeni nič drugega kot Slovenija v grškem jeziku, Retijci (Rheti) pa pomeni Slovenci. Venelinova razlaga našega rodovnega imena se ujema z do zdaj najverjetnejšo razlago imena Slovenci (in tudi imena Slovani), ki pravi, da naj bi bilo ime ljudstva »Slovene« izpeljano iz istega korena kot slovansko »slovo« beseda. Če je ta domneva pravilna, je ime ljudstva prvotno pomenilo nekako »ljudje, s katerimi je mogoče govoriti, ki razumejo naš jezik«, v nasprotju s sosednjimi Nemci, ki so nemi, ki ne znajo govoriti po naše.

Razvoj slovenščine

Slovenščina se je razvila iz praslovanščine, slednja pa iz indoevropejščine. Iz enega od IE dialektov se je razvil tudi slovanski jezik; govoril se je v pokrajini, ki je na vzhodu mejila na indoiranski jezik, na zahodu pa germanski. Najbližji sosed mu je bil baltski jezik (iz njega so se razvili staro pruski, litovski in letonski jeziki). Baltski in slovanski jeziki so si še danes najbližji IE jeziki. Za čas, ko se je v zgodovini prvič pojavilo ime Sclaveni, pred nekako 1500 leti, lahko rečemo, da je obstajal en sam slovanski jezik, ki ga danes imenujemo praslovanščina. Iz tega jezika se je razvilo več različnih, a zelo sorodnih slovanskih jezikov. Vsi ti »jeziki« so tako imenovani zgolj zaradi lažje predstave, v resnici pa verjetno niso bili tako enotni. Lingvistična opažanja na formi danes živih govorov nam pravijo, da o kaki idealni enotnosti jezika sploh ne moremo govoriti. To velja tako za danes kot za nekdaj. Razlike so v vsakem govoru, dialektu, jeziku; so komaj zaznavne, a čas jih čedalje bolj izraža in izostruje. Naša predstava o praslovanskem jeziku je točna šele tedaj, ko upoštevamo tudi čas. Če govorimo o praslovanskem jeziku, s tem ne mislimo, da se je tak, kot je rekonstruiran, tudi kdaj govoril. V mislih imamo daljšo dobo jezikovnega razvoja in v to dobo postavimo lingvistična dejstva, ki jih primerjava slovanskih jezikov označi za skupne slovanske. Ne vemo pa, v kakšni časovni relaciji so ta dejstva. Ne vemo, kdaj se je začel in kdaj se je končal praslovanski jezik, saj se je oblikoval diferenciral s časom.

Literatura:
· Bezlaj, F.: Zbrani jezikoslovni spisi. – ZRC SAZU, 2003
· Bezlaj, F.: Eseji o slovenskem jeziku. – Mladinska knjiga, 1967
· Popowska-Taborska, H.: Zgodnja zgodovina Slovanov v luči njihovega jezika. – ZRC SAZU, 2005
· Ramovš, F.: Kratka zgodovina slovenskega jezika I. – Akademska založba, 1936
· Linhart, A. T.: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov. – Slovenska matica, 1981
· Venelin, J. I.: Starodavni in današnji Slovenci. – Amalietti & Amalietti, 2009
· Snoj, M.: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. – Mordrijan : ZRC SAZU, 2009
· Hribovšek, B. J.: O imenu Slovani. [Uporabljeno dne 2009-12-26] Dostopno na URL: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp79/brahr79/oimen79.htm
· Šiško, A.: Pojem Slovenija – Sclavinia, Sclaueniae, Sclavonia, La Schiavonia, Windischland, Slowenien, Szlovenorszag. [Uporabljeno dne 2009-12-26] Dostopno na URL: http://www.hervardi.com/pojem_slovenija.php
· Šiško, A.: Zgodovinsko ime Slovenija. [Uporabljeno dne 2009-12-26] Dostopno na URL: http://www.hervardi.com/zgodovinsko_ime_slovenija.php