Ivan Sivec: Kralj Samo

Kralj Samo je prva knjiga trilogije pisatelja Ivana Sivca, ki nam na neverjetno slikovit način opisuje življenje naših prednikov, prežet s spoštovanjem do narave in solidarnostjo. Osrednji lik knjige je mladi junak Vitomir, ki postane Samova desna roka.

Poleg ljubezenske zgodbe smo priča še natančnim opisom vojaških taktik.

Knjiga je predvsem zanimiva, zaradi dejstva, da je avtor vključil v zgodbo resnične zgodovinske dogodke, ki jih je zelo spretno povezal v celoto pri čemer knjige kar ne moremo spustiti iz rok.

 

Ti resnični dogodki so:

l.559 Bizantinci sezidajo obrambni zid proti Obrom in Slovanom,

l.595 Karantanci omenjeni kot samostojna skupnost v zgodovinskih virih, napad Tasila I,

l.596 Bavarci napadejo Karantance, Karantanci se povežejo z Obri in odbijejo napad,

l.602 Karantanijo napadejo Langobardi, zopet s pomočjo Obrov Karantanci odbijejo napad,

l.611 Karantanci pri mestu Innichen premagajo bavarskega vodjo ,

l.612 v Karantanijo pride sv. Kolumban, ugotovi, da je še prekmalu za pokristjanjevanje,

l.620 iz obrskega suženjstva pobegne praded langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona h Karantancem, nato gre v Italijo, kasneje so Karantanci omenjeni  kot spoštovanja vredno slovensko govoreče ljudstvo,

l.623 Karantanci skupaj z Moravani, Čehi in Lužiškimi Sorbi premagajo Obre in postavijo na čelo države Sama kot kralja, ki je nato vladal 35 let,

l.623-626 Langobardi večkrat napadejo Karantanijo, ki pa se s pomočjo ostalih slovanskih ljudstev uspešno brani,

l.629 Bavarci prosijo frankovskega kralja Dagoberta, da jih zaščiti pred Karantanci in drugimi bojevitimi narodi z vzhoda,

l.630 Dagobert želi vspostaviti trgovinsko zvezo  s Samom, poslana delegacija je bila najbrž polna ovaduhov – več o dogodkih piše zgodovinar Fredegar,

l.631 V Karantanijo pribeži devetsto Bolgarov, prezimijo, nato se podajo v deželo Frankov, Dagobert naroči Bavarcem, da jih v spanju pokoljejo, sedemdeset jih preživi, Karantanija jih zopet gostoljubno sprejme,

l.631 Dagobert napade Samovo kraljestvo, izgubi bitko in pobegne proti svojemu gradu,

l.658 kralj Samo umre, kraljestvo razpade, ohranja pa svojo samostojnost.

 

Zelo posrečeno je tudi, kako avtor na začetku vsakega poglavja vključi v pisanje tudi ljudsko pravljico, ki nas še dodatno prestavi v čas naših pradedov in v posebno vzdušje. Priča smo tudi raznim starodavnim verskim obredom.

Z dovoljenjem pisatelja objavljamo nekaj zanimiv delov iz knjige.

ob prazniku setve:

Vitomirjev oče je obe vlogi, vlogi župana in svečenika, svojo dedno nalogo, opravljal tako odlično, da nihče niti pomislil ni, da bi ga zamenjal. Vitomir pa si je v dolgih poletjih moral to naklonjenost pri svojih ljudeh še pridobiti. Eno od prvih obrednih opravil je bilo rezanje zelenega omela. Prav zato je razumljivo, da je bil Vitomir tistega praznika setve tako vznemirjen, da se je pognal po deblu navzgor s tako naglico kot veverica, pri plezanju pa ga srebrni srp, zataknjen za pas, ni prav nič oviral.

»In ne samo naš najvišji bog, bog svetlobe Svetovit, temveč tudi ti, Triglav, bog vesolja, zemlje in podzemlja, bog višine in nižine, bodi nam naklonjen vse od jutra do večera, od pomladi do zime, od setve do žetve. Dobrohotno sprejmi tega našega ubogega fantiča Vitomirja, da vzame iz tvojih rok zeleni kjuč do Zemlje in ga ponese med nas, na naše domove in gozdove, na naša polja in na njive, med naše brazde in razore«.

 

Obisk Markusa Primusa, potomca Rimljanov, kristjana:

Draguš je dodal: » A če ste tisti mož, ki okoli pripoveduje pravljice o enem samem bogu, je oče dejal, da pri nas ne boste naleteli na odprta ušesa…«

 

Poroka Sebidraga z Ledin in Mile s Krnic, poročni obred vodi župan/svečenik Vseljub:

»Vitomirjev oče je zato ob koncu njune sklenitve njune zakonske zveze prosil, da ponavljata za njim prastare besede zaobljube. Najprej je bil na vrsti Sebidrag. Vseljub mu je narekoval besede:

»In zmeraj te bom nosil v svojem srcu, kjerkoli bom:  na delu, na polju ali v gozdu, v boju, doma ali daleč proč od domače hiše.«

 

V deželo pride tuj popotnik, sivolasi menih. (sv. Kolumban) in se zaplete v pogovor z Vitomirjem:

»Mene to prav nič ne zanima. Naši bogovi tega tvojega…Jezusa…gotovo ne poznajo. Zato mi raje preberi še kaj iz naše zgodovine!«

Menih pa je bil spreten možak in mu je iz neke drobne knjižice prebral tole zgodbo:

»Krščanstvo je bilo dolga stoletja po Jezusovi smrti prepovedano…/…«

 

Smrt Vitomirjevega prijatelja v krvavih stenah, ko Vitomir najde meč, omenjen v prerokbi:

»Tako velikega in svetlega ni videl še nikoli v življenju. Tisto dragoceno kamenje na ročaju pa je bilo na las podobno tistemu očesu, kot si ga je predstavljal, da ga ima njegov bog Svetovit.

Potem se je ozrl  še enkrat v globino. In…

Nenadoma se je iz prepada dvignil velik črn konj, na njem pa je sedel Draguš in mu veselo mahal. Vitomir se je oddahnil. Vedel je, da črna barva pomeni neskončnost. Draguš bo zdaj živel v onostranstvu, v neskončnosti, kjer se bodo nekoč vsi srečali.«

 

Napad Obrov:

Knez Valuk je imel prav. Obri niso prizanesli nobenemu. Ostre puščice niso prav nič izbirale, pa naj bi bil to moški, ženska ali otrok. 

Še preden so prvi Svatenčani dosegli zaklonišče, jih je več kot polovica že popadala na tla in se zvijala v smrtnih mukah. Krivopeta je kosila po dolgem in počez.

 

Načrt bojev z Langobardi:

»Če se z Langobardi spoprimemo ob sami Soči, bo padla in konec bo naše tako imenovane…zgodovine. No, tistega, kar je že zapisano na papirusih. Na ducate drugih ljudstev je že izginilo iz zgodovine in tudi mi lahko. Razen če…«

»Razen če…« so poskočili knezi, pa tudi Vitomir je napel ušesa kakor zajec sredi jase.

»Razen če jih ne pripeljemo sem gor v hribe, prav na ozko planinsko pot, tu pa drugega za drugim spravimo na oni svet.«

 

Samo govori o prerokbi:

»Vam bom pa jaz povedal!« se je na široko zasmejal Samo in pokazal obe roki, potem pa zraven dodal še dva prsta posebej:«Prerokovano mi je, da bom imel dvanajst žena in sedem sinov, pa imam samo enajst žena in šest sinov. Ali se vam ne zdi, da je čas – za svatbo?«

 

Kronanje:

»Jaz, Samo, imenovan za mnoge slovanske narode tudi Samoslav, Samodel, Samomisl, Samorad in Samomir…pred vsemi spoštovanimi pričami obljubljam…da bom za vse dober kralj…da se bom vse življenje boril za enakost in srečo med vsemi ljudmi in narodi…da bom v vseh krivicah razsojal pravično in pošteno…da se bom do zadnje kapljice krvi boril za svobodo na naši zemlji…da se bom postavil v bran za vsakega še tako revnega in ubogega posameznika…da bom vse dni branil svoje veliko kraljestvo pred sovražnimi ljudstvi…ter bom nasploh deloval v prid vseh ljudi v svojem velikem kraljestvu! Pri tem naj mi pomagajo sam Svetovit…vsi bogovi neba, zemlje in podzemlja…pa tudi vsi moji knezi, ki so me med seboj enoglasno izvolili za svojega pravega kralja.«

»Ostani mlad, naš kralj Samo!« so zavpili trije mladci s strani, vsa množica pa je kot v en glas zavpila za njimi: »Ostani mlad«.

 

Vitomir obišče bolnega očeta:

»Ne kliči je po nepotrebnem!« ga je ustavil Vitomir. »Krivopeta je taka zlobna ženska, da sama še preveč rada pride. A nihče ni umrl prej, kakor je ona hotela. Ti še nisi zrel za ono stran.«

 

Frankovski odposlanec na Samovem dvoru:

»Rekel si, da smo poganski psi?!«

»No edino psi v našem frankovskem kraljestvu še niso sprejeli svete krščanske vere. Naš kralj Dagobert pa je takoj za papežem in cesarjem najvišji varuh naše svete vere, najvišji božji odposlanec na zemlji. Sveti Kolumban je že pred več kot dvajsetimi leti poskušal zanesti sveto vero med vas, pa je bil vsak poskus neuspešen in je hitro obupal. To je zapisano tudi v njegovem poročilu za Karantanijo. Vsa druga slovanska ljudstva okoli nje pa niso nič boljša.«

 

Ob pripravah na boj s Franki:

Tistega večera je kralj Samo naredil še nekaj, kar je bilo potem prav tako za vedno zapisano v zgodovini. Vsem tistih četam, ki so napadle naslednji dan prve, je razdelil posebne čelade, čelade, ki so imele na vrhu volovje rogove.

»Kaj pa je zdaj to?« ni mogel razumeti niti vedno kralju do kraja vdan Vitomir. »Saj nimamo zahvalnega praznika…«

Kralj Samo pa se je zasmejal rekoč:

»Vsak sovražnik skuša bojevnike na drugi strani ponižati. Ponižati in podjarmiti. Franki nas vidijo, kot so sami rekli, kot poganske pse. In če smo res poganski psi, potem sej im pokažimo v taki svetlobi, kot nas vidijo. Enkrat so se te čelade že dobro izkazale, pa smo imeli opravka z navadnimi barbari. Pa ne bi pri Frankih, ki nas od daleč ponižujejo.«

 

Bolehen Samo jecljajoče pripoveduje Vitomirju:

»Sam veš, da sem veliko po-potoval in slišal ve-veliko zgodb. Med drugim tu-tudi zgodbo zgodbo o našem ka-karantanskem simbolu, o meču, ki so ga naši pre-predniki sko-skovali v čast boga sonca. Ker pa se je za časa Rimljanov povsod pisalo po la-latinsko, so tako na meč na-napisali tudi na-naši predniki. Tale meč je iz iz prvih dni na-našega življenja v Ka-karantaniji. Sta-starejši je od tistega novega boga. Zato pa-pazite nanj bolj kot na pun-punčico svojega očesa. Do-dokler bo ta meč v naših rokah, bomo tudi mi imeli svoje kra-kraljestvo.«

nadajevanje trilogje: Cesar Arnulf in Kneginja Ema

O PISATELJU:

Pisatelj Ivan Sivec je bil rojen 23. maja leta 1949 v Mostah pri Komendi, zdaj živi in ustvarja v Mengšu. Napisal je 40 knjig za mladino in 68 za odrasle, več sto pravljic in humoresk. Po njegovih delih so bile uprizorjene številne radijske igra in drame.

Napisal je več kot dva tisoč besedil za glasbo. Je magister etnoloških znanosti. Na željo bralcev je knjige predstavil na šolskih bralnih značkah in na literarnih večerih v več kot dvesto krajih po Sloveniji, v Avstriji, Italiji, Švici in na Švedskem. Za ustvarjalno delo na literarnem področju je prejel zlato Kersnikovo plaketo.

Več o avtorju: http://www.ivan.sivec.net/

GRAFIČNA OPREMA:

Pritegne nas tudi izjemno lepa grafična/likovna oprema knjige. Slike za vse tri naslovnice in notranjost je naslikala Ejti Štih.

O slikarki povzeto iz: http://www.nationalgeographic.si/index.php?i=177

Ejti Štih živi v Boliviji že 26 let. Študirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1981 je dobila študentsko Prešernovo nagrado in leto pozneje Borštnikovo nagrado za scenografijo. Po selitvi v Bolivijo je nekaj časa poučevala risanje in slikanje ter še naprej ustvarjala. Za svoje umetniške stvaritve je dobila več mednarodnih nagrad. V zadnjem času sodeluje tudi pri vodenju umetniške galerije Manzana 1 v Santa Cruzu. Njene slike so del številnih zasebnih zbirk po vsem svetu. Njen umetniški navdih ne pozna počitka; nazadnje je razburkala bolivijsko umetnostno sceno s serijo slik o sodobnih izzivih tamkajšnje družbe.

Deli