Ivan Jager: Pisanice iz zapuščine

Ivan Jager se je rodil 16. 5. 1871 blizu Bistre pri Vrhniki. V njegovi mladosti je nanj močno vplival profesor slovenščine Fran Levec, ki je pri svojih učencih znal vzbuditi zanimanje in ljubezen do slovenstva in slovanstva. Že kot dijak se je Jager navdušil nad idejo panslavizma. Učenci so se organizirali v tajnem društvu Sloga, »gradili Jugoslavijo in čitali južne brate že v realki.«

Tako je zavzetost za zgodovino, jezikoslovje in predvsem ljudsko umetnost ostalo temeljno izhodišče njegovega delovanja vse do njegove smrti leta 1959. V času študija se je aktivno vključeval v družbeno življenje slovenskih intelektualcev na Dunaju. V tem času se je družil z Murnom, Cankarjem, Nahtigalom in Kettejem. Sodeloval je pri ustanovitvi Kluba slovenskih tehnikov. V programski spomeniki, ki jo je objavil v Slovanskem svetu, se je zavzel za razvoj tehnične terminologije v slovenskem jeziku. Med naloge slovenskih tehnikov je štel tudi proučevanje slovanskega sloga in slovanske dekorativne umetnosti.

Zbirko pirhov z Moravskega, Hrvaške in Slovenije, je Jager, kot odličen risar, izdelal sam. Jager ni bil klasični zbiralec narodnega blaga, temveč mu je zbrano gradivo služilo za nadaljnji študij, v tem primeru slovenskega narodnega sloga in ornamentike, ki jo je vključeval v svoje arhitekturno ustvarjanje. Pri tem se je poglabljal tudi v razlago simbolike južnoslovanskih ornamentov.

Med šolskimi počitnicami je prekolesaril Dolenjsko, Belo krajino, Kras in Vipavo ter pri tem skiciral pisanice. Ornamentiko je skiciral po slovenskih krajih med leti 1892 in 1902. Poleg naše domovine pa je skiciral tudi po Slavoniji, na Hrvaškem in drugod po Avstro-ogrski med služenjem vojaškega roka. Ornamentalno gradivo je uporabil za ilustracijo pri knjigah Ivana Cankarja »Za narodov blagor« in »Vinjet« ter dveh pesniških zbirk Otona Župančiča »Pisanice« in »Čaša opojnosti«.

Ko se je Evropa zapletla v prvo svetovno vojno, se je Jager kot vnet privrženec slovanskih idej takoj postavil proti Avstriji. Aktivno je sodeloval v Slovenski ligi in podprl odposlance Jugoslovanskega odbora. Zaradi svoje dejavnosti je bil v Gradcu v odsotnosti obsojen na smrt. Z jugoslovanskimi prostovoljnimi četami je ob koncu vojne sodeloval na solunski fronti, kjer je skrbel za obnovo porušenih hiš in za izgradnjo prvega vodovoda. Po tem je nameraval vstopiti v mestno službo v Ljubljani, vendar se je leta 1919 vrnil v ZDA.

Vrednost številnih skic je v njihovi opremi: vedno je zabeležil kraj, datum in včasih je pripisal komentar. V Jagrovi zapuščini je tudi posebna študija Janka Barleta »Belokranjske pisanice«. Posebno delo na področju ornamentike je naredil Jože Karlovšek v knjigi z naslovom »Slovenski ornament« (1935), kjer opiše razvoj ornamenta od najstarejše dobe pa vse do razvoja v poseben slovenski ornament.

Ivan Jager je večino življenja preživel v Združenih državah Amerike. Z domovino je ostajal v stiku preko arhitekta Jožeta Plečnika in Marjana Mušiča. Jager je raziskoval tudi povezavo med slovensko kulturo in njenimi zgodovinskimi pred obliki. V novi domovini je raziskoval slovensko etnogenezo in njene povezave z etruščansko kulturo in jezikom. Zaradi tega se je sistematično poglobil v primerjalno jezikoslovje in zgodovino. Cilj njegovega študija je bilo dokazati, da so bili Etruščani predniki Slovencev.

Spodaj si lahko ogledate nekatere ornamentalne podobe na Jagrovi zbirki pisanic iz Slovenije, Hrvaške, Moravske in Ukrajine.

Slovenski motivi

Slovenski motivi

Slovenski motivi

Slovenski motivi

Slovenski motivi

Slovenski motivi

Slovenski motivi

Hrvaški motivi

Motivi z Moravske

Motivi z Moravske

Motivi z Moravske

Ukrajinski motivi

Ukrajinski motivi

Ukrajinski motivi

Literatura:
Ivan Jager: Čaropis na pisanicah. Zbirka pirhov in risb ornamentov s pirhov iz zapuščine Ivana Jagra na SAZU. Dušan Koman, ur. Ljubljana: SAZU, 2011.
Mirko Kambi: ARHITEKT IVAN-JOHN JAGER (1871–1959) SODELAVEC BIROJA PURCELL & ELMSLIE. Gradivo 71- 23.11.2005 str. 247. Vir: Digitalna knjižnica Slovenije. Dlib.si

Deli