Glavni mit

Pri preučevanju slovanske mitologije je največja težava pomanjkanje primarnih virov. Tisto malo, kar jih je poznano, je večinoma zelo skopih in segajo v čas, ko se je krščanstvo že dodobra uveljavilo na naših tleh. Verjetno pa bodo morali biti tudi do sedaj znani viri še enkrat ovrednoteni v luči današnjih spoznanj.

Zaradi tega je potrebno iskati druga pričevanja ki bi nam pomagala razumeti sistem verovanj starih Slovanov. To je predvsem raznolika slovanska folklora in primerjave z drugimi mitologijami. Čeprav so ljudska pričevanja poznejša, v veliki meri nadaljujejo tradicijo. Na ta način lahko poskušamo rekonstruirati prvotno stanje slovanske mitologije.

Zato ne preseneča, da se tudi v slovenski mitologiji kažejo indoevropske mitološke prvine, saj predstavlja le eno od mnogih različic “plemenskih” mitologij, ki so se razvile iz skupne praslovanske (glej: Trojnost). Odkritje glavnega mita tudi v naši mitologiji, o njem več v nadaljevanju, zagotovo predstavlja pomemben mejnik pri njenem raziskovanju.

GLAVNI MIT BALTO-SLOVANSKE MITOLOGIJE

Na podlagi podobnosti baltske ter slovanske mitologije se domneva, da imata skupne začetke. V baltski tradiciji se bog groma imenuje Perkunas (lit.), Perkons (let.), Parkuns (v pruskih panteonih). Božanstvo spodnjega sveta je Velnias (lit.), Velns (let.). Jasno je, da gre za isto jezikoslovno osnovo in da baltskima Perkunasu in Velniasu na mitološki ravni ustrezata vzhodnoslovanska Perun in Veles/Volos. O slovanskih božanstvih vemo le to, da je bil gromovnik Perun glavni bog Vladimirjevega panteona, Veles pa bog živine. V litovski tradiciji je zelo razvita pripovedna tradicija, ki poroča o dvoboju gromovnika Perkunasa in htonskega božanstva Velniasa. Velnias v današnji litovščini pomeni tudi hudiča. Litovsko bajeslovno izročilo o Perkunasu je še danes živo. V njem je Perkunas bog groma, strele in bliska, nevihta pa perkunija.

V litovski folklori nastopata tudi žensko božanstvo Saule – sonce in moško božanstvo Meness – mesec, skupaj se udeležujeta nebeške svatbe.

Pri različnih slovanskih tradicijah je veliko božanstev, ki so edinstvena in jih ne najdemo drugod. Od tod izhaja domneva, da je vsako pleme imelo svojega vrhovnega boga ali pa so vsa plemena imela istega vrhovnega boga, ki je imel različna imena v vsaki posamezni lokalni tradiciji. Za mnoga imena bogov lahko rečemo, da so tabuizirana, saj samo opisujejo božanstva, ne imenujejo pa jih s pravimi imeni, na primer Triglav – bog s tremi glavi, Černoboh – črni bog, tudi Svantovit, ki je verjetno povezan s staroslovansko osnovo svet, svetel. Mikhailov domneva, da je Svantovit polabska inačica prvotnega praslovanskega gromovnika Peruna, če predpostavimo, da je ta tudi vrhovno božanstvo. Nekateri preučevalci mitologije pa temu nasprotujejo.

Isto velja za rekonstruiranega Beloboga – pri nas imenovanega tudi Belin (bela barva je v nasprotju s črno pozitivna nebesna karakteristika). Sam Belobog ni registriran v prvotnih virih, vendar imamo veliko poznejših folklornih dokazov, da je obstajal. Mikhailov je tako postavil hipotezo, da polabski nebesno-htonski par Belobog oziroma Sventovit /Černobog ustreza vzhodnoslovanskemu paru Perun/Veles.

Perun (konjenik s kopjem) premaga Velesa (v živalski podobi medveda), relief na cerkvi v Žrnovnici, Hrvaška, 8. stoletje.

V baltski folklori je ohranjena zgodba o Perkunasu, ki se bori z Velniasom in ga preganja. Perkunas meče strele, Velnias pa se hoče skriti pod hrast ali pod kamen. Po Perkunasovi zmagi začne deževati.

Ruski znanstveniki so na podlagi podobnega beloruskega folklornega gradiva in primerjalne mitologije domnevali, da velja isti motiv za slovansko mitologijo in da predstavlja tako imenovani glavni mit. Ti božanstvi prevzemata po eni strani vojno (Perun), po drugi pa agrarno (Veles) funkcijo. Povezani sta med seboj kot udeleženca mita o nevihti: bog nevihte (gromovnik) Perun, ki živi visoko na nebu ali na gorskem vrhu, preganja svojega nasprotnika, ki je včasih podoben kači ali zmaju in živi “spodaj” – na zemlji ali pod zemljo. Vzrok njunega spora in dvoboja je Velesova kraja živine, ljudi ali morda tudi žene boga gromovnika – Mokoš. Veles, ki ga preganja Perun, se skriva pod drevesom, kamnom, se spreminja v človeka, v konja ali kravo. Med dvobojem udarja Perun s strelo v drevo ali kamen in ju razseka. Perunovi zmagi sledi dež, ki prinaša plodnost.
Udeleženci imajo lahko različna imena, npr.: po eni strani krščanski Bog ali sv. Jurij namesto Peruna, po drugi pa hudič, zmaj, kača ali neko htonsko bitje namesto Velesa. Toda njihov tipološki značaj ostane nespremenjen.

O Nebeški svatbi se domneva, da je lahko edino žensko božanstvo Vladimirjevega panteona Mokoš Perunova žena, ki jo želi ugrabiti Veles/Volos. Sklepa se, da je ugrabitev Perunove žene eden od razlogov za dvoboj med Perunom in Velesom. V shemi tridelne funkcije indoevropske mitologije se Peruna, Velesa in Mokoš uvrsti po naslednjem ključu. Ugrabitev Mokoši s strani Velesa pripada prvi funkciji, saj predstavlja moralno pravni prekršek. Spopad med Perunom in Velesom predstavlja bitko, torej vojno in s tem 2. stopnjo v “trikotni shemi”. Nebeško poroko med Perunom in Mokoš bi uvrstili v 3. funkcijo, saj predstavlja plodnost, kar je domena poljedelcev in živinorejcev (glej:  Trojnost).

Ta mit ni znan v prvotnih virih, mogoče pa ga je rekonstruirati na podlagi kasnejših folklornih in jezikoslovnih podatkov različnih indoevropskih tradicij. Istočasno so bile odkrite oziroma rekonstruirane druge podrobnosti, ki se nanašajo na podobo slovanskega Peruna in pričajo, da je indoevropskega porekla (glej: bogovi > Perun).

Glavni mit v slovenski mitologiji

Slovensko različico glavnega mita je Nikolai Mikhailov prepoznal v dvoboju Kresnika in Vedomca. Rekonstruiral ga je na podlagi bogatega bajeslovnega gradiva, ki ga je zbral Kelemina v Bajkah in pripovedkah. Po Keleminovem mnenju gre za mitološki lik slovenske tradicije, ki je v teku časa doživel razvoj od nekega božanstva, mitskega junaka do legendarnega kneza vseh Slovencev. V nekaterih pripovedkah je Kresnik sin nebeškega vladarja, v drugih pa je nekakšno majhno lokalno mitsko bitje, ki se bori zoper druga htonska bitja, kot so na primer zmaj, lintvor, kače.
Kelemina navaja tudi hudega Kresnika ali Vidovino (Vedomec), ki je sovražnik dobrega – pozitivnega – Kresnika. Kelemina ocenjuje, da so vsi ti liki različni Kresniki. Vendar je bolj verjetno, da ne gre za različne Kresnike, ampak za različne faze razvoja istega mitskega bitja, ki se je spreminjal skupaj z razvojem slovenskega izročila, ker je shema Kresnikovih bajk vedno enaka.

Neko htonsko bitje (Kresnikov nasprotnik) nekaj ukrade Kresniku. Pogosto je to njegova živina (čreda, krava, kozel z zlato brado) ali njegova žena, nevesta, sestra. Kresnik se spusti v boj sovražnikom, ga udarja s kladivom, strelo, bliskom, na koncu pa reši žrtev htonskega nasprotnika. Navadno po bitki dežuje ali pada na polja zlata pšenica. Vsebinska struktura Kresnikovih bajk se popolnoma prekriva s shemo rekonstruiranega “glavnega mita” slovanske mitologije o dvoboju gromovnika in božanstva nižjega sveta. Lastnosti Kresnika natančno sovpadajo z lastnostmi gromovnika (strele, blisk, grom, tudi kladivo, primerjaj kladivo Tora v germanski mitologiji). Htonsko božanstvo lahko ustreza prvotnemu Velesu, ki je poleg vsega tudi bog živine, zato poskuša ukrasti Kresniku prav čredo.

Na podlagi tega gradiva lahko domnevamo, da je Kresnik kasnejša slovenska različica slovanskega boga groma Peruna. To potrjuje tudi etimologija slovanske besede kres, ki je povezana s pojmom “ognja” in “udarca”, torej bliska, ki je tako rekoč udarec z ognjem in obenem ena glavnih karakteristik Peruna.

Analiza posameznih fragmentov dokazuje, da je Kresnik povezan z določeno vrsto atributov in dejstev. Kresnikov nasprotnik je vedno nasprotno (hudobno) bitje: kača, kačji kralj, kačja kraljica, pozoj, tolovaj, lintvor, velikan ali navsezadnje drugotni negativni hudobni Kresnik (Vedomec). Od “prekrškov” oziroma zločinov Kresnikovega nasprotnika je kraja Kresnikove neveste (žene, sestre). Kresnik pretepe svojega sovražnika, kar ima določene vremenske posledice (grom, blisk, nevihta, dež, ploha, megla) in vpliva na plodnost in na letino. Če sprejmemo hipotezo, da je Kresnik kasnejša slovenska različica prvotnega slovanskega boga groma, lahko rečemo, da je slovensko bajeslovje edina slovanska tradicija, v kateri se je tako dobro in v celoti ohranil tako imenovani glavni mit slovanske mitologije. Potrebno je poudariti, da sta ruska znanstvenika V.V Ivanov in V. N. Toporov rekonstruirala glavni mit balto-slovanske mitologije brez slovenskega bajeslovja. Zato velja paralela Kresnik – Perun kot dokaz temeljitosti pogojne rekonstrukcije glavnega mita.

Kresnik in njegov boj s htonskim bitjem, upodobljen na znamki pošte Slovenije.(Pošta Slovenije)

Na podlagi Keleminovih zapisov lahko naš mitološki lik razdelimo v dve skupini. Prvega predstavlja “zgodnji mitski” Kresnik in “poznejši zgodovinski” Kresnik, ki je med drugim knez vseh Slovencev. Drugi pa je hudobni Kresnik ali Vedomec, ki je kasnejša podoba in nadomešča htonskega nasprotnika pozitivnega Kresnika. To naj bi bilo povezano s krščanskim vplivom, ki je pripomoglo k temu, da je dobilo pogansko božanstvo negativno oznako.

Iz Keleminovih Bajk razberemo, da je Kresnik pozitivna osebnost. Kronološka evolucija tega mitskega bitja v ljudskem izročilu je verjetno sledeča: pogansko božanstvo – dobri duh – dobri junak. On sam je bog ali vsaj božanskega porekla. Živi in se nahaja v gornjem delu svetovnega prostora. Proti svojemu sovražniku se bori v zraku, njegovi nasprotniki pa so podobni kači. Sovražnik ukrade Kresniku žensko (ženo, nevesto, sestro), največkrat z mitološkimi imeni (Alenčica, Deva, Vesna, Zora) ali pa hišno živino. Svoj plen skriva nasprotnik v podzemni votlini (tudi ta je mitološka prvina). Zaradi tega se začne dvoboj med Kresnikom in njegovim nasprotnikom. Oba nasprotnika se pogosto spreminjata tudi v različne živali. Bitka se navadno dogaja v zraku in jo spremljajo različni naravni pojavi, kot so burja, nevihta, dež, blisk, grom, toča ali vihar. Končni izid dvoboja je osvoboditev ženske ali živine, spremlja pa ga dež, včasih pomešan z zlato pšenico, ki pada na zemljo.

Razvidno je, da predstavlja shema “Kresnikovega mita” presenetljive podobnosti s prej omenjenim glavnim mitom slovanske mitologije. Navedeno gradivo nam dopušča ugotovitev, da je Kresnik skladen s podobo praslovanskega boga gromovnika. Očitna je njegova pripadnost nebesnim sferam, povezanost z vremenom in naravnimi pojavi s pomenom plodnosti, ki se nam kaže v prispodobi pšenice. Samo ime obravnavanega mitološkega lika je oznaka gromovnika, v smislu, da je to “tisti, ki udarja z ognjem ali strelo”, kar popolnoma ustreza funkcijam in naravi boga groma, nevihte in strele. Lahko rečemo, da je tudi Kresnik tabuizirano ime Peruna. Zdi se paradoksno, toda verjetno napačna Kuretova domneva, da je Kresnik Svantovit, ni tako daleč od resnice, če vzamemo, da je Svantovit polabska verzija praslovanskega gromovnika.

Okrašena panjska končnica iz leta 1884 prikazuje glavni mit skozi boj med demonskim Pegamom(Veles ali htonsko bitje) in slovenskim ljudskim junakom Lambergarjem (Perun ali Kresnik).(Čebelarski muzej Radovljica)

V slovenski tradiciji imamo poleg Kresnika tudi ženski lik kresnice imenovane tudi ladarice, ki se udeležujejo kresovanja. Domnevamo lahko, da bi to lahko bile svečenice boga Kresnika. Kresnice so ponekod imenovali dekleta, ki so na kresni večer plesale ob kresu.

Kako pomemben je bil glavni mit in njegov globlji pomen pri takratnih Slovanih, nam dokazuje tudi prostorska ureditev slovanskih naselij. Pri naselitvi vasi so najprej določili tri kultna mesta posvečena Perunu, Velesu in Mokoši oziroma Kresniku, Vedomcu in Vesni (razen Kresnika sta ostala dva mitološka lika izražena zgolj pogojno za lažjo predstavo, saj so to njihovi kasnejši nazivi). Ta mesta so stala največkrat na vrhu vzpetin ali na drugih posebnih mestih. Posvečena so nasprotnim božanstvom svetlobe (neba, toplote, poletje) in teme (zemlje, zime, smrti), in božanstvu, ki vzdržuje ravnovesje med njima. Vsa tri kultna mesta omenjenih božanstev so morala biti v pravem razmerju, da so skupaj tvorila ravnovesje naravnih sil.

Sončna obrata in enakonočji so prelomnice v letu, ko se spreminjajo razmerja naravnih sil oziroma božanstev. Prav božični in kresni čas obeh sončnih obratov sta tista dela leta, ko sta moči obeh bogov poletja in zime največja, enakonočje pa je trenutek, ko se njuna nadvlada menja, ko eden navidezno umre in drugi oživi.

Kultne točke povezuje “obredni” kot, ki meri 23° +- 1.5°. To je kot med Zemljino osjo in ravnino Zemljine orbite okoli sonca, kar je navidezna razlika v višini sonca v času enakonočja in obeh sončnih obratov. Ta razlika nastane, ker zemeljska os ni pravokotna na ravnino svoje krožnice okoli sonca, ampak je za omenjeni kot nagnjena. Spremenljivi odklon +- 1.5° je posledica nihanja zemeljske osi. Ponavljanje obrednega kota je pomenilo utrjevanje naravnega ravnovesja, ki je bistveno za preživetje ljudi. Nekdanja kultna mesta so pogosto preživela na ta način, da so na njih zgradili cerkve.

Literatura:
∙ Mikhailov, N.: Mythologia slovenica : poskus rekonstrukcije slovenskega poganskega izročila. – Mladika, 2002
∙ Toporov, V. N.: Predzgodovina književnosti pri Slovanih : poskus rekonstrukcije : (uvod v preučevanje zgodovine slovanskih književnosti). – Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, 2002
∙ Pleterski, A: Strukture tridelne ideologije v prostoru pri Slovanih. – Zgodovinski časopis 50, št. 2, 1996
∙ Šmitek, Z.: Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti. – Študentska založba, 2004

Deli