Etnolingvistika po slovensko

Marija Stanonik je verjetno ena najbolj pisočih avtoric na področju slovstvene folklore. O tem pričajo številne njene knjige, kot so Zgodovina slovenske slovstvene folklore, Teoretični oris slovstvene folklore in Folkloristični portreti iz 20. stoletja, če omenimo zgolj nekaj naslovov. Ljubitelji folklornih pripovedi jo morda poznajo kot urednico knjižne zbirke Glasovi, naši bralci pa se bodo spomnili, da je napisala tudi spremno besedo k prvi knjigi o staroverstvu Pavla Medveščka Skrivnost in svetost kamna, ki je bila precej manj odmevna dokler nista izšli tudi naslednji dve, Let v lunino senco in Iz nevidne strani neba.

Zadnja izdana knjiga Marije Stanonik nosi naslov Etnolingvistika po slovensko (ZRC SAZU, 2017). Etnolingvistika je pri nas manj znana disciplina, ki raziskuje tudi mitologijo, zato je toliko bolj pomembno napisati sestavek o tistem delu etnolingvistike, ki se posveča raziskovanju bajeslovja. Etnolingvistična raziskovanja folklore in posledično odkrivanje mitoloških plasti izročila je predvsem znano v tujini, kar je predstavljeno v drugem delu prispevka, najprej pa k sami knjigi Stanonikove in slovenski etnolingvistiki.

V Uvodu avtorica predstavi etnolingvistiko v tujini, nato pa si sledijo poglavja Predzgodovina slovenske etnolingvistike (Med rodoljubjem in znanostjo v 19. stoletju; Matija Murko pri reviji Wörter und Sachen; Dozorevanje slovenske etnolingvistike v 20. stoletju), Narodna identiteta (Povezanost jezika in narodne noše v dozorevanju slovenske istovetnosti; Slovenščina v zamejstvu in po svetu; Slovenska imena mesecev), Lokalna identiteta (Slovenski ljubiteljski narečni slovarji; Genius loci v prekmurskih folklornih pripovedih; Preteklost Žirov v luči hišnih imen),  Osebna identiteta (Kakor ti meni, tudi jaz tebi; Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade; Kar je na srcu, je na jeziku). Avtorica v knjigi podrobno predstavi raziskovanje vsakega avtorja, pogosto tudi zanimive izseke, tako da bralec dobi dovolj nazorno sliko o obravnavanih folkloristih, etnologih in drugih posameznikov, katerih dela bi uvrstili med etnolingvistiko, če tudi v njihovem času to ime še ni obstajalo.

Na prvi pogled zapleteno strokovno ime discipline “etnolingvistika” nam že v besedi pove, da združuje dve znanosti, ki sta sicer bolj znani vsaka zase, etnologijo in lingvistiko. Razumevanje materije včasih še dodatno otežuje več kot le ena definicija etnolingvistike ter imensko sorodne discipline. V nasprotju s psiholingvistiko – kakor beremo v knjigi – je za etnolingvistiko jezik izdelek skupnosti, družbe. Od sociolingvistike pa se etnolingvistika loči po upoštevanju dediščine preteklosti, tradicije pa tudi predvidene vloge jezika kot dejavnika vrednot in kulturnih vzorov. V knjigi večkrat omenjena ruska etnolingvistika, ki pogosto raziskuje mitologijo, pravi, da „preučuje jezik skozi prizmo človeške zavesti, mentalitete, vsakodnevnega in ritualnega vedenja, mitoloških predstav in mitološkega ustvarjenja. Jezik, ki v sebi ohranja arhaične elemente pogleda na svet, psihologije in kulture, se je namreč izkazal kot eden najbolj bogatih in zanesljivih virov za rekonstrukcijo predzgodovinskih oblik kultur, ki niso imele zapisanih pričevanj.”

V predgovorih k poglavjih avtorica na kratko povzame svoja opažanja, kjer se kaže njena osebna skrb za identiteto. Tako pri delu o slovenski identiteti omeni, da polikulturnost, ki pri številčno večjih narodih pestri javno življenje, pri manjših narodih, kot je naš, ki je desetletja podlegal mesijansko zadrtemu internacionalizmu, samo slabi že tako šibko narodno substanco. V spremni besedi k poglavju o lokalni identiteti pa ugotavlja, da »se na splošno danes bolj goji lokalna identieta in da včasih obstaja vtis, da že nevarno ogroža nacionalno identiteto«. Smiselno bi bilo dodati, da je danes lokalna identiteta (in še posebej mestna) za razliko od nacionalne v javnosti bolj zaželjena.

Delo je tako kot njene prejšnje monografije izjemno bogato s podatki, poglavji in podpoglavji, tako da bi podrobna predstavitev dela presegla namen te skromne predstavitve vsebine na tem mestu, kjer bo poudarek zgolj na tej etnolingvistiki, ki raziskuje mitologijo.

V uvodu avtorica predstavi etnolingvistiko v tujini, ki je v zadnjih desetletjih imela velik vpliv na vse raziskovanje tematike. Gre za rusko in poljsko etnolingvistično šolo. Začetnik prve je Nikita Iljič Tolstoj (pravnuk slavnega pisatelja Leva Tolstojeva), ki je skupaj s kolegi začel izdajati etnolingvistični slovar Slovanske starožitnosti (rus. Slavjanskie drevnosti). Slovar so po več letih pripravili leta 1984 in je izšel v petih delih med 1995-2012. Mitološko raziskovanje je v slovarju vseskozi prisotno in se dotika tem, ki jih je Tolstoj raziskoval, kot sta problemi rekonstrukcije zgodnjeslovanske duhovne kulture in zarodki slovanske demonologije. V slovarju je upoštevano tudi slovensko folkloro gradivo. Stanonikovo zanimanje za tujo etnolingvistiko ni novo, saj je večkrat omenjala moskovsko etnolingvistiko tudi v prejšnjih monografijah.

Etnolingvistična šola, ki jo je zasnoval Nikita Iljič, se včasih imenuje tudi s pridevnikom „moskovska” za razliko od prav tako zelo znane poljske etnolingvistike, ki je znana kot „lublinska”. Njej začetnik in še vedno aktivni raziskovalec je Jerzy Bartmiński. Tudi na začetek poljske etnolingvistike sta vplivala letos vinotoka preminuli Ivanov (klik) in Toporov. Nekoliko drugačen etnolingvistični slovar, kot je prej omenjeni Slovanske starožitnosti, izdajajo od leta 1996 tudi Poljaki pod imenom Slovar stereotipov in ljudskih simbolov (pol. Słownik stereotypów i symboli ludowych – prvi zvezek prosto dostopen tukaj: klik), le da je prvenstveno omejen na poljsko kulturo, čeprav so v njem pogosto omenjene tudi ostale indroevropske primerjave obravnavanega gesla. (Ob obravnavi poljskih zvezdnih imen so npr. omenjene tudi slovenske in druge paralele). Poleg obeh slovarjev je pomembna še revija Etnolingwistyka (v knjigi je prvič zatipkano kot Etnolingwistika), ki združuje zainteresirane avtorje in bralce.

V povezavi s poglavjem Slovenski ljubiteljski narečni slovarji, kjer so omenjeni tudi slovarji v delu in zgoraj omenjenim Tolstojem, lahko omenimo še malo znani Rezijanski slovar, ki pa po kriterijih ne spada med ostale obravnavane slovarje in ni omenjen v knjigi Etnolingvistika po slovensko. Tolstoja je namreč s Slovenijo povezovalo tudi zanimanje za Rezijo, kjer je terensko raziskoval v petdesetih letih 20. stoletja, kasneje pa je s Slovenci sodeloval pri izdelavi Rezijanskega slovarja, ki ga je začel J. Baudouin de Courtenay konec 19. stoletju. Slovar je bil načrtovan štirijezično, poleg rezijanščine še pojasnjevanje besed v slovenščini, italijanščini in ruščini. V intervjuju leta 2015 je žena Nikite Iljiča in prav tako raziskovalka Svetlana Tolsta omenila skrb moža, da ne bo prej preminil, preden Slovenci izdamo Rezijanski slovar, a se mu želja ni uresničila, saj je preminil leta 1996, slovar pa za enkrat še ni dokončan. (Glej N. I. Tolstoj in rezijanščina in intervju s Svetlano Tolsto).

Knjiga Etnolingvistika po slovensko bo zagotovo lepo sprejeta med vsemi ljubitelji ljudske kulture.

Nejc Petrič

Deli