Družina Batista

Člani:

Slavo Batista – piščali, glas

Metka Avdič Batista – pastirska harfa, violinska harfa, male cimbale (oprekelj), meh, bajs, glas

Vid Avdič Batista – bajs, brač, violinska harfa, meh, glas

Irena Batista – violina

Slavo Batista vse svoje življenje posveča raziskovanju slovenskega ljudskega izročila, bogati kulturni dediščini, ki jo ima naš narod v glasbi, običajih in mitologiji. Ljudske pesmi, takšne, kakršne so mu bile položene v zibel, in s kakršnimi se je srečeval skozi svoje pestro, zvedavo življenje in dolgotrajno raziskovalno delo, skuša predati naslednjim generacijam, začenši pri svojih vnukih. Tako pri Batistovih že nekaj let skupaj muzicirajo tri generacije: dedek Slavo, hčerka Irena ter vnuka Metka in Vid. Da bi ohranil kar največ izvirnosti, je zanje tudi sam izdelal, priredil ali rekonstruiral instrumente. Preprosti, izvirni in neokrnjeni napevi, zapeti in zaigrani tako, kot so jih igrali in peli pred stoletji, nosijo v svojih skromnih besedilih strnjeno vse neizmerno bogastvo čustvovanja in doživljanja našega človeka. Prinašajo nam vedenje o mnogih žalostnih in redkih srečnih trenutkih v življenju nekega naroda.

S premišljeno izbiro instrumentov skuša sestav ohraniti starejši način igranja, ki je bil običajen na naših tleh skozi dolga stoletja pred prihodom harmonike v ljudsko glasbo, način igranja, ki nosi s seboj povsem izvirno slovensko glasbeno kulturo. Slavo igra na raznovrstne piščali, ki jih je sam izdelal, Metka na pastirsko harfo in violinsko harfo (obe glasbili sta Slavovo avtorsko delo) ter na male cimbale (oprekelj). Vid igra na originalni slovenski tri strunski bajs. Posebej zanimiv pa je tudi meh, ki je na slovenskem izumrl pred več kot sto leti. Žal ni ohranjen noben izviren primerek tega instrumenta, ostajajo nam le redke poslikave na freskah po slovenskih cerkvah. Slavo ga je rekonstruiral po pripovedi svoje babice.

Družina Batista je nastopila na samostojnih koncertih v Kopru in Ljubljani, predvsem pa na mnogih priložnostnih nastopih ob odprtjih razstav, predstavitvah knjig, obletnicah, srečanjih… v številnih slovenskih in zamejskih krajih, pa tudi v Cankarjevem domu in Pen klubu v Ljubljani ter v St. Gallenu v Švici. Nekaj njihovih posnetkov je med ljudskimi godci arhiviral tudi Glasbeno-narodopisni inštitut pri ZRC SAZU.

Deli