UVOD

Dokler je bil človek neposredno odvisen od dežja, so mu padavine zagotavljale preživetje. Tega se je dobro zavedal, zato so prošnje za dež dobile svoje mesto tudi v religioznih premišljevanjih skupnosti po različnih koncih sveta. Običaj klicanja dežja je znan povsod po svetu, še posebej pa v krajih, ki so pogosto prizadeti zaradi daljšnih sušnih obdobij. Na območju mediterana je običaj klicanja dežja poznan v obliki dodol, ki se je kot ostanek staroverskega verovanja ohranil v Sloveniji, na Hrvaškem, Bosni, Srbiji, Makedoniji, Črni Gori, Kosovu, Albaniji, Grčiji, pa tudi Bolgariji in Romuniji. Mi se bomo osredotočili samo na mediteranski del Balkana, kjer nastopajo dekleta v običaju klicanja dežja kot dodole, perperune oziroma pod različnimi variacijami teh dveh imen.

Dodola. (slike iz spletne strani http://www.berengarten.com/site/Dodola-and-Pep.html [Uporabljeno dne 27-11-2011]

V Sloveniji so prav tako poznani obredi za klicanje dežja. Znanih je kar nekaj primerov za klicanje dežja, eden takih je iz primorskega dela Slovenije, ki ima še staroverske korenine. Mlinarji so za priklic s kamnom tolkli po kovini tudi uro in več, po žerjavici pa so posipali moko tako dolgo, da se je dvigal dim proti nebu. Mlinarji pa so tudi verjeli, da jim polna luna prinaša dež. V času suše pa so sneli mlevni kamen, leseno mlinsko kolo pa so obračali in oblivali z vodo. Tudi vrtenje brusnega kamna in na njem brušenje noža naj bi imelo isti učinek. Nase naj bi vleklo nevidne sile, ki se ob nevihtah kažejo v obliki strel (Medvešček 2006: 244).

PROŠNJE ZA DEŽ

Običaji klicanja dežja verjetno izhajajo še iz najstarejših časov. Čulinović (1964: 73) meni, da lahko magijsko klicanje dežja izvira še iz poljedelskih kultur, saj je bil dež ena glavnih potreb ljudi neolitika. Rybakov pa vidi dodolo, žensko figuro klicanja dežja, na nekaterih neolitskih reliefih v podobi ženske (1997: 228) in tudi v tripolski umetnosti, kjer se pojavljajo obredne podobe, kot npr. dodole, ki plešejo ples dežja. Predstave o klicanju dežja pa so bile že pri enolitskih poljedelcih, ki so bili jezikovni predniki Slovanov (1997: 815).

Enciklopedija Ruskih in slovanskih mitov (Kennedy 1998: 73) dodolo opisujejo kot boginjo dežja, ki jo v času suše oblečejo od glave do pet v travo, zeli in rože, da je celo njen obraz zakrit. Dekle, ki postane dodola, hodi po vasi v skupini ostalih deklet, se ustavi pred vsako hišo in pleše in poskakuje. Spremstvo ob petju pesmi naredi okoli dodole krog, medtem pa iz hiše pride gospodarica in na dodolo zlije vedro vode. Vodo je gospodarica na dodolo zlivala tudi skozi rešeto in s tem imitirala dež (Плотникова 1999:102). Smisel vsake žrtve je, da se daruje tisto, kar se rabi. In v ta kontekst gre verjetno tudi polivanje vode po dodoli, skratka priprošnja za dež. Pri vsaki hiši je dodola dobila darove v obliki hrane, pogosto jajca (Čulinović 1964: 78).

Po Karađiću naj bi bila dekle povsem gola pod rastlinsko obleko, ta pa je tako dobro ovita, da se njeno telo ven ne vidi. Od tu je prišlo »ododoliti se« v pomenu na kičiti se (Čulinović 1964: 77). Sčasoma se je obred gotovo spreminjal, tako da je tudi goloto zamenjala obleka, pa tudi rastlinje ni bilo več tako gosto, da se obleke ne bi videlo skozi rastlinje. Prav tako je odmiral magičen pomen običaja, kot tudi pri ostalih podobnih obredih. Zbledel je spomin na magični pomen petja in ostalo mitološko vsebino, čeprav običaj na vzhodu in jugovzhodu Balkana še vedno izvajajo. V vasi Brestać v Sremu je bil običaj dodol zadnjič 1988. Običaj se je v 19. in 20. stoletju zmanjšal tudi zaradi neodobravanja in cenzure. Najprej cerkvene, nato pa še komunistične. Oboji so imeli običaj dodol za nespodobnega, nemoralnega, primitivnega in sprevrženega (Burns 2006: 65-67).

Perperuša je isti običaj za klicanje dežja, le pod drugim imenom: skupno obiskovanje domov in polj, osrednji lik oblečen v rastlinje, polivanje vode, plesanje v krogu in poskakovanje, petje obrednih pesmi in daritve. Gre za isti obred, le da so bile po enem viru dodole praviloma dekleta, perperuše pa fantje. Vendar mnogi ostali zapisovalci tega niso potrdili, po večini pa srečamo dekliško družbo. V začetku obreda je bilo morda tudi magično kopanje, ki pa je kasneje izostalo (Čulinović 1964: 77-92).

Zelena obleka je predstavljala vegetacijo in mlado rast, skratka življenje, tako kot pri Zelenemu Juriju v Sloveniji in na Hrvaškem. Med rastlinami se je za običaj dodol oziroma perperuš pogosto uporabljal bezeg, ovijalko, kot je srobot in praprot (Čulinović 1964: 85), pa tudi vence cvetlic, hrastove, bukove in vrbove veje in trto (Плотникова 1999:101). Pridalo pa se je tudi druge zelene rastline, ki za rast potrebujejo veliko vlage.

Mi idemo preko sela, oj, dodo, oj dodo le!
A oblaci preko neba, oj, dodo, oj dodo le!
A mi brže, oblak brže, oj, dodo, oj dodo le!
Oblaci nas pretekoše, oj, dodo, oj dodo le!
Žito, vino, porosiše, oj, dodo, oj dodo le!

(Čulinović 1964: 88)

Vodja dodol, ki je bila oblečena v rastlinje, je bila vedno izbrana. Kriteriji za izbiro so se verjetno spreminjali in so si bili različni. Zraven Kragujevca so si za vodjo dodol izbrali najlepšo dekle starosti šestnajstih oziroma sedemnajstih let. V Vojvodini pa so dodole bila Romkinje. Oblečene so v stare obleke in hodijo bose. V vasi Banatske Here v Vojvodini je Romkinja, ki je bila dodola, morala biti tudi noseča. Plotnikova (1999: 102) pa pravi, da je otrok, ki je vodil obhode, bil sirota, ki se je rodil po smrti očeta. Dekliško oziroma fantovsko spremstvo dodole je bilo praviloma mladina. Vendar obstoji precejšna razlika v mnenju starosti spremstva, kar verjetno odraža široko pestrost. Nekateri menijo, da se je starost postopoma nižala od 11 do 16 let na 5 do 10 let. Drugi pa menijo, da je bilo spremstvo kot iniciacijski obred prehoda od otroštva na spolno zrelost, kriterij pa naj bi bil puberteta in/ali nedolžnost (Burns 2006: 68-69). Po koncu obreda vržejo celotno »zeleno« obleko, cvetje, veje in ostalo rastlinje v reko, v reki pa se tudi sami kopajo (Плотникова 1999:102). Prav tako vidimo pri jurjevskih obhodih, da na koncu vržejo rastlinsko obleko v reko, kar morda kaže na skupni vzorec. Poleg obleke, pa vržejo v vodo tudi del hrane, kar verjetno predstavlja žrtvovanje vodi (Čulinović 1964: 78).

Poleg tega, da dodole pojejo za dež zgolj v sušnih dneh, pa so njihovi obhodi poznani tudi na Ilijev dan, 20. julija. Svetnik Ilija je pokristjanil Peruna, zato je ta dan poznan tudi kot Perunov dan (Петровић 1999: 235).

DODOLE NA BALKANU

Dodolice so bile skupina bosih deklet, stare od 8 do 14 let, ki so hodile od hiše do hiše in pele pesmi, katerih glavni motiv je bil padanje dežja. Ena od deklet se je od drugih deklet razlikovala po temu, da je bila oblečena v zelenje in cvetlice. V pesmih dekleta pojejo, da dež »udari« kot npr. kladivo, in ne zgolj »pada«. Udar pa je povsem Perunova funkcija, ki z gromom udarja na Zemljo. Na pomlad s prvo strelo Perun udari na Zemljo, da v zemljo vnese plodnost, prav tako pa s kamnom oziroma strelo udarja na svojega htonskega sovražnika Velesa. Pri nas sta božansko borbo prevzela Kresnik in Vedomec, kar je zelo očitna analogija borbi Peruna in Velesa.

Drugo ime za dodole je perperuše. Vuk Karađič je zabeležil, da so prporuše neoženjeni fantje, ki v Dalmaciji v času suše oziroma od Jurjevega do Ivanovga hodijo od hiše do hiše z zelenimi vejami in cvetjem ter se igrajo in pojejo, da bi udaril dež (po drugih mestih to delajo dodole). Starešina oziroma kolovodja od prporuš se imenuje prpac.

Ime perperuše najverjetneje izhaja iz imena gromovnika Peruna. Perun je vseslovanski bog gromovnik, ki je zaradi svoje nebesne vloge, povezan z dežjem. Perperuge so torej lahko klicale za dež ravno boga Peruna, ki je po starih predstavah ustvarjal grom in blisk ter dež. Na celotnem Balkanu se po Perunu imenuje mnogo toponimov, v hrvaški Istri je hrib Perun, v Dalmaciji je greben z najvišjim hribom Perun, malo nižjim hribom Perunović in Perunsko, ter še mnogo drugimi imeni (Perunovo koplje 2011). V Sloveniji je spomin na Peruna ohranjen v štajerskem reku »Perun bije«, kadar se bliža huda ura, pa tudi v ljudskem imenu za rožo Peruniko (Iris) in Netresku, ki ga pri nas imenujejo tudi Perunovo perje. Po Petroviću se je Perun imenoval tudi Perperuge ali Prporuše (Петровић 1999: 234). Perun se tudi jezikovno kaže zelo podoben Perperuge, Per-per-uge. Koren besede »per« pa pomeni »udariti« oziroma »prati«.

Na drugi strani pa so nekateri menili, da izraz prporuša prihaja iz pršiti (Čulinović 1964: 92), kar se sklada z običajem, saj se vodo na dodolo tudi prši oziroma zliva skozi rešeto, kot prši na zemljo dež. Tako meni tudi Burns (2008:227), ki pravi, da prporuša lahko izhaja iz »prah«, »pršeti«.
Dodola. (slike iz spletne strani http://www.berengarten.com/site/Dodola-and-Pep.html [Uporabljeno dne 27-11-2011]

NAZIVI IN VARIACIJE IMENA

Za običaj klicanja dežja so v Srbiji poznana še imena dažda, barbaruša, perperuda, peperuda in papaluga. Čeprav je celotna skupina deklet, ki sodeluje v tem procesu, dobila ime dodolice, pa je doda oziroma dodola samo tisto dekle, ki je oblečena v rastlinje. Prporuše so bile razširjene v Istri (vedno le v ženskih obhodnicah), v Dalmaciji sta poznana tudi naziva pripiruša, prpriruše in čarojice. Slednji izraz se uporablja tudi v Bosanski krajini, izhaja iz čarati, kar kaže, da so dodole po verskih predstavah imele tudi nadnaravno moč, se pravi so lahko začarale dež. Vsa nadnaravna moč pa izhaja iz onega sveta, torej so tudi dodole povezane z onstranstvom. V Dalmaciji so prpriruše (dodolaše) opravljali fantje, tisti, ki pa je vodo polival, se je imenoval prpac. V Albaniji, Makedoniji in Grčiji so dodole poznane kot duda (Петровић 1999: 235) ter tudi kot perperone v Albaniji in perperuva v Grčiji (Čulinović 1964: 92). Na Balkanu je poznana tudi različica imena dodola kot gojgola (Плотникова 1999: 101). Običaj perperuš je Poznan tudi pri Vlahih.

Poleg mediteranskega dela, pa so različne variacije tega običaja poznane tudi drugod, čeprav niso dokumentirane tako številčno, kot na mediteranskem delu Balkana. V Bolgariji obstajata za isti obred imeni đuđul ali dudula in peperuda ali peperunga; isti obred za dež pa je poznan tudi na Madžarskem, kjer se imenuje dodola ali dodol. Na Madžarsko je verjetno prišel pod vplivom južnih Slovanov in Romunov. Obredne pesmi prporuša so znane tudi v Moldaviji, v Besarabiji in kot paparuda v Romuniji (Čulinović 1964: 92-94). V Bolgariji ima peperuga (peperuda) dva pomena, metulj in mak. Metulj lahko s svojim letenjem simbolizira božanskost in je zaradi tega dobil pomen po peperugi. Metulj sicer simbolizira tudi duše umrlih. Dodola naj bi pomenili »do dol«, do tli, vzklik v klicanju dežja, ki naj pride do zemlje, do dol, do nas. Z vzklikom oziroma klicanjem boga naj bi bilo podobno sestavljeno ime boga Dajbog pri Srbih in Slovencih, daj – bog. Pri perperuni pa Rybakov omeja srednjeveško rusko besedo »прапруда«, ki pomeni velik silen dež; прапруда pa pride od прудать, »napolnit vodo«. Vsa terminologija naj bi prišla od nebesne vlage, vlažne zemlje, od tu pride tudi rusalka, od korena rosa (Рыбаков 1988: 439-440).

Litovsko »dundulis« pomeni »razbijanje groma«, latvijsko »dudina perkuoninš« pa »grmeti« (Плотникова 1999: 101). Tipološko je običaj podoben tudi Baltom, Tevtonom in Keltom, primerjalne jezikovne in mitološke raziskave pa so pokazale, da ga lahko povezujemo z miti v Indiji, ki asocirajo na dež, še posebno v Rigvedi (Burns 2006: 66). Morda je s perperuši podobna kozmična duša puruša v Indiji. Običaj perperuš se lahko nanaša tudi na dva mediteranska mitološka motiva, Mikenske prošnje za klicanje dežja in na boginjo Persephone, ki so jo častili tudi na mediteranskem delu Balkana (Burns 2008: 221). Persephona (latinsko Proserpina, etruščansko Phersipnai) je hčer Zevsa, boga neba in Demetre, boginje Zemlje, upodabljali so jo kot mlado devico, ki odpira pomlad.

Dodola. (slike iz spletne strani http://www.berengarten.com/site/Dodola-and-Pep.html [Uporabljeno dne 27-11-2011]

 DODOLE V SLOVENIJI

Pri nas dodole niso množično poznane. Dokumentirane so kot eno izmed imen za kresnice oziroma ladarice v Beli krajini (Kropej 2008: 75). Ladarice, ponekod pod imenom kresnice ali dodole, so hodile naokoli v »ladarski dobi«, ponekod od Jurjevega (23.4.), drugod pa od binkošti pa vse do kresne noči (23.6.). V istem časovnem obdobju so po zapisih Karađiča hodile tudi skupine dodol. Skupine v belo oblečenih deklet in z rožami okrašenih kresnic so hodile koledovat ali »gnat lado«, pri tem so s petjem obrednih pesmi zaželele dobro letino in srečo ljudem in živini. Jurijevo je bilo prastara letna meja, ko se prvič pelje živino v planine in je s tem povezano mnogo vraž, običajev, urokov in verovanj. Po rekonstrukcij slovanskega staroverstva, je na Jurjevo prišel na Zemljo Perunov deseti sin Zeleni Jurj iz Velesovega sveta mrtvih (irija) in s tem prinesel pomlad. Zeleni Jurij je odprl vrata novemu življenju in novemu letnemu ciklu. Na Jurjevo se je Zeleni Jurij spoznal s svojo sestro Maro, s katero se je nato na Kres (poletni solsticij, vrh leta) tudi poročil. Poletni solsticij je bil v večini etničnih religij višek leta, zato ni naključje, da se okoli kresne noči pojavlja toliko verovanj in vraž. Večina je povezanih prav z rastlini, živali in vodo. Med rastlini prevladujejo vraže povezane s praprotjo, kot npr., da če na kresno noč dobiš praprotno seme, razumeš živalsko govorico. Poleg omenjenih dveh mejnikov, Jurijevega in kresa, pa je to celotno vmesno obdobje pomembno in do neke mere »magično«. Tako kot dodole drugod na Balkanu, so bile tudi pri nas kresnice odete z zelenjem. Ponekod so imele kresnice na glavi vence, drugod so bile cele okrašene s cvetjem, cel pa je bil odet v zelenje Zeleni Jurij, ki so ga ponekod imenovali tudi Vesnik. Izraz prihaja iz stare besede za pomlad.

V Beli krajini so poleg obhodov kresnic znani tudi fantovski obhodi jurjašev. Podobno so tudi za jurjevo belo oblečena ali s cvetjem okrašena dekleta hodila koledovat skupaj z jurjaši. Ljudje so verjeli, da kresnice varujejo polja pred zlimi silami, ter da imajo v kresnem času studenci in ogenj očiščevalno moč. Poleg studencev, pa imajo še dodatno moč tudi reke, ribniki in vodnjaki, umivanje v njih pa je bilo zdravilno, zato so se dekleta polivala z vodo ali pa so jih ob kresnem ognju polivali fantje (Kropej 2008: 76). Kresnice so predstavljale ženski pol poletnega čaščenja rodovitne narave, medtem ko je moški pol predstavljal Kresnik. Ladarice pomensko pomenijo »bleščeč, lep«.

Opazimo lahko, da je v velikih točkah ujemajo balkanske dodole in slovenske kresnice, imenovane tudi dodole. Tako kot je zapisal Karađić, da hodijo dodole oziroma perperuše v skupinah od Jurijevega do kresa od hiše do hiše, tako tudi slovenske kresnice, ladarice ali dodole koledujejo v istem času. Vse so deležne polivanja z vodo, čeprav na Balkanu (Srbija, Črna gora, Hrvaška, …) izrecno za dež, v slovenskem izročilu pa za zdravje, plodnost, moč. Posledično lahko domnevamo, da je tudi pri nas bila voda povezana z dežjem, saj je dež predstavljal pomembno vlogo v nekdanjem življenju, če tudi se ni izrecno ohranil v kolektivnem spominu ljudstva. Kresnice so se najdlje ohranile v Beli krajini, nekdaj pa so bile po vseh slovenskih pokrajinah. Petrović pravi, da je ime dodole v Sloveniji in Črni gori nadomestilo ime devojčice, ohranila pa se je ista vsebina (Петровић 1999: 237).

SKLEP

Kaže se neujemanje v zapisih o dodolah in perperušah. Dodole so vedno omenjene zgolj kot skupine deklet, medtem ko so pri običaju perperuš omenjeni tudi fantovski obhodi. Kaj je starejše je težko določiti. Gotova je tudi povezanost med balkanskimi dodolami in perperušami ter slovenskimi kresnicami in ladaricami. Dodola je sicer znano eno izmed imen za ladarico v Beli Krajini. Tako kresnice kot dodole so povezane z vodo, posledično tudi z dežjem. Voda simbolizira predvsem življenje, novo rojstvo in rast. Vse to je naloga tako kresnic kot tudi dodol.

Obleko Zelenega Jurija in dodole so na koncu obhoda vrgli v vodo, kar verjetno kaže na isti mitološki vzorec, ubijanje lika na koncu rituala. Frazer je menil, je božansko življenje, utelešeno v snovnem in umirljivem telesu v nevarnosti, da se omadežuje in opeša. Da bi ga obvarovali pred pešanjem, ga je treba ločiti od človeka, še preden se začne razkroj, da se moč neokrnjeno prenese na naslednika. Zato je treba starega boga ubiti in božjega duha prenesti v novo učlovečenje. Ubijanje boga je torej samo nujen korak k njegovemu ponovnemu življenju (Frazer 2001).

DODOLSKE IN PERPERUŠKE PESMI NA BALKANU

Perperuška pesem iz Žuberaškega Mrzlega Polja:

Preperuša hodila
Za nas boga molila:
Daj nam, bože, godine (kiše)
Na vo naše ljetine.
Mi smo tone veseli,
Kaj Marija Isusu, 
Kaj Isus Mariji,
Kaj mati djetetu,
Kaj dijete materi.
Pucaj, pucaj, ledeno,
Krapaj, krapaj, godino,
Na tu našu mladinu.

(Vuk Stefanovič Karađić, Srpske narodne pesmi, knj.1 Beč, 1841, str. 111-114; V: Čulinović 1964: 88).

Podobna zgorni pesmi je tudi ljudska pesem iz Sandžaka zapisana 1953:

Oblak brže, doda brže, oj, dodo, oj dodo le!
Rosna kiša ponajbrže, oj, dodo, oj dodo le!
Da orosi žito naše, oj, dodo, oj dodo le!
Žito naše i livade, oj, dodo, oj dodo le!

(M.S. Vasiljević, Narodne melodije iz Sandžaka, Beograd 1953; V: Čulinović 1964: 88).

Ena najbolj razširjenih je ljudska pesem deževne magije zapisana 1961 v Zagrebu:

Naša doda boga moli, oj, dodo, oj dodo le!
Da udari rosna kiša, oj, dodo, oj dodo le!
Da pokisnu svi orači, oj, dodo, oj dodo le!

V naslednji pesmi iz okolice Zadra, je omenjena prporuša:

Prporuše hodile,
Puton boga molile
Da nam kiše odile,
A vrmente rodile.
……
Da bog dade kišicu,
Da nam rodi šenica,
I vinova lozica,
Do prvoga božića

(Čulinović 1964: 91)

Bolgarska pesem o dodolah oziroma perperunah se glasi:

“Пипируда злата
Пред Перуном лети,
Лети и прелеће
По пољу се шета
и Богу се моли

Дај Боже кишицу
Да израсту њиве
Њиве и ливаде”.
“Пипируда лети,
Лети и прелеће

И Богу се моли
“Дај Боже дај, дај
Ситну мал; кишицу,
Да изникне жито”.
(Петровић 1999: 237)

Прпоруше ходиле,
Терем Бога молиле
Да нам даде кишицу”

(Караџић 1852: 616-617, v Петровић 1999: 237).

Srbska ljudska pesem dodol (Петровић 1999: 236):

“Наша дажда облачи се
Вај дажду вај,
Вај Перуне вај!
Своје руво оставља нам
Вај дажду вај,
Вај Перуне вај!
Перун сушу да остави.
…Росну дажду да нам пошље
Да ороси наша поља,
Да ороси да натопи”

Ko pa dodole pridejo pred hišo, se poje:

“Изиђ изиђ домаћице.
Вај дажде вај!
…Дођоше ти мили гости!
Мили гости из далека:
Са облака даждљивога
Од онога Дажда силна
И његова мила брата
Громовника тог Перуна
Донеше ти лепе гласе
Лепе гласе лепше вести:
Ведро небо провали се
Росну дажду одпустио
Одажди ти те усеве…
Даруј даруј нас даждоле
Нас даждоле те додоле!”

Avtor: Nejc Petrič

Literatura:
∙ Burns, Richard
2006 Dodola and Peperuda. The Balkan Rainmaking Customs. Poetry Review 96:1/65-73
∙ Burns, Richard
2008 Rain and Dust. Studia Mythologica Slavica 11/217-236
∙ Čulinović, Vesna Konstantinović
1964 Dodole i Prporuše – narodni običaji za prizivanje kiše. Narodna umjetnost: hrvatski časopis za etnologiju i folkloristiku. 2 :1/73-96.
∙ Frazer, James George
2001 Zlata veja: raziskave magije in religije. Ljubljana: Nova revija.
∙ Kennedy, Mike Dixon
1998 Encyclopedia of Russian & Slavic Myth and Legend. Santa Barbara, California: ABC-CLIO, Inc.
∙ Kropej, Monika
2008 Od Ajda do Zlatoroga: Slovenska bajeslovna bitja. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva.
∙ Medvešček, Pavel in Rafael Podobnik
2006 Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih. Nova Gorica: Taura.
∙ Perunovo koplje
2011 Perunovo koplje. Andrej Pleterski in Tomo Vinšćak, ur. Ljubljana : Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC.
∙ Петровић, Сретен
1999 Српска митологиja: систем српске митологиjе. Ниш: Просвета.
∙ Плотникова, Ана
1999 “Додола”. Славянские Древности: етнолингвистический словарь. С.М. Толстой, ur. Москва: Россиская академия наук 2.
∙ Рыбаков, Борис Александрович
1997 Язычество Древних Cлавян. Москва: Русское слово.
∙ Рыбаков, Борис Александрович
1988 Язычество Древней Руси. Москва: Наука