Demonologija

Poleg bogov, ki se jih z izjemo Peruna v naši mitologiji ni veliko ohranilo, se v njej pojavljajo tudi nižja bajeslovna bitja. Teh je veliko; nekatera imajo več različnih imen, tako da včasih niti ne vemo za katero bitje gre. Nekatera so prevzeta od sosednjih narodov, druga so nastala kot mešanica naših in tujih. Imena kot so Bes, Črt ali Vila so splošno slovanska, zaradi česar lahko domnevamo, da so tudi njim ustrezajoče verske predstave tvorile del splošne slovanske religije. Pri tem je potrebno povedati, da je veliko ljudskega izročila ostalo še neraziskanega.

Najbolj razširjene so gotovo pripovedke o čarovnicah. Te naj bi med drugim živele na hribu Slivnica pri Cerknici, in o njih je pisal že Valvazor. Bolj pogost naziv za čarovnico je coprnica (izraz izhaja iz nemškega ‘zaubern’ v pomenu čarati). Coprnice so povečini ženske, vendar se med njimi najde tudi kakšen moški – coprnjak. Njihovo najbolj pogosto delo je copranje živine. Krave ostanejo brez mleka, prašiči zbolijo in še moškega lahko spravijo ob spolno moč! Kravam odvzamejo mleko z molzenjem vrvi ali pa kar z vejo drevesa. Od tam nato priteče mleko oropane krave. Poleg kraje mleka škodijo tudi tako, da pod hlevski prag zakopljejo jajca ali kakšno drugo začarano stvar. To je lahko vzrok, da zboli vsa živina v hlevu. Pridelek lahko uničijo tudi s točo ali sušo. Imajo moč, da letijo po zraku in tako privabijo črne oblake. Niso pa vse naperjene proti ljudem. Nekatere tudi vedežujejo (šlogajo) oziroma kako drugače ljudem pomagajo. To počnejo s pomočjo svojih knjig, ki se jih bere od zadaj. Čarovnicam so ponekod rekli tudi vešče. Beseda vešča se uporablja za nočne metulje, v tem pomenu pa pomeni modro, izkušeno, veščo žensko, jasnovidko. Ker je beseda enaka za ženske kot za nočnega metulja, lahko domnevamo, da gre za povezavo z navjem, dušami umrlih, ki prihajajo na ta svet v podobah ptičev oziroma živali. Zelo znana pripovedka o čarovnicah je tista o Lucijinem stolčku v vzhodni Sloveniji. To je stol, ki se ga mora začeti delati na Lucijino 13. grudna. Vsak dan se ga naredi malo, tako da je nared za Božič. Najbolje je, da se vsak dan uporabi drugo vrsto lesa. Obvezno pa ga je delati od mraka do zore. Nato se ga prinese k polnočnici in se nanj sede. Med mašo se tako lahko izve, katere ženske v vasi so coprnice. Spozna se jih po tem, da so obrnjene s križem proti oltarju ali pa gledajo v steno. Če se hočeš domov vrniti v enem kosu, se moraš po koncu maše podvizati. Nikakor pa se vso pot ne smeš obrniti nazaj, čeprav jih boš slišal.

Sorodni ženskim veščam so moški vedomci. Beseda vedomec pomeni tisti, ki vidi ali ve, kaj se dogaja na tem in onem svetu. Ime je izpeljano iz glagola *vede v pomenu vem, ki je ohranjen tudi v prislovu vedoma in pridevniku vedomen, izkušen. Vedomčevo ime nastopa tudi v različici vidovin za žensko bitje te vrste. Ponekod so vedomce ženskega spola imenovali tudi veš(č)e ali vesne. Ime vešča smo razložili pri omembah čarovnic. Vedomci postanejo ljudje, ki se rodijo v kvatrnem tednu ali pa se rodijo z nogami naprej. Ponoči se borijo s kresniki, zmago pa obeleži dež. Mednje sodijo tudi volkodlaki, velikani, vampirji in druga njim podobna bitja.

Posebno žensko demonsko bitje je pehtra. Nastopa v magičnih dvanajsterih nočeh od božiča do svetih treh kraljev, ko se demoni in duše rajnih vračajo v svet živih. Njen večer je 5. prosinec, udomačena pa je predvsem v alpskih krajih in na nemškem, od koder je tudi prišla. Še eno bajeslovno bitje ženskega spola je torka oz torklja. Kot že ime pove, so njeni dnevi torki. Na pomlad preganja predice, če ne odložijo preje ter začnejo s poljskimi deli.

Gozd je prebivališče raznim vilinskim bitjem. Slovenci divjega moža imenujemo hostnik. Ta se prikazuje gozdarjem in drugim obiskovalcem njihove zemlje v živalski podobi: kot orjaški (beli, lunarni) medved, kot hrzajoči nevidni konj, kot jelen, bik, kozel, ali kot volk z žarečimi očmi in z ognjem v žrelu. Kadar pa je hostnik jezen se spremeni v strašno bitje, ki človeka preganja z vso zlobo, ki jo premore in z, zelo značilno za demone, z maščevalnostjo. Pretvorbe divjega moža in hostnika so številne, še posebej v krščanstvu. Divji mož se najbrž pojavlja tudi v Miklavževem spremstvu, kot eden vegetativnih demonov, skupaj s hudiči in parkeljni, ali pa utelešajo divjega moža – hostnika. Ni naključje, da je divji mož ponekod jezdil celo na belem konju. Počasi se je gozdni demon prelevil v hudiča, ta pa v docela človeško podobo zelenega, divjega lovca, ki ponoči hodi ali jaha naokrog. Divji lovec ali hrust je bitje, ki ga poznajo Slovenci na nemški meji. Divji lovec vodi duše rajnikov ob določenih dneh. Beseda hrust pomeni velikana ali zelo krepkega moža (Nastala je iz nemškega Tuerse, čeprav je zelo podobna slovenskemu hrustati, s šumom gristi.) Z divjim možem je povezana tudi divja žena. Tudi ta je velika, z ogromno glavo in črnimi lasmi. Noge ima precej kratke, živi pa v gorskih votlinah. Če porodnica ne pazi dovolj na svojega novorojenčka, pride divja žena in ji ga odnese. Po nekaterih podatkih naj bi bili otroci obeh bajnih bitij divje deklice (dekle), ki prav tako živijo v gozdu; v času žetve gredo na polje, kjer žanjejo žito, ki naj bi ga po ljudskem izročilu povezali v snope divji možje. Med Beneškimi Slovenci so se divje žene imenovale tudi krivjopete. Ponoči so strašile ljudi, prikazovale so se tudi podnevi, zlasti pred nevihtami in slabim vremenom. Posedale so po visokih skalah in razlagale ljudem naravne sile in jih svarile pred njihovimi pogubnimi močmi. Krivjopete so pastirje tudi zmotile z oponašanjem mukanjem krav. Na ta način so jih uplenile, da se niso več vrnili domov.

Škratje in palčki (težko je ločevati, kaj so eni in drugi) so podobno kot druga bajna bitja naravni duhovi, otroci matere narave. Imajo lastnosti duhov, lahko pa so žalostni, veseli, prijateljski, maščevalni in hudobni; imajo skratka tisoč obrazov in oblik, podobno kot narava sama. Ker imajo nadnaravne sposobnosti, lahko prehajajo iz ene dimenzije v drugo, iz vidnega v nevidno področje. Tako uidejo zakonom časa in prostora. Od tod ljudska vera, da škratom ni težko dočakati nekaj sto let. Ljudje so jim pripisovali mnoge lastnosti. Vidijo lahko v prihodnost in ker so tesno povezani z naravo, poznajo njene skrivnosti in znajo s svojimi nadnaravnimi silami nanjo tudi vplivati. Poznamo več škratov. V slovenskih bajkah zvemo o lesenem duhu ali lesniku, ki naj bi ustrezal drevesnemu ali gozdnemu duhu – hostniku. V Gorjancih so ga bojda videli gugajočega na drevesu in so mu rekli gugljaj. V Ščavniškem dolu se pastirji bojijo babjega šentka ali šotka, ki škrta po drevju. Dimek je majhen siv palečnjak. Najraje je pri oglarjih in v jamah, kjer kopljejo premog. Labus je starikav dedek in stanuje v gori. Rad potegne otroka v vodo, če pa ga pridno hraniš, ti pokaže rudo. Kakor je dimek črn in sajav, tako je labar bel in svetel. Rudarjem pomaga berkmandeljc (ime je iz nemščine), ki pa ne mara vpitja. Rudarjem včasih poje malico, kar pa ni bilo hudo, saj jim nato pokaže bogate žile z rudo. Če pa se je ujezil, je s trkanjem vodil rudarja po izgubljenih podzemnih rovih. Bajno bitje čatež je ali gozdni demon ali škrat. Pravijo, da je pol kozel, pol človek. Drvarjem prinaša mrzle čiste vode, planinskim pastirjem pa nabira jagode in maline. Šetek in netek sta hišna škrata. Šetku so morali od vsega kar so kuhali, nekoliko prinesti v skledi. Drugače je napravil, da ni hotel goreti ogenj v hišni peči, da so krave kri dojile in druge reči. Gospodarčka srečamo v slovenskih pravljicah. Prinaša k hramu srečo, redi živino in množi premoženje.

O izvoru škratov obstaja veliko teorij. Nekateri pravijo, da so škratje spomin na prastara izumrla ljudstva, drugi menijo, da predstavljajo duše prednikov, tretji jih spet imajo za bitja, ki so ostala kot spomin na bogove, saj naj bi nastala iz njih. Imajo jih tudi za elementarne duhove, ki oživljajo drevesa, rastline, kamne, potoke, reke, oblake, skratka vse pojavno v naravi.

Posebno poglavje bi lahko napisali o ajdih. Vendar bo na tem mestu dovolj, če jih le omenimo. Za njih prav tako pravijo, da so bili velikani. Zanimivo je, da se je o njih ohranilo mnogo različnih pripovedk. Domnevajo, da so ostanek nekdanjih plemen, ki naj bi živela na tem ozemlju. Še celo nekateri kraji so morda poimenovani po njih.

Sojenice in rojenice se med ljudstvom mešajo z vilami. Imajo vrsto vilinskih lastnosti, medtem ko po drugi strani napovedujejo usodo, vendar pa to včasih napovedujejo tudi vile. V hišo k novorojenemu otroku pridejo točno opolnoči in jih nihče ne more videti z izjemo beračev. Ponavadi so sojenice tri, zelo redko pa ena sama. Med seboj se prepirajo o otrokovi usodi. Kar dosodijo je dokončno in se ne more več spremeniti. Ponekod pravijo, da prva sojenica sodi mladost, druga zakonsko življenje, tretja smrt. Stara slovenska navada je, da ob rojstvu otroka na mizo položijo vino, pogačo ter hlebec kruha. To delajo zato, ker so sojenice med rojstvom za mizo in čim bolje obložen stol najdejo, bolj srečno življenju sodijo detetu, ki se na svet rodi.

NARAVNI DUHOVI

Med naravne duhove smo uvrstil zarjo, mavrico, jutrmana, mraka in njim podobna “dnevno – nočna” bitja. Čeprav so vsa bajeslovna bitja naravna, smo jih označili tako, ker že z imenom poosebljajo del dneva oziroma noči. Mavrica je poleg Rimske ceste veljala za most duš v nebo. V Benečiji imajo za nevarno bitje mraka, ki prestavlja ljudi na drugi kraj. V Beli Krajini pa so kosce klicali naj gredo kosit, saj je že jutrman ali jutrbog roso trosil.

Neka bajka pripoveduje, da je “jug” na turškem doma, kjer ima hiško. Ima pa tudi mlado, lepo hčerko, ki jo varuje kot punčico svojega očesa. Ko se začne led tajati in sneg kopneti, jo prinese s seboj v zeleni log na pisano trato, ko pa pride poletje, jo spet odnese. “Sever” pa stanuje tam daleč proti polnoči v silnem pečevju, kamor nikdar sonce ne posije, v večnem snegu in ledu. Tam stanuje in tuli in od tam privleče svojo mater zimo v naše kraje. Zima je grbava starka, ki vedno nosi črepinjo ognja s seboj, da se ogreje.

Slovenci poznamo tudi bitje, ki se imenuje vetrnik. Če veter potegne, ga prenaša pod zemljo in po jamah, spodmolih in breznih. Če se kdo obesi, vetrovi tako dolgo razsajajo in pihajo okrog njega, da ljudje obešenca odrežejo in pokopljejo. Če tega ne bi storili, bi vetrovi še naprej pihali. V različnih slovenskih pokrajinah je bilo še v prvi polovici 20. stoletja znano darovanje hrane vetrovom v obliki majhnega hlebčka kruha, ki so ga razlomili na štiri kose (da bi dobili svoj delež vetrovi z vseh štirih strani neba), ali v obliki mesa ali prgišča sena. Vse to je lahko nadomestil pepel, ki pa naj bi bil že krščanska prvina. Vodni demoni spadajo med naravne duhove, vendar bi jih lahko uvrstili tudi med zle demone. Po slovanskem ljudskem verovanju so v primerjavi z gozdnimi duhovi, ki človeku pomagajo, vodni demoni zli in hudobni in hočejo človeka utopiti. To je razumljivo, zakaj nevarnost utoniti v tolmunu ali jezeru, je veliko strašnejša od nevarnosti izgubiti se v gozdu. Povodni možje so največkrat opisani kot luskasti, sluzasti in zeleni; nekateri imajo med prsti plavalno kožico, pa dolge zelene ali algaste lase, navadno so tudi brez kosti. Povodni mož prebiva na vseh koncih Slovenije. Lahko plane iz tolmuna in potegne vanj otroka. Za gestrina pravijo, da je povodni mož, bolj mlad kakor star, nima nog, temveč plavuti. Je hude narave, ljudi zvleče v vodni vrtinec ali pa jih zmeče na pečine. Bitje z zeločudnim imenom je salemsonar. V goriški okolici pripovedujejo, da je nekakšen povodni mož. Salemsonarji se vozijo po vodi ponoči in proti toku. Ljudi, ki se utopijo, poiščejo in shranijo. Beseda je tuja, tako da je etimologija težja. Mogoče je beseda izpeljana iz furlanskega salme, kar pomeni truplo.

ZLI DUHOVI

Vera v vampirje temelji na razumevanju smrti, značilnem za vse stare kulture, po katerem smrt ni konec življenja, ampak le prehod v novo bivanje, vendar v onostranstvu, na drugem svetu. Kdor umre, je poln jeze in nevoščljivosti do živih, še posebej, če je bil že za življenja nagnjen k zlu. Zato mrtvi, ki ne najdejo pokoja, ponoči vstajajo iz groba, se vračajo med ljudi in jim pijejo kri. Ta bitja so vampirji in volkodlaki, slednji so se pojavili kasneje, tako da so včasih razlike med tema dvema vrstama duhov zabrisane, in razna njim sorodna bitja. Vampirji prihajajo samo v tiste hiše, v katere jih je kdo hote ali nehote povabil. Prihajajo tudi v tiste hiše, nad katerimi so dobili oblast, ker so stanovalci prekršili kakšen tabu, recimo pozabili zvečer sneti kotel iznad ognjišča. V tem kotlu si vampir skuha gospodarjevo kri in se nažre do sitega, gospodar pa se zjutraj zbudi ves slab in bolan. Volkodlak, ki se ponekod enači z vampirjem, ima dve naravi, človeško in volčjo. Podnevi je človek, kot vsak drug, ponoči pa se spremeni v volka in hodi po gozdovih. Volkodlak postane človek, ki se mu pri rojstvu zgodi kaj nenavadnega; ali se rodi z nogami naprej ali v srajčki.

Duše umrlih se pojavljajo in ljudem škodujejo tudi kot nočni ptiči. So črne barve in letijo nizko, tako da se sliši njihovo žvižganje. Predstavljajo pa duše nekrščenih otrok. Pravijo jim navje, mavje ali movje. Osnova je staroslovanska beseda nav, ki je najbrž pomenila dušo pokojnika.

Mora je bitje, ki ponoči v spanju človeka duši in škoduje živalim. Otrokom v spanju pije kri, prav tako pa to pripisujejo vedomcu. Mori so ponekod rekli tudi slabi duh. Negativni demoni so še bes, črt ter vrag.

Literatura:
Ovsec, D. J.: Slovanska mitologija in verovanje. – Domus, 1991
Kelemina, J.: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom. – Družba sv. Mohorja, 1930

Deli