V času decembrskega potrošništva se malokdo zaveda, da imajo božični prazniki globlji pomen in da njihov izvor sega daleč v predkrščansko dobo. Preden je krščanstvo v 4. stoletju našega štetja na 25. december postavilo praznovanje Jezusovega rojstva, so namreč naši predniki v tem času slavili rojstvo novega sonca in preves temne polovice leta v svetlo. 21. decembra so, kot vsa ljudstva na severni polobli, praznovali zimski solsticij oziroma zimski sončni obrat. Od poletnega sončnega obrata, 21. junija, se sonce vsak dan pomika bolj proti jugu in ustvarja videz padanja ter izgublja na moči. Po jesenskem enakonočju, 23. septembra, noči postajajo vse daljše in sonce vedno hitreje “umira”. Ta pojav traja do zimskega solsticija, ko sonce začne navidezno mirovati in se neha pomikati proti jugu.
Grafični prikaz gibanja sonca, obratov in enakonočij. Na zimski in poletni obrat je zemljina os nagnjena za kot 23° 26′ 20″ (23,439°) proti ravnini ekliptike, ravnini, v kateri kroži okoli Sonca. (Avtor Gašper Šubelj)
Božič – kračun – koleda
Ime praznika (božič) je nastalo pred prihodom krščanstva in se ohranilo tako pri Slovencih kot drugih Južnih Slovanih. To vsebuje osnovo ‘bog’ in končnico ‘-ič’; končnica je splošnoslovanska, ohranjena v mnogih priimkih in označuje poočeteno ime oz. ime izpeljano po očetovem imenu (kot npr. Petrič, ki pomeni Petrov sin). Ime božič torej nakazuje na sina boga ali na malega (sončnega) boga, ki se rodi na zimski solsticij. Temu sončnemu bogu so v preteklosti rekli Svarožič (sin Svaroga). Praznik ima po slovanskem svetu tudi druga imena, kot sta kračun in koleda. Kračun je preprosto poimenovanje najkrajšega dneva v letu, saj pomeni ‘kratki’, po drugi teoriji pa je to ‘prihod’, kar ustreza latinskemu adventus. V Sloveniji se je spomin na praznik kračuna ohranil med drugim v priimkih. Koleda izhaja iz besede kolo (kolo leta) in pomeni koledovanje, božični obhod hiš ali kolednico, tradicionalno božično pesem (za več glej: Kolednice ljudske pesmi). Sorodna je latinski calendae, ki označuje prvi dan v letu. Ime, ki je poznano predvsem zahodnim Slovanom, je szczodry wieczór, kar pomeni radodarni ali velikodušni večer.
Čas dvanajsterih noči in divja jaga
Čas zimskega solsticija je bil sprva natančno določen po mesecu in njegovih spremembah, kasneje, z razvojem koledarja, pa s soncem. Zimski sončni obrat je za naše prednike, podobno kot za druga indoevropska ljudstva, predstavljal pomembno prelomnico. To je bil čas skrivnosti in nevarnosti, saj naj bi bil svet takrat odprt – vsemu hudemu, a tudi dobremu. Takrat je bilo mogoče vzpostaviti stik s predniki in bogovi, pogledati v prihodnost in z magijo nanjo celo vplivati. Za posebno nevarnega je veljal čas, ko je sonce najnižje, torej v zimskih nočeh med božičem in krščanskim praznikom svetih treh kraljev. Obdobju dvanajsterih noči ponekod pri nas pravijo volčje noč. Poimenovanje izhaja iz časov, ko je tudi divjadi primanjkovalo hrane in so se volkovi začeli zbirati v krdela in pričeli napadati vasi ter povzročati škodo.
Do nedavnega so po Evropi, kot tudi pri nas, živele predstave o divji jagi ali divjem lovu, ki v tistem času hrupno vihra po gozdovih. Divja jaga je truma skrivnostnih demonov in duš, ki je bila za človeka, ki se je znašel na njeni poti, lahko usodna, zato so za zaščito pred divjo jago obstajala določena magična dejanja, kot je recimo koledovanje, ki je trajalo vse od božično-novoletnega časa do pomladi. Petje kolednic je zgolj spremljalo širše poznano šego koledovanja, ki je še danes živa. S koledovanjem koledniki nabirajo darove, s petjem pa hiši prinašajo varnost in veselje. Ponekod so koledniki naokoli hodili našemljeni, tako kot v pustnem času. Šemljenje je prastara obredna navada, ki je varovala pred škodljivimi demoni.
Koledovanje je star predkrščanski običaj, ki se je ohranil kljub pokristjanjenju. Danes koledniki našemljeni v svete tri kralje hodijo po vaseh ter zbirajo darove. (Foto: http://cerknica.donbosko.si)
Moški in ženski lik voditelja divje jage
Vodja divje jage je v našem izročilu moški lik, ki spominja na htonsko božanstvo Velesa (Divji lovec, Hrust, Šent, Vučko …), ali ženski lik, ki je opisan tudi kot kraljica belih žen ali vodnica umrlih otrok, ki jo kasneje nasledi sv. Lucija (Pehtra ali Vehtra baba, Pirta, Perta, Baba, Zlata baba …). Po ljudskih verovanjih je Pehtra prinašala svetlobo, luč in plodnost, kar je razvidno tudi iz njenega imena. Šenta lahko prepoznamo v rogatih krznenih maskah z zvonci, v katere so se odevali moški v sredozimskem času, Pehtro babo pa v obhodih Lucij in Pehter, ki so nosile bele obleke, obraze pa so imele zagrnjene z belo kopreno. Ponekod je Pehtra nosila tudi rogovje in burkle. Lucija (običajno sta bili dve) je po hišah obiskovala otroke; ena je grozila porednežem, druga pa je obdarovala, v čemer je razviden spomin na dva obraza Pehtre babe: grdega in lepega. Lucijino se je praznovalo 13. decembra, ki je bil po julijanskem koledarju zimski solsticij oz. najkrajši dan v letu. Trubar zato pravi: “Šent Vid ima dan nerdalši, Lucija pak ner ta kratši, spet Vid ima nuč nermanšo, šent Lucija pak nerdalšo.” Pehtra je v naših alpskih krajih obiskovala in obdarovala tudi na Pehtrin večer ali pernahti, 5. januarja, na predvečer svetih treh kraljev ob koncu dvanajsterih noči.
Rekonstrukcija bele in črne sredozimske maske Licije (Poimenovane po sveti Luciji), ki jo predstavljata plesalki Akademske folklorne skupine Študent iz Maribora. (Foto: Mitja Vodušek)
Sveti ogenj – Svarožič
Starosvetni božični čas je močno povezan z obrednim ognjem. V tem času so kurili kresove, tu pa je bila dobro znana tudi indoevropska obredna šega zažiganja drevesnega panja na domačem ognjišču. Ogenj je predstavljal mlado sonce, ki pri nas nosi ime Svarožič, tudi Kresnik. Bog Svarožič (Božič) naj bi bil sin Svaroga (prabog/praoče in sijoče, premikajoče se nebo) in Vide (svetloba sonca/lune). Najbolj naj bi bil podoben srbskemu Dabogu, v ruskem viru iz 12. stoletja pa je bil omenjen kot brat Dažboga, boga sonca. Po astromitološki analizi Vlada Nartnika naj bi bila Vida žena Svetovita in mati Dajboga, zato morda lahko Svarožiča primerjamo še z Dajbogom. Tudi Radogost je morda eden od vzdevkov Svarožiča, njegovo ime namreč razlagajo kot radostnega, veselega gosta (Več o tem Svarogovo leto).
Ognjišče je bilo včasih pomemben vir toplote, predvsem pa središče, okoli katerega se je zbirala družina. Dimnik je pomenil povezavo zemlje z nebom, na ognjišču pa naj bi živeli duhovi prednikov, ki skrbijo za življenje, srečo in blaginjo vseh živih. Priprave in obred prikazuje dokumentarni film režiserja Jadrana Sterleta Osvatina – poganski ogenj. Panj, čok ali badnjak (štor s koreninami, običajno hrastov) je izbral starešina oz. gospodar hiše. Gospodinje so obredno očistile odprto ognjišče in na božični večer so panj zakurili . Štor je moral biti dovolj velik, da je dogoreval še sledečih dvanajst volčjih noči oz. čim dlje, saj je tako prinesel več blaginje družini (več o tem tudi v članku Osvatina-Poganski ogenj). K prazničnemu obedu so bili povabljeni predniki in družina jim je na čok darovala vino, mleko, med, sol in orehe. Z njimi so se sporazumevali preko senc, ki so nastale na steni zaradi svetlobe ognja in pokljanja lesa ob gorenju. Konec 19. stoletja so ti običaji začeli zamirati zaradi opuščanja odprtih ognjišč. V opisanih verovanjih lahko prepoznamo vplive na nastanek lika sodobnega Božička. Ta je prekril vlogo prednika/boga, ki je pred krščanstvom na božični večer predstavljal častnega gosta.
Božične šege in običaji
Veliko običajev je, ki jih krščanstvo ni moglo izkoreniniti, vendar so sčasoma izgubili magično vsebino in pomen. Mnogi so se celo popolnoma prepletli s krščanskimi obredji. Ves čas dvanajsterih noči so imeli poseben pomen ogenj, voda, kruh in zimzelene rastline. Z vodo je povezan marsikateri običaj; na primer na božični večer naj bi deklica v njej lahko ugledala svojega bodočega moža. Predkrščanski je tudi običaj postavljanja čarnih predmetov na božično mizo, recimo kruh, sadje, žita vseh vrst, steklenico studenčnice, denar, ključ, česen, steklenico vina, nož itd. Predmeti so ležali na mizi vse do svetih treh kraljev, da bi prinesli ljudem obilje, zdravje, srečo in zaščito. Vsak posebej ima svoj čarni pomen: kruh, ki so mu najpogosteje rekli božičnik ali poprtnik, predstavlja sonce in je pomemben božični simbol. Kruh in sadje prinašata obilje in varujeta tistega, ki ju zaužije, pred boleznimi. Denar govori sam zase. Voda in vino naj bi odganjala hude oblake, škodljive vetrove, točo, strelo, sušo, s ključem z božične mize pa je mogoče pozdraviti ture. Nož varuje imetnika celo leto, če ga ta nosi s seboj. Drobtine, ki ostanejo na božičnem prtu, so “koledne drobtine”, s katerimi se zdravi revmo. Poseben pomen so imele tudi zimzelene rastline s svojim zaščitnim in srečonosnim pomenom: smrečje, bela omela, bršljan, mah, bor, lovor … Posebno mesto na Slovenskem ima božično žito, ki prinaša življenje, in brin, ki v tem času daje varno zavetje pred zlimi duhovi. V ta namen so z njim kadili po hišah, vejice pa so obešali na vsa vrata. Pogosta so bila tudi čarna dejanja, povezana z rastlinami, recimo kraja sena sosedu v noči s 24. na 25. december naj bi prinašala zdravje živini, tepežkanje s šibo življenja na tepežni dan pa na simbolni ravni pomeni čaranje življenja in zdravja.
Novodobni običaji – možje obdarovalci in postavljanje božične jelke
Tudi sodobni obdarovalci izhajajo iz staroverskega izročila, predvsem tujega. Božiček je nastal pod vplivom predkrščanskih, predvsem skandinavskih izročil, ki so se spojila z likom obdarovalca Miklavža (več o izvoru miklavževanja in njegovega spremstva). Tega so v začetku 19. stoletja prenesli v Ameriko nizozemski priseljenci in izoblikoval se je Božiček oz. angleško Santa Claus (angleško ime si še vedno deli z Nikolajem oz. Miklavžem, saj gre za poangleženo različico nizozemskega izraza Sinterklaas). Leta 1931 so si njegovo podobo dobrega moža v rdečem sposodili pri multinacionalki za gazirane pijače Coca-Coli in začel se je urbani mit, ki trdi, da ga je ustvarilo to podjetje. Dedek Mraz, ki je k nam prišel po 2. svetovni vojni pod sovjetskim vplivom, ima korenine v slovanski mitologiji. Izhaja namreč iz boga vetra in zime, pod vplivom ruske pravoslavne cerkve pa je prevzel tudi nekaj značilnosti nizozemskega Sinterklassa. Zaradi slovanskega izvora so ga v času komunizma kot posvetni lik postavili v čas novega leta, da bi preusmeril pozornost s krščanskih praznovanj božiča.
Tudi navada postavljanja oz. okraševanja novoletne jelke izhaja iz tuje tradicije, ki se delno opira na staroversko izročilo. Vsa ljudstva so uporabljala zimzelena drevesa in druge rastline, kot simbol večnega življenja in ob tem razvila različne običaje. Slednje je povezano tudi s čaščenjem drevesa kot osjo sveta (več v članku Svetovno drevo). Prvi dokazi o krašenju dreves v povezavi z Božičem prihajajo z območja današnje Latvije in Estonije in segajo v 15. stoletje. V 16. stoletju so na severu Nemčije postavljali majhne smrečice, ki so jih okraševali z jabolki, prestami, oreški in papirnatimi cvetovi. Razmah pa je okraševanje doživelo v obdobju renesanse na nemško govorečem področju. V 18. stoletju se je navada okraševanja novoletnih jelk razširila po vsej današnji Nemčiji, v 19. stoletju pa so to navado po svetu razširili nemški izseljenci. Navada se je hitro širila in je bila sprva v navadi med višjimi družbenimi sloji ter je kasneje prihajala v prakso med nižjimi sloji. Tudi v Sloveniji se je ta navada razširila iz nemškega področja. Prvo jelko so pri nas okrasili šele po prvi svetovni vojni, na podeželju pa tega niso poznali vse do druge svetovne vojne.
Avtorja Sonca Menart in Matija Kenda
Literatura:
∙ Ovsec, D. J.: Velika knjiga o praznikih: Praznovanja na Slovenskem in po svetu. – Domus, 1994
∙ Ovsec, D. J.: Slovanska mitologija in verovanje. – Domus, 1991
∙ Kelemina, J.: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom. – Družba sv. Mohorja, 1930
∙ Kuret, N.: Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime. – Mohorjeva družba, 1965-1971
∙ Kropej, M.: Od ajda do zlatoroga: slovenska bajeslovna bitja. – Mohorjeva založba, 2008
∙ Čok, B.: V siju mesečine: ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice. – Založba ZRC, 2016
∙ Šmitek, Z.: Od staroslovanskega Svarožiča/Radogosta do slovenskega Kresnika. Studia mythologica Slavica, 2010, 13, str. 187-197
∙ Kropej, M.: Cosmology and Deities in Slovene Folk Narrative and Song Tradition. Studia mythologica Slavica. 2003, 6, str. 121-145
∙ https://www.rtvslo.si/zabava/zanimivosti/zakaj-bozic-in-novo-leto-praznujemo-ravno-v-casu-zimskega-solsticija/354392
∙ https://www.rtvslo.si/zabava/zanimivosti/slovenska-trojka-miklavz-bozicek-dedek-mraz/353730
∙ Novoletna jelka | Gozd in gozdarstvo: https://www.gozd-les.com/novice/novoletna-jelka