Boris Orel: Mitos o mostu

Spodaj predstavljamo skrajšano različico članka Borisa Orla (1903-1962) “Mitos o mostu”, ki je bil objavljen v knjigi Slovenske narodoslovne študije: Tri obredja iz Bele Krajine. France Marolt, urednik. Glasbena Matica v Ljubljani, 1936

Med belokrajinskimi velikonočnimi prizori se predvsem odlikuje ,most’ tako po svoji živi dramatični podobi kakor tudi po globoki kultno-mitični osnovi, ki je skrita v tajnem pomenu besede in mimičnem dejanju, najvernejšem izpričevalcu obredne prvotnosti. Belokranjski most ima slične primere v svetovnem narodoslovju, ki so jih drugi že često razlagali, a njihovega pomena niso še dognali. Zato hočem najprej prikazati nekaj zgledov slovanskih in drugih narodov, pojasniti pomen mosta v ljudskih mitičnih predstavah, omeniti poglavitna tolmačenja te igre, nato pa osvetliti belokranjski prizor, ki ga vse do danes pri nas ni skušal še nihče razložiti.

I.

Čehi so ohranili več mostnih iger, ki pa so vse prešle med otroški svet. Vse so se naravno razvile iz neke prvotne oblike, ki je več ali manj povsod ohranjena v golem mimičnem dejanju. Tako je med drugimi na češkem igra pod imenom »Nazlatou branu«. Ta igra zahteva najmanj 12 dečkov. Dva od njih, ki sta največja in najmočnejša, posnemata ,brano’ t. j. portal ali glavna vrata. Postavita se drug proti drugemu ter se primeta z obema rokama, ki j ih dvigneta kvišku in tako napravita obok. Eden se imenuje angel, drugi hudič. Ostali dečki se postavijo nasproti brane v ravni vrsti eden za drugim. Vsak se prime svojega prednika. Prvi se imenuje voditelj, cela vrsta pa vojska.

Tako pojoč gre vojska skozi brano. Na poslednjega v vrsti se spusti brana ter ga ujame, rekoč: »Komu se daš: Andelu nebo čertu?« Ujetnik se na to vprašanje odloči ali za angela ali za hudiča. Igra se zdaj ponavlja vse dotlej, dokler niso vsi porazdeljeni v dva tabora: v pripadnike angela in v pripadnike hudiča. Mednje začrtajo ris, postavijo kol ali polože kamen. Med obema vrstama se začne obče znana borba, kdo bo katerega potegnil preko risa. Kdor prestopi ris, se mora priključiti zmagovalcem.

Med Rusi je na Uralu razširjena otroška igra pod imenom Vorota (slovensko Vrata). število igralcev je nedoločeno. Dva najmočnejša izbero za »vrata«. T a j n o se domenita glede priimkov. Razen tega se skrivaj dogovorita, kdo bo gospodar v raju, kdo v peklu. Nato dvigneta roko in napravita vrata. Ostale povabita, da gredo skozi. Ti se postavijo v krilno vrsto, načelnik se imenuje Maina, vsak naslednji položi roki na ramena svojega predhodnika. V tem redu koraka sprevod skozi vrata dokler ne konča pripev. Igralca-vratarja pustita skozi vrata ves sprevod, razen zadnjega, ki ga na tihem povprašata: »Hočeš zlato škatlico ali srebrn klobuk?« Odgovoru primerno stopi zadnji v sprevodu na to ali na drugo stran. Igra se nadaljuje, dokler se vsi ne razvrstijo v dva tabora. šele zdaj se naznani, kdo je prišel v raj, kdo v pekel. Nato nebeščani vse vprek z brcami preganjajo peklenščke. — Med neslovanskimi narodi v Rusiji izvajajo to igro Finci in se imenuje ,Sonce in mesec’, ki ju predstavlja dvojica vratarjev. Vsakega v sprevodu vprašujeta, ali hoče k soncu ali k mesecu.

Med Poljaki je najbolj razširjena pomembna igra »Jawor« ali »Most«. Dva otroka se postavita zase kot javorova človeka ali moža, na skrivaj se zmenita, kdo bo angel, kdo hudič. Primeta se za robce ali povodce in napravita vrata. Zavozlan konec povodca ali robca je skrit v hudičevi roki. Ostali igrači stoje, kot običajno povsod, v ravni vrsti, ki popeva vprašujoč, javorova moža pa odpevata pesem. Potem se primejo otroci za roke in v vrsti gredo skozi vrata. Javorova moža spustita vse razen zadnjega, ki ga odločita od vrste z vprašanjem, kam gre, do jabolka ali do hruške? Otrok izbira in se odgovoru primerno postavi na stran angela ali hudiča. Prizor ponavljajo, dokler ne ostaneta zadnja dva, ki pri ponovni igri postaneta javorova moža.

Igro Most poznajo Nemci pod imenom »GoldeneBrucke«. Vojskujoči stranki se različno nazivata: nebo — peklo, angel — hudič, cesar — kralj. Igra je bila zapisana že v 15. stoletju. Francozi nazivajo igro most »Portedu G1oria« in je podobna opisanim običajnim ruskim ali poljskim variantam. Prvič se mostna igra omenja v Italiji leta 1328., kar nam hkrati predstavlja letnico najstarejšega zapisa v Evropi in na svetu sploh. Angleži razpolagajo s primeri, ki so slični poljskemu jaworu. Razen v Evropi pa poznajo igro most tudi v nekdanji nemško-vzhodni Afriki Kafri, prebivalci Madagaskarja in rodovi Nove Gwineje. Danec Feilberg je leta 1905 zbral podatke o mostu med Slovani, Litavci, Nemci, Flamci, Anglosasi, Francozi, Italijani, Španci, Madžari in sedmograškimi cigani.

Na koncu naj dodam še slovenski primer otroške igre »most«. Iz Bele Krajine pojdimo na najskrajnejšo severno točko slovenske domovine, v Ziljsko dolino, ki poleg Bele Krajine hrani najstarejše slovenske običaje, v Zahomcu bomo slišali otroški zbor, ki se takole pogaja:

Nadrite, nadrite želiazan muast,
da buč šua naša vojska skuas!. . .
Ko nan daste?
Ta zadniaga čuape, ka sa rita drži. . .

Vojska gre skoz, zadnjega denejo na vago in vprašajo:

Kol uočaš bit, angal al hudobac, iapka al hruška,
zuata bal sriabra? . . . itd.

Ta otroška igra je določno podobna drugim širom sveta po golem dejanju, njena redkost in svojstvenost pa je podana v zdravi in krepki ziljski besedi.

II.

Po prikazu različnih vzgledov nastane vprašanje, kaj prav za prav pomeni ta zelo razširjena in priljubljena otroška igra most in kje se skriva njeno prvotno izhodišče. Vsa ta vprašanja upravičeno zanimajo že par desetletij znanstvenike evropskih narodov. Znano je etnološko dognanje, da so otroške igre, igrače, lutke, sploh en del inventarja otroške sobe svojevrstna prausedlina kultne sfere davnih ljudstev. Svet današnjega otroka je v marsičem podoben otroškomladostni dobi človeških rodov. Potemtakem ni nič čudnega in neverjetnega, da so današnjemu otroku njegove igre podobe, ravne veram mističnim podobam davnega preprostega človeka pri njegovih globoko vernih obredjih.

Otroci iz vrhniškega Gradišča se igrajo »Ali je kaj trden most?«
Vir slike: http://www.nuk.uni-lj.si/knjiznicarskenovice/v2/podrobnostClanek.aspx?id=485

Primitivni narodi mostu v današnji obliki sploh niso poznali. Reke in potoke so navadno prebredli na konjih, kjer pa tega zaradi skalnatega in visokega terena, ki je branil dostop do reke, niso zmogli, so spletli iz posebne vrste vejevja viseči most. Z njim si pomaga še dandanes marsikje preprosto ljudstvo. Najstarejši mostovi v Evropi in na svetu (morda so še starejši na Kitajskem) so v Grčiji, kjer so bili zgrajeni v 2. stl. pr. našim št. Gradnje mostu so se Grki naučili od tujcev iz Gephyre, potomcev Feničanov. Odlični graditelji mostov so bili Rimljani. Znan je njihov »pons sublicius« čez reko Tibero. Za most so skrbeli in ga varovali štirje mostni mojstri, imenovani »pontifices«. Ker se je pozneje rimski pontifeks preobrazil v duhovnika, ki je imel nadzorstvo nad vero in bogoslužjem v državi, je kaj upravičena domneva, da je služba pontifeksa na mostu obsegala še vse kaj drugega, kakor zgolj varstvo in skrb. Kajti vera je postavila za vsako reko posebno božanstvo. Ako pa je z gradnjoo mostu ali brvi čez reko presekana naravna meja, tedaj je treba vodno božanstvo z enkratno ali večkratno žrtvijo pomiriti. Po izvršenem žrtvenem dejanju preide most v varstvo božanstva in s tem postane svet predmet. Morda je bil potemtakem rimski pontifeks nekak duhovnik v službi rečnega boga.

Srednji vek je močno razgibal vse te mostne igre, bodisi s svojo rhitekturno mnogoličnostjo, predvsem pa s svojo gotsko mistiko, ki je v se sprejela in predla premnoge vraže, ostanke motivov nekdanjega mitosa o mostu. Svetost mostu se je vseskozi ohranjala, seveda v oslabljeni obliki. Njegova tla so veljala kot najprimernejši prostor za izredne slavnostne prilike. Davna vodna božanstva sta zamenjala krščanska svetnika Janez Krstnik in Ivan Nepomuk.

Dalje pravi ljudska vera, da so mostovi zatočišča različnih duhov, ki se j ih je treba čuvati. Pod mostom je hiša povodnega moža, pravljične podobe nekdanjega mitičnega božanstva. Voda pod mostom je sveta in ima čudodelno moč. Morebiti, da so prav zaradi tega Belokranjci suvali svojčas Zelenega Jurija z mosta v vodo. Na kratko je treba omeniti tudi ljudske običaje, veljavne še dandanes, ki so zbledeli spomini na nekdanjo odkupnino in žrtve vodnemu božanstvu. V slovenski Zilji vržeta novoporočenca z mostu v vodo bakrene novčiče, po nekaterih slavonskih vaseh pa mora nevesta na mostu obstati in se ne sme ozreti, da ji ne bi škodovali zli duhovi.

Podlaga izumrlega običaja, polagati mrliča na mrtvaški deski na most, so brez dvoma ljudske mitične predstave. Od pogledov na konkreten, realen most je treba preiti k pogledom na mitičen most. Mislim na tole podobo onstranskega prostora: Pred vhodom v podzemlje teče reka. Preko nje je speljan most, ki ga morajo mrtveci prehoditi, most duš. Po srbski veri arhangel Mihael »dušu vadi« in tehta njena slaba ter dobra dela. Pot v »raj« pa pelje preko brvi, ki je ozka kakor las ali podobna krivenčastemu tramu. Rimska cesta in mavrica se prikazujeta v nordijskem eposu Eddi kot nebeški most, preko katerega gredo duše padlih v Valhalo. V koroški pravljici vozi povodni mož z Uršlje gore na Pohorje vodo po mostu, zgrajenem iz megle (Kotnik).

III. 

Viri otroške igre most so po teh številnih, a še zmeraj neizčrpnih prikazih, prav za prav pojasnjeni. Vendar doslej etnološko-mitološka znanost še ni edina v pogledu enotnega in prvotnega izvora te igre. V glavnem izstopata dve razlagi, ena izhaja od starih mostnih žrtvenih obredov, druga veže otroški most z mitičnim mostom v podzemlju umrlih.

Bežno sem se že pri rimskem mostu dotaknil mostnih obredov, posvečenih ozlovoljenemu vodnemu božanstvu. Ti obredi, ki so po navadi terjali človeške žrtve, so se ohranili v raznih običajih po Evropi tja v novi vek.

Tako govori škotska legenda o sv. Columbi, ki je ukazal pokopati sv. Orana živega pod temelje njegovega samostana, da bi s tem žrtvenim dejanjem pomiril demonske duhove, ki so grozili porušiti vse, kar se je podnevi zgradilo. Spomin na take stavbne žrtve in obrede tiči v znani srbski junaški pesmi »Zidanje Skadra«, določno nas spomni take žrtve slovenska narodna pesem »Sveti Voljbenjk prekani hudobo« (prim. Štrekelj), o njih piše staroruska kronika in pojejo bolgarske pesmi. In nekak preostanek teh davnih obredov je iskati v otroški igri most, vrata ali brana: poslednji v vrsti, ki ga most ali vrata ujameta, je zadnja senca resnične človeške žrtve sredi stavbnega obredja. Motreč mostne variante pri različnih narodih, zlasti pri poljskemu, zasledim vse polno drugovrstnih momentov. Opozarjam na enega, ki približuje prvotnejšo obliko mostne igre svatbenemu obredu. Završek metliškega kola »Odprite naša vratca . ..« je izrazito svatbenega značaja in se je svoječasno morebiti pel v zvezi z mostom. Borba dveh sovražnih krdel, ki sklepa igro, morem dvojno tolmačiti. 1. Kot pogansko obredje, ki z borbami in bojnimi igrami upodablja medsebojno trenje prirodnih sil n. pr. smrt zime in prihod pomladi ali boj dneva z nočjo. 2. Kot nazor krščanskega srednjega veka.

IV.

Ako vzporejam belokranjski most z različnimi drugimi variantami, najdem, da je njegova posebnost glede igračev in časa uprizoritve izredno važna, velika in pomembna: 1. Izvajalci belokranjskega mostu so odrasli, 2. igra se izvaja na velikonočni (binkoštni) ponedeljek. Domala povsod drugod so mostni igrači otroci, čas izvedbe je nedoločen in se ravna po mili volji otrok. Besedilo belokranjske igre je v prvi vrsti splošno (»Al je k a j trden ta vaš must«), spominja deloma na staroslovaško mostno igro Hoja Dund’a (Črnooka deklica), deloma pa je zraslo iz starodavnih belokrajinskih tal. Historično- genetično starejše besedilo kaže prozorno srednjeveško časovno- socialno ozadje (»Mi smo njegovi kmetiči«), prvo, mlajše jedro pa se predstavlja v dokaj zagonetnih in skrivnostnih vrsticah, ki je njih davni pomen utonil v pozabo.

Otroci gradijo, delajo most navadno iz zlata in srebra, iz železa in zlasti iz rastlin. Poljaki ga spletajo iz hrastovega listja in iz brezovih obeskov, Belokranjci ga postavljajo iz »repe šnitane« (Črnomelj), iz »repe ribane« in iz »rakovih koščic« (Predgrad), kar vse je ali odsev davnih rastlinskih kultov na pričetku pomladi ali poetični izraz ljudskih pevcev, ki rad prehaja v drastično šaljivost.

V.

Iz navedenega gradiva o belokranjskem mostu in primerjave s predmetno literaturo povzemam:

1. Belokranjski most predstavlja skupno s kolom in deloma z igrami turn, kurji boj, robčeci (rešetca so svatska igra) ostalino davnih žalnih obredov, ki so že v prvotni obliki bili žalno-radostnega pomladanskega značaja. Ko se je pristna smisel izgubila, so se mrtvaški običaji spremenili in se je prvotno obredje razkrojilo v kolo v zvezi z navedenimi igrami t. j. v zgolj prigodniško slovesnost na začetku pomladi.

2. V belokranjskem mostu je ohranjen redek primer žalnega obreda, ki se ni porazgubil in razkrojil v otroško igro kakor povsod drugod po svetu, igrajo ga še dandanes odrasli. Most z uvodnim kolom kaže na žalni prostor mrtvaških iger in po navedenem potrjuje obe poglavitni mostni teoriji. ,Most duš’ utegne biti prvobitnejši od mostu, ki terja človeške žrtve. Prvotnejša primitivno-mitična predstavnost pozna namreč most ali brv v obliki drevesa, hloda, trama; most kot svojstven kulturnozgodovinski ter kultno – mitološki pojav pa je dokaj kesnejšega postanka.

Deli