Belorusko rodnoverje

Beloruse danes uvrščamo med vzhodnoslovanske narode skupaj z Rusi in Ukrajinci, vendar bi bolj podrobno njihovo etnogenezo opredelili z mešanjem Baltov in Slovanov. Mnoga današnja imena mest ali voda na današnjem območju poseljenega z Belorusi naj bi bila baltskega izvora. Prav tako naj bi bila etimologija prabeloruskega plemena Krivičev povezana z razredom baltskih svečenikov (litvansko krivis, krivė, krivaitis). Po mnenju jezikoslovca Toporova bi »Kriviče lahko razumeli kot pleme žrecov, svečenikov«. Pokristjanjevanje s strani Rusov avtohtonega baltskega plemena s krščansko vero, je pripeljalo, da so sprejeli »rusko« vero in se postopoma mentalno in jezikovno slovanizirali. Uradno so Belorusi sprejeli krščanstvo od sosednih Rusov že leta 988 pod vlado kijevskega kneza Vladimirja.

Reakcija na proces pokristjanjevanja in slovanizacije je vznik litvanskega imperija, ki je poznan kot zadnji »staroverski imperij v Evropi«, saj je Litva sprejela krščanstvo šele v 14. stoletju. Takrat je še staroverski Gediminas dejal: »Kristjani častijo boga po svoje; Rusini po svoje, Poljaki po svoje, a mi častimo boga po našemu običaju.« Kot ostanek staroverstva naj bi se ponekod v Belorusiji še v 16. in 17. stoletju ohranil obred pokopa v gomilah.

Belorusi so bili dolga stoletja pod tujo vladavino. Razcepljeni so bili med Litvanci, Poljaki in Rusi. V Veliki kneževini Litvi – ki je v največjem obsegu v svoji zgodovini zasedala ozemlje med baltskim in črnim morjem – je bila današnja Belorusija največje ozemlje. Kasneje je bila Belorusija pod rusko oblastjo, po prvi svetovni vojni pa je zahod Belorusije spadal pod Poljsko, vzhod pa pod Sovjetsko zvezo. V drugi svetovni vojni je Belorusija plačala enega največjih krvavih davkov, saj je umrla tretjina prebivalstva.

Stara vera naj bi v Belorusiji preživela zelo dolgo, vse do 20. stoletja. V Minsku naj bi bilo aktivno svetišče pri kamnu Ded vse do leta 1927, danes pa beloruski staroverci zopet izvajajo obrede na tem istem kamnu. Kamen Ded so s prvotnega mesta ob reki Svislač prenesli v Muzej (pravzaprav gre za park) Balvanov v Minsku. Ded danes ni posebej označen, tako da ga lahko med množico ostalih kamnov in skal prepoznajo samo tisti, ki ga poznajo. Več o kamnu Ded, nekdanjem pomenu in današnjih rodnoverskih obredih pri kamnu, si lahko preberete v članku Staroversko svetišče v Minsku konec 19. in v začetku 20. stoletja na strani Starovercev (povezava med na koncu članka). Podobnih svetih kamnov, okoli katerih so poznane povedke, je po Belorusiji cela množica (glej povezave med viri). Pregledno delo o beloruskih svetih kamnih, hribih, rekah, jezerih sta izdali Ljudmila Dučyc in Iryna Klimkovič z naslovom Sakralna geografija Belorusije.


Kamen Ded v Muzeju balvanov v Minsku. (Foto: Nejc Petrič, veliki traven 2014)

Tako kot se je na Poljskem pred drugo svetovno vojno razvilo neopogansko gibanje (najbolj znana organizacija je bila Zadruga, ki jo je vodil Jan Stachniuk), so podobne ideje bile aktualne tudi v Belorusiji. Vaclav Lastouskij (1883–1938) je izdajal časopis Krivič v katerem je razvijal misel predkrščanskega modela družbe in narodnega prebujenja. Lastovskij je bil med drugimi uglednimi funkcijami tudi član Beloruske akademije znanosti. Lastovskij se je po prvi svetovni vojni boril proti sovjetski oblasti in proti poljski okupaciji za neodvisno Belorusijo. Od 1927 je bil zaposlen kot direktor Beloruskega državnega muzeja, vodil je oddelek za etnografijo pri Inštitutu za belorusko kulturo. Leta 1930 je bil aretiran zaradi sodelovanja v Zvezi za osvoboditev Belorusije in za 5 let izgnan na drugo mesto v Sovjetski zvezi. Leta 1938 ga je NKVD ponovno aretirala in kasneje ustrelila.

DANAŠNJA BELORUSIJA

Po razpadu Sovjetske zveze se je osamosvojila tudi Belorusija. Vendar je današnje stanje Belorusije precej bolj zapleteno od ostalih držav nekdanjega vzhodnega bloka. Država je ena redkih v Evropi, ki je precej zaprta. Prav tako ne poznajo demokracije v zahodnoevropskem pomenu besede. Zelo močna vpliv na državo ima Rusija, prav tako je močna rusifikacija. Po nekajletnem preporodu jezika in narodne zavesti po razpadu nekdanje države v začetku devetdesetih, je prišel na oblast današnji predsednik Lukašenko in z njim se je povečala rusifikacija. Danes je prestolnica države večinsko rusko govoreča, beloruski jezik pa se sliši zgolj nmed ekaterimi družbenimi skupinami, ki so bolj narodnozavedne, kot so rodnoverci in na podeželju.

Rodnoverce dobimo tako med rusko, kot tudi med belorusko* govorečimi ljudmi. Rusko govoreči rodnoverci v Belorusiji so glede na internetne strani pro-slovansko orientirani, tako kakor mnoge ostale rodnoverske skupine v Rusiji s katerimi tudi sodelujejo. V Belorusiji deluje Združenje beloruskih rodnovercev, katerega vodja je bil Emicer Kramuščanka (Slaver Velet), ki naj bi se kasneje spreobrnil in postal pravoslaven.

 


Beloruski ornament

Drugi rodnoverci, ki za medsebojno komunikacijo uporabljajo beloruščino, so pogosto pro-baltsko usmerjeni. Vzrok temu je na eni strani njihova zgodovina, saj imajo »baltoslovanske« korenine, poleg tega pa so bili še dolga stoletja pod litvansko vladavino (tudi prvi grb republike Belorusije po osamosvojitvi je izviral iz nekdanje litvanske države, ki pa ga je spremenil sedanji predsednik skupaj z zastavo po prevzemu oblasti). Njihova baltska usmerjenost se kaže npr. v tem, da se udeležujejo rednih Baltskih srečanj, Krivije, kjer se dobijo Litvanci, Latvijci, Belorusi in Rusi (skupine, ki se imajo za baltoslovanske, o tem kasneje).

Kvaliteten spletni baltski portal Svajksta.by (ki je pogosto neaktiven, stran je sicer dostopna tudi v arhivu) v beloruščini prinaša prevode novic o rodnoverju iz baltskih držav, ljudski kulturi in zgodovini, kot npr. nekdanji baltski Prusiji in stari litvanski državi pod kateri je spadala tudi Belorusija in podobne aktualne teme. Na portalu se dobi tudi prevode litvanskih in latvijskih rodnoverskih knjig, litvanske Romuve in latvijskega Dievturija. Svajksta pogosto povzema po litvanskem portalu alkas.lt.


Logo Etnokozmološkega centra “Kryuja”

Za razširjenje znanja o staroverstvu in sodobnemu rodnoverju je bil zelo zaslužen Center etnokozmologije KRYUJA (kryuja.org je prav tako dostopna v spletnem arhivu). Kryuja je raziskovala zgodovino, vero, folkloro in etnokozmologijo, ki jo je ustanovil Sergej Sanko. Poleg raziskav mito-poetičnega izročila, je Sanko tudi teoretik krivijskega tradicionalizma. Na njihovi strani prav tako vidimo mnoge intervjuje z vodjami litvanske Romuve, članke Toporova in drugih semiotikov kulture o baltskih toponimih in hidronimih na ozemlju Belorusije in Rusije; o baltskem elementu pri konstituiranju beloruskega naroda, baltskih sledeh v zgodovini Minska, itd. Tudi Kryuja je dosledno uporabljala beloruski jezik, kot npr. v njihovem almanahu Druvis (1998-2011). Urednik Druvisa je bil Aljaksej Dzermant, ki je veliko pisal in propagiral belorusko Krivijo in etnično tradicijo. Poleg Dzermanta sta bila v uredništvu še Todar Kaškurevič in Sjargej Sanko. Prvi almani so izšli še pod imenom Kryuja (1994-1998), nato pa tri številke Druvisa (2005, 2008, 2011). Beseda Druvis izhaja iz staropruskega jezika (v 17. stoletju izumrli baltski jezik), ki pomeni vero ter je povezano z besedo drevo, kar kaže na predkrščanski svetovni nazor. Drevo je simbol svetovne osi (axis mundi) in s svojo pojavo preko korenin, debla in do krošnje, združuje vso simboliko staroverskega pogleda na svet.

Druvis je bil almanah namenjen zahtevnejšim bralcem. Vsebina zajema članke od rodne vere in etnične religije, filozofije, zgodovine, gospodarstva, primerjalnega jezikoslovja in etnolingvistike, metapolitike, portretov, zgodovine filozofskih idej do recenzij novih knjig. Filozof Dzermant je v Druvisu razvijal idejo imperija, preteklega in sedanjega, Kaškurevič je pisal o litvanskih in beloruskih dudah, Sanko je objavil mnogo člankov o tradicionalni kozmologiji. V Druvisu dobimo tud mnogo prevodov tujih avtorjev iz vse Evrope. Predstavljeno je bilo tradicionalistično gibanje, med njimi filozof Evola. Vse tri številke so dostopne v PDF formatu na osebni spletni strani Dzermanta.

 


Almanah Druvis

Danes časopis Druvis ne izhaja več, nadomestil pa ga je novi almanah Sever (Siver.by). Novi almanah izhaja v ruščini in beloruščini, saj je uredniški namen, da bi jih brali tudi čez mejo, do kjer vse sega ruski jezik. Predstavitve Severja so zato imeli tudi v vseh sosednjih prestolnicah Belorusije. Čeprav Sever nadaljuje tradicijo Druvisa zajema širšo vsebino in ne zgolj rodnoverske ideje. V almanahu tako dobimo tudi članek Pravoslavni pogled na litovski imperij in recenzije neevropskih filmov in knjig. V beloruščini so objavljeni predvsem članki, ki se neposredno dotikajo Belorusije, kot je npr. članek Poganski idoli na teritoriju Belorusije.


Almanah Druvis

Belorusko rodnoversko idejo bi morda lahko povzeli s tremi imeni: Крыўя — Літва — Беларусь (Krivija – Litva – Belorusija). Preko kontinuitete prvega baltskega plemena Krivičev, do Velike kneževine Litve in današnje Belorusije. Sami rodnoverci menijo, da bi morala zaradi podobne beloruske, litvanske ter latvijske mitologije, tudi njihova rodna vera imeti baltsko osnovo. To je sicer samo delno res, saj ima vsa slovanska mitologija in ne zgolj beloruska, povezave z baltsko mitologijo, kakor tudi z drugimi indoevropskimi verovanji.

Podobno idejo zastopa tudi društvo Tverža iz Rusije (severozahodna Rusija, Tverska oblast), ki je izrazito orientirano k Baltom in baltskemu rodnoverju. Znotraj Baltov najbolj izstopajo Litvanci zaradi izjemno prepoznavne Romuve. Tverža ima podoben svetovni pogled kakor prej opisana Kryuja. Prav tako sebe razumejo kot poslovanjene Balte, udeležujejo se baltske Krivije in raziskujejo starejšo baltsko plast poselitve območja Tvera. Izdajajo almanah Vele, povezani pa so tudi z ostalimi gibanji v regiji, ki živijo v Rusiji, govorijo po rusko, imajo pa ne ruske korenine, npr. ugrofinske (glej povezave na strani Tverže). Vsa ta gibanja se tudi preko spletnih strani predstavljajo v ruščini, kot tudi v publikacijah, ki jih izdajajo, saj so svoj prvotni jezik že izgubili.


Rusko društvo Tverža

Rodnoverje je aktivno tudi v kulturnih vodah. Cela vrsta umetnikov ustvarja na temo rodnoverja (jazyčestva). Eden najbolj popularnih medijev razširjenja rodnoverja je glasba. To je najbolj jasno razvidno v tradicionalni (folklorni) glasbi, ki je ohranila močno predkrščansko vsebino. V Belorusiji obstaja vrta skupin, ki izvajajo ali interpretirajo avtohtono ljudsko glasbo. Taka skupina je dobro znana »Guda«, ki smo jo predstavili že tudi na strani starovercev v rubriki Kultura. Osnovo repertoarja skupine sestavljajo obredne pesmi – najstarejša plast tradicionalne ljudske kulture. Ljudsko glasbo podpirajo tudi festivali, kot je npr. Crivia Aeterna – Arhaika in sedanjost – festival etnične in neofolklorne glasbe. Festival so v preteklosti organizirali časopi Stigmata, Crivia Records in Center etnokozmologije Kryuja. V žanru metala je tudi v Belorusiji kar nekaj skupin, ki jim je inspiracija etnična religija: »Gods Tower«, »Oyhra«, »Znich«, »Kruk« in še mnoge druge.

 

Belorusija je država dveh velikih religij, katolištva in pravoslavja. Nacionalna identiteta je zaradi zapletene politične situacije razcepljena. Rodnoverci predstavljajo majhno število prebivalcev, ki aktivno ohranjajo skoraj izginuli beloruski jezik. Zaradi zgodovinskih vzrokov mnogi verjamejo, da imajo več baltskih korenin kot slovanskih in se zato tudi povezujejo z baltskimi rodnoverskimi skupinami in ne s slovanskimi, kakor je značilno za ostala slovanska rodnoverska gibanja.

Nejc Petrič, rožnik 2014

Opombe:
*Beloruščina in ruščina sta si podobna jezika, tako kot npr. slovenščina in srbščina. Kljub temu pa to »ni isti« jezik kot ruščina, kot se včasih poenostavlja ali da »belorusko nihče več ne govori«. Sami Belorusi, ki še vedno govorijo belorusko, menijo, da je jezik bolj podoben poljščini, kakor pa ruščini. Vsekakor je beloruščina slovanski jezik in ima nekatere besede podobne poljskim, druge ruskim, uradno pa se klasificira med vzhodnoslovanske jezike, tako kot ruščina in ukrajinščina.

Glej še: 
· Nejc Petrič: Pesmi in ljudje Polesja..
· Staroversko svetišče v Minsku konec 19. in začetek 20. stoletja..
· Sveti kamni v Belorusiji: http://www.kirjazh.spb.ru/history/foto_v.htm

Viri in literatura:
· Aljaksej Dzermant: Tradicionalna etnična religija v Belorusiji: http://iter-ignis.org/dziermant/tradyyjnaja-etnicznaja-relihija-u-belarusi/
· Dučyc, Ljudmila in Iryna Klimkovič: Sakralnaja geagrafija Belarusi. Minsk: Literaura i Mastactva, 2011
· Tverža: http://tverzha.ru
· Tretja baltska Krivija: http://tverzha.ru/archives/2532
· Časopisi Druvis: http://iter-ignis.org/dziermant/biblijateka/
· Baltski portal: http://svajksta.by/
· Crivia Aeterna: http://be.wikipedia.org/wiki/Crivia_Aeterna
· Mikheyeva, Iryna: Ад паганскай настальгіі да неапаганскай рэвалюцыі: беларуская і польская культура першай паловы XX стагоддзя ў пошуках нацыянальнай ідэнтычнасці. Acta Baltico-Slavica. 2011 (35): 171-88 
· Vaclav Lastovskij: http://ru.wikipedia.org/wiki/Ластовский,_Вацлав_Устинович

Deli

Z nadaljevanjem obiska se strinjate z uporabo piškotkov več informacij

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close