Baltsko rodnoverje

“Zelo je pomembno, da vemo, kakšno bogastvo posedujemo. Naučiti se
moramo, kako iz vsega tega potegniti modrost in lepoto. Če to pustimo,
se bomo odpovedali sebi … To je globalni problem – kako se vrniti k
svetosti na Zemlji. Svetost Zemlje je v Litvi še vedno zelo močno občutena,
še vedno jo nismo izgubili. Priviligirani smo, ker lahko hitro obnovimo
našo vez s preteklostjo in občutimo kontinuiteto naše davne kulture. Tega
se moramo zavedati in ne imenovati tega etnični fundamentalizem. To je
naše zagotovilo za nadaljni obstoj – kako lahko drugače preživimo, če ne
s pomočjo teh izvirov, ki so izviri dobrote in lepote. Zatorej verjamem,
da je naša sreča, da imamo to ljudsko kulturo.”
                                              Marija Gimbutas, svetovno priznana litvanska arheologinja in antropologinja*

Baltsko narodno skupino danes sestavljata Litvanski in Litovski narod, nekdaj pa so živeli tudi drugi baltski narodi, Curoniani, Semigaliani, Seliani in Prusi. Med njimi so se zadnji asimilirali Prusi okoli leta 1700 med nemško kolonizacijo Vzhodne Prusije. Prvič je zapisano ime Prusi v devetem stoletju kot Bruzi. Curoniani, Semigaliani in Seliani so izginili med leti 1400 in 1600. Ostali vzhodno baltski jeziki ali dialekti so izginili stoletja nazaj in niso ohranjeni v pisnih virih.

Ime »Balti« prihaja iz Baltskega morja, »Mare Balticum« in je neologizem, ki se uporablja od leta 1845 in je danes splošno ime za ljudi, ki govorijo baltska jezika in nekdanje, danes izumrle, jezike. Nekdaj so Balti živeli še daleč na vzhod, kar lahko danes opazimo skozi branje toponimov na današnjem področju Rusije in Belorusije. Današnje ozemlje, ki ga poseljujejo Balti je približno ena šestina ozemlja, ki so ga poseljevali v predzgodovinski dobi pred slovansko in germansko ekspanzijo. Ko so njihovi sosedje Slovani sprejeli krščanstvo pred 1000 leti, so Balti ohranili staroverstvo še naslednjih 400 let. Balti so bili zato uradno poslednji evropski staroverci.

Raziskovanje baltske mitologije je danes na zavidljivo visokem nivoju, leta 1999 je izšel prvi zvezek Virov za baltsko religijo in mitologijo v Vilni. V njem so zbrani najstarejši viri do 15. stoletja. V zadnjih letih je izšlo tudi mnogo drugih pomembnih publikacij, od tega prenekatere tudi v angleščini. Veliko je prispevala k baltski mitologiji tudi arheologinja Marija Gimbutas*, ki je podpirala tudi samo delovanje sodobnega baltskega rodnoverja.

LITVA

Litvanska mitologija pozna vrhovnega boga Dievas, sinova dvojčka Dievo Sūneliai, Sonce Saule in njeno hči Aušrine, Luno Menulis, nebeškega kovača Kalvis, gromovnika Perkūnas, htonskega boga Velnias in boginjo Veliona. V mestu Veliuona je bilo svetišče Velione, boginje smrti, kasneje je bila tam zgrajena cerkev. Htonična boginja čuva vodo, Zemljo in podzemlje. Bog ognja se imenuje Gabija, velika mati Zemlja je Žemyna, od nje pride vse življenje rastlin, ljudi in živali in se k njej zopet vse vrne. Smrt spremeni v novo življenje. Zemljo so ob pomembnih življenjskih trenutkih tudi poljubljali, prav tako so ji izkazovali čast s poljubom zjutraj in zvečer. Ostali bogovi so tudi brat Žemyne Žemepatis, bog gozda Medeine, bogovi Giraitis, Dimstipatis in Kurke (s katerim je raziskovalec Nikolai Mikhailov delal primerjave s slovenskim Kurentom), če naštejemo samo nekatere.

Jonas Vaiškunas, svečenik, znanstvenik in član Romuve na svojem posestvu nedaleč stran od Moletajskega astronomskega observatorija, med kamni staroverskega »astronomskega observatorija«, ki služi tudi kot svetišče. (Fotografija: Primož Kuštrin, Kimavec 2007)

Simbol kolovrata na enem od kamnov na posestvu Jonasa Vaiškunasa. (Fotografija: Primož Kuštrin, Kimavec 2007)

Litva je uradno sprejela krščanstvo šele leta 1387, kljub temu je ljudstvo še mnogo stoletij kasneje častilo svoje rodne bogove. Po eni od Trunkūnasovih raziskav, pa še danes v Litvi 26 procentov prebivalcev verjame v duhove narave. V 14. stoletju je znan litvanski rodnoverski knez Gediminas (1275-1341) ukazal, da mora biti Litva versko tolerantna država, kar pa ni ustavilo krščanskih okupatorjev. V dvestoletni vojni za pokristjanjevanje so nemški vitezi izvajali genocid in kulturocid, Prusi in drugi baltski narodi pa so za vedno izginili. Knez Gedinas je dovolil Kristjanom čaščenje njihovega boga glede na njihove običaje, prav tako Rusom in Poljakom in »mi, Litvanci, častimo boga glede na na naše običaje in mi vsi imamo enega boga«, je zapisal. Pozval je k sprejemu krščanstva in ponovil: » Kaj mi pravite o krščanstvu? Kje bomo našli večje zamere, večje krivice, nasilje, nespodobnosti in pohlep po bogastvu, če ne med samimi Kristjani, še posebno med tistimi, ki se pretvarjajo, da so dostojni menihi, kot na primer križarji, ki pa delajo drugačno zlo /…/ in tako sam ne verjamem več v nobeno njihovo zaobljubo«.

Leseni kip Perkunasa na posestvu Jonasa Vaiškunasa, kjer Romuva obhaja prihod pomladi, ko prve pomladne Perunove strele oživijo naravo po zimskem spanju. Na sliki sta na vsaki strani Perkunasove glave vidni streli, ki se vzdolž prednjega dela njegovega trupa prepleteta v svastike. (Fotografija: Primož Kuštrin, Kimavec 2007)

Litvanci so začeli obujati svojo rodno vero tako kot pri nas in drugod po Evropi v 19. stoletju s pomladjo narodov. Začeli so objavljati zgodovinska, filozofska, umetniška in druga dela na temo njihove nacionalne mitologije. Organizirali so tudi javna rodnoverska praznovanja ob sončnih obratih. Visuomis Domas Šidlauska (1876-1944) je organiziral reformirano verzijo tradicionalne religije imenovano Visuomybe z Romuvo svetiščem. Leta 1929 je ustanovil organizacijo v Litvi s podružnicami v tujini imenovano Romuva. V času Sovjetske zveze je bilo delovanje Romuve prepovedano in mnogo aktivnih članov je bilo deportiranih v sibirska taborišča. Leta 1967 je Jonas Trinkūnas (*1939) organiziral »Vilnius Ethnological Romuva«, ki je prirejala ljudska praznovanja ob sončnih obratih. 1973 leta so prepovedali delovanje, Trinkūnasa in ostale člane pa so izgnali iz univerze. Romuva je bila obnovljena leta 1988 med »perestrojko«, od takrat naprej je aktivna v več državah, poleg Litve tudi ZDA, Kanadi in Veliki Britaniji. 19. oktobra 2002 so Jonasu Trinkūnasu podelili naziv »krivis«, kar je najvišji naziv v litvanski religiji. Naziv krivis je bil podeljen Trinkūnasu 600 let kasneje, ko je krščanstvo prišlo v Litvo. Krivis Trinkūnas je izdal več knjig o baltski in litvanski mitologiji in sodobnemu rodnoverstvu, med njimi v litvanščini Pot stare litvanske religije (Vilna, 2009), Besede za naše bogove in boginje (Vilna, 2007) in Baltska religija (Vilna, 2000). Leta 2009 je bila Romuva povabljena tudi na kongres Svetovnih religij v Melburn v Avstralijo, kratek intervju s kongresa si lahko ogledate na koncu članka. Danes ima Romuva nekaj tisoč članov in deset žup.


Leseni kip Matere Zemlje, Žemyne, na posestvu Jonasa Vaiškunasa. Lasne sponke, lasne elastike in kemični svinčniki, ki krasijo boginjo, so spontani darovi deklet, ki so jo obiskale. (Fotografija: Primož Kuštrin, Kimavec 2007)

Izraz Romuva pomeni tišino, kar je značilno za svete kraje, kot je Rambynas, oziroma pomeni tudi sam tempelj, svetišče. Viri pripovedujejo o svetih drevesih, ki jih je bilo prepovedano sekati, npr. sveti hrasti posvečeni Perkūnasu ali svetih lipah, posvečenih Laime, boginji usode. Taka drevesa so bila in so še obkrožena z kamnitim obročem (drevesa obkrižena s kamnitim »stolpom« poznamo tudi na Slovenskem, kamni so predstavljali duše pokojnikov). Mnogo rek je imenovanih Šventa, Šventoji, Šventupe ali Šventežeris v Litvi in Sveta upe, Svetupe ali Svetais ezers v Latviji. Vsa imena pridejo iz pomena svetost.

LATVIJA

Latvijska mitologija pozna najvišjega boga Dievs in ostale bogove: sinova dvojčka Dieva Dali, Sonce Saule in njeno hči Auseklis, Luno Meness, gromovnika Perkons, Usinšhtonski bog Vels (prusko Patolas), veliko mati Mara in boginja Velu mat. Zemlja je Zemes mate »mati Zemlja«, Majas Kungs, Laukpatis, skrb za otroke je imela boginja Dekla, boginja morja je Juras mate, morska nevihta pa Bangpktys. Agrokulturni bog je Jumis, poleg htoničnega Velsa pa je tak še Kapu Mate. Skupna boginja vsem Baltom se je imenovala Laima, kar prihaja iz pomena sreča.

V ljudski umetnosti je sonce predstavljeno kot krog, krog z žarki, rozeto ali marjetico. Ogenj je bil od nekdaj svet, na svetih mestih so ga varovali duhovniki, v vsaki hiši pa je bilo ognjišče sveto mesto, kjer ogenj ni nikoli ugasnil. Mati ognja se je imenovala Ugnes mate. Legenda pravi, da je ogenj poslal na zemljo Perkons v nevihti. Ženske, ki so varovale ogenj pa so klicali vestals. Glavni letni praznik, poletni solsticij se imenuje Jāni.

Latvija je bila pokristjanjena v istem času kot Litva, samo krščanstvo pa so zares sprejeli šele v 18. oziroma 19. stoletju, zaradi enačenja krščanstva z nemško vladavino. Ponovno propagiranje rodne vere se je pojavilo v 19 in 20. stoletju, skupina, ki je prevzela glavno moč pa se je imenovala Dievturi »tisti, ki je od boga«. Organizacijo je ustanovil Ernest Brastinš (1892-1941). Po Sovjetski okupaciji je bilo delovanje Dievturi prepovedano. Brastinš je bil deportiran, tisti, ki pa so emigrirali v ZDA so tam nadaljevali s svojo religijo. Neprecenljiv vir za rekonstruiranje njihove religije so baltske »daine«, ljudske pesmi oziroma stare himne z bogato mitološko vsebino, ki pripovedujejo o bogovih in nekdanjem ritmu življenja povezanega z naravo. Do danes so uspeli zapisati in s tem ohraniti več kot petsto tisoč dain, mnogo pa jih je za vedno izgubljenih. Dievturi so bili tesno povezani z gibanjem za latvijsko neodvisnostjo in jim je priznana vloga v procesu osamosvajanja.

Perkūnasov in Perkonsov simbol je svastika in dvorezna sekira, ki predstavlja kreativno in destruktivno moč. Njegov dan je četrtek. Gromovnik ima več praznikov, prvi se praznuje že ob prvi nevihti v letu. Najbolj popularen bog litvanske folklore je Velnias. Največji praznik je poletni solsticij, litvansko imenovan Rasa oziroma Kupoliu Švente in latvijsko nazvan Jāni, ko se praznuje boginjo neba Saule. Saule je tesno povezana z morjem, kamor se potopi ob koncu dneva, ponoči pa potuje po podzemlju. Razlagali so jo kot ženo Dievasa, Perkūnasa in Menulisa. Ob jesenskem enakonočju se začne Velesov dan, ki traja do pomladnega enakonočja. Jeseni se začne Kūčios in nato Kaledos, zimski solsticij.

 

Jonas Trinkunas in Romuva med obredom. (Slika iz facebooka, odprti profil)

ZAKLJUČEK

Baltsko staroverstvo je posebej zanimivo, ker se je razvilo v zelo drugačnem okolju, kot je slovensko. Brez pretiravanja lahko zapišemo, da je etnična kultura v Litvi in Latviji visoko cenjena in spoštovana, posledično je tudi odnos do nje na zelo visoki ravni. Javnost je ozaveščena o njihovi bogati tradiciji, ljudskih pesmih, bogovih in simbolih. Občinska oblast v Vilni vsako leto organizira javno obeležitev enakonočij in sončnih obratov. To je povsem ločeno od versko-religioznega praznovanja, ki je v domeni rodnovercev. Nazadnje je javna oblast v Vilni priredila praznovanje ob jesenskem enakonočju, na katerem se je zbralo več sto ljudi, praznovanje pa je spremljala ljudska glasba, ples z ognjem in mnogi drugi umetniški dogodki. Sami izpostavijo, da ima 95 % Litvancev pozitivno mnenje o rodnoverstvu, če tudi sami niso rodnoverci, saj se zavedajo njihovega bogatega kulturnega izročila. Vsekakor nas čaka še dolga pot, da bo slovenska družba sprejela take vrednote in začutila potrebo po ohranjanju naše dediščine. Kratek utrinek iz jesenskega enakonočja iz Vilne si lahko ogledate tu:

Praznovanje jesenskega enakonočja po Litvansko

Več metrske goreče svastike in sončna kolesa na bregu Nerisa v centru Vilne med jesenskim enakonočjem. Po vodi
so priplavale razne umetniške skulpture. (Fotografija: Nejc Petrič, Kimavec 2012)

V povezavi z baltsko rodno vero bi lahko omenili še mnogo zanimivosti, saj lahko njihove bogove pogosto dobimo tudi v imenih javnih ustanov, kot je npr. galerija Perkunasova hiša v Kaunasu. A naj izpostavimo le njihovo atrakcijo, etno-kozmološki muzej blizu mesta Moletai v Litvi. Gre za prvi in edini te vrste muzeja na svetu. Muzej je zasnovan kot “axis mundi”, iz zemlje do nebes in zvezd. Sam muzej je pravzaprav pod zemljo v več nadstropjih, nad zemljo pa se dviga observatorij, ki si ga je mogoče ogledati. V muzeju predstavljajo širše etno-astronomsko znanje s področja Baltika in tudi Skandinavije: razne koledarje, ki so jih odkrili na ljudskih pasovih, stare baltske rune in njihove razlage, ljudske ornamente na velikonočnih jajcih, ki imajo svoj izvor tudi v zvezdnem nebu, makete prastarih observatorijev itd. Trenutno gradijo zraven muzeja rekonstrukcijo megalitskega observatorija.

Bistvo muzeja je povezava in odnos človeštva do kozmičnega sveta. Odnos posameznika in človeštva do kozmičnega sveta klasificirajo na več nivojev: čustveno in vizualno; spiritualno (ta odnos je viden v vseh religijah na svetu); etnično (verbalna, ritualna in materialna dediščina, ki je izražena skozi koledarsko leto, kar vključuje tudi sezonske pesmi, zgodbe, pripovedke, mitologijo in bogat simbolizem v ljudski umetnosti); spoznavno (znanstveno razumevanje kozmičnega sveta skozi astronomijo, astrofiziko, kozmologijo in fiziko) in pragmatično povezavo. Več o muzeju na njihovi spletni strani: Litvanski etnokozmološki muzej

Avtor: Nejc Petrič, 21. gruden 2012

 

Literatura:
· Anthology of Lithuanian ethnoculture. Uporabljeno dne [8-8-2012]. Dostopno na URL naslovu: http://ausis.gf.vu.lt/eka/index.html
· Country of Latvia, People, Traditions. V: The Oaks: the official publication of World congress of ethnic religion, Jonas Trinkūnas, ur., št. 6, 2006-2007.
· Gimbutas, Marija: The Balts. London: Thames and Hudson, 1963
· Greimas, J. Algirdas: Of Gods and Men: Studies in Lithuanian mythology. Indiana University Press, 1992
· Of Gods & Holidays: The Baltic Heritage. Jonas Trinkūnas, ur. Vilnius: Tverme, 1999
·The Oaks: the official publication of World congress of ethnic religion, Jonas Trinkūnas, ur., št. 5, 2005
· Trinkūnas, Jonas: Baltic Religion Today (Baltų religija šiandien). Vilnius: Senovės baltų religinė bendrija, 2011
· Trinkuniene, Inija: Romuva and revival of the ancient Baltic religigion. Uporabljeno dne [8-8-2012]. Dostopno na URL naslovu: http://www.docstoc.com/docs/78539057/Inija-Trinkuniene
· Trinkuniene, Inija: The folkloric tradition as the Substance of Ethnic Religion. Uporabljeno dne [8-8-2012]. Dostopno na URL naslovu: http://www.marasloks.lv/public/?id=18&ln=en
· Tupešu, Janis A.: The Ancient Latvian Religion – Dievturiba. Lituanus: Lithuanian Quarterly Journal of Arts and Sciences. Let. 33, št. 3, 1987. Uporabljeno dne [8-8-2012]. Dostopno na URL naslovu: http://www.lituanus.org/1987/87_3_06.htm
· Romuva. Dostopno na URL naslovu: http://www.romuva.lt
· Dievturi. Dostopno na URL naslovu: http://www.dievturi.org

Opombe:
*Marija Gimbutas (litv. Marija Gimbutienė) je bila svetovno znana arheologinja, v slovenščino ni prevedena nobene njena knjiga, dobita pa se v naših knjižnicah njeni knjigi: The Slavs oziroma v ruskem prevodu Slavjane: syny Peruna in The language of the goddess.

Deli