Andrej Ivanuša : Vilindar, pripovedka v verzih, pesnitev iz davnih dni

Knjiga je izšla:
– Založniški atelje Blodnjak, Ljubljana 2007
– Založba Ruslica (Večer), Maribor 2008 – [elektronski vir, LIT]

KRATKI ZAPISI O SLOVENSKI MITOLOGIJI

Na podlagi prebranih knjig dr.Zmaga Šmitka Sledovi potujočih duš in Mitološko izročilo Slovencev.

Stvarjenje
Ničesar ni bilo, ko bog Svetovid, Sonce in Morje. Sonce je pripekalo. Bog se je ugrel in se potopil, da se v Morju skoplje. Ko se je spet vzdignil, mu je ostalo za nohtom zrno peska. Zrno je izpadlo ter ostalo na površini, kajti na začetku je vse tam ostalo, kamor je padlo. To zrno je naša Zemlja, morsko dno je njena domovina.
Po stvarjenju je Bog opazil, da Zemlja potrebuje oporo, ko je obležala na površini Morja. Poslal je ribo Faroniko, ki si je Zemljo oprtala na hrbet. Ko se riba v Morju premakne, se Zemlja strese in to je potres. Ko se bo riba potopila, bo povzročila konec sveta.

Svetovid s pogledi (vidom) ustvari svet
Tako spočetka ni bilo na Zemlji ničesar, razen bog Svetovid. In Svetovid je sanjal in spal. Od vekomaj mu je ta sen trajal. Pa je bilo usojeno, da se je zbudil. Zbudil se je iz sna in se ogledoval in vsak pogled se mu je spremenil v zvezdo. Bog se je začudil in začel potovati, da si ogleda, kaj je z očmi ustvaril. Potuje in potuje, pa nikjer ne konca ne kraja. Pa se je že bil utrudil, pot (znoj) mu je na čelo stopil. Na zemljo mu pade kaplja potu, kaplja oživi in to je bil prvi človek.

Svetovid biva med ljudmi
Zemlja je bila tistikrat pusta, vse sama skala. Rodila ni nič, pa tudi ni trebalo, da bi rodila kaj za živež. Med ljudmi je stanoval bog Svetovid sam z duhom in truplom in jih hranil z nebeško mano. Ali ljudje so bili nesrečni, ker so se bali božje mogočnosti in bleščobe. Od vednega trepeta niso mogli v slasti ne jesti, ne piti, nikdar se po svoji volji kratkočasiti. Bogu so se ljudje zasmilili. Ločil se je od svojega trupla in se preselil v nebesa. Truplo mu je na zemlji zgnilo in se spremenilo v rodovitno prst. V božji prsti so si iskali ljudje sami svojega živeža in niso več potrebovali nebeške mane. In šele zdaj so se začeli veseliti svojega življenja in bili so srečni.

Prevzetni ljudje in polbog Kurent
Srečni ljudje pa so se prevzeli. Sprva so bili dobri, potem pa so se pokvarili in postali hudobni. Duhovi so tedaj sklenili svet pokončati. Silno je začelo deževati in zemljo je visoko zalila voda. Vsi so poginili, le eden je na visokem hribu zagledal visoko vinsko trto. Splezal je nanjo. To je videl Kurent. Silno se je razveselil, da je človek izbral njemu posvečeno trto. Usmilil se ga je in voda je pričela odtekati in zemlja se je osušila. Rešeni je moral kurentu obljubiti zase in za svoje potomce, da bo vedno gojil, častil in užival sad vinske trte.

Svetovid rodi božje otroke
Potem, ko stari bog Svetovid zapusti Zemljo, se združi z demonskim bitjem Matoho in rodijo se jima trije otroci. To so Kresnik, Nora in Potoglav.

Kresnik je zlatolasi in zlatoroki sin nebeškega vladarja Svetovida, nebeški kraljevič. Devet let ga ni mogla poviti njegova mati, dokler je ni blagoslovil soprog, ki je bil tako dolgo v oblasti čarodejke. Je glavni bog gromovnik, dela strele in grom. Po nebu potuje v zlati kočiji s konjsko vprego. Njegova orožja so strela, kij, sekira, kladivo, meč. Povezan je s soncem in ognjem. Je dobri bog, ki skrbi za svojo posest in se lahko spreminja v različne živali, osebe in predmete. Ljudem se večinoma prikaže v obliki velikega belega bika ali kakšne druge velike bele živali. Kresnik je kovač in učitelj ljudi kovaških veščin. S kladivom razbije kamniti obok in utre pot na zemljo svetlobi in dežju. Prebiva v deveti deželi, palačo ima na kristalni (stekleni) gori. Na gori pase čredo ali lovi divje živali. Njegov pomočnik je pes, ki ima štiri oči in pazi na prehod v deželo mrtvih. Ima podložna višja bitja, ki se imenujejo Kresniki ali Štrige. Ker goni (preganja) Vedomce, je tudi Vedegonja.

Njegov nasprotnik je brat Potoglav, ki je Vedomec. Ta se zaljubi v sestro Norejo in jo ugrabi. To naredi tudi zato, ker je Kresnik prvorojenec in mu želi nagajati. Kresnik se spopade s Potoglavom, ki ima obliko kače. Med bojem se spreminjata v različne živali. Boj poteka na gori, v zraku ali pod zemljo.  Ko Kresnik premaga rivala, pada blagodejen dež in potem nekaj let zemlja obilno rodi, raste zlata pšenica. To je bilo na kresni dan, zato se v spomin prižge kres in ljudje se polivajo z vodo.
Na koncu se poroči s sestro Noro. Tudi onadva imata veliko otrok, božanstev, ki stopajo v stik z ljudmi. Nekateri so dobri, drugi pa slabi. Duše pravičnih pokojnih so vpletene v boj z demoni in udeležene pri kozmičnih in meteoroloških pojavih.

Potoglav (Črt, Trdoglav, Trot, Triglav, Vala ali Vrtr = zakrivalec, zastiralec) je najmlajši sin vrhovnega vladarja Svetovida. Je Vedomec (Veda) ali Vidovin. Vedomec je tisto bitje, ki vidi ali ve, kaj se dogaja na svetu, na zemlji, pod zemljo in nad njo. Njegovi služabniki, demoni ali Črti, so vedomci (vidovini) ali vedomke (vidovine). Vedomci se ljudem prikazujejo v obliki črne ptice ali zmaja (zmajskega človeka).
Potoglav živi pod vodo (ali zemljo), v deželi, kjer vladajo demoni. Demonov grad je znotraj zlat, zunaj ga pokriva mah. Je pod vodo ali pod zemljo. Stari pekel je onstran tekoče vode, torej vodni pekel! Ta dežela je gluha, brez zvoka. Če si človek želi dobro, mora molčati tam.
Potoglavu so podložna višja bitja, ki so nenaklonjena človeku. Mednje sodijo duše nekrščenih otrok, čarovniki, čarovnice, volkodlaki, vampirji in velikani. Vidiš jih ponoči kot hitro gibajoče se luči. Zračni vrtinec ustvari Vidovina, prav tako nenaden, močen piš. Če hočeš preprečiti vihar, moraš Vedomcu dati darilo, največkrat majhen hlebček kruha, razlomljen na 4 dele = strani neba. Vedomec ima ptičja krila s katerimi dela veter. Pero pa je čudežno in kdor ga ima v lasti, dobi bogato in plodno letino. Torej pol človek in pol črna ptica. Izredno so hitri, hitrejši od vetra tudi, ko tečejo. Pehtra je vidovina. Je voditeljica pokojnikov, predvsem otroških duš. Je prinašalka dežja in snega (babjega pšena). Po hribih hodi z zlato ročko v rokah in seje sneg. Krivopjete  so ženske z dolgimi zelenimi lasmi, nazaj obrnjenimi stopali in dlanmi. Bivale so v votlinah na vrhu gora, ljudi opozarjale na nevihte in točo, kradle otroke in jih pojedle. Na vrhu gora lahko človek okamni, kar povzroči urok čarovnice.

Nora (Noreja, Deva, Vesina, Alenčica, Zora, Marjetica) je prvorojenka nebeškega vladarja Svetovida. Je boginja življenja, rasti, rojstva, plodnosti.

Bivališče bogov, kristalna gora
V našem polji zlata jablan,
pod jablanko zlata miza,
okol’ mize zlati stoli,
na njih Kresnik sedi tan.

Bivališče Kresnika je svetovna gora ali kristalna (zlata, steklena) gora. Na vrhu gore raste mitično svetovno drevo. To je lipa z belim lubjem. Ima vsaj dva vrha, pa tudi tri, sedem, devet ali dvanajst. Drevo povezuje tridelni svet, s koreninami podzemlje, z deblom svet (Zemljo) in z vejami nebo. Na gori raste sadovnjak z zdravilnimi jablanami in hruškami. Pod drevesom je vodnjak z živo vodo, vodnjak nesmrtnosti. Bele kače s kronami na glavi čuvajo vodnjak. Iz njega izvira mitična reka, ki trikrat opaše svetovno goro in preprečuje dostop do nje. Še dalje so neprehodne goščave in visoke, strme gore, kar vse preprečuje dohod do kristalnega bivališča. Preden prideš na goro, hodiš skozi tri stopnje: baker, srebro in zlato. Kristalna gora je središče sveta, sedež bogov in bivališče duš izjemnih ljudi, ki jih bogovi povabijo k sebi.

Velikani
Na začetku, pred prihodom ljudi, so na svetu živeli velikani (ajdi). Živijo v hribih (stramorji) na planinskih pašnikih ali v dolinah (vodani). Kljub svoji ogromni telesni moči niso sovražni ljudem. So bolj počasi misleči in zato so pravljice o njih smešne. Ohranili so nekaj starega znanja, ki je ljudem nedostopno. Svetovali so, kako se je potrebno lotiti nekaterih del. Stari ajd pouči svojo hčerko, ki mu prinese pokazati ljudi-orače: »To so ljudje, zarod, ki bo ostal, mi bomo pa vsi pomrli.«

Desetnica in deseti brat ter druge zanimivosti
Deseti otrok – deseti brat ali desetnica (popolna slovenska posebnost), mora v svet in obsojena na popotovanje in prosjačenje. Vrne se lahko najprej po sedmih letih. Ne nek način je tudi ona, kot najmlajša izmed desetih sester pomočnica smrti (legenda iz vzhodnega Pohorja). Če je deset sinov, nobene hčere vmes, gre deseti brat sam od doma po svoji volji. Posebnost – po slovenskem dednem pravu, podeduje vse najmlajši sin (ima prednost)! Deseti brati in desetnice imajo čudežne moči – sposobnost zdravljenja bolezni, jasnovidnost, moč, da zaščitijo družino ali vas pred volkodlaki in čarovnicami.

Pikapolonica je posrednica med ljudmi in bogovi.

 I.
Izza sedmerih voda, izza deveterih gora,
daleč tam v beli, megleni, čudežni bajki,
čez zlate cvetne poljane, kjer domuje Nora,
zadaj za gozdom, kjer zlobni bivajo pajki.
Tam našel boš Vilindar mesto, skrito in bajno,
ulice – gozdne poti, hiše – drevesa, vse je sijajno.
Oglej se tam, najdi duše mir po svoji veliki hajki.

II.
Poti vse zavite vodijo na tisočero stran,
žuborenje hladne vode tvoje misli razprši.
Vsakomur zdi se, da tam preminil je v van.
Topel vetrič jezera spominčic ti lase mrši.
Stopi v zeleni gaj, stopi v mesto Vilindar.
Čas počiva, le tukaj neizprosen ni vladar.
Le mir in sreča, med listjem sonce se blešči.

III.
Mesto v zori časa postavile so nežne Vile,
to bajno mesto, dolgo tam je bil njih dom.
Danes več nihče ne ve, čemu so ga pustile.
Umrljivim podarile so mesto, svetlobe prelom.  
Gaj ne mari za utrujene glave in vojne meče. 
Mesto magično ne mara poraza ali bojne sreče. 
Tam si miren, zadovoljen in varen pred zlom.

IV.
Stara drevesa kvišku stegujejo skrivenčene roke,
tiho prepevajo stare pesnitve in bajke drevesne,
ko prosojne vile nežno so pestovale svoje otroke,
in ponosni vilinci so pesmi piskali na piščali lesne.
Ko veter zamaje vrhove, otožna žalostinka se sliši,
ker ni več vilincev, niti vil prosojnih v drevesni hiši,
vse tako prazne so in puste, vse hiše leve in desne.

V.
Svet se spremenil je od pračasov veleslavnih,
sedaj drevesa tiho čakajo na prebivalce nove.
Pogumno pojdi na pustolovščino iskanja davnih,
bitij pravljičnih poti, drzno poišči njih sledove.
Popotne preizkušnje krute in herojska dejanja,
a nagrada čaka te na koncu tega potovanja,
mesto bajno Vilindar, dom za tvoje bo rodove.

VI.
Maladon kovač v zori časa rdeče žare razpihuje.
Gol do pasa urno suka se ta vročekrven mlajec,
goni meh, železo in orodje v silnih rokah potežkuje.
Sonce leno vstaja, za gore se skriva mes’ca krajec.
Hitro žežnil je v oglje vroče železnih palic dvoje.
Vzpenja se pomladno sonce na poti krivulje svoje,
kar kladivo blagoglasno poskakuje kakor zajec.

VII.
Pecikožec zviška v teme vse bolj mu pogleduje,
a Maladon nič ne mari, tolče, kleplje, vihti kladivo.
Lakota ga ne grudi, znoja si ne briše, ko se vsuje.
Palice tanjša si v rezilo bridko, gladi kovino sivo.
Za daljni gaj zvečer zaide božanstvo rdečelično,
kar vidi v ledeno vodo potopljeno je rezilo mično
in meč skovan je čvrsto, ostro, magično ‘čarljivo.

VIII.
Ko bledi mesec spet na nebu kristalnem plava,
Maladon se odžeja prvič, a pogleda ne odvrača,
razmišlja kakšen les in katera grča ni ta prava,
kako rezbaril bi okrasje držala čarnega sekača.
Še pred zoro hladno vse ‘zgotovljeno je v celoti.
Ko nar’di se dan in je sonce spet na dnevni poti,
tam vid’ na nakovalu Maladona spečega sanjača.

IX.
Tako skovan Čarnimeč v bajnega je časa zori
z roko črnega je mojstra Maladona in vojščaka.
Tretji dan rezilo v kri daritve potopi boginji Nori.
Goreče prosi, moli, da ga dobro le na poti čaka.
Voda pod nebesno visoko skalo Bistreno ‘zvira,
v njej počasi, svečano, obredno kri ostrini spira, 
saj prikrasti v obredu nobena se ne sme napaka.

X.
Od daleč nemo spremljajo ga vsi vaščani zbrani,
Jerei Mrimor glasno potresa prerokovalske kosti.
Voljna koža jelena kaplje popije, kot je sneg lani.
Magični v nožnici mirno leži, ni več obredne pasti.
Ogenj visoko plapola, obredna pečenka že čaka,
»Vilindar, Vilindar!« kličejo, kroži pijača za junaka,
nazdravljajo in trkajo, vsa vas se do polnoč’ gosti.

XI.
Sanja Maladon mesto vilinsko, tajno in skrito.
V snu vidi hiše drevesne, vode bistre, iskreče.
Kraj iz bajk in namigov očem Ljudi je zakrito,
Hrepenenje budi mu v srcu, ko svetloba trepeče.
Trdno odločen, da poišče prelepi, skriti vilinski gaj,
skoval je meč popotni, na dolgo pot bo šel sedaj.
Nemir ga žene, da si utrga kos velike svoje sreče.

XII.
S solzami v očeh mladenka nepremično opazuje
veliko ljubezen svojo, Maladona, nasmešek sanj.
Doreja mir je izgubila, saj ljubi njen daleč odpotuje,
poljubi na ramo ga razkrito, le to more narediti zanj.
Kot Čarnimeč bi zasadil se ji v nedrja njena bela,
petelin zakikirika glasno, saj jutro se bleščavo dela.
Ostra bolečina telo ji prešine, sama dala bo danj.

XIII.
Maladon na severni je poti, veterc ga lasa igrivo,
pijani še od gostije nočne se poslavljajo vaščani.
Mladec ponosni ozira se, išče Dorejo, svojo divo.
V množici je ne najde, to pogum njegov mu rani.
A čelo brž razjasni se, čudežni meč povzdigne,
»Na pot v Vilindar, junak!« klic skoz množ’co švigne.
Obrne se, meč pospravi, k usodi naredi korak izbrani.

XIV.
Misel odvrne se od dni preteklih, on zre naprej svetló,
Popravi popotno si bisago, klutiaro z vodo potreplja,
potisne popotno kapo na znojno čelo globoko si zelo,
ostri, pretanjeni meč še enkrat v nožnici si poravna.
Skrbi, staro življenje in klice v daljavi vrže si raz rame,
korak on ‘speši, raziskovanja nemir ga spet prevzame.
Vilindar ga vabi, Maladon popotnik kesanja ne pozna.

XV.
Zavita pot med polji pelje ga do mejne te goščave,
kjer zgodbe stare pravijo, da duhovi beli jedo ljudi.
Stopi pogumno v zeleno senco brez sončne bleščave,
saj z mirno roko na glaviču meča ne mari, kaj se govori.
A le napreza ušesa, napenja pogled med drevesa gajev,
saj po nepotrebnem prebuditi noče duhov, polegajev.
A opazi ne, da senca majhna v goščavo za njim hiti.

XVI.
Mrakijena, Vilinka siva nad drevesom čarnim lebdi visoko,
s čudogledom zre v dalj, ko zadovoljstvo ji obraz prešine.
Nad glavo zmagoslavno dvigne si prosojno svojo roko,
Maladon junak zašel v njene maščevalne je skomine.
Gozdna jasa v barvah mavričnih žari, sreče sij je hladen.
Mračna vila iz rodu Vedomskega zamrači dan pomladen.
Polna nakan zlobnih odvihra v temo drevesne korenine.

Glej še:
O avtorju: http://sl.wikipedia.org/wiki/Andrej_Ivanuša
Spletna stran avtorja: http://www.andros.si/vilindar/index.htm
Spletna stran avtorja: http://www.andros.si/index.html

Deli