Pavel Medvešček je ime, ki se najpogosteje omenja skupaj s staroverstvom. Svoja več desetletna terenska raziskovanja staroverja je prvič zaokroženo predstavil v knjigi Skrivnost in svetost kamna (1992), po dolgem predahu pa je naslednja knjiga o svetih kamnih v staroverstvu izšla leta 2006 pod naslovom Let v lunino senco. Tretja knjiga se najavlja že vse od izida druge knjige in naposled naj bi izšla leta 2015.
“Kolimber so dehnarjeve insignije. Sestavljajo ga: trinožnik, kamen ročnega mlina, čep, bulcna in sablja. Bil je last skupnosti. Dehnar je imel kolimber v svoji hiši. Ko je umrl, so njegovi zapriseženi kolimber odnesli v hišo novega dehnarja, še preden je ta prisegel.” (Katalog etnološke zbirke Pavla Medveščka)
Na razstavi »Staroverstvo in Staroverci«, ki prehiteva izid nove in hkrati zadnje knjige iz »staroverske« trilogije, so razstavljeni sveti kamni in drugi predmeti iz vsakdanjega življenja starovercev, ki jih je imel Medvešček priložnost spoznati v zahodni Sloveniji. Kamne so ljudje, ki so živeli po stari veri, uporabljali v različne namene. Nekateri sveti kamni so bili namenjeni zaščiti proti streli ali hudemu duhu, drugi so se uporabljali za plodnost, zdravljenje ali pa so bili sami po sebi predmet čaščenja in verovanj. Mnogi sveti predmeti so prvič predstavljeni, kot na primer Oblakova maska falatna, ki jo sestavlja preluknjana bakrena pločevina, ki ponazarja deževni oblak. Falatna je nastopila v času suše, da je z obredom klicala dež. Prav tako so prvič predstavljeni še mnogi drugi predmeti za klicanje dežja, privabljanje plodnosti na polja ali odvračanje strele, kot je kamen skozi katerega je pretaknjen žebelj.
»Veziči so manjši prodniki, različnih oblik, barv in velikosti. Ko so ljudje odhajali na obisk, so s sabo vzeli prodnik in ga pri prihodu kot pozdrav položili na okensko polico. Ob odhodu so v hiši vzeli drug prodnik in ga nesli s sabo domov. Veziči so imeli funkcijo vzpostavljanja in ohranjanja vezi med staroverci.«(Katalog etnološke zbirke Pavla Medveščka)
Ker je predmetov mnogo, ki so bili zbrani v širokem časovnem obdobju in to iz različnih primorskih krajev, je Goriški muzej izdal ličen Katalog etnološke zbirke Pavla Medveščka, v katerem so podrobno predstavljeni vsi razstavljeni predmeti. Za vsak predmet je opisan čas in kraj najdbe oziroma darovalec, mere predmeta, njegovo ime ter opis in funkcija oziroma namen predmeta. Pri mnogih predmetih opisu pripada tudi slika. Katalog je nedvomno pomemben del razstave in obiskovalcu omogoča, da se na razstavi lažje orientira in postavi predmete v kontekst časa in vsebine. Kdor pozorno spremlja Medveščkovo delo, bo na razstavi prepoznal mnogo predmetov – predvsem kamnov – ki jih že pozna iz njegovih dveh izdanih knjig pripovedi o staroverstvu. Ker pa se prihajajoča knjiga napoveduje kot zadnja knjiga, ki bo predstavila vse do sedaj še nerazkrito gradivo na to temo, so tudi na razstavi predstavljeni predmeti, katerih kontekst še ni bil objavljen. Za te predmete in njihovo uporabo na razstavi oziroma v katalogu prvič slišimo. Obiskovalec razstave, ki ga tematika zelo zanima, si bo razstavljene predmete ogledoval skupaj s katalogom – brez kataloga, namreč, sveti predmeti padejo nazaj na raven navadnih kamnov in ostalih kmečkih predmetov, saj razstavljenim predmetom ne pripadajo tudi opisi, temveč zgolj številke, ki obiskovalca vodijo do zgodbe v katalogu. Zato bi bilo bolj smiselno, da bi bil katalog etnološke zbirke na voljo že na razstavi in ne samo proti plačilu (10 evrov) na blagajni. Razstavo dopolnjujeta še dva videa, v katerih Pavle Medvešček predstavlja svoja srečanja s staroverci in svoja doživljanja ob terenskih raziskavah. Želeli bi si, da bi bila videa po koncu razstave dostopna na spletu, saj bi tudi na ta način ljudem približali razstavo.
»Črna vahta je bila izbrana skupina močnih in pogumnih fantov, ki jo je izbral dehnar. Bili so tajna skupina, ki je skrbela za varnost skupnosti. Kdo so člani črne vahte, so poleg dehnarja vedeli le zapriseženi. Pred prvo svetovno vojno je širša nestaroverska skupnost v osrednji Soški dolini imela odklonilen odnos do starovercev, zato jih je včasih napadala, posebno posameznike na osamljenih kmetijah. Prihajalo je do groženj, fizičnih napadov in poškodb, celo do smrti. Na takšne dogodke je reagirala črna vahta s povračilnimi dejanji…« (Katalog etnološke zbirke Pavla Medveščka)
Pavletu Medveščku gre brez dvoma zasluga za vse ohranjene predmete, kakor tudi za zapisane zgodbe iz že objavljenih knjig. Kljub temu pa še vedno čakamo na znanstveno oceno njegovega dela. Vzrok tega manjka je dejstvo, da še nihče ni zares videl avtorjevih terenskih zapisov. Zato se tudi avtorica razstave Darja Skrt ogne strokovni oceni, saj po njenih besedah v katalogu zbirke, razen bežnega vpogleda, ni videla terenskega gradiva. Ni skrivnost, da se ravno zaradi svoje unikatnosti in ohranjenega deloma tajnega verovanja, toliko bolj nestrpno čaka na strokovni vpogled v avtorjeve zapiske. Morda bo po izidu zadnje knjige o staroverstvu, ki naj bi izšla naslednje leto, nastopil čas tudi za to.
Razstava, ki je odprla vrata na najpomembnejši staroverski praznik v letu, bo predvidoma odprta do sredine vinotoka. Ne pretiravamo, če zapišemo, da razstavo Staroverstvo in staroverci ni edinstvena samo v Sloveniji, temveč tudi mednarodno. Zaradi pomembnosti razstave se kar samo ponuja vprašanje, kje bodo predmeti iz Medveščkove zbirke kasneje končali. Pred časom je bila v lokalni skupnosti, pod hribi Kačjih glav, živa odlična ideja muzeja »Stare vere«, ki pa se (še) ni uresničila. Prav se zdi, da bi predmeti ostali v domačih krajih. Pomembnost zbirke si gotovo zasluži vsaj stalno razstavo, če že ne svoj muzej. To bi bilo nekaj posebnega tudi na slovanskem in evropskem nivoju. Trenutno obstaja približek ideji muzeja staroverstva zgolj »Prvi muzej slovanske mitologije« (http://slav-museum.ru/), ki se nahaja globoko v Rusiji. Ker je bilo v tujini pokristjanjevanje bolj uspešno kot pri nas, si morajo v muzeju slovanske mitologije pomagati z umetniškimi kolekcijami. Staro vero predstavlja tudi Državni etnografski muzej v Varšavi na Poljskem. Obiskovalcem ponujajo video predstavitve rekonstrukcij starih poljskih (slovanskih) in litvanskih (baltskih) obredov ter praznovanj (kresni večer, praznik ognja, Jurjevo itd.) Razstavljeni predmeti so praviloma del tradicionalnih praznovanj, ki so preživela do danes. Težava predstavitve predkrščanske religije je ravno pomanjkanje prvotnih predmetov. Biser med muzeji, ki predstavljajo staro vero, je seveda Arheološki muzej v Krakovu, ki hrani originalnega »zbruškega Svetovida« (kamniti malik, datiran od 9.-11. stoletja, poljudno znan kot Svetovid iz reke Zbruč v vzhodni Ukrajini, ki je bil najden v 19. stoletju). Posebno mesto zavzema tudi litvanski etnokozmološki muzej, ki zopet zaradi pomanjkanja prvotnih staroverskih predmetov, čudovito predstavlja staroverski kozmološki pogled na svet preko ohranjenih ljudskih pesmi, plesov in ostale folklore. Morda je razstava Staroverstvo in staroverci prva postaja na poti do celovitega muzeja posvečenega edini avtohtoni veri?
Že zaradi prve take razstave pri nas, si njeni organizatorji zaslužijo pohvalo. Verjetno tudi ni preveč pričakovati, da bi bila razstava dobro sprejeta tudi drugod po Sloveniji ali v tujini. Vsaj med slovanskimi rodnoverci obstaja že sedaj zanimanje za slovensko duhovno dediščino.
Nejc Petrič, mali srpan 2014
Gozdni duh. Kamen ima funkcijo varuha gozda pri Lokovcu. V času pred prvo svetovno vojno spoštovali in častili. Ko so ljudje hodili mimo gozdnega duha, so nanj vrgli zelenje, rože ali kamenčke. Po prvi svetovni vojni pa je začel izgubljati svoj pomen. (Katalog etnološke zbirke Pavla Medveščka) Foto: Nejc Petrič
Rinka. Poldo je živel na Belnovem, v bližini vrtače Rinka pod Jelenkom. Medveščku je pripovedoval, da mu je stric s Kanalskega Vrha povedal, da je bila Rinka pred prvo svetovno vojno povsem drugačna. Imela je neprekinjen obroč iz neobdelanega kamna. Če si hotel vanjo, si moral obroč prestopiti. Večja neobdelana kamna v obroču sta bila na vzhodni in zahodni strani. Poldo je našel kamen na dnu Rinke in je bil prepričan, da pripada prvotnemu svetišču. Verjel je, da kamen ponazarja Rinko. Poldo je Medveščku povedal, da je od strica slišal, da je v Rinki nekoč bila poganska cerkev, vendar so jo avstrijski vojaki spremenili v trdnjavo. (Katalog etnološke zbirke Pavla Medveščka) Foto: Nejc Petrič
Trije kamni, različni po obliki, barvi in velikosti z belimi črtami. Njihova točna funkcija ni poznana. Fajt je tri kamne dobil v eni izmed vdolbin Kamrtne in jih podaril Medveščku. Kamrtna je skala nad reko Idrijco blizu Stopnika, kjer je bilo nekoč staroversko svetišče. (Katalog etnološke zbirke Pavla Medveščka) Foto: Nejc Petrič